Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

oval (1.176-1.200)


  1.      kemigráf  -a m (ȃ) tisk. izdelovalec klišejev: litograf in kemigraf ♪
  2.      kerámičarka  -e ž (á) izdelovalka predmetov iz žgane gline: je spretna keramičarka ♪
  3.      kerámik  -a m (á) izdelovalec predmetov iz žgane gline: keramiki in steklarji ♪
  4.      kíbic  -a m (ȋ) žarg. kdor prisostvuje igri s kartami, šahovski igri ter posega vanjo navadno z nezaželenimi pripombami, nasveti: kibici so se razburjeno vmešavali v igro; bil je navdušen kibic // kdor ob tekmah s klici, ploskanjem spodbuja eno izmed moštev ali posameznega tekmovalca; navijač: nogometni kibici ♪
  5.      kibicírati  -am nedov. (ȋ) žarg. prisostvovati igri s kartami, šahovski igri ter posegati vanjo navadno z nezaželenimi pripombami, nasveti: ko so šahirali, je kibiciral preko ograje; rad kibicira pri kartah // ob tekmah s klici, ploskanjem spodbujati eno izmed moštev ali posameznega tekmovalca; navijati: na tekmi kibicira za domače nogometaše ♪
  6.      kino...  ali kíno... prvi del zloženk (ȋ) nanašajoč se na kino ali kinematograf a) s tujko v drugem delu: kinoaparat, kinoprojektor; kinoskop b) z domačo besedo v drugem delu: kinoobiskovalec in kino obiskovalec; kinodvorana in kino dvorana ♪
  7.      kisík  -a m (ȋ) med elementi najbolj razširjeni plin brez barve, vonja in okusa: kisik je potreben za življenje; spajati se s kisikom; jeklenka (napolnjena) s kisikom; kisik in vodik / kisik za rezanje in varjenje / žarg., med. bolnika imajo pod kisikom umetno mu dovajajo kisik / aparat za kisik ♦ kem. dvovalentni kisik ki lahko veže dva atoma vodika ali enakovredno količino drugega elementa ali jih zamenja v spojini; prosti kisik ki ni vezan v spojino; zračni kisik ki je v zraku; teh. tekoči kisik ♪
  8.      kládivce  tudi kladívce -a s (á; ȋ) manjšalnica od kladivo: pribiti žebelj s kladivcem; udarjati s kladivcem po nakovalu / leseno kladivce / kladivce v zvoniku ◊ anat. slušna koščica, priraščena na bobnič; muz. lesena priprava v klavirju, pianinu, ki udarja na struno ♪
  9.      kládivo  tudi kladívo -a s (á; í) 1. orodje za tolčenje iz držaja in na njem nasajenega navadno železnega kosa: udariti s kladivom; s kladivom zabiti žebelj v steno; težko kladivo; kladivo in nakovalo; besede so padale trdo kot udarci kladiva; srce mu je bílo kakor kladivo zelo, močno / čevljarsko, kleparsko, mizarsko kladivo; leseno kladivo za meso; kladivo za klepanje / kladivo se je snelo z ročaja; nasaditi kladivo ∙ srp in kladivo simbol proletarske revolucije, komunizma; ekspr. znašel se je med kladivom in nakovalom v zelo neprijetnem, zapletenem položaju 2. kladivu podoben del kake naprave: na vratih je udarilo kladivo / kladivo pri uri kembelj ◊ alp. ledno kladivo ki se rabi pri plezanju po ledenih stenah; mont. odkopno kladivo stroj za odkopavanje rude, premoga; vrtalno kladivo stroj, s katerim se delajo vrtine za odstreljevanje, razstreljevanje; strojn. strojno kladivo stroj, pri katerem se kladivo dviga in spušča mehanično; šport. (atletsko) kladivo na žico pritrjena kovinska krogla za metanje ♪
  10.      klasificírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. razvrstiti, razporediti kaj glede na enake ali podobne lastnosti: klasificirati blago; klasificiral je vse rastline, živali; analizirati in klasificirati / klasificirati premog po velikosti / njegovo dramo bi težko klasificirali označili, opredelili ♦ navt. klasificirati ladjo določiti ji klaso, razred 2. knjiž., redko oceniti, ovrednotiti: klasificiral je športne dosežke / zadnje šolske naloge je strogo klasificiral ocenil, redoval klasificíran -a -o: klasificiran po kvaliteti ♪
  11.      kléjar  -ja m (ẹ̑) izdelovalec kleja: po poklicu je klejar ♪
  12.      klékljarica  -e ž (ẹ̑) izdelovalka klekljanih čipk: bila je klekljarica ♪
  13.      klepáti  klépljem nedov., klêplji klepljíte; klêpal (á ẹ́) 1. z udarci kladiva tanjšati, ostriti rezilo: klepati koso, srp / kosec kleplje; pren., ekspr. kleplje nas usoda // z udarci kladiva oblikovati, obdelovati pločevino: klepati žleb 2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom tolči, udarjati: raje grem na cesto kamenje klepat; klepati po nakovalu / detel kleplje na deblu / čutil je, kako mu kleplje srce // slabo, nevešče a) igrati (na klavir): že spet kleplje / slabš. nehaj že klepati igrati b) tipkati: kleplje v pisarni / slabš. sedeli smo za pisalnimi stroji in klepali kakor za stavo tipkali 3. ekspr., redko počasi, okorno stopati: ob palici je klepal po tlaku 4. ekspr. jesti (enolično, slabo): klepati fižol; v petek in svetek klepljejo krompir ● ekspr. smrt že kleplje koso zanj kmalu bo umrl; pog., slabš. spet kleplje verze sestavlja, piše; slabš. nekoliko kleplje ruščino govori, zna govoriti; ekspr. to so klepali o njem grdo govorili, ga opravljali ◊ lov. divji petelin kleplje poje začetni del svojega speva; obrt. klepati mlinski kamen z udarci kladiva mu dajati hrapavo površino ♪
  14.      kléti  kólnem [u̯n] nedov., kolníte tudi kólnite; klél; nam. klét in klèt (ẹ́ ọ́) 1. uporabljati grobe besede, besedne zveze, navadno v afektu: navadil se je kleti; vozniki so vpili in kleli; kolne kot Turek zelo; ekspr. klel je, da se je vse bliskalo zelo / hudič! je potihem klel 2. nav. ekspr. izražati sovraštvo, odpor, navadno s takimi besedami, besednimi zvezami: klela je njegovo žlahto / kolne dan, ko se je rodil / vola je s hudičem klel zmerjal, psoval ◊ rel. zelo nespoštljivo, žaljivo izražati se o Bogu, svetih osebah ali stvareh kléti se redko prisegati, zaklinjati se: na čast, pri vseh svetnikih se ti kolnem, da ni bilo res; zaman se je klel, da je nedolžen kolnèč -éča -e in kolnóč -a -e zastar.: vrnil se je pijan in kolneč; policaj je kričal na kolneče moške klét -a -o star. preklet: kleta usoda ∙ zastar. naš kleti sovražnik nespravljiv, zaklet ♪
  15.      klétkar  -ja m (ẹ̑) 1. izdelovalec ali prodajalec (ptičjih) kletk: zaposlen je kot kletkar 2. ekspr. ptica, ki živi v kletki: ima več kletkarjev: kanarčka, taščico in papigo ♪
  16.      klevétnik  -a m (ẹ̑) knjiž. obrekovalec: je velik klevetnik / klevetniki naše družbe ♪
  17.      klicár  -ja m (á) 1. knjiž., s prilastkom kdor javno izraža, razširja kako idejo, nazor; glasnik: bil je klicar miru; klicar prebujajočega se slovenstva ∙ knjiž., ekspr. čebela, klicar pomladi znanilec, napovedovalec 2. nekdaj kdor javno prebira, razglaša, navadno mestne, občinske uredbe: klicar z bobnom; klicarji in trobentači ♪
  18.      klíma  -e ž (ȋ) 1. navadno s prilastkom povprečne vremenske razmere, značilne za določen kraj ali področje, podnebje: nezdrava klima; kraj ima ugodno klimo / priporočajo mu spremembo klime / alpska, gorska, morska, tropska klima; suha, vlažna, zmerna klima / umetna klima ♦ geogr. kontinentalna klima z ostro zimo in vročim poletjem; sredozemska klima subtropska klima z milo, deževno zimo in suhim, vročim poletjem; subtropska klima // publ. duhovno ozračje, vzdušje: družbena klima; ti dogodki so povzročili težko politično klimo; ustvarjanje neznosne klime v delovnem kolektivu 2. žarg., teh. klimatska naprava: klima ni delovala ♪
  19.      klíničen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na kliniko: klinični pregled; klinične preiskave / klinični oddelek za nalezljive bolezni; klinična bolnica bolnica, ki združuje več klinik/ ekspr. značaje je opisoval s klinično natančnostjo z veliko ♦ med. klinična diagnoza; klinična smrt stanje, ko preneha dihanje, oživljenje pa je še mogoče; psiht. klinična psihologija psihologija, ki proučuje duševno problematične ali ogrožene ljudi klínično prisl.: pacient je bil klinično že mrtev ♪
  20.      kljubést  -i ž (ẹ̑) zastar. kljubovalnost: prevzela jo je kljubest in jeza / iz kljubesti ni spregovoril ♪
  21.      kljubésten  -tna -o prid. (ẹ̑) zastar. kljubovalen: kljubestno obnašanje ♪
  22.      kljúbica  -e ž (ȗ) knjiž., redko kljubovalnost: to je naredil iz kljubice ♪
  23.      kljubôten  -tna -o prid. (ó) zastar. kljubovalen: bil je jezljiv in kljuboten ♪
  24.      kljubováti  -újem nedov. (á ȗ) z dajalnikom 1. namerno drugače delati, kot se želi, zahteva: fant mu kljubuje; spet kljubujeta očetu / kljubovati modi, predpisom / ekspr. ta človek kljubuje vsemu svetu 2. ekspr. biti odporen proti čemu: kljubovati prehladu / uspešno kljubuje starosti / stolp še danes kljubuje viharjem // uspešno upirati se: dolgo so kljubovali sovražniku / kljubovati nevarnosti kljubováje: tam je stala, kljubovaje morju kljubujóč -a -e: na obrazu je imel jezen, kljubujoč izraz; prisl.: kljubujoče gledati ♪
  25.      kljúka  -e ž (ú) 1. gibljiva priprava na vratih, oknih za odpiranje, zapiranje: kljuka se je pokvarila; pritisnila je na kljuko in odprla vrata; prijeti za kljuko / ta kljuka se ne zapira / okenska kljuka; kljuka vrat 2. priprava, navadno železna, z ukrivljenim koncem za prijemanje, vlečenje, obešanje: droga sta opremljena z dvema kljukama / pritrditi lestenec na kljuko / s kljuko potegniti čoln s kavljem / kljuke za gugalnice // na eni strani ukrivljen predmet, zabit v steno, rabljen za obešanje: sneti torbo s kljuke; obesiti plašč na kljuko 3. ukrivljeni del dežnika, palice za držanje ali opiranje: držati dežnik za kljuko; opirati se na kljuko palice 4. žarg. negativna ocena (v šoli): dobil je kljuko iz matematike; ima kljuko v angleščini 5. slabš. nerazločno napisana črka: kdo bo te njegove kljuke bral 6. redko vijuga, zavoj: zajec dela kljuke / v kljukah voziti 7. slabš. suha, okorna, navadno velika ženska: oženil se je s staro kljuko ● ekspr. obiskovalci so si kar kljuko podajali prihajali drug za drugim; veliko jih je prišlo; ekspr. tega ne morem kar s kljuke sneti hitro, na lahek način dobiti; izmisliti si; ekspr. obesiti študij na kljuko opustiti študiranje; ekspr. pritiskati na kljuke hoditi prosit za posredovanje, zaščito ◊ agr. sodarska kljuka kovinska priprava za vstavljanje dna v sod; S kljuka ki je v obliki črke S in se rabi za transport zaklanih živali v klavnici ♪

   1.051 1.076 1.101 1.126 1.151 1.176 1.201 1.226 1.251 1.276  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA