Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

osti (5.276-5.300)


  1.      píčel  -čla -o [ǝu̯] prid. (í) nav. ekspr. po vrednosti, količini komaj zadosten, zadovoljiv: pičel dohodek, pridelek; na voljo imamo samo pičle podatke; rezultati raziskav so precej pičli; zrasla sta ob pičli hrani / pičla mera // z izrazom količine ki komaj dosega zadostno, zadovoljivo mero: drog je dolg pičle tri metre; vrnil se je v pičlih dvajsetih minutah / knjigo lahko kupite za pičlih deset dinarjev stane samo deset dinarjev píčlo prisl.: pičlo odmerjen čas, prostor; star. snega je bilo pičlo do kolen komaj; sam.: z denarjem smo zmeraj na pičlem imamo ga zelo malo ♪
  2.      píčiti  -im dov. (í ȋ) 1. z zasaditvijo žela v kožo ali z ugrizom in izpustitvijo strupa povzročiti bolečino ali ogroziti zdravje: čebela, kača piči; osa ga je pičila; odskočila je, kakor da bi jo gad pičil zelo hitro / mravlja ga je pičila 2. z zasaditvijo sesala v kožo povzročiti boleč, srbeč občutek: komar ga je pičil; od časa do časa ga je pičila kaka bolha 3. pog. zbosti: pičiti z buciko; pičiti se z iglo / bolničarka ga je pičila v prst / kaj te briga, kam grem, jo je pičil // prizadeti, užaliti: njegove besede so jo pičile / pičiti s pogledom ● ekspr. le kaj te je pičilo, da odhajaš kaj je vzrok; ekspr. zapustil je delo, kadar ga je pičila kaka muha kadar se mu je zahotelo; kadar ni bil zadovoljen; pog., ekspr. puška nese, kakor jo piči kakršne so okoliščine; pog., ekspr. če me bo pičilo, bom prišel če bom take volje, če se mi bo ljubilo; ekspr. le kaj ga je pičilo, da je take volje kaj neprijetnega ga je doletelo; preg. kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi píčen -a -o: pičeni del telesa; pičeno mesto ga je srbelo ♪
  3.      piedestál  -a m (ȃ) knjiž. podstavek: postaviti kip na visok piedestal; marmornati piedestal spomenika; pren. te lastnosti so ga dvignile na piedestal umetnika ♪
  4.      pietétnost  -i ž (ẹ̑) veliko, globoko spoštovanje: iz pietetnosti ju ni imenoval / pietetnost do mrtvih ♪
  5.      pietízem  -zma m (ȋ) gibanje v protestantizmu v 17. in 18. stoletju, ki temelji zlasti na čustveni pobožnosti: janzenizem in pietizem; nasprotje ned pietizmom in racionalizmom; pren. pietizem nemškega malomeščanstva ♪
  6.      piézoeléktričen  -čna -o prid. (ẹ̑-ẹ̑) nanašajoč se na piezoelektriko: piezoelektrični pojav / piezoelektrične lastnosti kristalov ♪
  7.      píh  -a m (ȋ) 1. razmeroma rahel premik zraka: čipke so zavalovile ob vsakem pihu; objel jih je mrzel pih / pih vetra 2. enkratno iztisnjenje zraka skozi priprta, našobljena usta: z močnim pihom je odpihnil smeti z mize ● ekspr. vse njegove pesmi so proti tem le pih in puh so brez trajne vrednosti, cene ♪
  8.      píhati  -am nedov., tudi pihájte; tudi pihála (í) 1. nav. 3. os. gibati, premikati se z enega področja na drugo zaradi razlik v zračnem pritisku, temperaturi: zunaj piha; imeli smo sončno vreme, vendar je precej pihalo; pihati v sunkih / zapri vrata, pod noge mi piha čutim hlad, premikanje hladnega zraka okrog nog / veter piha; v obraz ji je pihala topla večerna sapa 2. iztiskati zrak skozi priprta, našobljena usta, navadno z določenim namenom: pihati v ogenj, žerjavico; močno pihati; pihati in puhati / pihati cigaretni dim v zrak; pihati si toplo sapo v premrle roke / pihati skozi nos; ekspr. to je pihal, ko je šel v hrib hitro dihal, sopihal // s pihanjem a) odstranjevati: pihati prah, smeti z mize b) hladiti, ohlajati: pihati vročo juho; pihaj, da se ne opečeš c) lajšati bolečine: pihala mu je krvaveči prstek 3. dajati, oddajati enakomeren tok zraka: kalorifer piha topel zrak 4. s pihanjem izražati navadno strah, občutek ogroženosti: mačka je začela pihati; jezno pihati // ekspr. izražati jezo, nejevoljo, sovražnost: žena že ves dan piha proti njemu / pihati od jeze, togote, zavisti / jezen je, da kar piha zelo je jezen 5. igrati (na) pihalni instrument: godci so začeli pihati in piskati / piha na orglice, redko v trobento 6. obrt., v zvezi pihati steklo s steklarsko pipo oblikovati kroglico steklene mase v steklarski izdelek: že več let piha steklo ● ekspr. vem, od kod veter piha kakšen je skriti namen takega govorjenja, ravnanja; ekspr. vlak je pihal proti goram peljal; ekspr. zdaj piha za nas ugoden veter razmere, okoliščine so za nas ugodne; žarg., avt. voznik je moral pihati opraviti poskus z alkotestom; ekspr. z nastopom novega šefa je začel pihati drug veter razmere so se spremenile; ekspr. ne boš (nam) kaše pihal delal težav v kaki stvari, se vmešaval; pog., ekspr. pihati dekletu na dušo, srce vneto ji prigovarjati, dvoriti; pog., ekspr. dolgo mu je pihal na dušo, pa zaman mu prigovarjal, ga prepričeval; ekspr. po gadje je pihala zelo je bila jezna pihajóč -a -e: močno pihajoč veter píši -te: ekspr. piši me v uho, vulg. v rit izraža veliko omalovaževanje, brezbrižnost; nizko pišite me nekam s svojim tožarjenjem ne maram vas več poslušati; prim. vritmepiši ♪
  9.      píhniti  -em dov. (í ȋ) 1. iztisniti zrak skozi priprta, našobljena usta, navadno z določenim namenom: pihniti skozi luknjo v cev; močno pihniti / pihniti dim / pihnil je luč in odšel spat // s pihom odstraniti: pihniti prah z mize 2. s pihom izraziti navadno strah, občutek ogroženosti: mačka jezno pihne in skoči na okno // ekspr. izraziti jezo, nejevoljo, sovražnost: poberi se, je jezno pihnila 3. pog., ekspr. ustreliti, ubiti: pihnil je lepega gamsa; nekoga je pihnil, pa so ga zaprli ● pog., ekspr. ta ga pa pihne je zabaven, domiseln; vzbuja občudovanje zaradi kakega dejanja, uspehov; pog., ekspr. hotel jo je pihniti čez mejo oditi ilegalno v tujino; ekspr. pihne na moje besede ne upošteva jih ♪
  10.      pijàn  -ána -o prid. (ȁ ȃ) 1. ki zaradi zaužite alkoholne pijače ne govori, ne ravna normalno, razsodno: pijan človek se je opotekal po cesti; biti, postati pijan; gostje so že pijani; zmeraj je pijan; pijan je kot čep, klada, krava, pog. kot mavra zelo; ekspr. pijan do nezavesti zelo // ki izraža, kaže tako stanje: pijani glasovi, koraki; zaslišal se je pijan smeh; ima motne, pijane oči / pijano veselje 2. ekspr., z rodilnikom ki ima česa v tako veliki meri, da ne zna ravnati stvarno, čustveno neprizadeto: pijan moči; pijan, (od) ljubezni veselja; sreče, strasti sta pijana; bili so pijani zmage / pijan krvi 3. star. opojen: ta pijača je precej pijana; pijano vino ● tako je bil pijan, da je mački botra rekel da se ni zavedal, kaj dela; ekspr. (belega) kruha je pijan zaradi izobilja je objesten, predrzen; motal se je okrog mize kot pijana muha nenačrtno, mlahavo; ekspr. pijana veselica veselica, ki mineva, poteka v pijanosti; preg. kar trezen človek misli, pijan govori v pijanosti človek razkrije svoje misli, mnenje pijáno prisl.: pijano gledati, se opotekati, plesati ♪
  11.      pijánost  -i ž (á) stanje pijanega človeka: huda, popolna, težka pijanost; opotekal se je kakor v pijanosti / v pijanosti je vse povedal ∙ ekspr. pijanost se mu je počasi izkajala počasi se je treznil // ekspr. stanje, v katerem človek ne zna ravnati stvarno, čustveno neprizadeto: zajela ga je sladka pijanost ljubezni; pijanost čutov, duha; pijanost od navdušenja ♦ med. globinska pijanost omotica, ki se pojavlja pri potapljačih v večjih globinah zaradi narkotičnega delovanja dušika na možganske celice ♪
  12.      pijánski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na pijance ali pijanost: pijanske oči; pijansko življenje / pijanska strast / ekspr. pijanske kvante ♦ med. pijanski delirij stanje zmedenosti, združeno s podrhtavanjem zaradi alkohola ♪
  13.      pijánščina  -e ž (ȃ) 1. ekspr. popivanje, veseljačenje: srečala sta se na neki pijanščini 2. nar. štajersko pijančevanje, pitje: pijanščina iz obupa / v pijanščini se je spozabil v pijanosti ♪
  14.      pikadór  -ja m (ọ̑) zlasti v španskem okolju bikoborec na konju, ki z zbadanjem s sulico draži bika: nastop, spretnosti pikadorjev ♪
  15.      pikántnost  -i ž (ȃ) 1. lastnost, značilnost pikantnega: pikantnost jedi, omake / stvar ni brez pikantnosti; pren., ekspr. pikantnost članka 2. ekspr. dražljiv, privlačen dogodek: hlastali so za pikantnostmi; pikantnosti iz političnega, zasebnega življenja / v reviji je polno pikantnosti sestavkov, slik o takih dogodkih ♪
  16.      píkati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. z zasajanjem žela v kožo ali z ugrizom in izpustitvijo strupa povzročati bolečino ali ogrožati zdravje: čebele so divje pikale; te kače pikajo / rdeče mravlje močno pikajo 2. z zasajanjem sesala v kožo povzročati boleč, srbeč občutek: bolhe so ga začele pikati; komarji so na večer pikali; soparno je in obadi pikajo 3. ekspr. zaradi ostrosti povzročati komu pekočo bolečino; bosti: pesek ga je pikal v podplate; štrleča slama pika; trnje ga pika 4. pog. zbadati: pikati z buciko / pikati z besedami // prizadevati, žaliti: žena ga pika, kadar le more; pogosto se pikata med seboj 5. ekspr. dajati odsekane, visoke glasove: po oknu so pikale kaplje / dež pika ● ekspr. kokoši pikajo zrnje zobljejo; ekspr. sonce močno pika žge; ekspr. iz zemlje že pika žito kali pikajóč -a -e: pikajoče žuželke ♪
  17.      píkničen  -čna -o prid. (ȋ) med. telesno močen, čokat: pikničen človek / piknični tip človeka tip človeka nizke rasti, s kratkim vratom in kratkimi udi, nagnjenega k debelosti ♪
  18.      píknik 2 -a m (ȋ) med. pikničen človek: značilnosti piknikov ♪
  19.      píkniti  -em dov. (í ȋ) 1. nar. pičiti: gad ga je piknil; odmaknil je roko, kot bi ga piknila kača // narahlo zbosti: pikniti z buciko, nožem; pazi, da se ne pikneš / piknil ga je s pripombo o njegovi ženi 2. nav. ekspr. narahlo kavsniti: kokoš je nekajkrat piknila po zrnju / kanarček ga je piknil za uhelj ♪
  20.      pikolóvec  -vca m (ọ̑) ekspr. kdor pretirava v zahtevah po natančnosti: učitelj ni bil pikolovec; velik pikolovec ♪
  21.      pikolóvski  -a -o prid. (ọ̑) ekspr. ki pretirava v zahtevah po natančnosti: pikolovski človek; očitali so mu, da je pikolovski / pikolovska natančnost ♪
  22.      pikolóvstvo  -a s (ọ̑) ekspr. pretiravanje v zahtevah po natančnosti: njegovo pikolovstvo je vsem presedalo ♪
  23.      píkrost  -i ž (í) lastnost pikrega človeka: znan je bil po svoji pikrosti / pikrost besed ♪
  24.      Pilát  -a m (ȃ) v zvezah: star. hoditi od Poncija do Pilata poskušati urediti kako stvar v najrazličnejših uradih, pri najrazličnejših odgovornih ljudeh; prišel sem med umetnike kot Pilat v credo brez zaslug, slučajno; umiti si roke (kot Pilat) ne sprejeti odgovornosti za negativno dejanje, ki ga je kdo storil ne popolnoma prostovoljno ♪
  25.      pionír  -ja m (í) 1. član pionirske organizacije: biti, postati pionir; pionirji in mladinci / pionir prometnik ki skrbi zlasti za varen prehod otrok čez prometno ulico / Zveza pionirjev družbenopolitična organizacija za otroke od sedmega do štirinajstega leta 2. šport. kdor je vključen v športno društvo in je star približno od deset do štirinajst let: nastop pionirjev in mladincev 3. ekspr., navadno s prilastkom kdor prvi ali med prvimi a) pride v do takrat še ne poznane, ne zavzete kraje, osvajalec: sprejem naših alpinističnih pionirjev b) začne delovati, ustvarjati na novem, neznanem področju znanosti, tehnike; pobudnik, začetnik: on je pionir slovenskega športnega letalstva; v raketni tehniki so bili med pionirji; jugoslovanski filmski pionirji; pionirji partizanskega gibanja; pionir plastične kirurgije / ta pesnik je pionir svobodnega verza ◊ voj. vojak, izurjen zlasti za postavljanje ovir in opravljanje utrjevalnih del ♪

   5.151 5.176 5.201 5.226 5.251 5.276 5.301 5.326 5.351 5.376  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA