Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

osti (1.939-1.963)


  1.      individuálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na posameznika: akcija za individualne prispevke; individualna in družbena korist; individualna vzgoja; individualna in kolektivna zavest; individualno delo, mišljenje, ustvarjanje / individualni potni list; individualno zdravljenje 2. mišljen, obravnavan izvzeto, ločeno od skupnosti ali celote, posamezen: v tem hotelu bodo stanovali individualni udeleženci kongresa, ne skupine / prodaja deviz za individualne turiste 3. ki izhaja iz posameznika, ki je posamezniku lasten, oseben: uporabljati individualni jezik, slog; individualni nazori, problemi; pevčev individualni repertoar; individualne lastnosti, posebnosti, značilnosti // ki ima lastnosti, značilnosti, po katerih se razlikuje od ljudi, stvari svoje vrste, poseben: človekovi individualni znaki; orisal je osebe po njihovih individualnih potezah ◊ agr. individualno kmetijsko gospodarstvo posestvo, kmetija, ki jo obdeluje kmet sam z družino ali z najeto delovno silo; ekon. individualni kapital kapital posameznikov; individualna vrednost blaga vrednost blaga, katere višino določa delo posameznikov; fin. individualna zadolžnica zadolžnica, za katero jamči posameznik ali posamezna gospodarska organizacija; grad. individualna gradnja gradnja enodružinskih hiš; jur. individualna odgovornost odgovornost posameznikov; ped. individualni pouk pouk, pri katerem se ukvarja učitelj s posameznimi učenci in upošteva pri tem njihove osebne, posebne lastnosti, sposobnosti; individualna pedagogika pedagogika, ki zahteva svoboden razvoj osebnosti učencev; psih. individualna psihologija po Adlerju psihologija, ki proučuje posameznika glede na težnjo po uveljavljanju, moči; soc. individualna privatna lastnina lastninska pravica posameznika do proizvajalnih sredstev; šport. individualno tekmovanje tekmovanje posameznikov individuálno prisl.: individualno delati, presojati, vzgajati; individualno utemeljene potrebe ♪
  2.      individualizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. skupinsko, kompleksno obravnavanje česa spremeniti v individualno: individualizirati vzgojo / individualizirati družbeno zavest 2. knjiž. s poudarjanjem lastnosti, značilnosti orisati človeka kot posameznika: avtor je nosilca vodilne ideje prepričljivo individualiziral / individualizirati značaje // vnesti v kaj osebne značilnosti, posebnosti: individualizirati pesniški izraz, jezik, odrski lik, slog 3. družbeno, kolektivno, zlasti proizvajalna sredstva, spremeniti v privatno: individualizirati gospodarstvo ◊ ped. individualizirati pouk prilagoditi pouk sposobnostim, posebnostim ali interesom posameznih učencev individualizírati se knjiž. ločiti se, odcepiti se, osamosvojiti se: končno se je individualiziral v samostojnosti mišljenja / narod se je individualiziral šele v posebnih političnih in kulturnih razmerah individualizíran -a -o: individualiziran pesniški izraz; individualiziran odrski lik; individualizirana zemlja; osebe v drami so le rahlo individualizirane ♪
  3.      individuálnost  -i ž (ȃ) 1. lastnost, značilnost individualnega: individualnost njegovega problema terja drugačno rešitev / individualnost umetniškega izražanja, jezika, sloga / narodna individualnost neodvisnost, samostojnost / poudarjati individualnost značajev posebnost 2. knjiž. vse lastnosti, značilnosti, ki jih ima človek kot posameznik; osebnost: izgubiti, ohraniti svojo individualnost; spoštovati človekovo individualnost; pesniška, umetniška individualnost; svoboda individualnosti // človek s temi lastnostmi, značilnostmi: on je izrazita, močna individualnost ♪
  4.      indivíduum  -dua tudi -a m (ȋ) 1. vsak, ki je mišljen, obravnavan izvzeto, ločeno od skupnosti ali celote; posameznik: kolektiv je sestavljen iz individuov; boriti se za pravice človeka kot individua 2. knjiž. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti; človek: v pogovoru sodelujeta vselej vsaj dva individua; miselna prodornost je pri vsakem individuu drugačna // s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: visoko moralen individuum; umetniški, vsestransko razviti individui 3. nav. slabš. človek, oseba sploh: ta individuum je kaj vem odkod; s takim individuom se nočem družiti / bil je v seznamu nevarnih individuov 4. knjiž., redko del večje celote, ki ima določeno samostojnost; enota: skladno zaokrožena skupina stavbnih individuov ◊ biol. (posamezen) organizem, osebek; filoz. posamezno bitje ali stvar, ki je ni mogoče deliti, ne da bi z delitvijo prenehal njen obstoj ♪
  5.      indúkcija  -e ž (ú) 1. knjiž. sklepanje iz posameznega na splošno: pri pouku uporabljati indukcijo; priti do zaključkov z indukcijo; indukcija in dedukcija 2. elektr. pojav, pri katerem nastane električna napetost zaradi spreminjanja magnetnega pretoka: izkoriščati indukcijo / lastna indukcija pri kateri sprememba električnega toka v tuljavi inducira napetost med krajiščema te tuljave; medsebojna indukcija pri kateri sprememba električnega toka v tuljavi inducira napetost v drugi, bližnji tuljavi ◊ mat. popolna indukcija sklepanje o veljavnosti izreka, nanašajočega se na kako naravno število, od tega števila na naslednje naravno število ♪
  6.      induktíven  -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na indukcijo: induktivni postopek; induktivna metoda; induktivno sklepanje / induktivni padec napetosti; induktivna upornost; induktivno segrevanje indukcijsko segrevanje induktívno prisl.: induktivno presojati, sklepati ♪
  7.      induktívnost  -i ž (ȋ) fiz. sorazmernostni koeficient med magnetnim pretokom in električnim tokom po tuljavi: enota induktivnosti / dušilka ima veliko induktivnost ♪
  8.      indúktor  -ja m (ú) elektr. naprava ali del stroja, ki vzbuja magnetno polje za induciranje električne napetosti ♪
  9.      industrializácija  -e ž (á) uvajanje, širjenje industrijske dejavnosti na določenem področju: pospeševati industrializacijo; hitra, intenzivna industrializacija države; načrt industrializacije // uvajanje industrijskih proizvajalnih sredstev v določeno gospodarsko dejavnost: industrializacija kmetijstva / industrializacija podjetja ♦ grad. industrializacija gradnje uvajanje industrializirane gradnje ♪
  10.      industrializíranost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost industrializiranega: popolna industrializiranost dežele / stopnja industrializiranosti ♪
  11.      industríja  -e ž (ȋ) 1. gospodarska dejavnost, ki z uporabo strojev in v večjih količinah predeluje surovine in proizvaja: industrija hitro napreduje; domača, tuja industrija; razvoj industrije / bazična industrija; lahka ki proizvaja manjše stroje, instrumente, orodje, potrošne predmete, težka industrija ki proizvaja velike stroje, naprave, zlasti za opremo tovarn / kapitalistična, socialistična industrija / delati, zaposliti se v industriji / z oslabljenim pomenom hotelska, turistična industrija hotelske, turistične dejavnosti // s prilastkom področje v taki dejavnosti: kemijska, lesna, papirna, strojna, tekstilna, živilska industrija; obdelovalna, predelovalna industrija; industrija pohištva; pren., ekspr. pisanje pesmi ni industrija besed; publ. industrija prostega časa 2. tovarne, podjetja s tako dejavnostjo: industrija se je naselila v obeh večjih mestih dežele; vzhodna stran mesta je določena za industrijo / izrabljena, zaostala industrija izrabljeni, zastareli stroji, oprema / Industrija motornih vozil Novo mesto ◊ arheol. kamena, koščena industrija izdelki iz kamna, kosti, odkriti na najdišču ♪
  12.      industríjski  -a -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na industrijo: a) industrijski izdelki / pospeševati industrijski razvoj; industrijska koncentracija; industrijska dejavnost, panoga, proizvodnja / industrijski kraji; industrijsko-agrarne države; veliko industrijsko mesto; industrijsko podjetje / industrijska kemija, tehnologija; industrijska politika; industrijska špijonaža b) industrijski delavci; industrijski proletariat / industrijske odplake odplake iz tovarn in drugih industrijskih obratov / industrijski tir tir, ki povezuje industrijske objekte s tiri za splošni promet; industrijske norme za posamezno državo obvezni enotni predpisi za mere, kakovost izdelkov; standardi; nemške industrijske norme // namenjen za predelovanje v industriji: industrijski les; gojiti industrijske rastline / industrijski krompir krompir, ki vsebuje veliko škroba 2. ki se izdeluje pretežno s stroji in v večjih količinah: ročne in industrijske pletenine / industrijska hrana; v šolah so uvedli industrijsko malico; industrijsko vino umetno vino / industrijsko izdelovanje, predelovanje ◊ arhit. (industrijsko) oblikovanje dajanje oblike predmetu z upoštevanjem skladnosti med funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom; ekon. industrijski kapital kapital, naložen v proizvodna sredstva, industrijo; (prva) industrijska revolucija hitra sprememba ročne proizvodnje v proizvodnjo z uporabo strojev; tretja industrijska revolucija hitra kvalitativna sprememba delovnih sredstev z avtomatizacijo proizvodnje, z uporabo jedrske energije, umetnih mas; gastr. industrijska juha juha iz mesnega koncentrata, posušene zelenjave, začimb; jur. industrijska lastnina izključna pravica koga do izdelovanja, prodajanja določenih izdelkov ali do uporabe določene varstvene znamke; ped. industrijska pedagogika pedagogika, ki se ukvarja s strokovnim izobraževanjem delavcev v industriji; psih. industrijska psihologija psihologija, ki proučuje psihološko problematiko v industriji; soc. industrijska rezervna armada brezposelni delavci; industrijska družba sodobna globalna družba z narodnim dohodkom od 600 do 1.500 dolarjev na prebivalca; šol. industrijska šola šola za usposabljanje kvalificiranih delavcev v industriji industríjsko prisl.: industrijsko izdelovati; industrijsko močna država; industrijsko gašeno apno ♪
  13.      inêrcija  -e ž (é) 1. knjiž. stanje, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti; lenobnost, nedelavnost: boriti se proti inerciji; družbena, duhovna inercija 2. fiz. lastnost teles, da se upirajo spremembi smeri gibanja in hitrosti; vztrajnost: zakon inercije; pren., knjiž. inercija stare miselnosti; njuna zveza je trajala samo še po zakonu inercije ♪
  14.      inêrten  -tna -o prid. (ȇ) knjiž. ki je v stanju, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti; lenoben, nedelaven: inerten človek / inertno stanje / publ. inertna množica ◊ kem. inertni plin plin, ki redko ali sploh kemično ne reagira; inertna atmosfera atmosfera, ki na procese kemično ne vpliva ♪
  15.      inêrtnost  -i ž (ȇ) knjiž. lenobnost, nedelavnost: inertnost društvenih članov / družbena duhovna inertnost; inertnost v kulturnem življenju / upreti se inertnosti v vseh oblikah / publ. zaradi inertnosti množice se ta težnja ni mogla uveljaviti ♪
  16.      infámnost  -i ž (ȃ) knjiž., redko nesramnost, brezobzirnost: njegovih infamnosti so imeli že dovolj ♪
  17.      infantílnost  -i ž (ȋ) 1. knjiž. otročjost, nezrelost: zelo težko prenašajo njeno infantilnost / infantilnost orisanih likov 2. med. stanje človeka, ki je v razvoju ostal na stopnji otroške dobe; nerazvitost, zaostalost: duševna in telesna infantilnost / znaki infantilnosti ♪
  18.      infekcióznost  -i ž (ọ̑) med. lastnost infekcioznega človeka: bolnika so izolirali zaradi njegove infekcioznosti / infekcioznost snovi ♪
  19.      inferióren  -rna -o prid. (ọ̑) knjiž. 1. ki ima manjše telesne ali umske sposobnosti; manjvreden: med njimi se je čutil inferiornega; imeli so jih za inferiorno generacijo / inferiorni občutek manjvrednostni občutek, občutek manjvrednosti 2. ki je nižje, manj kakovostne vrste: umetniško inferiorna literatura ♪
  20.      inferiórnost  -i ž (ọ̑) knjiž. manjvrednost: ob njem se je zavedal svoje intelektualne inferiornosti / občutek inferiornosti / šef mu nikoli ni dal čutiti njegove inferiornosti podrejenosti ♪
  21.      informácija  -e ž (á) 1. kar se o določeni stvari pove, sporoči; obvestilo, pojasnilo: dati, dobiti informacijo; iskati informacije; imeti dobre, zanesljive informacije; napačna informacija; zahtevali so natančne informacije o bolnikovem zdravstvenem stanju; vir informacij / informacija o dogodku je bila nepotrebna informiranje // mn. celota vednosti o določeni dejavnosti ali področju, namenjena javnosti, podatki: turistične, železniške informacije; izmenjava informacij; oddelek za informacije / radijske, televizijske informacije poročila 2. elektr. množica vrednosti, ki jo (elektronski) računalnik sprejme ali po obdelavi izda: brati, hraniti informacijo; informacijo sestavlja šestdeset bitov / izhodna, vhodna informacija 3. mat. mera za ugotavljanje negotovosti o izidu poskusa: nastanek, uporaba informacije / teorija informacije teorija, ki proučuje količinske zakonitosti v zvezi z zbiranjem, prenašanjem in kodiranjem informacij ◊ biol. dednostna informacija ♪
  22.      informacíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na informacijo: informacijsko gradivo / informacijski bilten, center, urad; slaba informacijska služba; razvoj informacijskih sredstev / informacijski sistemi ◊ polit. Informacijski biro komunističnih in delavskih partij od 1947 do 1956 skupni organ nekaterih evropskih komunističnih partij za medsebojno obveščanje in usklajanje dejavnosti ♪
  23.      informatívnost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost informativnega: informativnost tiska / informativnost se je umaknila atraktivnosti ♪
  24.      informátor  -ja m (ȃ) kdor informira; poročevalec, obveščevalec: informatorji in kritiki so kulturno javnost sproti obveščali o knjižnih novostih; ima dobrega informatorja o tej zadevi; v agenciji je zaposlenih več turističnih informatorjev / dokumentalisti in informatorji / tisk in radio sta pomembna informatorja ♪
  25.      informíranje  -a s (ȋ) glagolnik od informirati: dobro, napačno informiranje; informiranje javnosti o spremembah v gospodarstvu; način, sredstva informiranja ♦ ped. poklicno informiranje seznanjanje z zahtevami, možnostmi v posameznih poklicih ♪

   1.814 1.839 1.864 1.889 1.914 1.939 1.964 1.989 2.014 2.039  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA