Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

oval (1.263-1.287)


  1.      Koromándija  -e ž (á) po ljudskem verovanju dežela, kjer je vsega dovolj, kjer je zelo dobro: vedno sanjajo o Koromandiji / babica jim je pripovedovala o Indiji Koromandiji ♪
  2.      kosár  -ja m (á) izdelovalec kos: bil je kosar ♪
  3.      kósati se  -am se nedov. (ọ̑) 1. prizadevati si narediti kaj bolje in hitreje kot drugi: kosati se s kom pri delu, v delu; ekspr. kar kosale so se, katera bo povedala prva tekmovale / kosati se med seboj 2. nav. ekspr., z orodnikom imeti kako lastnost, značilnost v enaki meri kot drugi: v pridnosti se lahko kosa z njim; glede padavin se jesen kosa s pomladjo / letošnji pridelek se ne more kosati z lanskim primerjati // pojavljati se, nastopati v enaki meri: tu se natančnost kosa s točnostjo opisov 3. ekspr., redko boriti se, spopadati se: parnik se je kosal z viharjem / sovraštvo se kosa z ljubeznijo ♪
  4.      kóst  -í ž (ọ̑) 1. vsak od delov, ki sestavlja okostje človeka in nekaterih živali: zlomiti si kost; lobanja je iz osmih kosti; podolgovata, sploščena, štirioglata kost; prelom kosti; mišice in kosti; na vsako besedo je prežal kakor pes na kost; suha je kot kost in koža zelo / ima krhke, mehke, močne kosti / urezal se je do kosti / pes gloda kost / kupiti meso brez kosti; mozgova kost / čelna, čeljustna kost; dlanske kosti; obraz s poudarjenimi ličnimi kostmi; nosna kost / človeške, živalske kosti / izdelki iz slonove kosti iz zobovine slonovih oklov 2. redko osrednji oleseneli del koščičastega plodu, sadu; koščica: meso teh breskev gre nerado od kosti 3. ekspr., navadno s prilastkom (človeško) telo: vse kosti ga bolijo / na kamen je položila svoje kosti je sedla; pošteno pretegniti svoje kosti / tu počivajo kosti njegovega očeta posmrtni ostanki, truplo; njene kosti že trohnijo pod zemljo // slabš. človek, navadno suh: vzela bo tisto ošabno kost / kot psovka poberi se, kost stara 4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z do izraža visoko stopnjo doživljenega: premražen sem do kosti; mraz, veter je rezal do kosti / obrali so jo do kosti zelo so jo obrekovali ● ekspr. sama kost in koža ga je zelo je suh; ekspr. dati ideji meso in kosti uresničiti jo; dati ji zunanjo podobo, obliko; ekspr. če bi ga zalotil, bi mu polomil, preštel, zrahljal kosti bi ga zelo pretepel; ekspr. to mu je pognalo strah v kosti prestrašilo ga, vznemirilo; ekspr. še zdaj mu tiči strah v kosteh zelo se boji; ekspr. požrl ga je s kostmi in kožo vsega je požrl ◊ anat. bedrna kost stegnenica; cevasta, ploščata kost; ekstremitetna kost; kopitna kost; križna kost križnica; prsna kost kost prsnega koša, na katero so pritrjena rebra; prsnica; gobasta zgradba kosti zgradba, pri kateri je tkivo tako razporejeno, da so vmes luknjice; med. fisura kosti; obl. vzorec ribja kost vzorec z diagonalno lomljenimi črtami; vet. divja ali mrtva kost grčast koščen izrastek na površini cevastih kosti; prim. kamenkost ♪
  5.      kostumêr  -ja m (ȇ) kostumograf: je scenograf in kostumer / filmski kostumer // nekdaj izdelovalec (gledaliških) kostumov: izučil se je za kostumerja ♪
  6.      kòš  kôša m, mest. ed. tudi kóšu (ȍ ó) 1. visoka, spodaj zožena pletena posoda za prenašanje (česa) na hrbtu: nesti, oprtati si koš; pozimi plete koše; zadeti koš na pleča; nositi gnoj v košu; star. reven kot Lahov koš zelo / koš stelje / oprtni koš; koš za listje // v zvezi gnojni koš voz s košu podobno napravo: gnojni koš sta vlekla dva vola 2. manjša, navadno pletena posoda, zlasti za odpadni papir: raztrgal je pismo in ga vrgel v koš / koš za papir, smeti 3. pletena posteljica za dojenčka: otrok je v košu lepo zaspal 4. navadno v zvezi prsni koš del telesnega ogrodja, ki ga sestavljajo rebra, prsna vretenca in prsnica: izbočiti prsni koš / preiskovati prsni koš s poslušanjem 5. šport., pri košarki naprava z obročem in mrežo, ki nima dna, v katero se meče žoga: žoga je padla v koš / metati, streljati na koš / skoki pod domačim in tujim košem // dejstvo, da pride žoga v to napravo: dati koš; tekmovalci so dosegli sto košev 6. navt., navadno v zvezi jamborni koš majhna zavarovana ploščad na jamboru: ladja z jambornim košem; izvidnik v košu 7. žarg., mont. košu podobna kabina dvigala pri rudniku; kletka: v jamo se spuščajo v ozkem košu / dvigalni koš 8. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: prinesla je cel koš novic; pošilja mu koš poljubčkov / poznal je na koše dovtipov zelo veliko ● ekspr. ta nas dene v koš premaga nas, boljši je kot mi; ekspr. prošnja je romala v koš bila je odbita, neugodno rešena; niso je upoštevali; ekspr. poročilo je hotel vreči v koš uničiti, zavreči; ekspr. problema ne sodita v isti koš nista enaka; ekspr. meče vse v en, isti koš ne upošteva razlik med stvarmi, problemi ◊ agr. koš del stiskalnice, v katerega se da drozga; čeb. koš pleten čebelni panj, navadno kopaste oblike; gozd. (drevesni) koš drevo z gostimi, bujno razraščenimi vejami, katerega spodnje segajo do tal; teh. sesalni koš mreža, ki zapira trdnim primesem dostop v sesalno cev črpalke; zool. koš zunanje ogrodje glavoprsja rakov deseteronožcev ♪
  7.      košár 1 -ja m (á) izdelovalec košev: košarji in sodarji // ekspr. kdor nosi koš: košar se je počasi vzpenjal v hrib ♪
  8.      košátost  -i ž (á) lastnost, značilnost košatega: košatost gozdnega drevja / občudoval je košatost njenih las / ekspr. odbijal je s svojo košatostjo v obnašanju in govorjenju ♪
  9.      kot  vez. I. med členi v stavku 1. za izražanje primerjave glede enakosti: prav tako pridna je kot njena mati; razumeta se kot brata; za to delo je kot ustvarjen / otroci so bili iz iste ulice kot ona / letos je zaslužil toliko kot lani; dobička je toliko kot stroškov kolikor 2. navadno s primernikom za izražanje primerjave glede neenakosti, različnosti: njegov avto je dražji kot sosedov; proizvodnja je za desetino večja kot lani; vlak ne stoji več kot minuto; ekspr. to utegne napredek prej zavreti kot pospešiti / odbojka ni priljubljena kot nogomet / ne gre mu toliko za denar kot za čast 3. za izražanje podobnosti: vede se kot gospodar / bel kot sneg; otrok je tiho kot miška; dela kot črna živina 4. za izražanje približne, dozdevne podobnosti: sprejeli so ga medse kot brata; obšlo ga je nekaj kot kesanje; strop je bil kot posut z zvezdicami; počutim se kot prerojen; odgovarja kot v zadregi 5. ekspr., z nikalnico, v zvezi z drug, drugače za izražanje omejenosti na določeno, navedeno: to mi je povedal nihče drug kot direktor; z otrokom nima drugega kot skrbi; predenj si ne upa drugače kot s sklonjeno glavo / kje drugje kot pri nas bi se mu godilo bolje? 6. ekspr., navadno v zvezi s tako za združevanje, vezanje sorodnih pojmov glede na povedano: s filmom so bili zadovoljni tako gledalci kot kritiki; znanstvenika visoko cenijo doma kot v tujini / razdrobljenost je škodljiva kot v gospodarskem tako v družbenem pogledu; publ. prošnji je treba priložiti osebno izkaznico kot tudi potrdilo o nekaznovanju in 7. za izražanje funkcije, položaja, ki ga ima ustrezna oseba ali stvar: vsi ga poznajo kot odličnega govornika; pusti pijačo, to ti svetujem kot prijatelj; publ. delavski razred kot vodilna družbena sila; bil je zdravnik in kot tak je služil v mornarici; kot gost nastopa slaven tenorist; že kot otrok, star. otrok je ljubil samoto / neustalj.: to sliko sem dobil od kolektiva kot dar v dar; postavljajo ga kot zgled za zgled II. v odvisnih stavkih 1. v primerjalnih odvisnih stavkih za izražanje pomenov kakor pod I., 1—6: a) zgodilo se bo tako, kot si naročil; obnašaj se, kot se spodobi; ekspr. taki, kot si ti, nimajo besede / film na televiziji je isti, kot sem ga videl pred leti / podjetje je imelo toliko stroškov, kot so računali kolikor b) pridelek je slabši, kot smo pričakovali / zgodba se je končala drugače, kot je nakazoval začetek; ni tako močen, kot sem mislil / izdal je več, kot je namenil c) s pogojnim naklonom ali v zvezi z da: vede se, kot da je on gospodar; govori, kot da ne bi bil pri pameti č) ni dosegel drugega, kot da so se mu vsi smejali; odgovora ne dobiš drugače, kot če ga izsiliš d) kot se virusi ločijo po obliki, tako se razlikujejo tudi po zgradbi // z oslabljenim pomenom za izražanje primerjave sploh: kot kaže spričevalo, si se pošteno trudil; delajo, kot se komu zljubi; publ. kot poročajo listi, je upor zadušen / takoj se je spustil v prepir, kot je bil sploh hitre jeze; skopuh kot je, ni popustil niti za dinar // nav. ekspr. za izražanje odnosa osebka do povedanega: pridi jutri ali pojutrišnjem, kot hočeš; kot se zdi, bodo naši zmagali / skrajnosti so, kot je znano, zmeraj škodljive / kot sem rekel: ne dam 2. nav. elipt. za naštevanje zgledov za prej povedano: na voljo so jim pripomočki, kot so predavanja, tečaji in seminarji; glagoli, kot skakati, letati, sedati, se imenujejo ponavljalni ● star. to je, kot bi dejal, zastonj takorekoč; ekspr. za delo je pripraven kot le kaj zelo; ekspr. poznam tisto dekle, lahkomiselna je kot le katera zelo; ekspr. delo je več kot lahko zelo; pog. opomin je zalegel toliko kot nič prav nič; ekspr. to je pa že več kot preveč izraža nejevoljo, zavrnitev; ekspr. denarja ima več kot preveč zelo veliko; ekspr. tam ljudje malo manj kot stradajo skoraj ♪
  10.      kotíček  -čka m (ȋ) 1. nav. ekspr. manjšalnica od kot(ič): skril se je v kotiček / svojega kotička pri oknu ni odstopil / zelenjadni kotiček / je redek v tem kotičku Evrope / v skrivnem kotičku njenega srca ∙ ekspr. pretaknili so vse kotičke povsod so pogledali, vse so preiskali; uredili so prodajni kotiček za cigarete oddelek; ekspr. dvorano so napolnili do zadnjega kotička popolnoma, čisto 2. s prilastkom skrajni del ust, oči: ob očesnih kotičkih so že bile gubice; kotiček ust / s kotički oči ga je opazoval 3. s prilastkom soba, prostor za kako dejavnost: odprli so pionirski kotiček; šahovski kotiček 4. s prilastkom stalna rubrika v časopisu, reviji, navadno le za ožji krog bralcev: urednik jezikovnega kotička; ugankarski kotiček; najraje bere zdravstveni kotiček ♪
  11.      kotlár  -ja m (á) izdelovalec, popravljavec kotlov: bil je kotlar; klepar in kotlar ♪
  12.      kováč  -a m (á) 1. kdor z udarci kladiva ali s strojnim stiskanjem oblikuje, obdeluje kovino: kovač kuje; kovač je z obema rokama vihtel kladivo; pesn. črni kovači / učiti se za kovača / kovač je podkoval konja / orodni, podkovski kovač; umetni kovač / kroparski kovači 2. ekspr. kdor z določenim ravnanjem pripravlja, ustvarja kaj: kovači usode ∙ preg. vsak je svoje sreče kovač // nav. slabš. kdor sestavlja, tvori kaj: besedni kovači; kovač verzov 3. pog. bankovec ali kovanec za 10 par: dala mu je kovač(a); plačati je moral tri kovače ◊ zool. užitna morska riba z bodicami in črno liso na obeh prsnih plavutih, Zeus faber ♪
  13.      kovánje  -a s (ȃ) 1. glagolnik od kovati: a) kovanje jekla; kovanje in varjenje / ročno, strojno kovanje ♦ teh. hladno kovanje brez poprejšnjega segrevanja; vroče kovanje kovanje razbeljene kovine; kovanje v utorih s kovalnim orodjem, ki ima izdolbeno obliko predmeta, ki ga želimo skovati b) kovanje novih besed, verzov c) kovanje načrtov č) slišalo se je le drobno kovanje zapestne ure 2. star. kovinski del, ki varuje ali je za okras; okovje: smučarski čevlji z medeninastim kovanjem na robovih; kovček, obit s svetlim kovanjem; stol s srebrnim kovanjem ♪
  14.      kováti  kújem nedov., kovál (á ú) 1. z udarci kladiva ali s strojnim stiskanjem oblikovati, obdelovati kovino: kovati jeklo, železo; kovati in variti / kovati v tanke železne palice / ročno, strojno kovati / kovati denar; kovati orožje; pren., ekspr. življenje ga je neusmiljeno kovalo 2. opremljati s kovinskim delom: kovati hrastova vrata / kovati konja pritrjati mu podkev / kaznjence kovati v verige uklepati 3. ekspr. z določenim ravnanjem pripravljati, ustvarjati kaj: koval je svojo lastno nesrečo; sami so si kovali svojo usodo / iz tuje nesreče kovati dobiček // sestavljati, delati kaj, navadno s težavo: govor sta skupaj kovala; dolgo v noč je koval primerne izraze / slabš. kuje verze sestavlja, piše 4. ekspr. naskrivaj pripravljati, snovati kaj: kovati maščevanje; kovali so zaroto proti njemu; zvedel je, da se nekaj kuje / kuje nove načrte za bodočnost; kovati hudobne naklepe 5. ekspr. močno biti, utripati: od strahu ji je kovalo srce / v sencih mu je kovala groza; brezoseb. v glavi ji je kovalo // redko udarjati, tolči: slepo kovati po nasprotnikovi sablji / na deblu je kovala žolna ● ekspr. kovati koga v deveta nebesa, v zvezde zelo hvaliti, povzdigovati; preg. kuj železo, dokler je vroče vplivaj na koga, kaj, dokler je mogoče; takoj izkoristi vsako ponujeno ugodnost kováti se ekspr. postajati bolj sposoben za kaj, navadno zaradi vpliva težkih razmer: v skupnem boju sta se kovala bratstvo in enotnost naših narodov; v tej šoli se kujejo in vzgajajo kadri kován -a -o: kovani čevlji; kovani denar; kovano zlato zlat kovanec, zlatnik; kovano železo ♪
  15.      kôzel  -zla [ǝu̯] m (ó) 1. kozji samec: kozel se pase; ovni in kozli; smrdi kot kozel zelo, močno 2. slabš. neumen, neresen človek: kaj bi s tem kozlom; kozel neumni // objesten, pohoten moški: stari kozel ji ne da miru 3. sprednji, dvignjeni sedež na nekaterih vozovih, zlasti kočiji: sedeti na kozlu; kozel za kočijaža 4. redko lesena naprava, navadno s štirimi nogami, na kateri se žaga, teše, oblikuje; koza: desko položiti na kozla 5. žarg., rel. član samostanskega reda, ki ni duhovnik; brat: patri in kozli so že zbrani v kapeli ● ekspr. vzdihovali so nad napakami in iskali grešnega kozla osebo, ki bi jo obdolžili krivde zanje; pog., ekspr. streljati kozle delati velike napake, neumnosti ◊ agr. kozolec brez strehe za sušenje detelje in trave; koza ♪
  16.      kozêr  -ja m (ȇ) knjiž. duhovit, živahen pripovedovalec, kramljavec: med pisateljevimi liki je ironični kozer nepogrešljiv // kdor piše kozerije: bil je duhovit kozer in prevajalec ♪
  17.      kràj  krája m (ȁ á) 1. del zemeljske površine, naseljen tako, da tvori zaključeno celoto: kraj ima veliko prebivalcev; preimenovati kraje; v tem kraju je več let služboval; odročen kraj; ekspr. prijazen kraj / bežal je iz kraja v kraj / domači, rodni kraj kjer je kdo doma, kjer se je kdo rodil / navesti kraj bivanja / ekspr. ves kraj je bil na nogah vsi prebivalci kraja // navadno s prilastkom ta del glede na določeno značilnost: ogled znamenitega partizanskega kraja / znan letoviški, zdraviliški kraj; seznaniti se s problematiko turističnih krajev 2. večji ali manjši del zemeljske površine: spoznal je veliko krajev; ta kraj je zasedel okupator / kraji so prenaseljeni / s kmetijstvom se ukvarjajo v mnogih krajih Jugoslavije / publ. nad naše kraje doteka hladen zrak / na nekaterih krajih je še sneg; ekspr. v vseh krajih je že bil povsod // navadno s prilastkom ta del a) glede na gospodarsko usmerjenost: znan industrijski kraj; vinorodni, žitorodni kraj / gospodarsko zelo pasiven, razvit kraj / kmetijski kraji v državi b) z oslabljenim pomenom glede na geografsko značilnost: gorski, nižinski kraj; ni se mogel privaditi na ravninski kraj / te rastline uspevajo samo v južnih krajih c) glede na podnebno značilnost: mrzel, senčen, sončen kraj; suh, vlažen kraj / te rastline uspevajo samo v toplih krajih č) glede na kakovost tal: ilovnat, peščen kraj / močvirnati kraji // v prislovni rabi, v zvezi z na izraža manjši del površine česa sploh: na enem kraju se madež še pozna; zofa je bila na več krajih raztrgana 3. navadno s prilastkom manjši del zemeljske površine sploh: poiskal je pripraven kraj in se skril; pokazal je kraj, kjer sta se srečala; težko dostopen kraj / zborni kraj je pred šolskim poslopjem; kraj (storitve) kaznivega dejanja; izpuščena sta bila čas in kraj dogajanja / ključe je spravil na varen kraj; na ta kraj bodo postavili spomenik; publ. priti na kraj nesreče; pren. sestanek ni primeren kraj za osebne obračune // v prislovni rabi, v zvezi na kraju samem tam, kjer se kaj zgodi, je: storilca so prijeli na kraju samem; skupina je gradivo zbirala na kraju samem 4. v prislovni rabi, s predlogom izraža največjo oddaljenost od a) središča: potegnil ga je h kraju; čisto pri kraju je hodil / na obeh krajih so bili ljudje / stal je na, ob kraju (ceste) b) izhodišča, začetka: prišel je do kraja (poti) / na kraju se soteska zoži / svetilka je na kraju mize / čisto na drugem kraju mesta / ekspr. na kraju svojih moči je bil // nav. ekspr., v zvezi z do izraža visoko stopnjo: do kraja sem se naveličal; to je do kraja hudoben človek; do kraja nesrečen, onemogel / dognati kaj do kraja; do kraja se moramo zmeniti / vse je do kraja razčiščeno 5. raba peša, v prislovni rabi, s predlogom izraža a) nastop dejanja; začetek: od kraja smo stanovali skupaj; od kraja se mu je čudno zdelo / začel je pripovedovati od kraja b) približevanje prenehanju dejanja; konec: avgust je šel h kraju / nevarnost je pri kraju / na kraju se je vse dobro izteklo / star. prišel je pod kraj dneva proti večeru 6. nav. mn., redko krajevec, krajec: gledal ga je izpod širokih krajev; klobuk z navzdol zavihanimi kraji 7. prva leta po 1945 najnižja upravna enota: kraji in mesta ● ekspr. nikdar mu ne prideš do kraja ne da se prepričati; ekspr. delati, jesti vse od kraja izraža podkrepitev trditve; star. odriniti od kraja od brega; ekspr. z njim gre hitro h kraju umrl bo; ekspr. nisem še pri kraju še nisem končal; dati kaj v kraj vkraj; ekspr. na kraju svojih moči je je že skoraj brez moči; star. to je že v kraju pospravljeno, spravljeno; ekspr. zna postaviti stvari na pravi kraj zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; ekspr. na vse kraje se je videlo na vse strani; zelo zarasla kraja ceste robova; ekspr. niti na kraj pameti mi ne pride, da bi kaj takega storil izraža močno zanikanje; ekspr. na kraj sveta bi šel za njo zelo jo ima rad; konec ... kraj ekspr. to nima ne konca ne kraja nikoli se ne konča; ekspr. govoril je brez konca in kraja zelo dolgo; ekspr. prehodila sta ves svet od konca do kraja izraža podkrepitev trditve; ekspr. z vseh koncev in krajev so prihajali od povsod; ekspr. iskal sem te na vseh koncih in krajih na mnogih krajih, povsod; preg. strah je na sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni ◊ adm. namembni kraj v katerega je pošiljka namenjena; jur. izpolnitveni kraj v katerem se mora obveznost izpolniti; lingv. prislovno določilo kraja; rel. sveti kraji; prim. skraja ♪
  18.      kraján  in krajàn -ána m (ȃ; ȁ á) knjiž. rojak, domačin: poznava se, saj sva krajana // pripadnik krajevne skupnosti: krajani so glasovali za samoprispevek ♪
  19.      krájšati  -am nedov. (ȃ) 1. delati kaj (bolj) kratko, skrajševati: krajšati krilo, obleko; vrsta se je vedno bolj krajšala / krajšati besede; tekst je tu in tam krajšal / dan se krajša 2. z dajalnikom povzročati, da kaj po občutku hitreje, prijetneje mine: z govorjenjem mu je krajšala pot; bral je in si tako krajšal zimske večere ● s petjem si krajša čas se zabava, odganja občutek praznote ◊ mat. krajšati ulomek deliti števec in imenovalec z istim številom ♪
  20.      krasôta  -e ž (ó) knjiž. (izredna) lepota: govoril je o ženski krasoti; tu ne manjka krasote in cvetja / občudovali smo krasote pokrajine ♪
  21.      kratkočásnica  -e ž (ȃ) ekspr. kratkočasna zgodba, pripoved: pripovedoval mu je burkaste kratkočasnice // kratkočasna ženska: prijetno mu je bilo v družbi te kratkočasnice ♪
  22.      kŕčiti 2 -im nedov. (ŕ r̄) 1. odstranjevati, sekati drevje, grmovje z zemljišča, zlasti v gozdu: krčiti goščavo, gozd, grmičje // pridobivati obdelovalno zemljo: krčiti ledino; krčil je svet ob vodi 2. v zvezi krčiti pot delati pot na prej neprehodnem ozemlju: le s težavo (si) je krčil pot v gozdu / krčiti pot skozi sneg; pren., ekspr. krčiti pot demokraciji, svobodi ♪
  23.      krdélo  -a s (ẹ̄) 1. neurejena, navadno manjša skupina živali: krdelo konj, psov / volkovi se družijo, zbirajo v krdela / ovce so prihajale v krdelih / star. krdelo ptic jata // nav. slabš., s prilastkom skupina ljudi: pred hišo se je podilo krdelo otrok; na cesti stoji krdelo žensk / sovražna krdela / ekspr. celo krdelo občudovalcev je stalo okrog nje 2. star., z rodilnikom velika količina, množina: krdelo kopriv je raslo ob poti / zagrnilo ga je krdelo spominov ♪
  24.      kreátor  -ja m (ȃ) 1. obl. kdor uresničuje svoje izvirne zamisli na področju mode: kreator pariških jesenskih modelov / slavni modni kreatorji 2. knjiž. kdor daje čemu bistvene značilnosti, oblikovalec: arhitekti kot kreatorji modernih stanovanj / kreator družbenega dogajanja ♪
  25.      krepósten  -tna -o prid. (ọ̑) 1. star. pošten, neoporečen: urediti okoliščine, da se bodo ljudje oblikovali v krepostne člane skupnosti / iron.: kaj si tako kreposten, popij malo zmeren, zdržen; v mladih letih ni bila ravno krepostna 2. rel. ki vztrajno obvladuje moralno negativna nagnjenja in teži k dobremu: krepostna žena / krepostno življenje ♪

   1.138 1.163 1.188 1.213 1.238 1.263 1.288 1.313 1.338 1.363  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA