Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
orgle (31) 
- órgle -gel ž mn. (ọ̑) glasbilo iz piščali, v katere prihaja zrak iz mehov, z eno ali več ročnimi in eno nožno klaviaturo: igrati (na) orgle; iz cerkve je bilo slišati donenje orgel / izdelovalec orgel / električne orgle / koncertne orgle ● žarg., voj. Stalinove orgle med drugo svetovno vojno raketomet sovjetskega tipa, ki izstreljuje rakete s tirnih ramp; katjuša ◊ muz. hammond orgle ki proizvajajo tone z električnimi napravami ♪
- básso contínuo bássa contínua [basokon-] m (ȃ-ȋ) muz. basovski part, označen s številkami akordov, ki jih izvajalec improvizira na glasbilu s tipkami: orgle so izvajale basso continuo ♪
- bučáti -ím nedov. (á í) 1. dajati močne, zamolkle glasove: morje, vihar buči / orgle, zvonovi bučijo / čebele bučijo v panju; brezoseb.: v glavi mi buči; v globini je votlo bučalo; v dvorani buči kakor v panju 2. bučeč se hitro premikati: reka buči po soteski / slap buči v kotanjo bučeč pada bučèč -éča -e: bučeči valovi; oglasile so se bučeče fanfare ♪
- búčen 2 -čna -o prid. (ú ū) 1. zelo glasen: bučni glasovi trobent; ko je vstopil, ga je pozdravil bučen smeh; godba postaja vedno bolj bučna // poln hrupa: bučno slavje; mesto je precej bučno; pren. bučno življenje 2. ki mnogo, hrupno govori: kadar spije nekaj kozarcev, je vselej bučen búčno prisl.: orgle so se bučno oglasile; dekleta se bučno smejejo ♪
- donéti -ím nedov. (ẹ́ í) 1. dajati polne, nizke glasove: orgle, zvonovi donijo; zamolklo doneti / glas mu je votlo donel 2. doneč se širiti: preko polj doni vesela pesem; glas roga je donel s hriba v hrib / po hodniku so doneli trdi koraki 3. ekspr. biti zaznaven, slišen: iz njenega glasu je donel upor; iz besed je donelo sovraštvo / njen smeh je še vedno donel / njegove besede so ji neprestano donele na uho donèč -éča -e 1. deležnik od doneti: doneč zvon; zapel je s prijetno donečim glasom; srebrno doneč smeh 2. ekspr. vznesen, a vsebinsko prazen: visoko doneče besede, fraze ♪
- grméti -ím nedov. (ẹ́ í) 1. brezoseb. dajati zelo slišne glasove ob bliskanju: vso noč se je bliskalo in grmelo; poleti pogosto grmi; močno, silovito je grmelo 2. dajati grmenju podobne glasove: kolesa so silovito grmela pod podom vagona; nad mestom grmijo letalski motorji / brezoseb., ekspr. v dvorani je kar grmelo od ploskanja / ekspr. orgle so grmele; topovi so cel dan grmeli // ekspr. grmeč se hitro premikati: bombniki so drug za drugim grmeli na sever; vlak grmi skozi predor / slap grmi čez skale 3. ekspr. razvneto, ogorčeno govoriti: zmeraj kaj najde, da lahko grmi; grmi proti terorju; grmi zoper nove uredbe / član opozicije je grmel na vlado / počakajte, je grmel za njimi kričal, vpil ● nesreča za nesrečo mu grmi na glavo ga zadeva; vse grmi na kup se podira, propada grmé zastar.: plaz se je grme valil v dolino grmèč -éča -e: čez skalovje grmeča
voda; bral je z grmečim glasom; grmeč govornik ♪
- hammond [hêmond] neskl. pril. (ȇ) muz., v zvezi hammond orgle orgle, ki proizvajajo tone z električnimi napravami ♪
- interlúdij -a m (ú) muz. instrumentalni odlomek v vokalno-instrumentalnem ali glasbenem odrskem delu: interludij pred zaključnim prizorom / med posameznimi spevi je improviziral na orglah kratke interludije // krajša instrumentalna skladba: interludij za orgle ♪
- kór -a m (ọ̑) 1. dvignjeni del cerkve, namenjen za orgle in pevce: pevci so že na koru; moški so stali pod korom; s kora so donele orgle / cerkveni, pevski kor / pog. poje na koru je cerkvena pevka 2. arhit. del cerkve, namenjen za glavni oltar in duhovščino; prezbiterij: v koru so bili zbrani duhovniki 3. zastar. skupina, zbor: sestaviti kor / ptičji kor / bibl. kori angelov 4. voj., nekdaj vojaška enota nestalne sestave, moči: vkorakal je francoski kor; prostovoljni kor ♪
- manuál -a m (ȃ) 1. muz. ročna klaviatura pri orglah: orgle s tremi manuali 2. knjiž., redko priročnik, beležnica: vpisovati v manual ♪
- nadúšljiv -a -o prid. (ȗ) ki ima naduho: nadušljiv človek; nadušljiv konj / nadušljiv glas, kašelj; pren., ekspr. nadušljiv vlak; nadušljive orgle nadúšljivo prisl.: nadušljivo dihati ♪
- órgelski -a -o [gǝl] prid. (ọ̑) nanašajoč se na orgle: orgelska glasba / napisal je več orgelskih skladb / orgelski koncert / orgelski mojster ♦ muz. orgelski register skupina piščali, ki daje ton enake barve; orgelska omara orgelsko ohišje; orgelske piščali; orgelsko ohišje // ekspr. po zvoku podoben orglam: orgelsko šumenje gozda / imel je orgelski glas zelo močen, zveneč ♪
- órglar -ja m (ọ̑) 1. kdor igra (na) orgle: koncert priznanega orglarja 2. zastar. organist: včasih so bili učitelji tudi orglarji ♪
- orglár in órglar -ja m (á; ọ̑) kdor izdeluje orgle: pri orglarju so naročili nove orgle ♪
- órglati -am nedov. (ọ̑) igrati (na) orgle: zna orglati / orglati na koncertu; pren., ekspr. veter je orglal skozi veje ♪
- órglavec -vca m (ọ̑) 1. kdor igra (na) orgle zlasti na koncertu: ni bil le dober orglavec, ampak tudi pianist; kritiki so koncert znanega orglavca dobro ocenili 2. zastar. organist: dobil je službo orglavca ♪
- par excellence [parekseláns] prisl. (ȃ) knjiž., zapostavljeni prilastek v pravem pomenu besede, v najvišji stopnji: to je dramatik par excellence; orgle so koncertni instrument par excellence ♪
- piščál -i [au̯] ž (ȃ) 1. preprosto glasbilo v obliki cevi, v katero se piha: piščal piska; delati, rezljati piščali; igrati na piščal; koščena, vrbova piščal; glas pastirske piščali // temu podobna signalna priprava: parna piščal lokomotive 2. muz. vsak od delov orgel, v katerem nastaja ton: vgraditi v orgle novo piščal / jezična ki ima jeziček, ustnična piščal ki ima ustnico / orgelske piščali 3. anat. kost na notranji strani goleni; golenica: piščal in mečnica ♪
- portatív -a m (ȋ) muz., nekdaj majhne prenosne orgle z ustničnimi piščalmi: igrati na portativ ♪
- pózitiv -a m (ọ̑) 1. fot. posnetek, kopiran z negativa, na katerem so svetla in temna mesta taka kot v resničnosti: izdelati pozitiv; pozitiv in negativ / barvni pozitiv; filmski, fotografski pozitiv 2. lingv. oblika, ki izraža izhodiščni pomen pridevnika ali prislova; osnovnik: pozitiv, komparativ in superlativ ◊ muz. pozitiv nekdaj majhne sobne, komorne ali cerkvene orgle ♪
- prèdígra -e ž (ȅ-ȋ) 1. lit. posebni, uvodni prizor dramskega dela: za boljše razumevanje je delu napisal še predigro; pren. ogrožanje malih držav je predigra velikih spopadov 2. muz. uvodni instrumentalni stavek glasbenega dela: Bachove koralne predigre za orgle; Wagnerjeve predigre h glasbenim dramam 3. publ. uvod, priprava: opisati stališča oseb v volilni predigri ♪
- preparandíst -a m (ȋ) zastar. učiteljiščnik: preparandisti so se morali učiti igrati na orgle ♪
- Stálinov -a -o prid. (ȃ) žarg., voj., v zvezi Stalinove orgle, med drugo svetovno vojno raketomet sovjetskega tipa, ki izstreljuje rakete s tirnih ramp; katjuša ♪
- uglasíti -ím dov., uglásil (ȋ í) 1. naravnati glasbilo na določeno tonsko višino: uglasiti klavir, orgle; uglasiti za pol tona višje; uglasiti kitaro po klavirju; uglasiti citre s ključem 2. ekspr. narediti, da je kaj skladno, ubrano: uglasiti barve; uglasiti glasove pevcev / arhitekt je uglasil velikost oken s pročeljem // narediti, da je kaj skladno, enotno: uglasiti medsebojna stališča 3. elektr. naravnati napravo na določeno frekvenco: uglasiti oddajnik, sprejemnik; uglasiti anteno uglašèn -êna -o 1. deležnik od uglasiti: uglašen zbor; uglašena celota; uglašena igra orkestra; uglašeno violončelo; barvno uglašen 2. knjiž. ki ima, izraža lastnosti, vsebino, kot jo določa dopolnilo: podobno uglašeni ljudje; na enotni barvni ton uglašena slika; na to temo je uglašeno vse posvetovanje; drugače uglašena razpoloženja ● ekspr. danes pa je oče nakratko uglašen
je nerazpoložen, razdražljiv; ekspr. srce ima uglašeno na dobre strune je dober človek; prisl.: oba elementa se uglašeno prepletata ♪
- umételnik tudi umetélnik -a m (ẹ̑; ẹ̑) 1. star. strokovnjak, mojster: orgle je izdelal domači umetelnik; krojaški umetelnik 2. zastar. umetnik: slike znanega umetelnika ♪
1 26 
