Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

osti (6.664-6.688)


  1.      privoščljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost privoščljivega človeka: ni poznal privoščljivosti in škodoželjnosti / v njegovih besedah je bilo nekaj privoščljivosti / nasmejal se je iz privoščljivosti ♪
  2.      privŕtati  -am dov. (r̄) z vrtanjem priti: privrtati do sredine hloda, skozi zid / privrtali so do nafte ∙ ekspr. privrtal je do njene skrivnosti odkril jo je ♪
  3.      privŕženost  -i ž (ȓ) zelo pozitiven odnos do koga, zlasti zaradi njegovih idej, nazorov: privrženost voditelju / idejna, politična privrženost stranki / njen obraz je izražal vdanost in privrženost; zagotavljala mu je svojo privrženost vdanost, ljubezen; duhovna, telesna privrženost // zelo pozitiven odnos do česa, zavzemanje za kaj sploh: znan je po svoji privrženosti miru, socializmu; privrženost tradiciji ♪
  4.      privzgója  -e ž (ọ̑) glagolnik od privzgojiti: privzgoja moralne odgovornosti ♪
  5.      privzgojíti  -ím dov., privzgójil (ȋ í) 1. z vzgojo povzročiti, da kdo pridobi določeno, zlasti pozitivno lastnost: privzgojiti otroku delovne navade; privzgojiti komu občutek odgovornosti; privzgojiti si čut za red 2. z vplivanjem doseči, da dobi rastlina, žival določeno lastnost: privzgojiti drevesu nižje deblo privzgojèn -êna -o: prirojene in privzgojene lastnosti ♪
  6.      prizadéti  -dénem dov., prizadêni prizadeníte (ẹ́) 1. povzročiti duševno bolečino, trpljenje: njegove besede so jo prizadele; vsaka krivica, smrt ga zelo prizadene; brezobzirno, neprijetno prizadeti; ekspr. prizadeti v živo zelo / branje te pesmi ga je prizadelo vznemirilo / čustveno prizadeti // povzročiti škodo, težave: ta kazen bo prizadela vse, ne samo krivca; povodenj je prizadela zlasti kmečko prebivalstvo; raznarodovalni pritisk je najbolj prizadel mlajšo generacijo / pomagati deželam, ki jih je vojna najbolj prizadela / duhovno, materialno prizadeti 2. povzročiti poškodbe, okvare: potres je prizadel zlasti neustrezno zgrajene stavbe; bombni napad je mesto zelo prizadel / ta bolezen lahko prizadene oči, srce; paraliza jo je zelo prizadela / mraz rastline prizadene 3. povzročiti, da je kaj v slabšem položaju, v nevarnosti: prizadeti interese, koristi koga; to bo prizadelo red in mir / kazen je prizadela njegov ponos / publ. ta ukrep je prizadel osebne dohodke zaradi tega ukrepa so se osebni dohodki znižali, zmanjšali 4. z oslabljenim pomenom narediti, da je kdo deležen tega, kar izraža samostalnik: prizadeti komu bolečino, žalost; prizadeti sitnosti, škodo; veliko hudega jim je prizadel // izraža, da je kdo deležen tega, kar določa osebek: dosti hudega ga je prizadelo v življenju; človeštvo so prizadele nadloge / te kraje pogosto prizadene potres v teh krajih je potres pogosten 5. nedov. in dov., redko tikati se, zadevati: ta predpis nas ne prizadene ● nar. otroci ji veliko prizadenejo z njimi ima veliko dela, skrbi; ekspr. ti stroški jih niso dosti prizadeli so jih lahko poravnali; star. očeta je prizadelo zadela ga je kap; ekspr. ni bilo fanta, ki mu ne bi prizadela srca ki se ne bi zaljubil vanjo prizadéti si nedov., nar. prizadevati si: veliko si prizadene, da bi se oženil; nobeden drug si za to ni toliko prizadel prizadét -a -o 1. deležnik od prizadeti: zdravljenje prizadetega organa; njegov ponos je bil prizadet; on je najmanj prizadet pri tem; pri potresu prizadete hiše; prizadeta krivica; pomoč prizadetemu prebivalstvu 2. ki ima kako, navadno prirojeno napako, okvaro: imeti prizadetega otroka; po nesreči je ostal prizadet; duševno, telesno prizadet; slušno prizadeti otroci; prisl.: prizadeto govoriti; dogodek opisuje zelo prizadeto; sam.: prizadeti tega ni vedel; pomoč prizadetim ♪
  7.      prizadétost  -i ž (ẹ̑) stanje prizadetega: skrivati prizadetost ob smrti prijatelja; globoka, navidezna prizadetost / velika čustvena prizadetost; pesnikova osebna prizadetost / brati pesem brez prizadetosti / prizadetost možganov je bila precejšnja / duševna, telesna prizadetost; govorna, slušna prizadetost ♪
  8.      prizadévati  -am nedov. (ẹ́) 1. povzročati duševno bolečino, trpljenje: te besede so jo boleče prizadevale; njegova brezbrižnost jo prizadeva; ekspr. prizadevati v živo zelo / vsebina te pesmi, romana ga je vedno znova prizadevala vznemirjala // povzročati škodo, težave: slabe gospodarske razmere zelo prizadevajo delavce; ti ukrepi jih ne prizadevajo preveč 2. povzročati poškodbe, okvare: potresi prizadevajo zlasti stare stavbe / neustrezne delovne razmere prizadevajo delavce 3. povzročati, da je kaj v slabšem položaju, v nevarnosti: reklama ne sme prizadevati koristi drugih / publ. taki ukrepi prizadevajo osebne dohodke zaradi njih se osebni dohodki znižujejo, zmanjšujejo 4. z oslabljenim pomenom delati, da je kdo deležen tega, kar izraža samostalnik: prizadevati komu bolečino, skrbi, žalost; nočem vam prizadevati hudega; prizadevati škodo // izraža, da je kdo deležen tega, kar določa osebek: prebivalstvo prizadevajo naravne nesreče; prizadevale so jih vojne in druge nadloge ● ta odredba nas ne prizadeva se nas ne tiče, nas ne zadeva prizadévati si delati, biti aktiven za dosego, uresničitev česa: učenci so si prizadevali za čim boljši uspeh; vztrajno si prizadevati za kaj / prizadevati si za dobro; prizadevati si za pravično družbeno ureditev / prizadeval si je biti duhovit, razumljiv; prizadeval si je prebiti fronto ∙ zelo so si prizadevali okrog njega mu stregli prizadeváje: začel je govoriti, prizadevaje si, da bi prevpil vse druge prizadevajóč -a -e: pozorno ga je poslušala, prizadevajoč si vse razumeti; za dobro si prizadevajoč človek ♪
  9.      prizanášati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, da kdo za prestopek, negativno dejanje ni kaznovan, ni deležen negativnih posledic: nikomur ne prizanaša; dolgo so mu prizanašali; otrokom za laž ni prizanašal 2. delati, da kdo ni deležen česa hudega, neprijetnega: kadar je bilo dosti dela, tudi otrokom niso prizanašali; prizanašati komu s težkim delom, s prehudimi nalogami / prizanašati s kaznijo; ekspr. ni mu prizanašala z očitki veliko mu je očitala / ekspr. prizanašaj svojemu zdravju pazi na svoje zdravje // ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da kdo ni deležen tega, kar določa osebek: bolezni mu niso prizanašale; trpljenje tudi njemu ni prizanašalo 3. imeti razumevajoč, strpen odnos do koga: ker je bila bolehna, so ji radi prizanašali; prizanašaj mu, saj vidiš, da ne zmore toliko / prizanašal je njeni slabosti ● ekspr. vojna jim ni prizanašala morali so veliko trpeti zaradi nje; ekspr. zima letos prizanaša je blaga ♪
  10.      prizíbati  tudi prizibáti -ljem in -am, in prizíbati -ljem in -am dov. (í á í; í) nav. ekspr. zibaje pripeljati: ladja jih je prizibala na otok prizíbati se tudi prizibáti se, in prizíbati se zibaje se priti: pijan se je prizibal iz gostilne; mimo okna se je prizibala ženska postava / po cesti se je prizibal težek voz je pripeljal ♪
  11.      priznánje  -a s (ȃ) 1. glagolnik od priznati: doseči, izsiliti priznanje; lažno priznanje; priznanje zločina / priznanje napak, poraza / priznanje ljubezni / priznanje neodvisnosti države / priznanje veljavnosti dokumenta / družbeno, javno, posebno priznanje; priznanje umetnika, njegovega dela ♦ jur. izvensodno priznanje ki ni podano pred sodnikom, pred katerim teče pravda 2. kar dokazuje mnenje, da je kdo pomemben, zaslužen: dobiti, podeliti priznanje; zaslužiti si priznanje; za film je prejel najvišja priznanja; priznanje za delo ♪
  12.      priznáti  -znám dov. (á ȃ) 1. z besedo, kretnjo izraziti, da je osebek storilec tega, česar je obdolžen: obtoženec je dejanje priznal; priznati krajo, zločin; priznal je, da je zažgal hišo; priznati po mučenju / priznam, da sem to storil // strinjati se, da kako dejstvo pri osebku v resnici obstaja: priznati napako, poraz; ni hotel priznati, da tega ne zna; odkrito si priznati nesposobnost / moram priznati, da tega ne vem / priznati očetovstvo // narediti, da kako osebno dejstvo izve kdo drug: priznal ji je ljubezen; drug drugemu sta priznala strah 2. izraziti, imeti prepričanje, da kaj je, obstaja: priznati eksistenco boga; prizna samo to, kar fizično zaznava / ne prizna potrebe po duhovnosti // izraziti mnenje, da kako pozitivno dejstvo obstaja pri kom: priznati komu prvenstvo v čem; priznati mu spretnost pri reševanju problemov; treba mu je priznati, da je prizadeven ∙ ekspr. priznati komu mesto, ki mu gre pravilno, ustrezno koga oceniti, ovrednotiti 3. izraziti strinjanje z zakonitostjo, veljavnostjo česa: priznati novo državo, vlado; priznati spremenjeno mejo / priznati izpit, spričevalo; priznati učbenik / priznati kak nauk / priznati avtoriteto koga // izraziti mnenje, da je kdo pomemben, zaslužen: priznati umetnika / priznati umetniško delo 4. izjaviti, da je kdo upravičen do česa: priznati delavcu dodatek za ločeno življenje / priznati narodu pravico do samoodločbe 5. v zvezi z za izjaviti, da je kdo to, kar izraža določilo: priznal ga je za sina / priznati kaj za dobro, pravilno priznán -a -o 1. deležnik od priznati: priznana tatvina; v določeni družbi priznane vrednote; učbenik uradno ni priznan ♦ šol. priznana izobrazba izobrazba, ki se prizna na osnovi izkušenj brez ustreznega šolanja 2. ki ima ugled, veljavo: priznan strokovnjak; hotel s priznano kuhinjo / priznana oddaja ♪
  13.      priznávanje  -a s (ȃ) glagolnik od priznavati: priznavanje napak / vzajemno priznavanje diplom / priznavanje nujnosti, pravilnosti česa / namesto odobravanja in priznavanja je bil deležen nasprotovanja ♪
  14.      priznávati  -am nedov. (ȃ) 1. z besedo, kretnjo izražati, da je osebek storilec tega, česar je obdolžen: na zaslišanju so drug za drugim priznavali sodelovanje pri atentatu; priznavati zločine // strinjati se, da kako dejstvo pri osebku v resnici obstaja: priznavati napake; priznava, da tega ne ve / vedno je priznaval, da je bil njihov učenec // delati, da kako osebno dejstvo izve kdo drug: priznavali so dekletom ljubezen in jim obljubljali zakon; priznaval mu je svoje skrivnosti 2. izražati, imeti prepričanje, da kaj je, obstaja: ateisti ne priznavajo boga; priznava le fizični svet / prednosti tega predloga ne priznavajo // izražati mnenje, da kako pozitivno dejstvo obstaja pri kom: priznavati komu sposobnosti, zasluge; priznavajo mu, da je veliko storil zanje 3. izražati strinjanje z zakonitostjo, veljavnostjo česa: novega režima ne priznavajo vse države / priznavali so jim izpite na sorodni fakulteti / ne priznavajo nobene avtoritete / publ. letošnja moda priznava veliko stvari dovoljuje, dopušča // izražati mnenje, da je kdo pomemben, zaslužen: priznavati umetnika; vsi ga priznavajo in hvalijo / pravi humanizem priznava vsakega človeka ga upošteva / kritiki njegovo zadnje umetniško delo navdušeno priznavajo 4. izjavljati, da je kdo upravičen do česa: priznavati pokojnine ob določenih pogojih / priznavati narodu pravico, da sam odloča o sebi 5. v zvezi z za izjavljati, da je kdo to, kar izraža določilo: priznava ga za sina / priznava jo za zaveznico; priznava se za člana manjšinskega naroda / tega dela ne priznava za svoje priznavajóč -a -e: na pol priznavajoč krivdo; priznavajoče besede; prisl.: priznavajoče pokimati z glavo ♪
  15.      prizòr  -ôra m (ȍ ó) 1. del stvarnosti, dogajanja, kot ga kdo v trenutku vidi: opisati zanimiv prizor; pred seboj je zagledal nenavaden prizor; grozljiv, mučen, smešen prizor; prisrčen prizor iz družinskega življenja // navadno s prilastkom del stvarnosti sploh: upodabljanje lovskih, živalskih prizorov; prizor pretepa; rad opisuje prizore iz narave, taborišča 2. najmanjša vsebinska enota odrskega dela, določena navadno s spremembo števila istočasno nastopajočih oseb: napisati, zaigrati prizor; ponoviti prizor umiranja; osrednji, zaključni prizor; prizor iz drugega dejanja opere; spremeniti vrstni red prizorov / filmski prizori; evfem. v filmu je veliko posteljnih prizorov ki prikazujejo spolno občevanje ♦ gled. množični prizor v katerem nastopa množica ljudi ♪
  16.      prizoríšče  -a s (í) kraj, prostor, kjer se dogaja gledališko, filmsko delo: osvetliti prizorišče; spremeniti prizorišče s kulisami; igralec pride, stopi na prizorišče; likovna oprema prizorišča / prizorišče drugega dejanja je grajska dvorana / filmsko, lutkovno prizorišče // publ., navadno s prilastkom kraj, prostor, kjer se kaj dogaja sploh: odpeljati se s prizorišča požara; priti na prizorišče spopada / Pomurje je bilo letos spet prizorišče srečanja številnih izseljencev v Pomurju so se spet srečali številni izseljenci; prizorišče romana je Kras roman se dogaja na Krasu ∙ publ. mladi pisatelji so stopili na prizorišče so se začeli pojavljati, uveljavljati v javnosti; publ. oditi, umakniti se s političnega prizorišča ne ukvarjati se več s politiko ♪
  17.      prizvòk  in prizvók -óka m (ȍ ọ́; ọ̑) 1. zvok, zven, ki navadno moteče spremlja določen osnovni zvok, zven: odpraviti, slišati prizvok; kovinski, nenavaden prizvok / v prizvoku njegovih besed je čutil užaljenost v glasu, s katerim jih je izgovoril 2. knjiž., navadno s prilastkom dodatna sestavina, značilnost: njegova izreka ima narečen, tuj prizvok; mesten prizvok v govoru in noši / govor z močnim čustvenim prizvokom zelo čustven govor; njegove besede imajo posmehljiv prizvok so nekoliko posmehljive; reči kaj s prizvokom moralne vzvišenosti moralno vzvišeno ∙ dati besedi poseben pomenski prizvok odtenek ♪
  18.      pro...  predpona 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje a) usmerjenosti dejanja naprej, skozi kaj: prodreti, pronicati, prosevati b) dosege namena z določenim dejanjem: proučiti 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: prodor, pronicanje, prosojen; prim. pre... ♪
  19.      pró...  predpona v sestavljenkah (ọ̑) za izražanje naklonjenosti, privrženosti: proameriški, prokomunističen, pronacist ♪
  20.      probabilízem  -zma m (ȋ) filoz. nauk, da je človeško védenje le bolj ali manj verjetno: probabilizem in agnosticizem ◊ rel. nauk, da se je dovoljeno ravnati po resno utemeljenem mnenju, čeprav je nasprotno mnenje bolj verjetno ♪
  21.      problemátičen  -čna -o prid. (á) 1. ki vzbuja dvom, pomisleke glede a) pravilnosti, sprejemljivosti; sporen, vprašljiv: problematičen sklep, ukaz; ta pesem je problematična; treba je videti ne le problematične, ampak tudi dobre strani; estetsko, idejno, moralno problematičen b) uresničitve, obstajanja; negotov, vprašljiv: njihova prihodnost je problematična; zaradi pomanjkanja surovin je nadaljnja proizvodnja vse bolj problematična / problematičen finančni položaj težek, zaskrbljujoč; to dela plovbo problematično negotovo, tvegano 2. nav. ekspr. ki ima določene nezaželene, nesprejemljive lastnosti: družiti se s problematičnimi ljudmi; on je idejno, moralno problematičen ♦ ped. problematični otrok otrok z določenimi težavami, motnjami problemátično prisl.: odločili so se zelo problematično ♪
  22.      problémskost  -i ž (ẹ̑) knjiž. značilnost problemskega: po kritičnosti in problemskosti to delo ne zaostaja za drugimi ♪
  23.      procés  tudi procès -ésa m (ẹ̑; ȅ ẹ́) 1. med seboj povezani pojavi, ki se vrstijo v času po določenih a) naravnih zakonitostih: proces poteka, se razvija; opazovati, proučevati proces; bolezenski, življenjski procesi; proces gnitja, staranja; procesi v organizmu / zdravnikom je uspelo zaustaviti proces / duševni, miselni proces b) navadno s prilastkom družbenih zakonitostih: razčlenjevati družbene, zgodovinske procese; združevalni proces; zapleteni procesi družbenega razvoja; publ. vloga delavskega razreda v procesu človekovega osvobajanja pri človekovem osvobajanju 2. navadno s prilastkom celota del, delovanja za dosego kakega cilja: načrtovati, organizirati, usmerjati proces; delovni, proizvodni proces / izobraževalni, vzgojni proces 3. jur. skupek po pravnih pravilih določenih dejanj, ki vodijo do pravno določene rešitve; postopek: obnoviti, sprožiti proces; javni, tajni proces; proces proti revolucionarjem; priče na procesu / civilni, kazenski proces / sodni proces ● publ. monstre proces s številnimi obtoženci; publ. politični proces zaradi političnih razlogov ◊ kem. kemični proces pri katerem se spremeni kemična sestava snovi; psih. posredovalni procesi procesi v človekovi duševnosti, ki nastajajo med dražljajem in reakcijo nanj; zgod. nürnberški proces sodni proces mednarodnega vojaškega sodišča proti vodilnim vojnim zločincem hitlerjevske Nemčije leta 1945 in 1946 v Nürnbergu ♪
  24.      pròč  prisl. (ȍ) 1. izraža odmikanje, oddaljevanje od določenega mesta: iti, steči proč; poslati, spraviti koga proč / elipt. brž proč / kot vzklik proč odtod / stopiti nekaj korakov proč / obrniti se proč v drugo smer // navadno s prislovnim določilom izraža odmaknjenost, oddaljenost od česa: domača vas je daleč proč; sedel je proč od drugih / mesto je dve uri proč 2. izraža ločitev, odstranitev: spraviti strupene bodice, trne proč / star. glava mu bo šla proč obglavljen bo / vreči pokvarjeno hrano proč zavreči, odvreči / elipt. to ni za proč 3. navadno v medmetni rabi izraža odstranitev, zavrženje: roko proč; proč z nožem, fant / proč z izdajalci 4. pog., v povedni rabi izraža, da je kaj časovno odmaknjeno, minilo: polnoč je proč; ura je tri proč / proč so lepe sanje; težave so proč težav ni več 5. pog., v povedni rabi izraža uničenje, izgubo: noga je proč; lepa posoda je proč / z našo hišo je proč je propadla; z njo se ne more več računati ● pog. dolgo je bil proč je bil zdoma; pog. trije prašiči so proč prišli so poginili; pog. držal se je proč od politike ni se ukvarjal z njo; ekspr. roke proč od naše zemlje ne segajte po naši zemlji, ne prisvajajte si je; pog., ekspr. ženska je od žalosti čisto proč duševno izčrpana, obupana; pog. to je proč vržen denar je zapravljen, nekoristno uporabljen ♪
  25.      prodájati  -am nedov. (ȃ) 1. dajati komu kaj v last tako, da plača dogovorjeno ceno: prodajati knjige, obleko, zelenjavo; prodajati na trgu, po hišah; drago, poceni prodajati / danes se dobro prodaja / prodajati pod ceno, v izgubo; prodajati po znižanih cenah / prodajati na meter, po kosih / prodajati na debelo, na drobno, na kredit / drago prodajati svoje usluge 2. ekspr. odpovedovati se čemu zaradi koristi: prodajati svojo čast 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje ali dejanje, kot ga določa dopolnilo: prodajati dolgčas dolgočasiti se; prodajati lenobo lenariti; pog. ne prodajaj sitnosti ne sitnari; prodajati slabo voljo biti slabe volje, kazati slabo voljo 4. ekspr. praviti, pripovedovati, kar izraža dopolnilo: prodajaj svojo modrost, učenost kje drugje / prodajati laži lagati ● ekspr. prodajati zijala zadrževati se kje in si radovedno ogledovati; ne prodajaj kože, dokler je medved še v brlogu ne razpolagaj s stvarjo, ki je še nimaš ◊ etn. blago prodajati otroška igra, pri kateri udeleženec v vlogi kupca ugiblje, katero blago predstavljajo drugi prodájati se ekspr. 1. sodelovati z nasprotnikom, sovražnikom zaradi koristi: zaradi lakote se ne bomo prodajali 2. imeti ljubezenske, spolne odnose s kom zaradi koristi: ta ženska se prodaja (za denar) prodájan -a -o: to je najbolje prodajana knjiga v tem letu ♪

   6.539 6.564 6.589 6.614 6.639 6.664 6.689 6.714 6.739 6.764  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA