Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
ovače (17) 
- kováček -čka m (á) manjšalnica od kovač: kovaček že vihti kladivo / boji se plačati tistih par kovačkov ◊ zool. manjša, po hrbtu olivno zelenkasta ptica pevka, Phylloscopus trochilus ♪
- kováčev -a -o prid. (á) nanašajoč se na kovače: stisk žuljave kovačeve roke / kovačeve klešče kovaške klešče ∙ preg. kovačeva kobila je zmeraj bosa pri poklicnih storitvah svojca pridejo domači zadnji na vrsto ♪
- nováčenje -a s (á) glagolnik od novačiti: a) sodelovati pri novačenju / novačenje za tujsko legijo b) prepovedati novačenje za tovarne v Nemčiji ♪
- bós bôsa -o tudi -ó prid. (ọ̑ ó) 1. ki ni obut: poleti je navadno bos; iti, hoditi bos; otroci tekajo bosi okrog hiše / obuti čevelj na boso nogo golo, brez nogavic; star. fant je bil bosih nog 2. ki je brez podkev, nepodkovan: voziti z bosim konjem / star. bos voz neokovan 3. ekspr. neosnovan, neresničen: taka trditev je bosa ● ekspr. otroci so že skoraj bosi imajo slabe čevlje, potrebni so novih; ekspr. ta je pa bosa to ni res, to je izmišljeno; preg. kovačeva kobila je zmeraj bosa pri poklicnih storitvah svojca pridejo domači zadnji na vrsto ♪
- izučevánje -a s (ȃ) glagolnik od izučevati: izučevanje kovačev, pekov / izučevanje slovenskega jezika ♪
- izučítev -tve ž (ȋ) glagolnik od izučiti: izučitev kovačev; izučitev v kovinski stroki ♪
- kobíla -e ž (í) 1. odrasla samica konja: kobila je zarezgetala; napreči, pognati kobilo / čistokrvna, plemenska kobila; grbonosa kobila ki ima zgornji del gobca izbočen ∙ preg. kovačeva kobila je zmeraj bosa pri poklicnih storitvah svojca pridejo domači zadnji na vrsto 2. nizko ženska močne postave, navadno mlajša: zbrale so se same kobile / vse tri hčere so bile prave kobile 3. nar. lesena priprava, navadno s štirimi nogami, na kateri se žaga, teše, oblikuje; koza: hlod sta položila na kobilo / tesarska kobila // opornik, navadno pri lesenem mostu; mostna koza: med kobilami je tekel potok / mostna kobila ♪
- kováč -a m (á) 1. kdor z udarci kladiva ali s strojnim stiskanjem oblikuje, obdeluje kovino: kovač kuje; kovač je z obema rokama vihtel kladivo; pesn. črni kovači / učiti se za kovača / kovač je podkoval konja / orodni, podkovski kovač; umetni kovač / kroparski kovači 2. ekspr. kdor z določenim ravnanjem pripravlja, ustvarja kaj: kovači usode ∙ preg. vsak je svoje sreče kovač // nav. slabš. kdor sestavlja, tvori kaj: besedni kovači; kovač verzov 3. pog. bankovec ali kovanec za 10 par: dala mu je kovač(a); plačati je moral tri kovače ◊ zool. užitna morska riba z bodicami in črno liso na obeh prsnih plavutih, Zeus faber ♪
- kovačíca -e ž (í) kovačeva žena: stara kovačica je umrla; pekovka in kovačica ♪
- kováški -a -o prid. (á) nanašajoč se na kovače ali kovanje: usnjen kovaški predpasnik / kovaška obrt / kovaški meh; kovaške klešče; kovaško kladivo, orodje; kovaško ognjišče ognjišče, na katerem se z ogljem ali koksom razžarjajo kosi kovine pred kovanjem ∙ sope kot kovaški meh zelo, glasno ♦ metal. kovaška klada debela kvadratna plošča z različno oblikovanimi luknjami in z žlebovi na robovih ♪
- lováča -e ž (á) knjiž., ekspr. vlačuga, prostitutka: na ulici so ga ogovarjale lovače; preračunljiva lovača / kot psovka molči, lovača ♪
- nanováčiti -im dov. (á ȃ) z novačenjem priti do česa: vojake so nanovačili med kmečkim prebivalstvom / ekspr. na hitro so nanovačili nekaj strokovnjakov nabrali, zbrali ♪
- podkóvstvo -a s (ọ̄) dejavnost podkovskih kovačev: ukvarja se s podkovstvom ♪
- pohajkováč -a m (á) nav. ekspr. kdor (rad) pohajkuje: na trgu je videval pohajkovače / bil je pohajkovač in lenuh ♪
- pokrováča -e ž (á) nav. mn., zool. morske školjke z neenakima, pahljačasto rebrastima lupinama, očmi in številnimi tipalkami, Pectinidae: pokrovače hitro plavajo / velika pokrovača ♪
- rogováča -e ž (á) min. rudnina nitasti silikat s hidroksilno skupino, glinico, alkalnimi snovmi: zrna rogovače ♪
- tonalít -a m (ȋ) petr. globočnina, sestavljena iz plagioklaza, kremena in rogovače ali biotita: lomiti tonalit; pohorski tonalit ♪