Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

osama (1)

1.      osáma  -e ž (ȃ) knjiž. stanje osamljenega; osamljenost: zboleti od osame in žalosti; ekspr. presojati svet iz samozadovoljne osame / obšlo jo je čustvo osame / živeti v osami osamljeno // glagolnik od osamiti; osamitev: osama kužnega bolnika ♪