Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

osti (9.639-9.663)


  1.      zaméjec  -jca m (ẹ̑) pripadnik slovenske narodne skupnosti, ki živi za državno mejo z Avstrijo, Italijo, Madžarsko: kulturno, politično delovanje zamejcev; seminar slovenskega jezika za tujce in zamejce ● knjiž. v hotelu je več zamejcev kot domačih gostov tujcev, inozemcev ♪
  2.      zamejênost  -i ž (é) lastnost, značilnost zamejenega: časovna, prostorska zamejenost / knjiž. zamejenost človekovih moči; občutek zamejenosti ♪
  3.      zaméjstvo  -a s (ẹ̑) ozemlje, dežele za državno mejo z Avstrijo, Italijo, Madžarsko, kjer živijo pripadniki slovenske narodne skupnosti: bojevati se za pravice Slovencev v zamejstvu; slovensko šolstvo v zamejstvu // knjiž. pripadniki slovenske narodne skupnosti, ki živijo na tem ozemlju; zamejci: potrebe zamejstva ● knjiž. odpotovati v zamejstvo tujino, inozemstvo ♪
  4.      zaménjati  tudi zamenjáti -am, in zaménjati -am dov. (ẹ́ á ẹ́; ẹ́) 1. dati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: zamenjati obleko za hrano; zamenjati enosobno stanovanje za dvosobno / s kom si zamenjal čevlje; zamenjala sta si naslove; med seboj sta si zamenjala oblačila / zamenjati denar v banki dati ali dobiti eno valuto za drugo; zamenjala sta vlogi kar je delal, bil eden, dela, je drugi; zamenjati dinarje v devize dati dinarje za enakovredno, ustrezno vsoto deviz / kot opozorilo v trgovini kupljenega blaga ne zamenjamo 2. dati, postaviti kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: zamenjati film v fotografskem aparatu; zamenjati kolo pri avtomobilu; zamenjati posteljnino, žarnico / država je zamenjala denar dala v obtok novo plačilno sredstvo / v stavku zamenjati prevzete besede z domačimi; ekspr. ko je zamenjal koso s kosilnico, je delal hitreje ko je začel namesto kose uporabljati kosilnico; publ. zamenjati samski stan z zakonskim poročiti se // narediti, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: trener je med tekmo zamenjal dva igralca / sklenil je, da bo zamenjal zdravnika se začel zdraviti pri drugem zdravniku 3. priti pri kakem opravilu, dejavnosti na mesto, položaj koga drugega: čez en mesec bo to skupino zamenjala nova; zamenjati koga na straži; zamenjal je delavca pri stroju; voznika sta se med potjo večkrat zamenjala / ne ve se, kdo ga bo med dopustom zamenjal nadomestil 4. narediti, da pride kaj na mesto česa drugega, to pa na njegovo mesto: zamenjati strani enačbe; zamenjati vrstni red besed / zamenjala sta mesti v vrsti; zamenjala sta sedeža presedla sta se 5. z oslabljenim pomenom izraža, da preide osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugo: večkrat je zamenjal bivališče / zamenjati poklic začeti opravljati drug poklic; zamenjati službo iti v službo drugam 6. ekspr. priti glede na čas neposredno po čem drugem: otroške igre je kmalu zamenjalo učenje; noč je zamenjal jutranji mrak; tišino je zamenjal hrup / po nekaj kilometrih je asfaltirano cesto zamenjala gozdna pot 7. imeti koga za drugega, kot je v resnici: to ni on, zamenjal si ga / zamenjati koga za koga drugega, s kom drugim / v temi je zamenjal okna za vrata ● ekspr. zamenjal sem že več avtomobilov, pa se mi zdi ta najboljši imel sem; v garderobi so mu zamenjali dežnik dali napačnega; posestvo je že večkrat zamenjalo lastnika postalo last drugega; pog. otrok je zamenjal dan za noč spi podnevi, ponoči je buden zaménjan -a -o: zamenjana posadka; zamenjano blago ♪
  5.      zamenjávati  -am nedov. (ȃ) 1. dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: zamenjavati pridelke za blago / zamenjavati plošče, razglednice / zamenjavati dinarje v devize dajati dinarje za enakovredno, ustrezno vsoto deviz 2. dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: zamenjavati varovalko / redno zamenjavati posteljnino / v besedilu zamenjavati prevzete besede z domačimi; zamenjavati obrabljene dele z novimi nadomeščati // delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: zamenjavati igralce med igro; zamenjavati vojake na položajih 3. prihajati pri kakem opravilu, dejavnosti na mesto, položaj koga drugega: dogovorili so se, kdo bo koga zamenjaval pri sekanju / stražarji se zamenjujejo vsaki dve uri / zamenjavati koga med dopustom nadomeščati 4. delati, da pride kaj na mesto česa drugega, to pa na njegovo mesto: teh besed ne moremo poljubno zamenjavati / po dva in dva sta zamenjavala svoje mesto v vrsti 5. z oslabljenim pomenom izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugo: zamenjavati bivališče, skrivališče 6. imeti koga za drugega, kot je v resnici: zamenjavajo ga z nekom drugim / zamenjavati strupene in užitne gobe ● glasove c s z zamenjava s č š ž izgovarja kot č š ž ♪
  6.      zamenjeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: zamenjevati hrano za obutev / s prijateljem si zamenjujeta knjige, znamke 2. dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: zamenjevati elastiko // delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: med igro trener zamenjuje igralce 3. prihajati pri kakem opravilu, dejavnosti na mesto, položaj koga drugega: kdo te zamenjuje pri stroju / zamenjuje delavca, ki je na dopustu nadomešča 4. delati, da pride kaj na mesto česa drugega, to pa na njegovo mesto: strani enačbe lahko poljubno zamenjujemo 5. z oslabljenim pomenom izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugo: zamenjevati skrivališča / zamenjevati hotele 6. imeti koga za drugega, kot je v resnici: sestri sta si podobni, da ju ljudje zamenjujejo; to žensko zmeraj zamenjujem z neko igralko / svobodo zamenjuje z anarhijo ♪
  7.      zaméra  -e ž (ẹ̑) 1. (trajnejši) negativen, odklonilen odnos do koga zaradi njegovega neprimernega, žaljivega ravnanja: povzročiti zamero pri kom; pozabiti zamero; drobne, osebne zamere; stara, velika zamera / med njima ni bilo hujše zamere; z vsemi je v zameri; priti v zamero pri kom / kot vljudnostna fraza nasvidenje, pa brez zamere 2. v prislovni rabi, v zvezi brez zamere izraža vljudnost pri ugovarjanju, zavrnitvi: brez zamere, ampak tokrat nimate prav // izraža opravičilo: vsega je, brez zamere, kriva vaša trma // izraža začudenje, nejevoljo: brez zamere, ampak tega res ne razumem ● star. prositi zamere, za zamero opravičevati se za kaj; prositi odpuščanja za kaj; star. prosim za zamero, ampak kar je preveč, je preveč oprostite, ne zamerite; pog., ekspr. zamera gor, zamera dol, moraš mu to povedati čeprav ti bo morda zameril; preg. boljša je prva zamera kot druga najbolje je medsebojne odnose kljub morebitni zameri urediti čimprej ♪
  8.      zamériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. vzpostaviti do koga negativen, odklonilen odnos zaradi njegovega neprimernega, žaljivega ravnanja: nikar ne zameri, ne smejem se tebi; nisem mu zameril, saj ni mislil nič hudega; če ga ne boš povabil, ti bo zameril; zameril sem vam, ker me niste obiskali; hitro zameri / on rad zameri je zamerljiv; hudo, zelo zameriti // sprejeti kaj kot neprimerno, žaljivo: vsako besedo zameri; če kaj zameri, tudi hitro odpusti; zameril jim je, da ga niso obvestili / kot vljudnostna fraza pa nikar kaj ne zamerite 2. v medmetni rabi izraža vljudnost a) pri nagovoru: ne zamerite, rad bi vas še nekaj vprašal; star. ne zamerite moji radovednosti, od kod prihajate b) pri ugovarjanju, zavrnitvi: ne zamerite, to ne bo držalo; ne zameri, ampak vsega imam dovolj // izraža opravičilo: ne zamerite, če sem nekoliko pozen; ne zameri, nisem mislil tako hudo // izraža začudenje, nejevoljo: ne zamerite, tega pa res ne razumem; ne zameri, to je pa že preneumno zamériti se z neprimernim, žaljivim ravnanjem povzročiti pri kom (trajnejši) negativen, odklonilen odnos: zameriti se sodelavcem, sosedu; vsem, pri vseh se je zameril // povzročiti pri kom (trajnejši) negativen, odklonilen odnos: ne ve, s čim se je tako zameril / kaj se ti je tako zamerilo, da ne prideš več na obisk; ekspr. šola se mu je dokončno zamerila; brezoseb. zamerilo se mu je, da ga zapostavljajo ♪
  9.      zaméšati  tudi zamešáti -am dov. (ẹ́ á ẹ́) 1. z mešanjem različnih snovi narediti: zamešati pijačo; zamešati testo za palačinke / zamešati žgance 2. z mešanjem spraviti kaj kam: zamešati pecilni prašek med moko; zamešati rozine v testo 3. narediti, da kaj pride med stvari, ki po lastnostih, značilnostih ne spadajo skupaj: svoje knjige je zamešal med njegove; telefonske linije so se zamešale / pog. dokumente je nekam zamešal založil 4. narediti, da kaj ni več razporejeno po določenem redu: zamešati slike 5. miselno združiti, povezati znake, pojme za kaj z napačnim pomenom, predstavo: zamešati podatke; na izpitu je vse zamešal 6. knjiž. zmesti, zbegati: s svojimi idejami je zamešal ljudi; ni se jim dal zamešati / ob nenadnem ropotu se je zamešal ● knjiž., redko zamešati komu načrte, račune preprečiti njegove načrte; knjiž., redko zamešati komu sled povzročiti, da ne ve, ali je prava ali ne; knjiž., ekspr. zamešal se je v gnečo šel je, skril se je zaméšan -a -o: med seboj zamešani podatki, pojmi ♪
  10.      zamétati 2 -am nedov. (ẹ̑) star. 1. zaradi neustreznih lastnosti, neuporabnosti metati proč: staro pohištvo zametajo 2. odklanjati, zavračati: zametati darila / zametati novo vero ● star. vse življenje so ga zametali zapostavljali, zaničevali ♪
  11.      zametávati 2 -am nedov. (ȃ) star. 1. zaradi neustreznih lastnosti, neuporabnosti metati proč: pregledoval je gobe in zametaval neužitne; zametavati star časopisni papir 2. odklanjati, zavračati: zametavati pomoč / zametavati dokaze, pripombe / zametavati resnico ♪
  12.      zametováti  -újem nedov. (á ȗ) star. 1. zaradi neustreznih lastnosti, neuporabnosti metati proč: zametovati stara oblačila 2. odklanjati, zavračati: zametovati darove / zametovati resnico ♪
  13.      zamigetáti  -ám stil. -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) 1. večkrat se hitro, lahno premakniti sem in tja: v vetru so zamigetali listi / zamigetati s prsti zamigati 2. ekspr. začeti migetati: na nebu so zamigetale zvezde ● pred očmi mu je zamigetalo zaradi slabosti, bolezni se mu je zazdelo, da se mu pred očmi vse premika, maje ♪
  14.      zamigotáti  -ám dov. (á ȃ) 1. večkrat se hitro, lahno premakniti sem in tja: plamen sveče je nemirno zamigotal / ekspr.: žarnica je zamigotala, vendar ni ugasnila nekajkrat utripnila; zamigotal je s prsti zamigal 2. ekspr. začeti migotati: v daljavi so zamigotale zvezde / v vetru so zamigotale prve snežinke; pren. v očeh ji je zamigotal posmeh ∙ pred očmi mi je zamigotalo zaradi slabosti, bolezni se mi je zazdelo, da se mi pred očmi vse premika, maje ♪
  15.      zamíkati 1 -am nedov. (ȋ ȋ) delati, da je del, element kake celote za črto, linijo, v kateri so drugi deli, elementi: hiš ne gradijo v ravni vrsti, ampak jih zamikajo ∙ knjiž. obračati in zamikati naslon pri sedežu pomikati nazaj zamíkati se 1. knjiž. premikajoč se prihajati za kaj: sonce se že zamika za goro / zamikati se za grmovje skrivati se, umikati se; zamikali so se pred burjo 2. ekspr. duševno se tako intenzivno usmerjati v kaj, da se ostalih stvari ne zaznava: mistično se zamikati 3. ekspr., v zvezi z v izraža nastopanje intenzivnega, poglobljenega razmišljanja o tem, doživljanje tega, kar izraža določilo: zamikati se v čas mladosti; njegov duh se zamika v prihodnost ♪
  16.      zamírati  -am nedov. (ȋ ȋ) ekspr. 1. izginjajoč, izgubljajoč se postopno približevati se prenehanju obstajanja: življenje v reki je začelo zamirati / upanje na rešitev je zamiralo 2. postajajoč zmeraj manj intenziven približevati se prenehanju potekanja: pogovor zamira / industrija je začela zamirati 3. postajajoč zmeraj manj intenziven postopno prenehavati biti zaznaven: brnenje letala je zamiralo; glasovi so zamirali drug za drugim; zvonjenje zamira / večerna zarja zamira / dan zamira v noč ● star. zamirati od ganjenosti, koprnenja umirati zamirajóč -a -e: zamirajoči glasovi; zamirajoč promet; zamirajoče patriarhalno življenje ♪
  17.      zamísel  -sli [ǝu̯] ž (ȋ) 1. rezultat najvišje umske dejavnosti, ki nakazuje uresničitev, izvedbo česa: opisati, razložiti svojo zamisel; dobra, izvirna zamisel; ima velike zamisli; utopične zamisli; zamisel o reformi se dolgo ni uveljavila; sprejeti zamisel o ustanovitvi časopisa / raziskovati pesem od zamisli do objave; uresničiti zamisel; dele pohištva lahko sestavljate po svoji zamisli // navadno s prilastkom kar izraža, kaže tak rezultat: na risbi je podana zamisel predmeta / patentirati zamisel 2. navadno s prilastkom kar posreduje način delanja, dogajanja na kakem področju: njena igra je ustrezala dramaturški zamisli; nevarna politična zamisel; razložiti zamisel uprizoritve / predstavil je svojo zamisel vodenja podjetja načrt ♪
  18.      zamísliti si  -im si dov. (í ȋ) 1. v mislih izoblikovati, ustvariti: zamisliti si načrt za pobeg; za pogovor si je že vnaprej zamislil vprašanja; stvar poteka drugače, kot si jo je zamislil / storili so, kakor si je zamislil; ali si lahko zamisliš, kako bo potekal ta poskus 2. v mislih izoblikovati, ustvariti podobo, predstavo česa a) kar v resničnosti (še) ne obstaja: zamislite si črto med dvema točkama; risba je taka, kot si jo je zamislil; njegovo zunanjost sem si drugače zamislil / ni si mogoče zamisliti bolj različna značaja b) kot posledico obnovitve zaznav: trudil se je, da bi si zamislil njen obraz zamísliti se postati intenzivno dejaven v zavesti: postal je in se zamislil; zamisliti se ob čem; globoko se je zamislila; tako so se zamislili, da niso ničesar slišali // navadno v zvezi z v, nad izraža usmerjenost take dejavnosti: zamisliti se v preteklost; zamislili so se nad njihovimi trditvami; zamisliti se nad seboj / ekspr. nad tem dejstvom bi se morali zamisliti posvetiti bi mu morali vso pozornost; to dejstvo je zelo zaskrbljujoče ∙ knjiž. zamisliti se v položaj koga drugega vživeti se zamíšljen -a -o 1. deležnik od zamisliti si: vnaprej zamišljen načrt; biti zamišljen v preteklost; idealno zamišljena družba; knjižnica je zamišljena tudi kot raziskovalno središče 2. ki zaradi intenzivnega premišljanja, razmišljanja ne spremlja dogajanja okoli sebe: biti, postati zamišljen; slabe volje je in ves zamišljen; iti zamišljen proti domu; tiha in zamišljena ženska // ekspr. ki izraža, kaže tako spremljanje dogajanja okoli sebe: zamišljen korak; zamišljen obraz; zamišljen pogled; prisl.: zamišljeno gledati, spregovoriti ♪
  19.      zamíšljati si  -am si nedov. (í) 1. v mislih oblikovati, ustvarjati: zamišljati si povezave med pojavi; zamišljati si nove odrske prizore / nič se ne zgodi tako, kot si ljudje zamišljajo 2. v mislih oblikovati, ustvarjati podobo, predstavo česa, kar v resničnosti (še) ne obstaja: zamišljala si je, kakšno bo njeno življenje v tujini / vse si je zamišljal drugače ● ekspr. kaj si zamišljate pod to besedo kaj vam ta beseda pomeni; ekspr. ni si mogel zamišljati bolj zanimivega sogovornika bil je zelo zanimiv sogovornik zamíšljati se biti intenzivno dejaven v zavesti: med potjo se ne zamišljaj, ampak raje opazuj; redko se je zamišljal // navadno v zvezi z v, nad izraža usmerjenost take dejavnosti: zamišljati se v mladost; zamišljati se nad problemi sodobnega sveta ♪
  20.      zamíšljenost  -i ž (ȋ) stanje zamišljenega človeka: nesreča je posledica njegove zamišljenosti; prebuditi, ekspr. iztrgati koga iz zamišljenosti / v zamišljenosti ga je prezrl ♪
  21.      zamláda  prisl. (ȃ) knjiž. v mladosti: ali je še tak šaljivec, kot je bil zamlada; zamlada se je ukvarjal s športom ♪
  22.      zamočvírjenost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost zamočvirjenega: zamočvirjenost tal, zemljišča / zaradi zamočvirjenosti so te površine neprimerne za pašo / ekspr. zamočvirjenost javnega življenja ♪
  23.      zamolčeváti  -újem [u̯č] nedov. (á ȗ) namenoma ne govoriti, pripovedovati o čem: zamolčevati dobre novice; zamolčuje to, kar v resnici čuti // ekspr. prikrivati, skrivati: svojih slabih lastnosti ni nikdar zamolčeval ● ekspr. njegove teorije so v razpravah zamolčevali jih niso omenjali, upoštevali zamolčeván -a -o: zamolčevani pesniki; zamolčevana dejstva ♪
  24.      zamorjênost  -i ž (é) pog. stanje človeka, ki je zagrenjen, brez volje do življenja: njegova zamorjenost ni dolgo trajala / poezija, polna tragične zamorjenosti ♪
  25.      zamotíti  in zamótiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. narediti, povzročiti, da kdo ne opazi česa, ne misli na kaj določenega: zamotiti bolnika; zamotiti otroka z ropotuljico; tako se je zamotil z delom, da je na vse pozabil; malo ga zamoti, da ne bo jokal / poslušanje glasbe ga je zamotilo in sprostilo 2. knjiž. zadržati, zamuditi: kaj ga je zamotilo, da ga tako dolgo ni; pogovor nas je zamotil čez polnoč; zamotil nas je s celo vrsto vprašanj 3. zastar. zmotiti: zamotil ga je pri premišljevanju / nič ni moglo zamotiti njegovega veselja ♪

   9.514 9.539 9.564 9.589 9.614 9.639 9.664 9.689 9.714 9.739  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA