Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ostentativen (1)

1.      ostentatíven  -vna -o prid. (ȋ) knjiž. izzivalen, kljubovalen: njegov ostentativni odhod jih je preplašil; postavljal se je z ostentativnim zanikovanjem družbenih norm ostentatívno prisl.: ostentativno poudarjati; mladina je ostentativno zapustila dvorano ♪