Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

osupiti (1)

1.      osúpiti  -im dov. (ú ȗ) knjiž. narediti, povzročiti, da se kdo zelo začudi; osupniti: njegov jezni pogled jo je osupil; govornikove besede so poslušalce osupile; brezoseb. osupilo jo je, da se je že vrnil osúpljen -a -o: osupljen ženski glas ♪