Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

opus (784)



  1.      ópus  -a m (ọ̑) 1. vsa dela kakega avtorja: pesnikov obsežni opus še ni bil objavljen v celoti; razen simfonij sestavljajo njegov opus klavirski koncerti in sonate / izbori iz življenjskega opusa pomembnejših ustvarjalcev // s prilastkom vsa dela z določenega področja ustvarjanja kakega avtorja: v zbirki je upoštevan tudi slikarjev grafični opus; analiza njegovega publicističnega opusa 2. muz. z zaporedno številko zaznamovano glasbeno delo kakega skladatelja: godalni kvartet številka štirinajst v cis-molu opus sto enaintrideset [op. 131] Ludwiga van Beethovna
  2.      opustélost  -i ž (ẹ́) knjiž. lastnost, značilnost opustelega: opustelost podeželja
  3.      opustéti  -ím dov. (ẹ́ í) knjiž. postati pust: trg je kmalu opustel; veliko vasi je v tem času opustelo opustèl in opustél -éla -o: golo in opustelo drevje; opustelo poslopje; gledal sem ga vsega opustelega
  4.      opustévati  -am nedov. (ẹ́) knjiž. postajati pust: posamezne hiše se rušijo in pokrajina pomalem opusteva
  5.      opustítev  -tve ž () glagolnik od opustiti: opustitev planinskih pašnikov / opustitev bombardiranja; opustitev jedrskih poskusov ♦ jur. opustitev (dejanja) neizpolnitev kake pravne dolžnosti, obveznosti, za kar je predvidena sankcija
  6.      opustíti  -ím dov., opústil ( í) 1. nehati a) vzdrževati, uporabljati kaj: staro pokopališče so opustili; opustiti rudnik, vinograd / lesene pluge so že davno opustili jih ne uporabljajo več b) opravljati kako (poklicno) dejavnost: opustiti kamnoseštvo; kleparstvo je kmalu opustil / moral je opustiti obrt / podjetje so zaradi nedonosnosti opustili // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nehanje dejanja, kot ga določa samostalnik: morali so opustiti vsako iskanje; opustiti kajenje; končno so opustili lov na medveda; opustil je sleherno upanje / opustiti razvratno življenje / prvotno namero je opustil ∙ zastar. opustil je predstaviti nas ni nas predstavil 2. redko izpustiti: pri nadaljnjem računanju je treba opustiti oklepaje opustívši zastar.: opustivši delo, se je vdal pijači opuščèn -êna -o: opuščen star mlin; več vasi je že opuščenih
  7.      opustítven  -a -o prid. () nanašajoč se na opustitev: opustitvena pogajanja ♦ jur. opustitvena tožba tožba, s katero se zahteva prenehanje določenega ravnanja
  8.      opustóšenje  -a s (ọ̑) glagolnik od opustošiti: vojna je povzročila veliko opustošenje dežele / opustošenje gozdov
  9.      opustóšenost  -i ž (ọ̑) lastnost, značilnost opustošenega: opustošenost pokrajine
  10.      opustóšiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) povzročiti, da ni ničesar več v prvotni obliki: vojska je deželo popolnoma opustošila; potres je opustošil pokrajino / opustošiti gozd opustóšen -a -o: po viharju je ostal kraj zelo opustošen
  11.      opuščáj  -a m () lingv. grafično znamenje v obliki vejice za označevanje izpuščene črke
  12.      opúščanje  -a s (ú) glagolnik od opuščati: opuščanje kmečkega gospodarstva / opuščanje končnega zloga
  13.      opúščati  -am nedov. (ú) 1. nehavati a) vzdrževati, uporabljati kaj: v tem predelu kmetije opuščajo / opuščati star običaj b) opravljati kako (poklicno) dejavnost: opuščati kovaštvo; loterija se vedno bolj opušča // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža približevanje koncu dejanja, kot ga določa samostalnik: opuščati prodajo blaga 2. redko izpuščati: opuščal je vse stilno zaznamovane besede
  14.      delopúst  -a m () star. čas pred praznikom, ko se neha delati: delopust se je pričel; po vaseh je zvonilo, odzvonilo delopust; sobotni delopust; delopust pred nedeljo / bilo je na delopust k prazniku // nav. šalj. prosti čas, prosto: ta dan sta imela delopust
  15.      dopúst  -a m () dovoljena začasna prekinitev dela, službe: dati, dobiti, imeti dopust; nastopiti, vzeti dopust; prositi za dopust; biti na dopustu / bolezenski, bolniški, brezplačni, izredni, porodniški, študijski dopust; letni dopust določeno število plačanih, dela prostih dni, ki je z zakonom zagotovljeno vsakemu uslužbencu / od vojakov je prišel na dopust // pog. letni dopust: letos smo preživeli dopust na morju; dopust bo vzel avgusta / kam greste na dopust?
  16.      dopústen 1 -tna -o prid. (ú; lingv. ) ki se (še) dopušča: dopusten primanjkljaj; tak odstotek vode v maslu je še dopusten; najmanjša dopustna plača; dopustna razlika v ceni ◊ lingv. dopustni stavek odvisni stavek, ki izraža dejstvo, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči; dopustni veznik podredni veznik, ki uvaja dopustni stavek; teh. dopustna napetost, obremenitev
  17.      dopústen 2 -tna -o prid. () nanašajoč se na dopust: v dopustnih dneh se veliko ukvarja s športom
  18.      dopustílo  -a s (í) zastar. dovoljenje: prosil bom dopustila, da bi tisti dan vino točil; obrtna dopustila
  19.      dopustítev  -tve ž () glagolnik od dopustiti: to je storil z njegovo dopustitvijo; dopustitev dejanja
  20.      dopustíti  -ím dov., dopústil ( í) 1. ne preprečiti, ne ubraniti, da se kaj zgodi, godi: dopustil je, da je odšla domov / tega vendar ne smemo dopustiti dovoliti 2. knjiž. priznati za možno: nekateri bodo res tako mislili, je dopustil oče dopuščèn -êna -o: star. dopuščeno mu je bilo vrniti se domov
  21.      dopustljív  -a -o prid. ( í) redko ki se (še) dopušča; dopusten: to ni dopustljivo
  22.      dopústnica  -e ž () 1. redko dovolilnica, dovoljenje za dopust: dobiti dopustnico / v četi so nenadoma preklicali vse dopustnice 2. ženska oblika od dopustnik
  23.      dopústnik  -a m () kdor ima dopust: pregledal je seznam dopustnikov / dopustniki so se vračali v vojašnico / dopustniki in izletniki; letos je bilo na Jadranu veliko dopustnikov
  24.      dopústniški  -a -o prid. () nanašajoč se na dopustnike ali dopust: svoje dopustniške dneve preživlja v gorah; dopustniška sezona / dopustniški kraji; dopustniške olajšave
  25.      dopústnost  -i ž (ú) lastnost dopustnega: dopustnost stroge literarne kritike; dopustnost pritožbe / to je še v mejah umetniške dopustnosti

1 26 51 76 101 126 151 176 201 226  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA