Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

osti (9.489-9.513)


  1.      zadírati se  -am se nedov. (ȋ ȋ) ekspr. oglašati se z močnim, neprijetnim glasom: vrana se zadira // z ostrimi besedami izražati nezadovoljstvo, nesoglasje: brez razloga se zadirati; zaradi razdraženosti se je zadiral // grobo, glasno oštevati: za vsako malenkost se zadira name ♪
  2.      zadírčnost  -i ž (ȋ) lastnost zadirčnega človeka: zaradi zadirčnosti in prepirljivosti ni priljubljen ♪
  3.      zadirljívost  -i ž (í) redko zadirčnost: naveličali so se njegove zadirljivosti ♪
  4.      zadišáti  -ím dov. (á í) 1. dati, povzročiti prijeten vonj: akacije so opojno zadišale; hrana je zadišala po vsem prostoru; brezoseb.: od stojnic s sadjem je vabljivo zadišalo; zadišalo je kot v cvetličarni // dati, povzročiti vonj sploh: iz kuhinje je zadišal dim 2. ekspr. dobiti, pokazati značilnosti česa: čas je zadišal po vojni; brezoseb. zadišalo je po snegu 3. ekspr., z dajalnikom vzbuditi željo, zamikati: tobak mu je zadišal 4. preh., zastar. zavohati, zaduhati: mačka je zadišala miš ♪
  5.      zádnji  -a -e prid. (ȃ) 1. ki leži, je zadaj, za čim: zadnji del ladje; zadnji konec voza / zadnja stran bankovca, kovanca, medalje stran s podobo, podatki, ki navadno smiselno dopolnjujejo upodobitev na sprednji strani; zadnja stran hiše / medved se je postavil na zadnje noge; sprednje in zadnje kolo 2. ki je v prostoru glede na določeno izhodišče za čim drugim: priti do zadnje hiše v vasi; sedeti v zadnji klopi; zadnje vozilo v koloni / zadnja postaja tramvaja končna 3. ki je na koncu česa, sestavljenega iz več delov: zadnje dejanje drame; zadnje poglavje knjige // ki je glede na potek dela na najvišji, zaključni stopnji: zadnji pregled besedila pred tiskom; zadnje priprave na predstavo // ki je glede na odločanje na najvišji, zaključni stopnji: obravnavati vprašanje na zadnji instanci 4. ki izraža (pre)ostanek količine, množine česa: porabiti zadnji denar; izpil je zadnje kaplje vina; zamesiti kruh iz zadnje moke v vreči / ranjenec je z zadnjimi močmi lezel po gozdu; uporabili so še zadnje sredstvo, izsiljevanje / ekspr. v njem je ugasnila zadnja iskrica upanja / bataljon se je boril do zadnjega moža 5. za katerim v določenem času ne nastopi, se ne pojavi še kaj istovrstnega: zadnji dan v letu, mesecu; v zadnjih letih življenja se je zelo spremenil / prvi in zadnji krajec // za katerim ne nastopi, se ne pojavi še kaj istovrstnega sploh: narediti zadnji izpit; zadnji letnik; zadnja knjiga, ki jo je izdal / na predavanje sta prišla zadnja 6. ki je najbližje času govorjenja ali sovpada z njim: zadnji čas je bolj malo slišati o njem; zadnjo noč je slabo spala preteklo; v zadnjem četrtletju so se izgube povečale; v zadnjih treh letih je napredovala // ki obstaja, se pojavlja najbližje času govorjenja ali v njem: slediti zadnjim dosežkom v znanosti; biti oblečen po zadnji modi / članek v zadnji številki revije; zanimale so ga zadnje vesti o nesreči 7. ki je na koncu česa, v katerem je kaj še mogoče uspešno opraviti: zadnji trenutek mu je pomagal / zadnji čas je, da se kaj spremeni 8. za katerim glede na kako razvrstitev ni nikogar več: na turnirju so bili zadnji; po uspehu je bil zadnji v razredu; na tekmovanju je zasedla zadnje mesto // ki je po pomembnosti na najnižji stopnji: otroci so mu zadnja skrb / ekspr. on je zadnja oseba, na katero bi bili lahko ljubosumni 9. nazadnje omenjeni: telesne dejavnosti, kot so hoja, tek, plavanje, vplivajo na zdravje. To velja zlasti za zadnjo dejavnost; potrebni sta vestnost in poštenost, zadnje lastnosti pa on nima 10. ki je dokončen in nepreklicen: to je zadnja cena, ceneje ne damo 11. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z do izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: dvorano so napolnili do zadnjega kotička; ujemati se do zadnjega milimetra; vrnil sem mu do zadnje pare ves denar; biti moker do zadnjega vlakna popolnoma, čisto / premisliti do zadnje podrobnosti ● ekspr. izigrati zadnji adut, zadnjo karto uporabiti najučinkovitejše sredstvo, najboljši pripomoček za uspeh; ekspr. do zadnjega diha se je boril do konca življenja, do smrti; vznes. zadnji dom grob; vznes. v tujini je našel zadnji dom umrl je; evfem. biti v zadnjih izdihljajih umirati; žarg. avtomobil na zadnji pogon s pogonom na zadnja kolesa; vznes. iskati zadnji smisel bistven, najgloblji; ekspr. s to odločitvijo smo ujeli zadnji vlak izkoristili zadnjo priložnost; zadnja beseda ekspr. to je moja zadnja beseda sklep, ki ga ne bom preklical; zadnja beseda znanosti najnovejše dognanje; ekspr. tudi oni še niso rekli zadnje besede še niso povedali, pokazali vsega, kar znajo, zmorejo; premisliti odgovor od prve do zadnje črke od začetka do konca; zadnja hiša manjša soba v kmečki hiši, navadno za spanje; ekspr. iti do zadnjih mej storiti vse, kar se da, ne glede na težave, posledice; pog., ekspr. dobiti jih po zadnji plati po zadnjici; vznes. včeraj smo ga pospremili na njegovi zadnji poti šli smo za njegovim pogrebom; star. zadnjo pot ti rečem zadnjič, zadnjikrat; ekspr. odbila mu je zadnja ura umrl je; ekspr. zadnja ura je prišla čas smrti; ekspr. priti skozi zadnja vrata skrivaj; na nedovoljen, neprimeren, nezakonit način; ekspr. spregovoriti v zadnje slovo ob pogrebu; zastar. narediti zadnje sporočilo oporoko ◊ avt. zadnji most del avtomobila, ki nosi gnani zadnji kolesi in ima v okviru vgrajen diferencial; jur. zadnji opomin pred tožbo; lingv. zadnji samoglasniki samoglasniki, ki se izgovarjajo v zadnjem delu ustne votline; lov. zadnji grižljaj smrekova vejica, ki jo lovec zatakne v gobec uplenjene srne, jelena; obrt. zadnji vbod vbod pri ročnem šivanju, pri katerem sega nit nazaj do polovice vboda pred njim; rel. zadnja popotnica obhajilo za umirajoče; zadnja večerja večerja, ki jo je imel Kristus z apostoli dan pred svojo smrtjo zádnji -a -e sam.: nekateri so rekli, da je pošten, drugi so trdili, da ni. Prav so imeli zadnji; diplomirala je med zadnjimi; zadnji iz tega rodu; ni še rekel zadnje zadnje besede; pog., ekspr. brcniti koga v (ta) zadnjo zadnjico; nekaj jo teži ali pa je bolna. To zadnje trdi sama; ekspr. boriti se do zadnjega do konca življenja, do smrti; do zadnjega je upala, da pride do zadnjega trenutka; ekspr. vzeli so jim vse do zadnjega popolnoma vse; ekspr. končali so vsi — od prvega do zadnjega; komaj shajamo od prvega do zadnjega (v mesecu); star. k zadnjemu še nekaj besed o pesniku nazadnje; bibl. prvi bodo zadnji in zadnji bodo prvi ♪
  6.      zádnjica  -e ž (ȃ) 1. spodnji zadnji del človeškega trupa med bokoma: postaviti se tako, da se pete, zadnjica in ramena dotikajo stene; potegniti pulover čez zadnjico; sesti na celo zadnjico; suniti koga v zadnjico; udariti koga po zadnjici / spustiti se vzdolž drče po zadnjici; z zadnjico odriniti stol 2. zadnji zgornji del živalskega trupa nad zadnjimi nogami: bič je oplazil konja po zadnjici 3. ekspr. zadnji del česa: iz zadnjice avtomobila se je pokadilo ● šalj. izprašiti komu zadnjico natepsti ga; vulg. s tem spričevalom si lahko zadnjico obrišeš to spričevalo je brez vrednosti, pomena; ekspr. lesti komu v zadnjico izkazovati komu pretirano vdanost, prijaznost z namenom pridobiti si naklonjenost; ekspr. dati, naložiti jih komu po zadnjici natepsti ga; ekspr. dobiti jih po zadnjici biti tepen; ekspr. tresti se za svojo zadnjico bati se zase, za svoj položaj ♪
  7.      zádnjič  prisl. (ȃ) 1. pri ponavljanju na zadnjem mestu: zdaj te zadnjič nadlegujemo; zadnjič te opozarjam; na ovinku se je še zadnjič ozrla po domu / vseeno mu je, tako in tako je zadnjič tu; ekspr. v tej gostilni sem prvič in zadnjič / elipt. predstava ob 20. uri. Zadnjič 2. izraža, da čemu časovno malo odmaknjenemu (v preteklost) ne sledi nič iste vrste: kar sva govorila zadnjič, se je že uresničilo; zadnjič, ko ni mogla spati, je premišljala o tem / od zadnjič je ostalo še nekaj; za tisto od zadnjič jih boš še dobil / elipt. zahvalim se ti za zadnjič 3. star. nazadnje: vse je pregledala in zadnjič našla, kar je iskala / zadnjič so ju videli včeraj ● ekspr. to vam povem prvič in zadnjič dokončno, nepreklicno; enkrat za vselej; ekspr. prvič in zadnjič ti rečem: denarja ne dam izraža odločno zavrnitev; ekspr. nehvaležni da so? Saj ne bi bili prvič, pa tudi zadnjič ne poudarja pogostnost dejanja ♪
  8.      zàdôbnost  -i ž (ȁ-ó) lingv. razmerje med dvema dejanjema, pri katerem se časovno drugo dejanje gleda s stališča prvega: glagolske oblike za izražanje zadobnosti ♪
  9.      zadólbsti  -dólbem [u̯b] dov., zadólbite in zadolbíte (ọ́) knjiž. z dolbenjem narediti, izoblikovati; izdolbsti: zadolbsti napis zadólbsti se 1. zariti se: črv se zadolbe v les / krogla se je zadolbla v steno 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zadolbel se je v učenje zadólben -a -o: tako sta zadolbena v pogovor, da nič ne slišita ♪
  10.      zadolžítev  -tve [u̯ž] ž (ȋ) glagolnik od zadolžiti se: z zadolžitvijo rešiti podjetje / izogniti se davčnim zadolžitvam davčnim obveznostim; višina zadolžitve dolga, dolgov // publ. kar je kdo dolžen storiti, opraviti, navadno v zvezi s svojim poklicem, položajem, pripadnostjo; naloga, dolžnost: dobiti, imeti, izvršiti zadolžitev; sprejeti funkcijo kot politično zadolžitev / nove zadolžitve odstavljenih vodilnih delavcev funkcije, službe ♪
  11.      zadôsten  -tna -o prid. (ó) ki ustreza, zadošča a) po količini, meri: za telesni razvoj je potrebna zadostna hrana; zbrati zadostna sredstva za obnovo šole; tečaj bo organiziran, če bo zadostno število udeležencev / zadosten premislek / publ. občani so ostali brez zadostnega odgovora zadovoljivega / zadostna količina, mera b) po lastnostih, kakovosti: zadosten dokaz, razlog, vzrok; pridobiti si zadostno izobrazbo / knjiž. biti samemu sebi zadosten ne potrebovati drugega ♦ šol. zadostni uspeh uspeh s povprečno oceno zadostno; zadostna ocena najnižja pozitivna ocena zadôstno prisl.: zadostno utemeljena trditev ∙ knjiž. jama je bila zadostno globoka, da se je v njej lahko hodilo dovolj, zadosti; sam.: izdelati z zadostnim zadostnim uspehom; v razredu je petina zadostnih učencev z zadostnim uspehom; dobiti zadostno zadostno oceno ♪
  12.      zadoščênje  -a s (é) 1. duševno stanje, pri katerem se kaj doživlja kot skladno z lastnimi zahtevami, pričakovanji: po opravljenem delu ga je navdalo, prevzelo zadoščenje; čutiti zadoščenje; imeti zadoščenje pri delu; zadoščenje zmagovalca; občutek zadoščenja / v zadoščenje mu je, da je njegov predlog sprejet; z zadoščenjem ugotavlja, da je delo dobro opravil 2. kar se naredi, da se kdo ne čuti več oškodovanega, užaljenega zaradi storjene mu krivice, povzročene škode, žalitve: zahtevati zadoščenje; materialno, moralno zadoščenje; popolno, pravično zadoščenje / dati komu zadoščenje za kaj; dobiti zadoščenje 3. glagolnik od zadostiti: zadoščenje predpisom, zakonom 4. knjiž. zadovoljitev: zadoščenje potreb / zadoščenje žeje potešitev ● zastar. če dolg ni vrnjen, dobi upnik zadoščenje odškodnino, nadomestilo ♪
  13.      zadovoljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z dovolj veliko količino, mero česa potrebnega, zaželenega delati, da kdo preneha čutiti, imeti to, kar izraža dopolnilo: zadovoljevati nagone, potrebe; zadovoljevati želje po igri, plesu / zadovoljevati zahteve, publ. zahtevam izpolnjevati jih, ustrezati jim 2. delati, povzročati, da je kdo zadovoljen, ker to, kar izraža osebek, ustreza njegovim potrebam, željam, zahtevam: delo ga zadovoljuje; površen odgovor ne zadovoljuje pravega raziskovalca / publ.: poslano blago nas ne zadovoljuje s poslanim blagom nismo zadovoljni; učbenik zaradi številnih strokovnih napak ne zadovoljuje nima ustreznih kvalitet 3. povzročati, omogočati, da kdo doseže vrhunec in sprostitev spolne vzdraženosti: zadovoljevati svojega partnerja zadovoljeváti se z orodnikom biti zadovoljen s čim slabšim, kot se želi, pričakuje: zamudniki se bodo morali zadovoljevati s slabšimi sedeži zadovoljujóč -a -e: nadaljevati delo, zadovoljujoč se z delnimi uspehi; zadovoljujoča domačnost ∙ publ. izid meddržavnih razgovorov je zadovoljujoč zadovoljiv ♪
  14.      zadovoljíti  -ím dov., zadovóljil (ȋ í) 1. z dovolj veliko količino, mero česa potrebnega, zaželenega narediti, da kdo preneha čutiti, imeti to, kar izraža dopolnilo: zadovoljiti potrebo po gibanju, spanju; zadovoljiti želje / zadovoljiti svoj okus narediti po svojem okusu; zadovoljiti poželenje; zadovoljiti zahteve, publ. zahtevam izpolniti jih, ustrezati jim 2. narediti, povzročiti, da je kdo zadovoljen, ker to, kar izraža osebek, ustreza njegovim potrebam, željam, zahtevam: novi izdelek je zadovoljil odjemalce; ta barvna kombinacija zadovolji estetsko še tako zahtevnega opazovalca; odgovor ga ni zadovoljil; noben poklic ga ne bi mogel bolj zadovoljiti / publ. domače moštvo na današnji tekmi ni zadovoljilo ni igralo tako dobro, kot se je pričakovalo 3. povzročiti, omogočiti, da kdo doseže vrhunec in sprostitev spolne vzdraženosti: nobena ženska ga ni zadovoljila zadovoljíti se z orodnikom biti zadovoljen s čim slabšim, kot se želi, pričakuje: bil je v taki stiski, da bi se z vsem zadovoljil; zamudniki so se morali zadovoljiti s tem, kar je ostalo zadovoljèn -êna -o: čustveno zadovoljen človek; zadovoljene potrebe ♪
  15.      zadovoljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki je po lastnostih, kakovosti v skladu s pričakovanji, zahtevami, potrebami, željami: zadovoljiv odgovor; zadovoljiv uspeh; zadovoljiva rešitev problema; zadovoljivo zdravstveno stanje 2. redko zadovoljujoč: njen poklic je težek, a gotovo tudi zadovoljiv 3. zastar. zadovoljen: zadovoljiv nasmeh zadovoljívo prisl.: zadovoljivo odgovoriti; zadovoljivo opravljati delo; zadovoljivo oskrbovan dom; sam.: spodbujanje k še bolj zadovoljivemu ♪
  16.      zadovóljnost  -i ž (ọ́) 1. lastnost zadovoljnega človeka: zadovoljnost sitega otroka / zadovoljnost je dragocena poteza njegovega značaja / zadovoljnost s poklicem; zadovoljnost s samim seboj 2. zadovoljstvo: zadovoljnost se kaže na njegovem obrazu / oči se mu svetijo od zadovoljnosti ♪
  17.      zadrémati  -ljem, in zadrémati tudi zadremáti -am dov. (ẹ́; ẹ́ á ẹ́) priti v stanje med budnostjo in spanjem: kar stoje je zadremal; zadremati od utrujenosti / za pol ure lahko zadremlješ zaspiš / s smiselnim osebkom v dajalniku od enakomernega tresenja se mu je zadremalo ♪
  18.      zadŕgniti  -em dov., tudi zadrgníla (ŕ ȓ) 1. s potegovanjem, vlečenjem povzročiti, da se kaj trdno, tesno namesti okoli česa: zadrgniti vrv okoli veje / zadrgniti prerahlo zavezan paket / zadrgniti vozel, zanko 2. s potegovanjem, vlečenjem vrvice, nameščene okoli česa trdno, tesno zapreti, zavezati: zadrgniti vrečo / zadrgniti snop; zadrgniti škornje z vezalkami ● ekspr. žalost mu je zadrgnila grlo, glas od žalosti ni mogel govoriti; ekspr. s tem dejanjem si je sam zadrgnil vrv okoli vratu se je sam spravil v brezizhoden položaj zadŕgnjen -a -o: zadrgnjen nahrbtnik ♪
  19.      zádruga  tudi zadrúga -e ž (á; ȗ) 1. združenje za opravljanje ali organiziranje kake dejavnosti, navadno gospodarske: ustanoviti zadrugo; vstopiti, združiti se v zadrugo; člani, predsednik zadruge / kmetijska, nabavno-prodajna, obrtna zadruga; kmetijska obdelovalna zadruga prva leta po 1945 delovna organizacija, v kateri združujejo kmetje svojo zemljo in delovne pripomočke za skupno kmetijsko pridelovanje; stanovanjska zadruga združenje oseb, ki si gradijo stanovanja, hiše // trgovina takega združenja: prodajalec v zadrugi / zadruga je že zaprta 2. zastar. druščina, družba: rokovnjaška zadruga; zadruga beračev ◊ soc. (rodbinska) zadruga patriarhalno organizirana skupnost družin s skupno posestjo, proizvodnjo in porabo, značilna za nekatera južnoslovanska območja zlasti do začetka kapitalizma ♪
  20.      zadržánost  -i ž (á) 1. lastnost, značilnost zadržanega: začetna zadržanost gostov je izginila; premagati zadržanost; zadržanost do tujcev; zadržanost v govorjenju, vedenju; zadržanost in sproščenost / zadržanost izjave, kritike // zadržan odnos: izraziti svojo zadržanost glede resničnosti sporočila; navdušenje se je spreminjalo v zadržanost / odgovarjal je s spoštljivo zadržanostjo 2. dejstvo, da mora kdo biti v določenem času zaradi opravkov, obveznosti drugje: povabilu se predsednik zaradi zadržanosti ni mogel odzvati / službena zadržanost; začasna zadržanost od dela ♪
  21.      zadržáti  -ím dov. (á í) 1. s prijemom ohraniti v določenem položaju, na določenem mestu: hotel je planiti pokonci, ko ga je zadržala trda roka; zadržal ga je, da ni omahnil v prepad / zadržal je konja, da sem stopil na voz; zadržal je psa, da ni planil nanj / zadržal je nihalna vrata, da je lahko vstopila 2. narediti, da kaj gibajočega, premikajočega se ne nadaljuje gibanja: zadržal je kotaleč se kamen; podstavili so coklo, da bi zadržala vagon / jez je zadržal, kar je neurje odneslo v reko / zadržali so sovražnikove tanke 3. narediti, da kaj ne izteka, odteka: z dlanjo je zadržal vodni curek; pritisnil je na žilo, da bi zadržal kri / zadržati solze / zadržati vodo zavestno ne izprazniti sečnega mehurja; pren. zadržati življenje 4. povzročiti, da kaj ne more skozi: filter zadrži trdne delce / smrekove veje zadržijo dež 5. narediti, da se kaj ne širi a) na večjo površino: z brisalko je zadržala razlito tekočino b) v okolico: ta prst zadrži veliko vlage / peč zadrži toploto 6. narediti, da kaj ne gre takoj tja, kamor je namenjeno: zadržati pismo; zadržati pošiljko zaradi kontrole 7. z glagolskim samostalnikom narediti, da kaj ne napreduje, ne dosega višje stopnje: suša je zadržala rast; zadržati gospodarski razvoj / zadržati epidemijo ♦ jur. zadržati postopek 8. z glagolskim samostalnikom narediti, da se kaj ne opravi, uresniči takoj: zadržati izplačilo; zadržati izvršitev kazni; zadržati zvišanje cen 9. narediti, da se kaj ne izrazi, pokaže: zadržati jezo, radovednost, sovraštvo // z glagolskim samostalnikom ne narediti tega, kar določa samostalnik: zadržati dih, jok, smeh / zadržati korak 10. narediti, da kdo za krajši čas ostane na določenem mestu: zadržal ga je, da mu je razložil svoj načrt; zadržati koga na kosilu // s svojo voljo, vplivom narediti, da kdo ne preneha biti na določenem mestu: zadržati koga na policiji, v bolnišnici; v lepem vremenu ga nič ne more zadržati v stanovanju // povzročiti, da kdo ne uresniči, kar namerava, hoče: jutri se bo vrnil, če ga kaj posebnega ne bo zadržalo; nič ga ni moglo zadržati, da ne bi izpeljal svojega načrta 11. publ. obdržati: nekaj stvari je zadržal, drugo je razdelil / divizija mora obmejno področje zadržati v svojih rokah / zadržati funkcijo, privilegije / zadržati enako stopnjo rasti dohodkov kot prejšnje leto / zadržati posel zadržáti se 1. s prislovnim določilom ostati daljši čas kje: rad se je zadržal pri nas; spotoma se bomo zadržali v Postojni / otroci so se dalj časa zadržali pri slonih / predsednik se je z gosti zadržal v daljšem pogovoru 2. publ. določen čas obravnavati: na seji so se zadržali zlasti ob premajhni delavnosti nekaterih članov; zadržimo se pri tem pojavu, vprašanju 3. ostati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah: novica ga je zelo vznemirila, toda zadržal se je; ob pogledu na kraj nesreče se ni mogel zadržati 4. s prislovnim določilom izraziti, pokazati tako razpoloženje, odnos do ljudi, okolja, kot ga izraža določilo: spoštljivo se zadržati do koga, proti komu; glej, da se boš dobro zadržal; lepo se zadržati ● redko preperel list se je zadržal v travi od prejšnje jeseni je ostal; publ. ime manufaktura se je zadržalo do danes je ostalo, se je ohranilo; star. zna se zadržati se vesti zadržán -a -o 1. deležnik od zadržati: zadržana žival je silila naprej; pismo je bilo zadržano 2. ki svojih misli, čustev ne izraža v izraziti, opazni obliki: zadržan človek; do nje, proti njej je bil vljuden, toda zadržan / biti zadržane narave; zadržano vedenje / zadržan glas, obraz // ki ni jasen, izrazit: zadržan smeh; zadržano veselje 3. ki izraža (delno) omejitev soglašanja s čim: zadržana kritika; zadržano mnenje / doživeli so zadržan sprejem nenaklonjen, odklonilen 4. ki ne vzbuja pozornosti: zadržane barve / zadržana obleka 5. v povedni rabi ki mora biti v določenem času zaradi opravkov, obveznosti drugje: jutri ne bo prišel, ker je zadržan; prisl.: zadržano govoriti, hvaliti; zadržano naklonjen ♦ muz. zadržano označba za spremembo hitrosti izvajanja ritenuto; označba za hitrost izvajanja sostenuto; sam.: v njem je nekaj umirjenega in zadržanega ♪
  22.      zadržávati  -am nedov. (ȃ) zadrževati: zadržavati nemirnega konja / zadržavati jok / odšel je, čeprav so ga gostitelji zadržavali ♪
  23.      zadrževáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. s prijemom ohranjati v določenem položaju, na določenem mestu: zadrževal ga je, da ne bi padel / zadrževal je konja, ko sem stopal na voz 2. delati, da kaj gibajočega, premikajočega se ne nadaljuje gibanja: nekaj trenutkov je zadrževal deblo, da ne bi zdrsnilo navzdol / zadrževati je moral preganjalce, medtem ko so tovariši bežali / počasna vozila zadržujejo promet 3. delati, da kaj ne izteka, odteka: zadrževati kri s pritiskom na žilo / zadrževati solze 4. povzročati, da kaj ne more skozi: filter, mreža zadržuje trdne delce / izolacija na zunanji strani stene zadržuje vlago 5. delati, da se kaj ne širi a) na večjo površino: korenine zadržujejo prst, da je veter ne odnaša b) v okolico: mah zadržuje vlago / šamot dobro zadržuje toploto 6. delati, da kaj ne gre takoj tja, kamor je namenjeno: zadrževati pošiljke na carini 7. z glagolskim samostalnikom delati, da kaj ne napreduje, ne dosega višje stopnje: suša zadržuje rast; neustrezna zakonodaja zadržuje gospodarski razvoj 8. z glagolskim samostalnikom delati, da se kaj ne opravi, uresniči takoj: zadrževati izplačilo zaslužka / ekspr. zadrževati zlom države 9. delati, da se kaj ne izrazi, pokaže: zadrževati jezo; veselje je težje zadrževati kakor žalost // z glagolskim samostalnikom ne delati tega, kar določa samostalnik: zadrževati dih, jok, kašelj / zadrževati korak 10. delati, da kdo za krajši čas ostane na določenem mestu: odšel je, čeprav so ga gostitelji zadrževali / ni mogel priti, ker so ga zadrževali neodložljivi opravki // povzročati, da kdo ne uresniči, kar namerava, hoče: nič ga ni zadrževalo, da ne bi mogel napraviti, kar je hotel; sram ga je zadrževal, da ni vsega povedal 11. s svojo prisotnostjo, ravnanjem ovirati koga pri njegovem delu: tu sediš samo zato, da me zadržuješ; kaj me zadržuješ s tako nepomembnimi stvarmi; ne bom te zadrževal, samo nekaj nujnega ti moram povedati zadrževáti se 1. s prislovnim določilom ostajati daljši čas kje: v mestu se je zadrževal tri dni / v dolini se je cel dan zadrževala megla / poleti se zadržujejo na deželi stanujejo, živijo 2. ostajati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah: izrečene besede so ga jezile, toda zadrževal se je; ob tolikšni nesramnosti se ni mogel več zadrževati ● publ. na seji so se dlje zadrževali pri tem vprašanju so ga dalj časa obravnavali zadrževáje: zadrževaje jezo je zapustil sobo zadržujóč -a -e: prisluškoval je, zadržujoč dihanje; prisl.: ravnati zadržujoče ♦ muz. zadržujoče označba za spremembo hitrosti izvajanja ritardando zadrževán -a -o: zadrževan jok ♪
  24.      zadušljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost zadušljivega: zadušljivost ozračja / zaradi zadušljivosti komaj diha ♪
  25.      zadvómiti  -im, in zadvomíti in zadvómiti -im dov. (ọ̄ ọ̑; ȋ ọ́) knjiž. podvomiti, zdvomiti: zadvomil je o resničnosti izjave / zadvomil je o sosedu ♪

   9.364 9.389 9.414 9.439 9.464 9.489 9.514 9.539 9.564 9.589  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA