Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

osti (9.626-9.650)


  1.      zamajáti  -májem tudi zamájati -em tudi -am dov., tudi zamájaj zamájajte tudi zamajájte; zamajál tudi zamájal (á á; á ā) 1. povzročiti, narediti, da se kaj z enim delom pritrjenega premakne sem in tja: veter je zamajal vrhove dreves; močno, rahlo zamajati / zamaje z glavo in zapre oči // povzročiti, da se kaj premakne sploh: valovi zamajejo čoln 2. ekspr. povzročiti, da kaj ni več trdno: tako poslovanje lahko zamaje še tako dobro podjetje / v temeljih zamajati ustaljeni red / trpljenje ni zamajalo njihovega zaupanja 3. knjiž. povzročiti, da kdo v svojem mnenju, ravnanju ni več tako odločen, trden: ta dogodek jo je zamajal / zamajati koga v njegovem navdušenju ● publ. zvečer je mesto zamajal potres je bil v mestu potres zamajáti se, tudi zamájati se 1. z enim delom pritrjen premakniti se sem in tja: travne bilke so se zamajale / zamajal se je in padel; ekspr.: brada se mu je zamajala zatresla; zvon se je zamajal in oglasilo se je zvonjenje zazibal // premakniti se sploh: stopnice so se ob vsakem koraku zamajale; udaril je po mizi, da se je vse zamajalo zelo močno 2. postati majav: če se zamaje en steber, stavba ne bo več trdna 3. ekspr. postati netrden: zamajal se je celotni vrednostni sistem / njegovo upanje se je zamajalo ● knjiž. skoraj bi se bilo zgodilo, da bi se mi zamajalo moje delo da ne bi bil več prepričan o njegovi potrebnosti, smiselnosti; ekspr. zamajal se mu je stolček njegov (družbeni) položaj je postal ogrožen; ekspr. tla so se nam zamajala pod nogami naš (družbeni) položaj je postal ogrožen; ekspr. če pogledaš kvišku, se ti zamaje v glavi imaš občutek, kot da se ti nekaj premakne v glavi sem in tja ♪
  2.      zamakníti  in zamákniti -em dov. (ȋ á) 1. narediti, da je del, element kake celote za črto, linijo, v kateri so drugi deli, elementi: zamakniti vsak tretji stol v vrsti; precej, stopničasto zamakniti / arhitekt je spalne prostore hiše zamaknil za pol etaže 2. knjiž. popolnoma prevzeti, pritegniti: glasba ga je zamaknila; lepota gor ga je tako zamaknila, da je pozabil na vse ● knjiž. zamakniti naslon sedeža tako, da se ta spremeni v ležišče pomakniti nazaj; publ. zamakniti začetek delovnega časa s sedme ure na osmo prestaviti, premakniti zamakníti se in zamákniti se 1. knjiž. premikajoč se priti za kaj: šele ko se je zamaknil za vogal, mu je odleglo / sonce se je zamaknilo za hrib / obiralec pred njim se je zamaknil med trte skril, umaknil 2. ekspr. duševno se tako intenzivno usmeriti v kaj, da se ostalih stvari ne zaznava: včasih se zamakne in ima privide; zamaknila se je in začela govoriti; mistično se zamakniti 3. ekspr. nepremično, odsotno se zagledati, zastrmeti v kaj: kam si se tako zamaknil; sedel je in se zamaknil predse; zamaknil se je v njene oči 4. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop a) intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zamakniti se v poslušanje glasbe / zamaknil se je v knjigo b) stanja osebka, kot ga določa samostalnik: zamakniti se v sanjarjenje zamáknjen -a -o: zamaknjen pogled; biti zamaknjen od lepote narave; zamaknjen v svoje misli; vsi zamaknjeni so stali pred kipom; gleda, kot bi bil zamaknjen; med seboj zamaknjena kolesa vozila; zamaknjeno stanje ∙ knjiž., ekspr. bil je ves zamaknjen vanjo zelo zaljubljen; prisl.: zamaknjeno gledati, poslušati ♪
  3.      zamáknjenost  -i ž (á) ekspr. stanje zamaknjenega človeka: pasti v zamaknjenost; mistična zamaknjenost; zamaknjenost preroka / iz zamaknjenosti ga je prebudil velik hrup / zaradi zamaknjenosti v knjigo ni opazil njenega prihoda // veliko navdušenje, zanos, prevzetost: glasba jih je spravila v zamaknjenost / ljubezenska zamaknjenost ♪
  4.      zamálo  in za málo prisl. (á) 1. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža občutek užaljenosti zaradi neprimernosti česa: tudi vam bi bilo zamalo, če bi vas obrekovali; bilo mu je zamalo, da bi se opravičeval; ne bo se mu zdelo zamalo, če ga boš ustavil na cesti 2. star., z oslabljenim pomenom skoraj: pri takih zgodbah bi ga zamalo postalo strah / obvestilo je bilo tako majhno, da ga zamalo ni prezrla bi ga skoraj ♪
  5.      zamamíti  in zamámiti -im, in zamámiti -im dov. (ȋ á; á ȃ) knjiž. 1. vzbuditi pri kom močno željo, poželenje po čem: zamamilo ga je bogastvo; zamamil jih je še topel kruh 2. povzročiti stanje čutnega in duševnega ugodja, v katerem se zmanjša zavedanje sebe, resničnosti; omamiti: ta ženska ga je čisto zamamila; zamamil jih je s svojim nastopom / njene besede so mu zamamile glavo // prevzeti, navdušiti: govor jih je zamamil s svojo odkritosrčnostjo ● knjiž. otrok se je skušal zamamiti z igranjem zamotiti zamámljen -a -o: zamamljen pogled; biti zamamljen od lepote ♪
  6.      zamámljati  -am nedov. (á) knjiž. 1. vzbujati pri kom močno željo, poželenje po čem: zamamljalo jih je bogastvo 2. povzročati stanje čutnega in duševnega ugodja, v katerem se zmanjša zavedanje sebe, resničnosti; omamljati: vino in ples sta jih zamamljala; zamamljati z lepimi besedami ● knjiž. opera je stoletja zamamljala poslušalce prevzemala, navduševala ♪
  7.      zamámljenost  -i ž (ȃ) knjiž. omamljenost: plesati v čarobni zamamljenosti / ljubezenska zamamljenost ♪
  8.      zamàn  prisl. (ȁ) izraža neuspešnost dejanja glede na dosego cilja: zaman se je boril proti svoji slabosti; vse dopoldne smo zaman čakali nanjo; zaman se je trudila, da bi ga prepričala; elipt. rotil jih je in jim grozil, a zaman / v povedni rabi: vsa njihova prizadevanja so bila zaman neuspešna; ne jokajte, tu je vse zaman ● ni rekel zaman, da se vsi učijo pri njem ni rekel brez vzroka ♪
  9.      zamaščênost  -i ž (é) značilnost zamaščenega: karte so se lepile od zamaščenosti ∙ ekspr. posmehovali so se njegovi zamaščenosti debelosti ♦ med. čezmerna nakopičenost maščobe v telesu, organih, tkivih ♪
  10.      zamašíti  -ím dov., zamášil (ȋ í) 1. dati kako snov, predmet v odprtino, da se zapre: zamašiti razpoke, špranje; zamašiti luknjo s papirjem / zamašiti steklenico z zamaškom / ekspr. zvezali so ga in mu zamašili usta / ekspr. z obema rokama si je zamašil ušesa 2. z nabiranjem, kopičenjem na določenem mestu onemogočiti prehod, pretok: blato, listje je zamašilo kanal / kamen je zamašil cev 3. ekspr., navadno v zvezi z luknja, vrzel narediti, da pride kaj v majhnih količinah tja, kjer tega kljub potrebi, nujnosti ni dovolj: zamašiti luknje v ansamblu; zamašiti vrzeli v izobrazbi ● nizko z eno besedo mu je zamašil gobec mu onemogočil ugovarjanje; pog. s tem denarjem bom zdaj zamašil vsaj nekaj lukenj poravnal nekaj dolgov; pog., ekspr. zamašiti komu usta z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da preneha kritizirati, opravljati zamašíti se postati neprehoden, nepretočen zaradi nabiranja, kopičenja kake snovi, predmetov na določenem mestu: jašek za smeti se pogosto zamaši; kanal se je zamašil z odpadki, s peskom / žila se zamaši zamašèn -êna -o: imeti zamašen nos; odtok je zamašen; s plutovinastim zamaškom zamašena steklenica ♪
  11.      zameglíti  -ím [mǝg] dov., zameglì in zamègli; zamèglil (ȋ í) 1. narediti kaj nejasno, motno: dim je zameglil hiše; oblak prahu je zameglil ozračje / solze so ji zameglile oči 2. knjiž. narediti, da se o čem ne more dobiti jasne, določene podobe: zamegliti podatke o poslovanju; s praznim govorjenjem zamegliti položaj ● solze so ji zameglile pogled povzročile, da je videla nejasno, nerazločno; knjiž. strah ji je zameglil razsodnost povzročil, da ni mogla razsodno misliti zameglíti se 1. postati meglen: kotlina se je zameglila; brezoseb. v dolini se je zameglilo 2. postati nejasen, moten: šipe so se zameglile / oči so se ji zameglile ∙ ekspr. pred očmi se mi je zameglilo zaradi slabosti, bolezni se mi je zazdelo, da vidim pred očmi meglo zamegljèn -êna -o: kotlina je zamegljena; zamegljeno ozračje; prisl., v povedni rabi: zjutraj bo po kotlinah zamegljeno ♪
  12.      zamegljênost  -i [mǝg] ž (é) lastnost, stanje zamegljenega: zamegljenost doline; zamegljenost ozračja / zaradi zamegljenosti imajo slab razgled ♪
  13.      zamehúriti  -im dov. (ú ȗ) pog. 1. namerno povzročiti komu neprijetnosti, težave: čakajo na priložnost, da bi ga zamehurili; s tem zakonom so nas zamehurili; zamehuril se je s svojo nepremišljeno izjavo 2. aretirati, zapreti: zamehurili so ga zaradi kraje zamehúriti se biol. v neugodnih življenjskih razmerah se obdati s trdnim ovojem; encistirati se: pražival se zamehuri ♪
  14.      zaméjec  -jca m (ẹ̑) pripadnik slovenske narodne skupnosti, ki živi za državno mejo z Avstrijo, Italijo, Madžarsko: kulturno, politično delovanje zamejcev; seminar slovenskega jezika za tujce in zamejce ● knjiž. v hotelu je več zamejcev kot domačih gostov tujcev, inozemcev ♪
  15.      zamejênost  -i ž (é) lastnost, značilnost zamejenega: časovna, prostorska zamejenost / knjiž. zamejenost človekovih moči; občutek zamejenosti ♪
  16.      zaméjstvo  -a s (ẹ̑) ozemlje, dežele za državno mejo z Avstrijo, Italijo, Madžarsko, kjer živijo pripadniki slovenske narodne skupnosti: bojevati se za pravice Slovencev v zamejstvu; slovensko šolstvo v zamejstvu // knjiž. pripadniki slovenske narodne skupnosti, ki živijo na tem ozemlju; zamejci: potrebe zamejstva ● knjiž. odpotovati v zamejstvo tujino, inozemstvo ♪
  17.      zaménjati  tudi zamenjáti -am, in zaménjati -am dov. (ẹ́ á ẹ́; ẹ́) 1. dati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: zamenjati obleko za hrano; zamenjati enosobno stanovanje za dvosobno / s kom si zamenjal čevlje; zamenjala sta si naslove; med seboj sta si zamenjala oblačila / zamenjati denar v banki dati ali dobiti eno valuto za drugo; zamenjala sta vlogi kar je delal, bil eden, dela, je drugi; zamenjati dinarje v devize dati dinarje za enakovredno, ustrezno vsoto deviz / kot opozorilo v trgovini kupljenega blaga ne zamenjamo 2. dati, postaviti kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: zamenjati film v fotografskem aparatu; zamenjati kolo pri avtomobilu; zamenjati posteljnino, žarnico / država je zamenjala denar dala v obtok novo plačilno sredstvo / v stavku zamenjati prevzete besede z domačimi; ekspr. ko je zamenjal koso s kosilnico, je delal hitreje ko je začel namesto kose uporabljati kosilnico; publ. zamenjati samski stan z zakonskim poročiti se // narediti, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: trener je med tekmo zamenjal dva igralca / sklenil je, da bo zamenjal zdravnika se začel zdraviti pri drugem zdravniku 3. priti pri kakem opravilu, dejavnosti na mesto, položaj koga drugega: čez en mesec bo to skupino zamenjala nova; zamenjati koga na straži; zamenjal je delavca pri stroju; voznika sta se med potjo večkrat zamenjala / ne ve se, kdo ga bo med dopustom zamenjal nadomestil 4. narediti, da pride kaj na mesto česa drugega, to pa na njegovo mesto: zamenjati strani enačbe; zamenjati vrstni red besed / zamenjala sta mesti v vrsti; zamenjala sta sedeža presedla sta se 5. z oslabljenim pomenom izraža, da preide osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugo: večkrat je zamenjal bivališče / zamenjati poklic začeti opravljati drug poklic; zamenjati službo iti v službo drugam 6. ekspr. priti glede na čas neposredno po čem drugem: otroške igre je kmalu zamenjalo učenje; noč je zamenjal jutranji mrak; tišino je zamenjal hrup / po nekaj kilometrih je asfaltirano cesto zamenjala gozdna pot 7. imeti koga za drugega, kot je v resnici: to ni on, zamenjal si ga / zamenjati koga za koga drugega, s kom drugim / v temi je zamenjal okna za vrata ● ekspr. zamenjal sem že več avtomobilov, pa se mi zdi ta najboljši imel sem; v garderobi so mu zamenjali dežnik dali napačnega; posestvo je že večkrat zamenjalo lastnika postalo last drugega; pog. otrok je zamenjal dan za noč spi podnevi, ponoči je buden zaménjan -a -o: zamenjana posadka; zamenjano blago ♪
  18.      zamenjávati  -am nedov. (ȃ) 1. dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: zamenjavati pridelke za blago / zamenjavati plošče, razglednice / zamenjavati dinarje v devize dajati dinarje za enakovredno, ustrezno vsoto deviz 2. dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: zamenjavati varovalko / redno zamenjavati posteljnino / v besedilu zamenjavati prevzete besede z domačimi; zamenjavati obrabljene dele z novimi nadomeščati // delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: zamenjavati igralce med igro; zamenjavati vojake na položajih 3. prihajati pri kakem opravilu, dejavnosti na mesto, položaj koga drugega: dogovorili so se, kdo bo koga zamenjaval pri sekanju / stražarji se zamenjujejo vsaki dve uri / zamenjavati koga med dopustom nadomeščati 4. delati, da pride kaj na mesto česa drugega, to pa na njegovo mesto: teh besed ne moremo poljubno zamenjavati / po dva in dva sta zamenjavala svoje mesto v vrsti 5. z oslabljenim pomenom izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugo: zamenjavati bivališče, skrivališče 6. imeti koga za drugega, kot je v resnici: zamenjavajo ga z nekom drugim / zamenjavati strupene in užitne gobe ● glasove c s z zamenjava s č š ž izgovarja kot č š ž ♪
  19.      zamenjeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: zamenjevati hrano za obutev / s prijateljem si zamenjujeta knjige, znamke 2. dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: zamenjevati elastiko // delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: med igro trener zamenjuje igralce 3. prihajati pri kakem opravilu, dejavnosti na mesto, položaj koga drugega: kdo te zamenjuje pri stroju / zamenjuje delavca, ki je na dopustu nadomešča 4. delati, da pride kaj na mesto česa drugega, to pa na njegovo mesto: strani enačbe lahko poljubno zamenjujemo 5. z oslabljenim pomenom izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugo: zamenjevati skrivališča / zamenjevati hotele 6. imeti koga za drugega, kot je v resnici: sestri sta si podobni, da ju ljudje zamenjujejo; to žensko zmeraj zamenjujem z neko igralko / svobodo zamenjuje z anarhijo ♪
  20.      zaméra  -e ž (ẹ̑) 1. (trajnejši) negativen, odklonilen odnos do koga zaradi njegovega neprimernega, žaljivega ravnanja: povzročiti zamero pri kom; pozabiti zamero; drobne, osebne zamere; stara, velika zamera / med njima ni bilo hujše zamere; z vsemi je v zameri; priti v zamero pri kom / kot vljudnostna fraza nasvidenje, pa brez zamere 2. v prislovni rabi, v zvezi brez zamere izraža vljudnost pri ugovarjanju, zavrnitvi: brez zamere, ampak tokrat nimate prav // izraža opravičilo: vsega je, brez zamere, kriva vaša trma // izraža začudenje, nejevoljo: brez zamere, ampak tega res ne razumem ● star. prositi zamere, za zamero opravičevati se za kaj; prositi odpuščanja za kaj; star. prosim za zamero, ampak kar je preveč, je preveč oprostite, ne zamerite; pog., ekspr. zamera gor, zamera dol, moraš mu to povedati čeprav ti bo morda zameril; preg. boljša je prva zamera kot druga najbolje je medsebojne odnose kljub morebitni zameri urediti čimprej ♪
  21.      zamériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. vzpostaviti do koga negativen, odklonilen odnos zaradi njegovega neprimernega, žaljivega ravnanja: nikar ne zameri, ne smejem se tebi; nisem mu zameril, saj ni mislil nič hudega; če ga ne boš povabil, ti bo zameril; zameril sem vam, ker me niste obiskali; hitro zameri / on rad zameri je zamerljiv; hudo, zelo zameriti // sprejeti kaj kot neprimerno, žaljivo: vsako besedo zameri; če kaj zameri, tudi hitro odpusti; zameril jim je, da ga niso obvestili / kot vljudnostna fraza pa nikar kaj ne zamerite 2. v medmetni rabi izraža vljudnost a) pri nagovoru: ne zamerite, rad bi vas še nekaj vprašal; star. ne zamerite moji radovednosti, od kod prihajate b) pri ugovarjanju, zavrnitvi: ne zamerite, to ne bo držalo; ne zameri, ampak vsega imam dovolj // izraža opravičilo: ne zamerite, če sem nekoliko pozen; ne zameri, nisem mislil tako hudo // izraža začudenje, nejevoljo: ne zamerite, tega pa res ne razumem; ne zameri, to je pa že preneumno zamériti se z neprimernim, žaljivim ravnanjem povzročiti pri kom (trajnejši) negativen, odklonilen odnos: zameriti se sodelavcem, sosedu; vsem, pri vseh se je zameril // povzročiti pri kom (trajnejši) negativen, odklonilen odnos: ne ve, s čim se je tako zameril / kaj se ti je tako zamerilo, da ne prideš več na obisk; ekspr. šola se mu je dokončno zamerila; brezoseb. zamerilo se mu je, da ga zapostavljajo ♪
  22.      zaméšati  tudi zamešáti -am dov. (ẹ́ á ẹ́) 1. z mešanjem različnih snovi narediti: zamešati pijačo; zamešati testo za palačinke / zamešati žgance 2. z mešanjem spraviti kaj kam: zamešati pecilni prašek med moko; zamešati rozine v testo 3. narediti, da kaj pride med stvari, ki po lastnostih, značilnostih ne spadajo skupaj: svoje knjige je zamešal med njegove; telefonske linije so se zamešale / pog. dokumente je nekam zamešal založil 4. narediti, da kaj ni več razporejeno po določenem redu: zamešati slike 5. miselno združiti, povezati znake, pojme za kaj z napačnim pomenom, predstavo: zamešati podatke; na izpitu je vse zamešal 6. knjiž. zmesti, zbegati: s svojimi idejami je zamešal ljudi; ni se jim dal zamešati / ob nenadnem ropotu se je zamešal ● knjiž., redko zamešati komu načrte, račune preprečiti njegove načrte; knjiž., redko zamešati komu sled povzročiti, da ne ve, ali je prava ali ne; knjiž., ekspr. zamešal se je v gnečo šel je, skril se je zaméšan -a -o: med seboj zamešani podatki, pojmi ♪
  23.      zamétati 2 -am nedov. (ẹ̑) star. 1. zaradi neustreznih lastnosti, neuporabnosti metati proč: staro pohištvo zametajo 2. odklanjati, zavračati: zametati darila / zametati novo vero ● star. vse življenje so ga zametali zapostavljali, zaničevali ♪
  24.      zametávati 2 -am nedov. (ȃ) star. 1. zaradi neustreznih lastnosti, neuporabnosti metati proč: pregledoval je gobe in zametaval neužitne; zametavati star časopisni papir 2. odklanjati, zavračati: zametavati pomoč / zametavati dokaze, pripombe / zametavati resnico ♪
  25.      zametováti  -újem nedov. (á ȗ) star. 1. zaradi neustreznih lastnosti, neuporabnosti metati proč: zametovati stara oblačila 2. odklanjati, zavračati: zametovati darove / zametovati resnico ♪

   9.501 9.526 9.551 9.576 9.601 9.626 9.651 9.676 9.701 9.726  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA