Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ostrmeti (2)

1.      ostrméti  -ím dov. (ẹ́ í) postati negiben, tog zaradi velikega duševnega vznemirjenja: ostrmel sem in nisem mogel naprej; kar ostrmeli so, ko so ga videli; dekle je ostrmelo od začudenja in groze / ostrmel je nad njeno lepoto njena lepota ga je zelo presenetila, osupnila ◊ gozd. smreka je pri podiranju ostrmela se pri padanju naslonila na sosednje drevo ♪
2.      obstrméti  -ím dov. (ẹ́ í) ostrmeti: zdrznili so se in obstrmeli; od začudenja je obstrmel ♪