Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

osti (1.364-1.388)


  1.      enkràt  in ênkrat prisl. (ȁ; é) 1. izraža ne natančneje določen čas, v katerem se kaj zgodi a) v preteklosti ali prihodnosti: menda sem mu že enkrat rekel, naj nam da mir; pog.: enkrat se bo že vrnil kdaj; ko sem šel enkrat po tej poti, se je zgodilo tole nekoč; v pravljicah enkrat je živel oče, ki je imel tri sinove / upala je, da bo tudi tega enkrat konec; no, pa se enkrat spet pogovorimo o tem; vzemi enkrat za spremembo resno knjigo b) v določenem času: poleti enkrat je bil doma; po praznikih enkrat se srečamo; pa pridi enkrat popoldne // v zvezi z enkrat, drugič izraža zapovrstnost pri menjavanju, izmenjavanju: enkrat naredi ti, drugič bom pa jaz; jemlje enkrat tukaj, enkrat tam; njegova ura enkrat prehiteva, drugič zaostaja 2. ekspr., navadno s prislovom izraža nestrpnost, nejevoljo: da bi ga le že enkrat našli; naj že vendar enkrat pride; pusti že enkrat to družbo; ko bi vsaj že enkrat vedel, kaj hoče / prihaja pomoč. Vendar že enkrat // izraža sprijaznjenje s čim, popuščanje: bo že enkrat povedal; če se že enkrat mora zgoditi, naj se čimprej; zdaj bom ostal, ko sem že enkrat tu 3. izraža nastop česa po daljšem prizadevanju: ko enkrat stvar razumeš, ni težko; ko se stroj enkrat sproži, ga ne ustaviš kar tako / za spremembo je pa enkrat tudi on nekaj naredil // pog. nazadnje, končno: potrpiš, enkrat ti je pa dovolj; dolgo se je trudil, enkrat je pa le uspel ● enkrat z betom, drugič s psom živeti zdaj razsipno, zdaj revno; enkrat meni, enkrat tebi hude, težke stvari mora prej ali kasneje vsakdo preživeti ♪
  2.      enkráten  tudi ênkraten -tna -o prid. (ā; ē) nav. ekspr. ki zelo izstopa po pomembnosti, vrednosti: enkraten gledališki dogodek; enkratna mojstrovina; enkratno umetniško delo / enkratno doživetje / zamuditi enkratno priložnost izredno ugodno priložnost enkrátno tudi ênkratno prisl.: čutiti globoko, enkratno; sam.: to je nekaj enkratnega ♪
  3.      enkrátnost  tudi ênkratnost -i ž (ā; ē) lastnost, značilnost enkrátnega: enkratnost in svojevrstnost osrednjega lika romana; enkratnost in tipika kraške pokrajine; občudovati enkratnost umetnine / v skladnosti je umetnikova enkratnost in moč ♪
  4.      enodôben  -bna -o prid. (ó ō) gozd., v zvezi enodobni gozd gozd, ki ima drevesa približno enake starosti ♪
  5.      ênolíčen  -čna -o prid. (ē-ȋ) mat. ki ima eno samo vrednost, en sam pomen: enolična računska operacija; enolična rešitev / enolična funkcija funkcija, pri kateri ustreza vsaki vrednosti neodvisne spremenljivke samo ena vrednost odvisne spremenljivke ◊ obrt. enolična pletenina pletenina, ki je na pravi strani drugačna kot na narobni ♪
  6.      ênosméren  -rna -o prid. (ē-ẹ́ ē-ẹ̄) nanašajoč se na eno smer: a) enosmerna rast vej / promet je enosmeren; enosmerna cesta cesta, po kateri poteka promet samo v eni smeri / enosmerna vozovnica b) enosmeren vpliv; enosmerno proučevanje problema enostransko / značaj glavnega junaka je enosmeren je razvit samo v eni smeri ◊ elektr. enosmerni generator stroj za proizvajanje enosmerne električne napetosti; dinamo; enosmerni motor motor na enosmerni tok; enosmerni tok tok, ki ima stalno isto smer; enosmerna napetost napetost, ki ima stalno isto smer ênosmérno prisl.: promet poteka enosmerno ♪
  7.      enostávnost  -i ž (á) lastnost, značilnost enostavnega: enostavnost opreme; jasnost in enostavnost uprizoritve; težnja po enostavnosti in dostopnosti umetnine ♪
  8.      enostránost  -i ž (ā) lastnost, značilnost enostránskega: enostranost tehnične civilizacije; enostranost vzgoje; enostranost v značajih drame; fanatična enostranost agitatorjev / boj proti raznim enostranostim ♪
  9.      enostránski  -a -o prid. (á) ki upošteva, poudarja samo eno stran, en vidik na škodo drugega: enostranske informacije; enostranska ocena; enostranska specializacija, vzgoja / enostranski človek; ne smete biti enostranski enostránsko prisl.: na vzgojo mladine se gleda enostransko; enostransko prikazovati stvari; enostransko razvijati svoje sposobnosti ♪
  10.      enostránskost  -i ž (á) lastnost, značilnost enostránskega: enostranskost likov v leposlovnem delu / varovati se enostranskosti pri obravnavanju problema ♪
  11.      enôten  -tna -o prid. (ó) 1. eden, skupen za več stvari, za kako celoto: podjetji imata enotno upravo; enotno poveljstvo za vse oddelke / izdelati za mesto enoten urbanistični načrt; enoten program za razvoj turizma / država ima enoten jezik // za vsakega, pri vsakem enak: vstopnice se prodajajo po enotni ceni; enotno povišanje cen / vse knjige imajo enotno vezavo; popolnoma enotno izvajanje vaje 2. ki ni razcepljen, razdeljen na več vrst ali skupin: koalicija se je med vojno spremenila v enotno fronto; demokratične sile so se povezale v enotno gibanje / v tistem času je bil jezik še enoten; razvoj različnih tkiv iz enotnega tkiva / zaokrožiti zemljišče v enoten kompleks strnjen, zaključen // katerega člani imajo skupen cilj, soglašajo: enoten delovni kolektiv; armada je ostala enotna; imajo popolnoma enotno vodstvo / publ. glede tega vprašanja smo si bili vsi enotni edini // nav. mn. ki si ne nasprotuje med seboj: priti do enotnih pogledov na kaj; vzgojno prizadevanje očeta in matere naj bo enotno 3. ki je enakih, istovrstnih sestavin: gorski svet z enotno geološko strukturo / po izobrazbi enoten kolektiv; etnično enotna država // katerega sestavni deli se med seboj dopolnjujejo, podrejajo celoti: enotna notranjost stavbe; stilno enotna knjiga ● enoten kruh kruh iz enotne moke; enotna cena obvezna, predpisana cena, po kateri se določeno blago prodaja ali kupuje; enotna moka pšenična moka, ki vsebuje normalno količino otrobov ◊ jur. enotna kazen ena kazen za več kaznivih dejanj istega storilca ob sojenju za vsa skupaj; ped. enotna obvezna šola obvezna šola, ki dela po enotnem učnem programu in zajema vse učence določene starosti ne glede na spol ali socialni izvor enôtno prisl.: enotno nastopiti; roman ne učinkuje enotno ♪
  12.      enôtiti  -im nedov. (ō ȏ) 1. delati kaj enotno: enotiti izreko; ljudje se počasi enotijo v neko sivo brezobličnost 2. knjiž. družiti, povezovati: občutek osamljenosti jih enoti ♪
  13.      enôtnost  -i ž (ó) lastnost, značilnost enotnega: a) ta dogodek je razbil enotnost stranke; boriti se za enotnost; publ. pogovori so potekali v duhu medsebojnega razumevanja in enotnosti / etnična, jezikovna enotnost / bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov b) enotnost kompozicije, geološke strukture c) razgovori so potrdili enotnost pogledov ◊ ekon. načelo proračunske enotnosti načelo, da vsi dohodki proračuna krijejo vse njegove izdatke; lit. enotnost kraja, časa in dejanja značilnost (francoske) klasicistične dramaturgije, da je v dramskem delu en sam prostor, čas štiriindvajsetih ur in dogajanje brez epizod; ped. enotnost šolskega sistema značilnost šolskega sistema, ki ima eno samo možnost šolanja; polit. načelo enotnosti oblasti načelo, po katerem je nosilec oblasti ljudstvo, ki to oblast uveljavlja po predstavniških organih; soc. enotnost nasprotij, protislovij načelo, da je trenutno stanje posledica ravnotežja sil v stvareh in pojavih ♪
  14.      épičnost  -i ž (ẹ́) epske značilnosti: za pisateljevo delo je značilna realnost in epičnost; epičnost zgodbe / v drami je veliko epičnosti ♪
  15.      epifít  -a m (ȋ) bot. rastlina, ki raste na drugi rastlini in ima lastno presnovo, priraslika: alge, lišaji in mahovi so najbolj pogosti epifiti pri nas ♪
  16.      epifíza  -e ž (ȋ) anat. 1. žleza z notranjim izločanjem v velikih možganih, češerika: funkcija epifize 2. končni del dolge cevaste kosti: odlomljena epifiza ♪
  17.      epigón  -a m (ọ̑) nav. slabš. kdor posnema dela pomembnejših vzornikov, navadno v umetnosti: on sploh ni pesnik, je epigon; Jurčičevi epigoni; stranski oltar je delo drugovrstnega kiparskega epigona ♪
  18.      epigónstvo  -a s (ọ̑) nav. slabš. posnemanje del pomembnejših vzornikov, navadno v umetnosti: ta pisatelj se nagiba k epigonstvu; plitvo epigonstvo; epigonstvo po vsebini in obliki; njegovo ustvarjanje je daleč od vsakega epigonstva ♪
  19.      epikuréjstvo  -a s (ẹ̑) 1. filoz. nazor, oprt na Epikurov filozofski nauk, po katerem je cilj človeškega življenja sreča: epikurejstvo in stoicizem 2. nav. slabš. način življenja, ki teži za telesnim uživanjem in udobnostmi, uživaštvo: popolnoma se je vdal čutnosti in epikurejstvu; rafinirano epikurejstvo ♪
  20.      epíteton  -a in -eta m, mn. epíteti tudi epíteta s (ȋ) lit. atributivna beseda ali besedna zveza, ki natančneje določa samostalnik, pridevek: v knjigi so pogosti baročno nabrekli epiteti; kopičenje epitetov otežuje dikcijo; pren. skoraj obvezni epiteton za vse nove vlade je, da so revolucionarne, progresivne ♪
  21.      epopéja  -e ž (ẹ̑) 1. nav. vznes. ep, zlasti obsežnejši ali junaški: grški epopeji Iliada in Odiseja; Pan Tadeusz je moderna narodna epopeja 2. publ. pripovedno literarno delo, ki na široko obravnava življenje: roman je tragična epopeja narodne preteklosti 3. knjiž. pomembno, junaško dogajanje: osvobodilna vojna je pomenila veliko epopejo za našo deželo ♪
  22.      ergonomíja  -e ž (ȋ) veda, ki se ukvarja z raziskovanjem človekovih telesnih in duševnih zmožnosti in ustreznim prilagajanjem delovnih obremenitev: pri načrtovanju novih strojev upoštevati ergonomijo ♪
  23.      erúpcija  -e ž (ú) 1. geol. prodor lave in drugih snovi iz notranjosti zemlje na površje, vulkanski izbruh: erupcija je povzročila strah med prebivalstvom / podzemeljska erupcija; pren., knjiž. čustvena erupcija 2. med. nagel pojav izpuščaja, zlasti pri nalezljivi bolezni: erupcija lišaja, ošpic / erupcija roga, zoba ◊ astr. sončna erupcija kratkotrajen svetlobni pojav v kromosferi, nastal zaradi zvečanega sevanja ♪
  24.      eséj  -a m (ẹ̑) lit. živahno pisano literarno delo, navadno o kakem kulturnem problemu: pisati eseje; filozofski, literarni esej; esej o umetnosti; knjiga esejev ♪
  25.      esenciálen  -lna -o prid. (ȃ) knjiž. bistven: esencialni del njegove umetnosti; esencialna sestavina česa ♪

   1.239 1.264 1.289 1.314 1.339 1.364 1.389 1.414 1.439 1.464  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA