Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

osti (7.901-7.925)


  1.      splèt  spléta m (ȅ ẹ́) 1. kar je spleteno: splet niti, vrvi, žice / splet trstja, povezan s srobotom / lasje ji uhajajo iz spleta / knjiž. splet las kita // kar se spleta, prepleta: koreninski splet; splet alg, gliv; pren., ekspr. izgubil se je v spletu hodnikov 2. z rodilnikom skupek, celota med seboj povezanih stvari: splet dogodkov; splet naključij, okoliščin; splet problemov, vprašanj / njegova zgodba je splet verjetnosti in domišljije 3. anat. skupek prepletajočih se žil, živcev; pleksus: žilni, živčni splet ♪
  2.      splétati  -am nedov. (ẹ̑) 1. delati, izdelovati kaj z nameščanjem dveh ali več podolgovatih upogljivih stvari izmenoma drugo čez drugo: dekleta spletajo vence; spletati kite, mrežo; spletati ograjo iz šib / spletati lase v kito / star. mati jo spleta ji spleta lase / ptice spletajo gnezda 2. ekspr., z oslabljenim pomenom delati, da se uresniči, kar določa samostalnik: spletati prijateljstvo s kom; spletati nova poznanstva 3. ekspr. delati, snovati: spleta nov načrt / ljudje spletajo o njem legende ustvarjajo ● ekspr. spletati besede v pesem povezovati, združevati; ekspr. že spet spleta neumnosti dela, govori splétati se 1. rastoč se združevati: robidnice in praprot se spletajo v goščavo / korenine se spletajo med seboj prepletajo 2. ekspr., s prislovnim določilom pojavljati se v neredu: čudni bliski so se spletali po nebu // pojavljati se sploh: mrak se spleta po polju / prve zvezde se spletajo po nebu 3. ekspr. nastajati, širiti se: o tem se spletajo čudne zgodbe / iz mladostnega prijateljstva se je spletala ljubezen ♪
  3.      splôšen  -šna -o prid., splôšnejši (ó) 1. ki se nanaša na vse ljudi, stvari, ne na posameznika, posamezno: skrbeti za splošno blaginjo, srečo; predmet je namenjen splošni uporabi / razglasiti splošni mir; splošna ljudska obramba; splošna volilna pravica; v nekaterih deželah splošna stavka // ki se nanaša na več ljudi sploh: pri otrocih je to splošen pojav; v gostilni se je začel splošen pretep; splošen vtis je bil, da je v mestu premalo trgovin; te pesmi veljajo po splošni sodbi za njegove najboljše; med letalskim napadom je nastala splošna zmeda; vzbujati splošno občudovanje // ki se nanaša na kak pojav v celoti: opisati splošni politični položaj v državi; splošni vtis o operni predstavi je bil slab; napisati splošno oceno seminarja // ki je skupen vsem istovrstnim primerom: splošne lastnosti otrok, učencev; opisovati splošne poteze življenja // ki se ne nanaša na posameznosti, podrobnosti: obravnavati splošna vprašanja; besedilo je preveč splošno / splošni načrt; splošna določila statuta / splošni in zato nenatančni izrazi pomensko široki 2. ki obravnava osnovne značilnosti, zakonitosti predmeta določene stroke: specializirati se za splošno kemijo; razlikovati med splošno psihologijo in posebnimi psihologijami občo psihologijo / splošna izobrazba izobrazba, ki obsega osnove z vseh glavnih področij človekove dejavnosti // nanašajoč se na dejavnost, ki ni specializirana: izdelovati jeklo za splošno strojegradnjo; splošno mizarstvo / izučil se je za splošnega ključavničarja / izdati splošno enciklopedijo / splošna ambulanta, bolnišnica / Splošna plovba Piran ● publ. kandidati morajo izpolnjevati splošne pogoje razpisa imeti kvalitete, ki se zahtevajo, pričakujejo ◊ ekon. splošni ekvivalent blago, v katerem vse drugo blago izraža svojo vrednost; splošni stroški stroški poslovanja delovne organizacije, ki niso neposredno povezani s proizvodnjo; splošna poraba ali splošna potrošnja sredstva, porabljena za delovanje družbenopolitičnih skupnosti; film. splošni plan izrez prizorišča, ki daje vtis naravne velikosti; geom. splošna lega tvorbe lega tvorbe, s katero ni poudarjen noben poseben odnos te tvorbe glede na projekcijski sistem; jur. splošni in posebni del zakona; med. zdravnik splošne medicine; voj. splošna mobilizacija splôšno prisl.: to je splošno človeška lastnost; splošno družbeni pojavi; ta beseda je bila nekoč splošno rabljena; splošno znano dejstvo splôšni -a -o sam.: prehod od splošnega k posebnemu; ni znal združiti osebnega s splošnim; na splošno na splošno govoriti; na splošno je bila dobra študentka; na splošno razgledan človek; v splošnem v splošnem se ne zanima za slikarstvo; v splošnem je tako ravnanje običajno ♪
  4.      splôšnoizobraževálen  -lna -o prid. (ó-ȃ) nanašajoč se na izobraževanje, ki obsega osnove vseh glavnih področij človekove dejavnosti: splošnoizobraževalne oddaje; splošnoizobraževalni in strokovni predmeti ♦ ped. splošnoizobraževalna šola šola, ki daje splošno izobrazbo ♪
  5.      splôšnost  -i ž (ó) 1. lastnost, značilnost splošnega: splošnost nekaterih pojavov; prizadevati si za splošnost izobrazbe; splošnost zadovoljstva je bila očitna 2. filoz. kar se nanaša na bistvene skupne znake pri vseh primerkih: prehajati preko posebnosti v splošnost ♪
  6.      spočéti  -čnèm dov., spočél; nam. spočét in spočèt (ẹ́ ȅ) 1. priti v stanje, da začne v telesu nastajati nov organizem: spočela je in rada bi rodila; spočeti iz ljubezni, v pijanosti / spočeti otroka; ni spočela s svojim možem // povzročiti nastanek novega organizma z združitvijo moške in ženske spolne celice: spočela sta tretjega otroka / hčer je spočel s svojo drugo ženo 2. knjiž. povzročiti nastanek česa: sam je spočel ta načrt; take predstave je spočel v svoji domišljiji / trpljenje lahko spočne zlobnost spočéti se 1. začeti biti, obstajati: v njej se je spočelo novo življenje 2. knjiž. nastati, pojaviti se: na ulici so se spočeli čudni glasovi / med njima se je spočela ljubezen; v pesnikovi duši se je spočela nova pesem spočét -a -o: nekatera zdravila kvarno učinkujejo na spočeti plod; v žalosti spočete misli ♦ rel. brez madeža, od svetega Duha spočet ♪
  7.      spočétka  prisl. (ẹ̑) knjiž. izraža čas začetka dejanja, stanja; od začetka, na začetku: spočetka se je bal ljudi // izraža, da je povedano v zapovrstnosti dogajanja na začetku: spočetka je kričal in klel, potem prosil, pa vse zaman ♪
  8.      spočíti se  spočíjem se dov., spočìl se (í ȋ) s prekinitvijo kake dejavnosti sprostiti se, okrepiti se: čez noč se je spočil; utrujen sem, moram se spočiti; telesno in duševno se spočiti / konji se morajo spočiti / spočiti se od dela, naporov / pozimi se rastline spočijejo; zemlja se spočije spočíti si s prekinitvijo kake dejavnosti doseči, povzročiti sprostitev, okrepitev česa: spočiti si noge; spočiti si oči po dolgem branju / v gorah si človek spočije živce ● knjiž. zelenje nam spočije trudne oči ob gledanju zelenja si spočijemo oči spočít -a -o: spočit konj; biti spočit; spočiti so nadaljevali pot; spočita zemlja ♦ gastr. spočito testo testo, ki je napravljeno stalo določen čas ♪
  9.      spod...  ali spod... in izpod... ali spod... tudi izpod... predpona 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje a) usmerjenosti iz položaja pod čim: spodmakniti, spodmleti b) dejanja, stanja spodaj, na spodnji strani česa: spodrasti / spodvihati, spodviti c) spremembe smeri ob dotiku s čim: spodleteti, spodrsniti č) začetka dejanja, stanja: spodbuditi 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: spodbuda, spodrast, spodrsljaj; prim. izpod... ♪
  10.      spôdaj  prisl. (ó) 1. izraža položaj, ki je od določenega položaja v prostoru nižje, ant. zgoraj: na hribu je trdnjava, spodaj teče reka / splezal je po lestvi, jaz pa sem ostal spodaj; pogledal je v jamo: spodaj ni bilo videti nikogar / spodaj je garaža in klet, v prvem nadstropju pa stanovanje; spodaj so vrata zaklenjena / v dolini je zagledal naselje, še bolj spodaj pa polja; daleč, globoko spodaj / s prislovnim določilom kraja: kolo imam spodaj v kleti; spodaj pod bregom; spodaj, tik ob odprtini / rešitev uganke je na tretji strani spodaj; podpiši se še ti tu spodaj / opombe glej spodaj na koncu strani pod besedilom ∙ pog., ekspr. pri operaciji so ji spodaj vse pobrali odstranili jajčnike, maternico; evfem. prijel jo je spodaj za spolovilo, zadnjico // izraža položaj pod čim: pokrila se je z debelo odejo in spodaj ji je bilo kmalu toplo; skrij se pod mizo, spodaj te ne bo nihče iskal / spodaj v rovu je zabobnelo / mrzlo je, zato se spodaj toplo oblecite oblecite toplo spodnje perilo; bila je samo v spalni srajci, spodaj ni imela nič 2. izraža položaj dela, strani česa, ki je od drugih delov, strani nižje: sprehajalno palico je spodaj okoval, zgoraj pa lepo izrezljal; orodje s širokim, spodaj ravnim rezilom / ta ptica je zgoraj olivno zelena, spodaj rumena 3. nav. ekspr. izraža manj pomemben družbeni položaj: spodaj se zavzemajo za hitrejše rešitve zadev; menil je, da se spodaj dovolj misli na koristi skupnosti / človek spodaj ni imel nobenih pravic // v razredni družbi izraža pripadnost socialno šibkejšim, revnejšim družbenim slojem: živeti čisto spodaj 4. v zvezi od spodaj izraža gibanje ali usmerjenost a) iz nižjega položaja v prostoru proti višjemu: od spodaj je slišal hrup avtomobilov; od spodaj navzgor b) iz položaja pod čim: talna voda je tako narasla, da je od spodaj poškodovala zunanje rudniške naprave c) pog. iz manj pomembnega družbenega položaja: napredne težnje so prihajale od spodaj, iz vrst učiteljstva / pobuda za gradnjo je prišla od spodaj od občanov, krajanov; začel je čisto (od) spodaj in se povzpel do direktorja na najnižjem delovnem mestu; zavirati pobude od spodaj; prim. odspodaj ♪
  11.      spodbúden  -dna -o prid., spodbúdnejši (ú ū) ki pozitivno vpliva na nadaljnje ravnanje, delovanje, dogajanje: na svojo prošnjo je dobil spodbuden odgovor; spodbudne besede / njena družba je spodbudna / narodno spodbudna književnost / raziskave so dale spodbudne rezultate; možnosti za zaposlitev niso najbolj spodbudne spodbúdno prisl.: spodbudno se nasmehniti, pokimati; ti ukrepi spodbudno vplivajo na izvoz ♪
  12.      spodmakníti  in spodmákniti -em in izpodmakníti in izpodmákniti -em dov. (ȋ á) 1. s potegom, sunkom odstraniti izpod česa: spodmakniti desko, stol; spodmakniti klado izpod kolesa / spodmakniti lestev; spodmaknili so mu oporo, na katero se je naslanjal / hotel jo je prijeti za roko, pa jo je spodmaknila izmaknila 2. ekspr. preprečiti obstoj, delovanje: nasprotniki so ga spodmaknili; dovolj vpliven je, da ga lahko spodmakne ● ekspr. spodmakniti komu tla pod nogami povzročiti, da ima ogrožen (družbeni) položaj; povzročiti, da ni več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja spodmakníti se in spodmákniti se in izpodmakníti se in izpodmákniti se zaradi izgube opore prenehati biti pod čim: podstavek se je spodmaknil / pri plezanju se mu je spodmaknila lestev spodmáknjen in izpodmáknjen -a -o: spodmaknjen stol; spodmaknjena deska ♪
  13.      spodmíkati  -am in izpodmíkati -am nedov. (ȋ ȋ) 1. s potegom, sunkom odstranjevati izpod česa: spodmikati podstavke 2. ekspr. preprečevati obstoj, delovanje: nasprotniki ga spodmikajo ● ekspr. spodmikati komu tla pod nogami povzročati, da ima ogrožen (družbeni) položaj; povzročati, da ni več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; ekspr. buržoaziji se spodmika temelj njen obstoj je ogrožen ♪
  14.      spódnji  -a -e prid., spódnjejši in spódnejši (ọ̑) 1. ki leži, je nižje: spodnji del obraza, trupa; spodnji del zidu je vlažen; na spodnjem delu okovana palica; njegova hiša stoji v spodnjem koncu vasi; spodnji prostori hiše; spodnji rob jopice; spodnje police so prazne / spodnji mlinski kamen; spodnji zobje; pog. spodnja stranka se pritožuje, ker kričimo stranka, ki stanuje pod našim stanovanjem / Spodnja Dobrava // ki je, leži najnižje: spodnji gumb se je odtrgal; spodnja stopnica; dosegel je spodnjo vejo 2. ki je, se nahaja pod čim drugim, pod površino: spodnji del usnja; spodnja plast ceste / spodnje usnje usnje za spodnje in notranje dele obutve // ki se nosi neposredno na telesu: spodnje hlače; moško, žensko spodnje perilo / spodnje krilo 3. v zvezi spodnja stran stran, ki ima manj izdelan, manj lep videz kot druga stran: spodnja stran preproge, usnja / spodnja stran listov 4. nanašajoč se na najnižjo stopnjo, velikost česa: spodnja starostna meja; spodnja dovoljena teža; spodnja vrednost ● spodnji dom angleškega parlamenta dom, ki ga sestavljajo voljeni poslanci; sedeti na spodnjem koncu mize delu mize, ki je nasproti čela; star. potovati po spodnjih krajih po južnejših, južnih krajih; zastar. spodnji sloji prebivalstva nižji sloji; star. Orfej se je odpravil v spodnji svet v podzemlje; spodnji veter veter, ki piha s spodnje strani, iz doline ◊ anat. spodnja čeljustnica; spodnja okončina noga; fiz. spodnja meja frekvence zvoka najmanjša frekvenca zvoka, ki je s sluhom še zaznavna; geogr. spodnji tok reke zadnji del reke blizu izliva; geol. spodnja kreda najstarejši del krede; mat. spodnja aproksimacija približna vrednost, ki ne presega prave vrednosti; navt. spodnji krov krov pod glavnim krovom, ki zapira skladišča; spodnje jadro križno jadro, nameščeno najnižje na jamboru; zool. spodnji grgavec organ ptic ob prehodu sapnika v oba dušnika, s katerim se tvorijo glasovi; sam.: pog. spodnji pravijo, da preveč ropotate; star. bil je sam ta spodnji hudič ♪
  15.      spodóbnost  -i ž (ọ́) spodobno vedenje, ravnanje: skrbeti za red in spodobnost; prekršiti pravila spodobnosti / iz spodobnosti, zaradi spodobnosti ni ugovarjal ∙ zastar. vesti se po spodobnosti spodobno ♪
  16.      spodrsljáj  -a m (ȃ) 1. napaka, ki ne nastane zaradi neznanja, ampak zaradi trenutne raztresenosti, površnosti: govorniku se je primerilo nekaj spodrsljajev; v prevodu je precej spodrsljajev / dramaturški, jezikovni, pravopisni spodrsljaji; odpraviti tehnične spodrsljaje // manjša napaka, neuspeh: to je že sedmi spodrsljaj pri desetih poskusih; spodrsljaj na tekmovanju 2. dejanje, ravnanje, ki je v nasprotju z družabnimi normami: narediti, ekspr. zagrešiti spodrsljaj; pri predstavljanju je prišlo do neljubega spodrsljaja; opravičiti se za spodrsljaj / moralni spodrsljaj ♪
  17.      spodrsljív  -a -o prid. (ȋ í) ki zaradi gladkosti, spolzkosti povzroča pri premikanju nevarnost padca: pot je bila zelo spodrsljiva; spodrsljiva tla; pren. ta teorija je nekoliko spodrsljiva; knjiga je zašla na spodrsljivo področje ♪
  18.      spogledljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost spogledljivega človeka: moti ga njena spogledljivost; ženska spogledljivost / ekspr. v njegovih pesmih ni nobene spogledljivosti nepristnosti, narejenosti ♪
  19.      spòj  spôja m (ȍ ó) 1. glagolnik od spojiti: spoj cevi, električnih vodnikov / vogelni spoj; spoj s čepi, z vijaki, žeblji / molekula je spoj dveh ali več atomov / umetnost mu pomeni spoj resničnosti in domišljije 2. mesto, kjer je kaj spojeno, povezano: okrepiti spoje s kovinskimi trikotniki; pregledati spoje / lepljeni spoj 3. kar kaj spaja, povezuje: izdelovati spoje in vezi; deske so zvezane z lesenimi spoji ◊ teh. skladovni spoj pri katerem sta kosa pločevine položena drug na drugega; spajkani, varjeni spoj; spoj na lastovičji rep pri katerem ima vezni element trapezast prerez ♪
  20.      spojíti  -ím dov., spójil (ȋ í) 1. narediti, da je kaj a) tako skupaj, da tvori celoto: spojiti kovinske, lesene dele; spojiti deske z vijaki; spojiti z lepljenjem / spojiti kaj v celoto / spojiti električne vodnike b) skupaj, povezano: spojiti posamezne prostore; spojiti naselji s cesto c) (nova) enota, celota: spojiti dve občini; podjetja so se spojila / predmestni deli so se spojili z mestom / ekspr. v mraku so se hiše spojile z ozadjem č) v kaki zvezi, odvisnosti: spojiti novo znanje s starim / spojiti teorijo s prakso povezati 2. knjiž. notranje, čustveno povezati; združiti: domotožje, ljubezen spoji ljudi; po tej nesreči so se vaščani tesno spojili / v trpljenju sta se spojila v eno ● ekspr. za nekaj časa se je kar spojil z latinsko vadnico se je zelo učil latinščino ◊ agr. cepič se spoji s podlago; kem. kisik se spoji s kovino; molekule se spojijo v makromolekulo; teh. spojiti s kovičenjem, varjenjem spojèn -êna -o: spojeni deli; biti duševno spojen s kom; gibljivo, trdno spojen; ideja pesmi je umetniško spojena z obliko ♪
  21.      spokòj  -ója in -ôja m (ȍ ọ́, ó) knjiž. 1. stanje brez hrupa, ropota; mir: v gozdu je spokoj; spokoj in tihota 2. stanje notranje ubranosti, urejenosti: na dušo mu lega spokoj ♪
  22.      spokórnost  -i ž (ọ́) rel. duševno stanje človeka, ki živi spokorno: postna spokornost / storiti kaj iz spokornosti ♪
  23.      spòl  spôla m (ȍ ó) 1. značilnosti, po katerih se bitja delijo na moška in ženska: določiti spol živali; pravice za vse ljudi neglede na spol in narodnost / otrok moškega spola; žival ženskega spola / število udeležencev navesti ločeno po spolu; razvrstiti mladiče po spolu // oseba glede na te značilnosti: odnosi, privlačnost med spoloma / knjiž. lepi spol ženske; šalj. predstavniki močnejšega spola moški; ekspr. nežni spol ženske; mladina obojega spola fantje in dekleta; ekspr. novica je zanimala zlasti ženski spol ženske 2. knjiž. spolni nagon, spolnost: vznemirja ga spol 3. lingv. značilnost samostalniške besede, ki jo navadno kaže končnica pridevniške besede ob njej: določiti samostalniku spol, sklon in število / moški, srednji spol; samostalnik ženskega spola / slovnični spol ● knjiž. odrezati komu spol moški spolni ud ♪
  24.      spôlnost  -i ž (ȏ) 1. značilnosti, ravnanje, izhajajoče iz spolnega nagona: spolnost pri razvitih živalih; razvoj spolnosti / ljubezen in spolnost spolni nagon 2. spolna dejavnost, spolno življenje: spolnost je pogojena z nagonom; zunajzakonska spolnost; problemi spolnosti pri mladini / v filmih, leposlovju je veliko spolnosti ♪
  25.      spólzek  -zka -o [u̯z] prid. (ọ́) 1. ki zaradi gladkosti, vlažnosti a) povzroča pri premikanju nevarnost padca: spolzek kamen, led; zaradi dežja je cesta spolzka; spolzka tla; pren. ta trditev stoji na spolzkih tleh b) uhaja iz prijema: obeljen hlod je spolzek; ribe so spolzke; spolzek kot riba / spolzka koža, sluznica c) povzroča neprijeten občutek: spolzek dotik 2. ki izraža ali vzbuja na izživljanju temelječ odnos do spolnosti: spolzki prizori v filmu; spolzka šala; predstava je bila na več mestih spolzka; spolzko govorjenje spólzko prisl.: spolzko govoriti / v povedni rabi bilo je mokro in spolzko ♪

   7.776 7.801 7.826 7.851 7.876 7.901 7.926 7.951 7.976 8.001  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA