Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

osupnjeno (2)

1.      osúpnjenost  -i ž (ȗ) knjiž. osuplost: njene oči so izražale osupnjenost; od osupnjenosti je kar obstal ♪
2.      osúpniti  -em dov. (ú ȗ) nav. ekspr. 1. zelo se začuditi: ob tej novici je osupnila; osupnil je nad njeno razgledanostjo 2. preh. narediti, povzročiti, da se kdo zelo začudi: dogodek je osupnil javnost; vse je osupnila dečkova podobnost z dedom; brezoseb. osupnilo me je, da je kljub bolezni prišel osúpnjen -a -o knjiž. osupel: bil je osupnjen nad njihovo neobčutljivostjo; ves osupnjen je stekel za njim; prisl.: osupnjeno pogledati, vprašati; prim. osupel ♪