Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

orla (10)


  1.      dvóglàv  in dvógláv -áva -o prid. (ọ̑-ȁ ọ̑-á; ọ̑-ȃ) ki ima dve glavi: dvoglavo tele / v pravljicah dvoglavi zmaj; pren. dvoglava gora ∙ dvoglavi orel podoba orla z dvema glavama, zlasti v državnih grbih ♦ anat. dvoglava mišica mišica, ki ima na enem koncu dva kraka ♪
  2.      gŕb  -a m (ȓ) stalni simbolični znak države, mesta, plemiške rodbine: nad vrati je bil pritrjen grb; v grbu so imeli orla; državni, plemiški grb; grb celjskih grofov; grb mesta Ljubljane ♪
  3.      klán  -a m (ȃ) 1. zgod. skupnost ljudi v rodovno-plemenski družbi, ki temelji na mitično sorodstvenem odnosu s svojim totemom: prepoved ženitve med pripadniki istega klana; pripadnik klana krokodila, orla 2. slabš. skupina ljudi, ki jih tesno družijo enaki interesi, prizadevanja: pripada vplivnemu klanu ♪
  4.      krílo 1 -a s (í) 1. nav. mn. organ za letanje na trupu žuželk in ptičev: petelin je razprostrl, razširil krila; mahati, prhutati s krili; orla je zmeril čez razpeta krila; sokolja krila; metulj z belimi, pisanimi krili / krila žuželk / pesn., z oslabljenim pomenom razpeti krila hrepenenja 2. del letala, ki ga drži pri letenju v zraku: razpetina, širina kril / letalsko krilo 3. stranski, navadno oblikovno zaključen del stavbe: prostor zavzema celotno krilo; dolgo in ozko krilo gradu // s prilastkom vsak od dveh ali več delov navadno gibljive celote: okensko krilo; odpreti vratno krilo 4. stranski, bočni del kake formacije, navadno vojaške: odbiti sovražnika na obeh krilih; krilo flote; napad na krilo / kot povelje z desnim krilom naprej // s prilastkom skupina ljudi, ki se loči od drugih skupin v kaki celoti: demokratično krilo; oportunistično krilo v parlamentu / desno, levo krilo stranke ● ekspr. pohvala mu je dala krila postal je navdušen, zelo prizadeven, navadno pri kakem delu; ekspr. njegova domišljija je dobila krila postala je zelo bujna ◊ aer. krilo delta in delta krilo krilo, ki ima obliko trikotnika; agr. krilo kožnat izrastek na semenu ali plodu, ki temu omogoča letenje; bot. krilo stranski venčni list metuljastega cveta; med. pljučno krilo vsak od dveh delov pljuč; šah. krilo vsaka od dveh strani šahovnice; damino krilo; šport. desno krilo igralec, ki igra na desni strani napadalne vrste, zlasti pri nogometu; desna stran napadalne vrste, zlasti pri nogometu; šotorsko krilo; um. krilo oltarja gibljivi del tridelnega gotskega oltarja; zool. sprednja, zadnja krila žuželk ♪
  5.      nagačeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor polni, oblikuje kožo ubite živali tako, da se doseže naravna oblika živali: orla je dal nagačiti izkušenemu nagačevalcu ♪
  6.      našópati  -am dov. (ọ̑) nižje pog. 1. nagačiti: našopati medveda, orla 2. zelo nahraniti, nakrmiti: našopati kokoši, purane / nizko tako so me našopali, da komaj diham ♪
  7.      odpeljáti  -péljem tudi -ám dov., odpêlji odpeljíte; odpêljal (á ẹ̄, ȃ) 1. z vozilom, prevoznim sredstvom spraviti z določenega mesta: ranjenca so odpeljali v bolnišnico; odpeljati z vozom; odpeljati se z avtomobilom; odpeljati se z dvigalom; odpeljal se je dvajset kilometrov daleč / ekspr. odpeljala ga je črna limuzina // vozeč spraviti z določenega mesta: konj je odpeljal voz z dvorišča; nekdo mu je naskrivaj odpeljal kolo / odpeljati avtomobil na servis 2. vozeč se oddaljiti: vlak je že odpeljal; tovornjak je nazadnje odpeljal izpred hiše / vaš avtobus odpelje šele zvečer 3. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam odide: odpelji jo domov; vodič jih nato odpelje po mestu / odpeljati koga na ples, sprehod / dekle je odpeljal s seboj // narediti, povzročiti, da kdo odide pod nadzorstvom na določeno mesto: odpeljati koga v taborišče, zapor; hišo so zažgali, njiju pa odpeljali odpeljáti se ekspr. odleteti z razprostrtimi, skoraj mirujočimi krili: orla sta se odpeljala nad prepade odpelján -a -o: pripeljano in odpeljano blago ♪
  8.      ôrel  ôrla [ǝu̯] m (ó) 1. velika ptica ujeda z ukrivljenim kljunom in dolgim repom: orli letajo nad sotesko; vrešči kot orel 2. knjiž., ekspr. odločen, pogumen človek: poklical je svoje orle in jim razložil načrt boja 3. nekdaj član organizacije, zveze telovadnih društev, ki temelji na katoliški ideologiji: kroji orlov ● dvoglavi orel podoba orla z dvema glavama, zlasti v državnih grbih ◊ astr. Orel ozvezdje ob nebesnem ekvatorju, katerega najsvetlejše zvezde imajo obliko ptice; zool. kraljevi orel z belimi peresi na plečih in prisekanim repom, Aquila heliaca; planinski orel; ribji orel ki se hrani z ribami, Pandion haliaetus ♪
  9.      orlíca  -e ž (í) 1. samica orla: orel in orlica sta znašala gnezdo 2. knjiž., ekspr. odločna, pogumna ženska: občudoval je svojo orlico 3. nekdaj članica organizacije, zveze telovadnih društev, ki temelji na katoliški ideologiji: sprevod orlic 4. bot. nižinska ali gorska travniška rastlina z navadno modro vijoličastimi cveti, katerih cvetni listi so podaljšani v ostrogo, Aquilegia: na vrtu so gojili tudi orlice / navadna, velecvetna orlica ♪
  10.      sékati  -am nedov. (ẹ́ ẹ̑) 1. z udarjanjem z ostrim predmetom a) delati kose, dele: ves dan so sekali drva; sekati kamenje, les, šoto; sekati meso b) delati, da kaj pride iz pokončnega položaja na tla: sekati drevje, grmovje / sekati v svojem gozdu; letos niso še nič sekali / sekati steljo, zelje c) odstranjevati: sekati veje z drevesa / upornikom so sekali glave; pren., ekspr. sekati korenine zla č) poškodovati: stroj seka blago 2. nav. ekspr. biti speljan, voditi čez kaj podolgovatega: cesta seka reko; do nesreče je prišlo tam, kjer se sekata cesta in železnica // biti speljan, voditi čez kaj sploh: pobočje sekajo steze / nova cesta seka kmetijo na dvoje / vodna gladina seka bok ladje 3. ekspr. prekinjati določeno stanje: svetloba seka temo / ostri žvižgi so sekali tišino 4. ekspr. udarjati, tolči: sekati s palicami; orla sta se sekala s kljuni / dolge veje so ga sekale po obrazu / strele so sekale v drevesa / po tlaku sekajo okovani čevlji / s puškami so sekali po sovražniku streljali na sovražnika; pren. govornikove besede so sekale po poslušalcih 5. pog., ekspr., v zvezi z jo iti, hoditi: kam jo pa sekaš; sekati jo peš 6. pog., ekspr., v zvezi z ga počenjati neumnosti, lahkomiselnosti: če ga ne boš nehal sekati, boš kaznovan / žena mu ga seka ● ekspr. nihalo ure je grozeče sekalo udarjalo, bilo; ekspr. sekati besede, stavke izgovarjati besede, stavke z ostrimi premori; pog. z avtom sekati ovinek prevoziti ga v skoraj ravni črti; tako je potrpežljiv, da bi lahko drva na njem sekal da bi lahko skrajno brezobzirno ravnal z njim; ekspr. brenclji so neusmiljeno sekali pikali ◊ etn. sekati pirhe, pomaranče metati v pirhe, pomaranče kovance z namenom, da se zapičijo vanje; geom. premica seka krog; gozd. sekati na golo tako, da ne ostane nobeno drevo sékati se trgati se po pregibih: blago, svila se seka ● ekspr. zakaj se ljudje koljejo in sekajo pobijajo, morijo sékan -a -o: spregovoril je s sekanim glasom; sekana polena ♪



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA