Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

opravljati (334-358)


  1.      ubádati se  -am se nedov. (ȃ) ekspr. 1. z naporom opravljati opravila, dela v zvezi s tem, kar določa sobesedilo: ubadati se s kmetijo; sama se ubada z otroki in gospodinjstvom / dolgo se že ubada s tem delom ga z naporom opravlja 2. ukvarjati se s čim neprijetnim, težavnim: kar sam se ubadaj s tem problemom; noče se ubadati z nepomembnimi stvarmi / vse življenje se ubada s težavami jih ima // ukvarjati se s čim sploh: ubadati se z obrtjo ♪
  2.      ubíjati  -am nedov. (í) 1. z udarci, s silo povzročati smrt a) človeka: ropali so in ubijali / ubijati ljudi s strupi / ekspr. ni ubijal z rokami, ampak z besedo ukazoval je ubijati b) živali: ubijati kače // s silo svojega gibanja, padca povzročati smrt koga: padajoče skale so ubijale napadalce // s svojo silo, z delovanjem sploh povzročati smrt: eksplozija ruši in ubija; visoka temperatura ubija bakterije 2. z udarci, s silo povzročati, da kaj poči, se poškoduje: ubijati šipe // v zvezi ubijati jajca na tak način delati, da se odstrani jajčna lupina: ubijati jajca in jih peči / ubijati jajca v ponev 3. ekspr. povzročati, da kdo izgublja svojo telesno, duševno moč: zakaj me ubijaš s težkim delom / brezdelje, vročina ga ubija; sestanki, spori ga ubijajo / to ga duševno, telesno ubija 4. ekspr. povzročati izgubo česa duševnega: ne ubijaj mu upanja; ubijati komu veselje, voljo do dela / hrup ubija duševno zbranost 5. ekspr. delati, da kaj praznega, neprijetnega glede na zavedanje hitreje mine: ubijati čakanje, dolgčas s klepetom, z ribolovom, zabavo / prijetno ubijati čas ● ekspr. črka ubija, duh oživlja samo dobesedno razumevanje zapisanega povzroča izgubo njegove resnične vsebine, ki jo more znova ustvarjati duh ubíjati se 1. zaradi padca, udarca ob kaj umirati: padali so v prepade in se ubijali 2. namerno povzročati svojo smrt, zlasti z udarcem, s silo: rajši so se ubijali, kot da bi postali ujetniki 3. ekspr. s kakim dejanjem, predmetom delati, povzročati, da se izgublja telesna, življenjska moč: ubijati se z delom, s kmetijo / s pijačo se ubija, in vendar pije // zelo naporno, težko delati: ubijati se za otroke; ubijati se na kmetiji, po njivah; ubijati se od jutra do noči / star. vse življenje se je ubijal z revščino je živel v pomanjkanju // s širokim pomenskim obsegom z naporom, navadno brez (večjega) uspeha opravljati opravilo, delo, kot ga določa sobesedilo: ubijati se z branjem kitajskih znakov / vse popoldne so se ubijali s prelaganjem hlodov; ubijati se s problemom 4. ekspr. izgubljati svojo moč, jakost, zlasti zaradi delovanja nasprotne sile: vodni curki so se med seboj ubijali / kriki se ubijajo v bobnenju slapa / koraki se ubijajo v mahu ● ekspr. ubijati si glavo s čim beliti si glavo s čim; star. ne bo se mu treba ubijati s palico po svetu težko, slabo živeč se potikati, hoditi ubijajóč -a -e: ubijajoč se sam na kmetiji, je kmalu onemogel; ubijajoči streli; enolično delo je ubijajoče; prisl.: ubijajoče dolgo čakati; ubijajoče zanič zelo ubíjan -a -o: kriki ubijanih ljudi ♪
  3.      udíniti se  -im se dov. (ȋ ȋ) slabš., z dajalnikom začeti pretirano vdano opravljati določeno delo, nalogo za koga zaradi svojih koristi: udiniti se tujcem ♪
  4.      udínjati se  -am se nedov. in dov. (í) 1. hoditi na dnino: udinjati se pri kmetih za hrano / udinjati se pri pospravljanju žita 2. opravljati priložnostno delo za plačilo: udinjati se na ladji, po hišah / udinjati se za domačega učitelja 3. slabš., z dajalnikom pretirano vdano opravljati določeno delo, nalogo za koga zaradi svojih koristi: udinjati se okupatorju / udinjati se politiki udínjati nekdaj jemati v službo, navadno na kmetijo za eno leto: ob novem letu udinjajo nove hlapce in dekle // dajati v službo, navadno na kmetijo za eno leto: revni starši so otroke udinjali za pastirje in pestunje ♪
  5.      ukvárjati se  -am se nedov. (á) 1. delati kaj v zvezi s tem, kar izraža določilo: ukvarjati se s pripravami na potovanje; ukvarjati se s popravilom ure popravljati jo / babica se je ukvarjala z dojenčkom; ukvarjati se z bolniki, ranjenci negovati jih, skrbeti zanje; zdravnik se je dolgo ukvarjal s ponesrečencem; ukvarjati se sam s seboj / ukvarjati se z delom, nalogo; s to risbo se ukvarja že več tednov jo izdeluje, dokončuje / ukvarjati se z mislijo na koga misliti na koga; ukvarjati se z načrtom za beg; zadnje mesece se zelo ukvarja s svojo usodo razmišlja o njej 2. imeti kaj za predmet svojega poklicnega, strokovnega dela: ukvarjati se s popravljanjem dežnikov; ukvarjati se z zdravljenjem / ukvarjati se z obrtjo, s trgovino; prebivalci teh krajev se ukvarjajo z živinorejo / ukvarjati se z ročnim delom; ukvarjati se z zajci gojiti zajce / poklicno, strokovno se ukvarjati s čim // imeti kaj za predmet svojega dela sploh: ukvarjati se z domačimi opravili; ukvarjati se s pisanjem pesmi; s kuho se ukvarja mati kuha; v prostem času se ukvarja s slikanjem slika; ukvarjati se z vrtnarjenjem vrtnariti / s tem primerom se ukvarja policija ga rešuje; s to temo se ukvarjajo vsi časopisi pišejo o njej 3. imeti kaj za predmet proučevanja: ukvarjati se z zgodovino slovenskega jezika / z vremenoslovjem se ukvarja kot amater / medicina se ukvarja z boleznimi; s temi vprašanji se ukvarja sociologija / ukvarjati se z barvami, s kamni; sistematično se ukvarjati z žuželkami 4. biti dejaven v tem, kar izraža določilo: v teh krajih se s kulturo ukvarja zlasti učiteljstvo; ukvarjati se s politiko, športom 5. biti na razpolago komu zaradi urejanja kakih stvari: uslužbenka se je z vsako stranko ukvarjala približno deset minut; prodajalka se je dolgo ukvarjala z njim / nimam časa, da bi se ukvarjal s takimi malenkostmi // biti v dejavnem stiku s kom: ukvarjati se z družino; z otroki se noče ukvarjati; veliko se ukvarja z bolnim očetom / učitelj se ukvarja z vsakim učencem posebej ♪
  6.      umakníti  in umákniti -em dov. (ȋ á) 1. narediti, da pride kaj z določenega mesta, položaja a) da ni več v napoto: umakniti avtomobil s pločnika, vazo z mize; umakni se, zaslanjaš mi svetlobo b) v večjo oddaljenost od česa: umakniti čoln od obale; umakniti se od okna // s premikom narediti, da česa na določenem mestu, v določenem položaju ni več: umakniti roko; pravočasno je umaknil glavo 2. narediti, da kaj preneha opravljati svojo funkcijo: umakniti star denar iz prometa; umakniti letalo zaradi dotrajanosti / vlada je umaknila svoje diplomate / umakniti predstavo z gledališkega sporeda 3. narediti, da kdo zapusti kak kraj, prostor, da ne bi bil deležen česa neprijetnega, hudega: umakniti otroka s prepiha; zaradi močnega obstreljevanja se je vojska umaknila; pred dežjem se umakniti pod streho // narediti, da kdo zapusti kak kraj, prostor sploh: sklenili so umakniti svoje čete 4. narediti, da to, kar izraža določilo, ne zahteva več izpolnitve, pravnih posledic: umakniti obtožbo, prijavo; umakniti predlog za spremembo zakona / umakniti povabilo za obisk / umakniti kandidaturo, odstop ● ekspr. ni umaknil oči, pogleda z nje ni je prenehal gledati umakníti se in umákniti se 1. premakniti se, oditi z določenega mesta, položaja a) da se kdo lahko neovirano premika: stal je pred vrati in se ni hotel umakniti; umakniti se s ceste na pločnik, v jarek; umakniti se k steni, v kot / umakniti se za dva koraka b) da lahko kdo drug pride nanj: vljudno se mu je umaknil; umakniti se starejšemu; malo se umakni, da bo še on sedel / umakniti se drvečemu avtomobilu c) da ne pride do srečanja, stika s kom: ko ga je zagledal, se je umaknil; temu človeku se vedno umaknem; pred očetom se je raje umaknil // iti, oditi z določenim namenom sploh: umaknil se je na svoj prostor, v svojo sobo; vojska se je umaknila v vojašnice / umakniti se iz družbe / umakniti se v ilegalo začeti delovati ilegalno; ekspr. umakniti se v svoj svet sanj 2. s spremembo mesta, položaja doseči, da osebek ni deležen česa neprijetnega, hudega: umakniti se udarcu; če se ne bi umaknil, bi ga zadela krogla / umakniti se vsem odgovornostim 3. prenehati opravljati pomembnejšo javno funkcijo ali službo: ker se ni hotel sam umakniti, so ga odstavili / umakniti se s položaja šefa države // prenehati biti dejaven na kakem področju: umakniti se iz aktivnega športa, javnega življenja / umakniti se v privatno življenje 4. prenehati biti, nahajati se na kaki površini: tu je bilo nekoč morje, pa se je umaknilo; voda se je umaknila v svojo strugo // prenehati se pojavljati, da se pojavi, nastopi kaj drugega: jeza se je umaknila prijaznosti; svetloba se umakne temi / laneno olje se je umaknilo petroleju namesto lanenega olja so začeli uporabljati petrolej; ekspr. zima se je hitro umaknila je hitro minila umáknjen -a -o 1. deležnik od umakniti: iz prometa umaknjene ladje; umaknjena miza; umaknjena odpoved; umaknjen v svoj svet 2. ekspr. zelo oddaljen, težko dostopen: umaknjeni kraji 3. ekspr. neživljenjski, nestvaren: vase umaknjen svet umetnikov; prisl.: vse življenje je živel umaknjeno ♪
  7.      umázati  umážem dov., umázala in umazála (á ȃ) 1. narediti, povzročiti, da pridejo na kaj zelo drobni delci kake nepotrebne, nezaželene snovi: umazati obleko, posodo, tla; umazati čevlje z blatom; otrok se je umazal pri igri; umazati si roke 2. ekspr. vzeti komu ugled, osramotiti: umazati komu ime; umazal se je v sodelovanju z okupatorji ∙ ekspr. s tem si nočem umazati rok nočem storiti tega nečastnega, negativnega dejanja // povzročiti, da kaj za koga nima več čustvene vrednosti: umazati ljubezen, prijateljstvo; z neprimernimi pripombami je umazal razpoloženje / noče umazati svojih sanj umázan -a -o 1. deležnik od umazati: umazani čevlji; umazan otrok; umazana barva las neizrazita, nedoločljiva; pomiti umazano posodo; umazana voda; umazano stanovanje; umazan od apna, dima 2. onesnažen: dihati umazan zrak; umazane reke; boj proti umazanemu okolju / umazana tehnologija tehnologija, ki povzroča, da je okolje onesnaženo 3. ekspr. ki ima negativne lastnosti v etičnem, zlasti moralnem pogledu: on je umazan človek; umazan značaj / umazana misel; umazano življenje / vodili so ga umazani nameni; to so umazani posli / umazani prizori ● opravljati najbolj umazana dela dela, pri katerih se najbolj umaže; ekspr. prati umazano perilo obravnavati domače, osebne spore, nesoglasja vpričo drugih; star. pri plačilu je bil umazan skop, skopuški; prisl.: umazano govoriti, ravnati; umazano lisasta preproga / umazano bela srajca; umazano zelena voda / v povedni rabi na dvorišču je bilo umazano; sam.: nekaj umazanega je ležalo na tleh ♪
  8.      umíkati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. delati, da pride kaj z določenega mesta, položaja a) da ni več v napoto: umikati mize, stole; umikali so polomljene veje, da so lahko hodili b) v večjo oddaljenost od česa: umikati omare od sten; počasi se je umikal od mize; umikati se korak za korakom // s premiki delati, da česa na določenem mestu, v določenem položaju ni več: umikati roko; spretno je umikal glavo pred udarci 2. delati, da kaj preneha opravljati svojo funkcijo: začeli so umikati manjše bankovce iz prometa / umikati svoje diplomate / umikati neprimerne predstave s sporeda 3. delati, da kdo zapusti kak kraj, prostor, da ne bi bil deležen česa neprijetnega, hudega: umikati ranjence na varno; umikati stvari pred poplavo; umikati se pred napadalci // delati, da kdo zapusti kak kraj, prostor sploh: po dogovoru že umikajo svoje čete 4. delati, da to, kar izraža določilo, ne zahteva več izpolnitve, pravnih posledic: umikati obtožbo; umikati vprašanje / umikati besedo ● ekspr. umikal je oči, pogled ni gledal (naravnost) v oči umíkati se 1. premikati se, odhajati z določenega mesta, položaja a) da se kdo lahko neovirano premika: ves čas se je umikal mimoidočim; umikati se k steni, v kot b) da lahko kdo pride nanj: umikati se s stola na stol; umikati se starejšim v avtobusu / priklonil se je in se začel umikati skozi vrata; skupina se umika proti severu c) da ne prihaja do srečanj, stikov s kom: sin se je umikal očetu; umikala se je družbi vrstnikov; umikal se mu je s poti // odhajati z določenim namenom sploh: najraje se umika v svojo sobo / ekspr. rad se umika v svoj svet 2. s spreminjanjem mesta, položaja dosegati, da osebek ni deležen česa neprijetnega, hudega: umikati se kroglam; spretno se umikati udarcem / umikati se vsem odgovornostim 3. prenehavati opravljati pomembnejšo javno funkcijo ali službo: drug za drugim so se umikali s položajev // prenehavati biti dejaven na kakem področju: začel se je umikati iz javnega življenja / umikati se v privatnost 4. prenehavati biti, nahajati se na kaki površini: ledenik se umika; s tega področja se morje počasi umika; voda se je začela umikati // prenehavati pojavljati se, da se pojavi, nastopi kaj drugega: žalost se umika veselju / beseda se umika iz splošne rabe se rabi vse manj pogosto / ekspr. zima se hitro umika umikajóč -a -e: umikajoč pohištvo, je razbil šipo; umikajoča se vojska; sam.: umikajoči se so bili tarča sovražnika ♪
  9.      uničeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, povzročati, da kaj preneha obstajati: uničevati plevel, škodljivce; toplota uničuje vitamine / pisma sproti uničuje / ogenj je uničeval hiše 2. škoditi čemu tako, da propade: mraz uničuje drevje; plesen uničuje povrtnino; les se na dežju uničuje / z nepravilno nego si uničevati kožo, lase 3. delati, povzročati, da kaj postane neuporabno a) z nepravilnim, malomarnim ravnanjem: z vožnjo po slabih cestah se avtomobil uničuje b) s svojim delovanjem, učinkovanjem na to: molji uničujejo volnene izdelke; pogosti nalivi uničujejo cesto; vlaga uničuje pohištvo c) s strelnim orožjem, razstrelivom: uničevati mostove in proge; uničevati nasprotnikove tanke 4. delati, povzročati, da pride kaj v zelo slabo stanje: neprimerna svetloba uničuje oči; hrup uničuje živce / slabe delovne razmere jim uničujejo zdravje / bolezen, skrb ga uničuje; s pijačo se vse bolj uničuje 5. z določenim dejanjem, ravnanjem v škodo koga povzročati, da ne more več opravljati svojega dela, dejavnosti: uničevati nasprotnike; s takimi ukrepi so kmete počasi uničevali / konkurenca uničuje podjetja // povzročati, da kdo več ne obstaja, živi: epidemije in naravne katastrofe uničujejo ljudi; plemena se še vedno uničujejo med seboj 6. s prislovnim določilom delati, povzročati, da pride kdo v skrajno neugoden položaj glede tega, kar izraža določilo: finančno uničevati koga; moralno se uničevati // delati, povzročati, da pride kdo v skrajno neugoden položaj sploh: s pijančevanjem uničuje sebe in svojo družino 7. navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročati a) da kdo česa ne doseže, ne izpolni: uničevati komu kariero / uničevati otrokom mladost; uničevati si življenje b) da kaj pri kom preneha obstajati, trajati: uničevati komu upanje, veselje; ne uničuj nam dobre volje uničujóč -a -e 1. deležnik od uničevati: uničujoč sledove za seboj, je upal, da ga ne bodo odkrili; živce uničujoč hrup; uničujoče delovanje vlage 2. ki povzroči veliko razdejanje, škodo: uničujoč potres; uničujoča vojna // ekspr. zelo hud, velik: doživeti uničujoč poraz / uničujoča kritika zelo negativna, odklonilna ∙ ekspr. pogledati z uničujočim pogledom s pogledom, ki izraža zelo odklonilen, sovražen odnos; prisl.: uničujoče gledati ♪
  10.      uníčiti  -im dov. (í ȋ) 1. narediti, povzročiti, da kaj preneha obstajati: uničiti mrčes, plevel; uničiti škodljivce s kemičnimi sredstvi; toplota uniči vitamine; z razkuževanjem se bacili uničijo / uničiti dokumente; v jezi je uničila njegova pisma / ogenj je uničil gospodarsko poslopje; mesto je uničil potres / uničiti zalogo orožja 2. poškodovati kaj tako, da propade: plesen je uničila krompir, trte; slana je uničila ajdo; suša, toča je uničila ves pridelek; voluhar je uničil sadno drevje; z nepravilnim zalivanjem je uničila rože / s preparati si je uničila lase 3. narediti, povzročiti, da kaj postane neuporabno a) z nepravilnim, malomarnim ravnanjem: kolo, stroj je kmalu uničil; delno, popolnoma uničiti; s prenašanjem sem in tja so se knjige uničile / ekspr. kar prime v roko, uniči / čevlje uniči v eni sezoni ponosi, izrabi b) s svojim delovanjem, učinkovanjem na to: kislina mu je uničila obleko; molji so ji uničili plašč; neurje je uničilo del ceste; vlaga je v nekaj letih uničila pohištvo c) s strelnim orožjem, razstrelivom: sovražnik je uničil most; uničiti nasprotnikove tanke; sovražno letalo so uničili sestrelili, razstrelili // narediti, povzročiti, da postane kaj neveljavno, navadno zaradi napake: uničil je že dva čeka 4. narediti, povzročiti, da pride kaj v zelo slabo stanje: branje ob slabi svetlobi mu je uničilo oči; hrup ji je uničil živce / prenaporno delo ji je uničilo zdravje / bolezen, skrb ga je zelo uničila 5. z določenim dejanjem, ravnanjem v škodo koga povzročiti, da ne more več opravljati svojega dela, dejavnosti: uničiti ilegalce; kmeta so s temi ukrepi uničili; tako bo uničil samega sebe / davki jih bodo uničili; uničiti organizacijo; konkurenca je uničila podjetje / uničiti sovražni bataljon // povzročiti, da kdo več ne obstaja, živi: to pleme je uničila epidemija; človeštvo se bo uničilo samo 6. s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da pride kdo v skrajno neugoden položaj glede tega, kar izraža določilo: finančno, gospodarsko uničiti koga; to ga bo uničilo telesno in duševno; moralno se je popolnoma uničil // narediti, povzročiti, da pride kdo v skrajno neugoden položaj sploh: s pijančevanjem je uničil svojo družino 7. navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročiti a) da kdo česa ne doseže, ne izpolni: uničiti komu kariero; uničil ji je mladost / ekspr. ne uniči ji življenja b) da kaj pri kom preneha obstajati, trajati: uničiti komu upanje, veselje; uničiti dobro voljo; uničiti si delovne zmožnosti ∙ ekspr. ti trije dnevi so ga uničili zelo izčrpali, utrudili; ekspr. življenje jo je uničilo ni bila kos življenjskim težavam, problemom; šalj. uničila sta že dva litra vina popila, spila; šalj. uničil je osem omlet pojedel uníčen -a -o: zaradi prometne nesreče je avtomobil uničen; čevlji so že uničeni; vsi njegovi upi so uničeni; stal je ves bled in uničen; živce ima popolnoma uničene ♪
  11.      upénjati se  -am se nedov. (ẹ̑) nar. opravljati kako delo z veliko truda, napora; napenjati se: sam se je upenjal s hlodi; upenja se čez mero ♪
  12.      uradováti  -újem nedov. (á ȗ) opravljati uradne dolžnosti, uradna opravila: uradovati na matičnem uradu; uradovati v slovenščini; uradovati slovensko / v banki je uradoval trideset let ♪
  13.      urinírati  -am nedov. in dov. (ȋ) med. izpraznjevati sečni mehur: bolnik težko urinira / urinirati v posteljo nehotno, bolezensko izpraznjevati mehur v spanju // knjiž. opravljati malo potrebo, mokriti: urinirati kar pred vrati ♪
  14.      usposábljati  -am nedov. (á) 1. delati, da je kdo sposoben opravljati določeno delo: usposabljati delavce; usposabljati se ob delu / usposabljati koga za mehanika; poklicno, vojaško usposabljati // delati, da je kdo sposoben za kaj sploh: usposabljati duševno, telesno prizadete za normalno življenje / s treniranjem usposabljati konje za premagovanje večjih naporov 2. publ. delati, da je kaj uporabno, primerno za to, čemur je namenjeno: delavci usposabljajo vodovodno napeljavo / usposabljati hišo za bivanje ● publ. noge in rep usposabljajo vidro za plavanje ji omogočajo plavanje usposabljajóč -a -e: za poklic se usposabljajoči učenci ♪
  15.      usposóbiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) 1. narediti, da je kdo sposoben opravljati določeno delo: usposobiti delavce; usposobiti se v tečaju; usposobil se je z delom, vajo; hitro se usposobiti / usposobiti koga za opravljanje poklica; usposobiti se za profesorja; poklicno, praktično se usposobiti / usposobiti psa za lov // narediti, da je kdo sposoben za kaj sploh: usposobiti invalida za vsakdanje življenje 2. publ. narediti, da je kaj uporabno, primerno za to, čemur je namenjeno: zgradili in usposobili bodo še nekaj objektov; usposobiti žičnico / usposobiti cesto za promet; usposobiti pristanišče za pristajanje večjih ladij; s popravilom je usposobil avtomobil za vožnjo usposóbljen -a -o: usposobljeni strokovnjaki; usposobljen za delo; strokovno usposobljen delavec ♪
  16.      ústa  úst s mn. (ú ū) 1. odprtina na spodnjem delu obraza za sprejemanje hrane in za govorjenje: odpreti, zapreti usta; vzeti cigareto iz ust; obrisati se okrog ust; nesti kozarec k ustom; dati robček, roko na usta; nastaviti steklenico, trobento na usta; nesti žlico v usta; od začudenja imeti odprta usta; usta s tankimi ustnicami; gube okrog ust // odprtina na glavi živali za sprejemanje hrane: krokodil lahko zelo odpre usta; usta polža, ribe 2. del obraza okrog te odprtine: kremžiti, šobiti usta; smeh mu je izginil z ust / usta so se mu nabrala v nasmešek / kisli, trpki sadeži vlečejo usta skupaj // ustnice: poljubiti na usta; bleda, rdeča usta / položiti prst na usta dati kazalec prečno na ustnice kot znamenje, naj se molči; udariti koga po ustih 3. votlina za to odprtino: moleti jezik iz ust; iz ust mu zaudarja; imeti grižljaj v ustih / ne govori s polnimi usti / iz ust mu prihajajo nerazločni glasovi / imeti grenka, suha usta 4. ekspr. ta odprtina, votlina kot govorilni organ: slavčka z usti ni mogoče oponašati; z usti se smeje, v srcu pa joka / to sem slišal iz dedovih ust od deda, to je rekel ded; vznes. njihova usta govorijo bahavo oni; vznes. beseda njegovih ust ima veliko veljavo beseda, ki jo izreče on; to so besede iz njegovih ust to so njegove besede, te besede je izrekel on 5. ekspr., s prilastkom človek glede na potrebo po hrani: lačna usta bodo to že jedla; pri hiši je veliko ust 6. ekspr., navadno s prilastkom odprtina, v katero kaj gre ali iz katere kaj prihaja: usta blagajne, gašperčka; čebele so se gnetle na ozkih ustih panjev žrelih / usta podzemne železnice vhod, izhod / okrogla usta kitare zvočnica ● ekspr. kar usta so se jim odpirala, ko so to slišali zelo so se čudili; ekspr. ves večer ni odprl ust ni nič (spre)govoril, rekel; ekspr. ali boš tudi pred sodnikom tako široko odpiral usta toliko (slabega) govoril (o nasprotniku); ekspr. veselo je raztegnil usta se zasmejal; pog., ekspr. zamašiti komu usta z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da kdo preneha kritizirati, opravljati; ekspr. zapri že enkrat usta nehaj govoriti, molči; ekspr. učiti se jezika iz ust kmeta iz govorice, govorjenja; te besede so mu šle, jih je spravil težko iz ust nerad, težko je to povedal; ekspr. besede mu kar vrejo iz ust veliko in z lahkoto govori; ekspr. besedo mi je vzel iz ust rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; ekspr. trobentač ni dal trobente od ust ni nehal trobentati; ekspr. novica gre od ust do ust se širi (hitro) med ljudmi; ekspr. steklenica je šla od ust do ust drug za drugim so pili iz nje; ekspr. od ust si pritrgovati prihranjevati kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin; ekspr. polagati komu odgovore na usta, v usta spraševati koga, govoriti komu tako, da bi spraševani odgovarjal, kar je treba, kar se od njega pričakuje; knjiž. pisatelj govori skozi usta glavnega junaka izraža lastne misli tako, da jih izreka, govori glavni junak; ekspr. nima kaj v usta dati je reven, strada; ekspr. živeti iz rok v usta sproti porabiti zasluženo; pog. kje bi dobil kaj za v usta kaj hrane; ekspr. ne valjaj, vlači njegovega imena po ustih ne govori o njem, ne omenjaj ga, zlasti slabo; ekspr. ime rešitelja je bilo v ustih vseh vaščanov vsi so govorili o njem; pog. danes še nisem imel nič v ustih še nisem nič jedel, zaužil; ekspr. to meso se vam bo v ustih kar raztopilo je zelo mehko in okusno; ekspr. v ljudskih ustih se je pesem spremenila v ljudskem pripovedovanju, petju; ekspr. imeti medena, nesramna usta pretirano prijazno, nesramno govoriti; ekspr. gledati, poslušati z odprtimi usti zelo pazljivo; zelo začudeno; ekspr. njega so polna usta junaštva, v resnici pa je bojazljivec veliko govori o svojem junaštvu; ekspr. ljudje imajo tega polna usta veliko govorijo o tem; ekspr. vsa usta so polna njene lepote vsi veliko govorijo o njeni lepoti; ekspr. imeti široka usta (rad) se hvaliti, bahati; ekspr. na vsa usta hvaliti zelo, navdušeno; ekspr. na vsa usta se smejati zelo glasno; ekspr. imeti zavezana usta ne moči, smeti govoriti o čem; ekspr. sama usta so ga zelo veliko govori; zelo veliko jé; ekspr. misliš, da ti bodo tam pečena piščeta v usta letela da se ti bo brez truda zelo dobro godilo; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. dokler prosi, zlata usta nosi dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno ◊ les. usta odprtina za rezilo na spodnjem delu skobljiča; med. umetno dihanje usta na usta umetno dihanje, pri katerem se ponesrečencu skozi ustni nastavek, masko vdihuje v usta svoj izdihani zrak ♪
  17.      váditi  -im nedov. (á ȃ) 1. s sistematičnim ponavljanjem gibov, dejanj prizadevati si postati sposoben čim hitreje, bolje opravljati kako dejanje, dejavnost: tekmovalci vadijo vsak dan; redno, vztrajno vaditi; vaditi na prostem; vaditi v majhnih skupinah / pevski zbor vadi v dvorani 2. preh. s sistematičnim ponavljanjem prizadevati si postati sposoben čim hitreje, bolje opravljati to, kar izraža določilo: vaditi gibe, skok; vaditi igranje na klavir / vaditi pesem, skladbo; vaditi poštevanko 3. preh. s sistematičnim ponavljanjem gibov, dejanj usposabljati, izpopolnjevati koga v opravljanju kakega dejanja, dejavnosti: učitelj vadi učence za nastop; vaditi pevski zbor; vaditi se nastopanja; vaditi se v pisanju / vaditi se v potrpežljivosti / vaditi si oči za razlikovanje drobnih znakov / vaditi papigo govoriti; psa vadi vsak dan / vaditi mišice; vaditi spomin uriti; prim. vajen ♪
  18.      vája  -e ž (á) 1. glagolnik od vaditi: manjka mu vaje; delati kaj za vajo; dolgotrajna, vsakodnevna vaja; vaja v lepem izražanju, pisanju, računanju; vaja s solisti in zborom; skladba za vajo / imeti glasbeno, gledališko vajo / žarg. orožne vaje vojaške vaje 2. skupek gibov, dejanj, namenjenih za sistematično usposabljanje, izpopolnjevanje koga za kaj: delati, ponoviti vajo; lahka, preprosta vaja / dihalne vaje; telesne vaje; vaje za odpravljanje govornih motenj // šport. skupek gibov, dejanj, s katerimi telovadec kaže svoje sposobnosti: končati, oceniti vajo; vaja na bradlji / prosta vaja brez orodja in brez pomoči drugih; redovne vaje v enotnem korakanju, ravni in napeti drži in spreminjanju razporeditve za javno nastopanje; simultane vaje ki se delajo istočasno na tleh in na orodju / telovadna vaja // nav. mn. tak skupek kot organizirana dejavnost: vaj se redno udeležuje; imeti, voditi vaje; hoditi na vaje / pevske, plesne, strelske vaje 3. nav. mn., šol. organizirana dejavnost navadno na višjih ali visokih šolah, namenjena praktičnemu ponavljanju in utrjevanju učne snovi: obiskovati vaje; predavanja in vaje / kemijske, laboratorijske, terenske vaje / seminarske vaje // ponavljanje in utrjevanje učne snovi: najprej bo razlaga, nato vaje; pismene in ustne vaje 4. šol. pismeni izdelek, narejen za ponavljanje, utrjevanje učne snovi: pisati, popravljati vajo; domače, šolske vaje / tiha vaja navadno krajša pismena naloga v šoli, s katero se utrjuje, preverja določeno znanje 5. šol. podatki, navodila, na osnovi katerih se ponavlja in utrjuje učna snov: na koncu poglavja so vaje; knjiga s praktičnimi vajami ● iz vaje biti, priti odvaditi se določenega dela, spretnosti; vaja dela mojstra za dobro obvladanje česa je potrebna (dolgotrajna) vaja ◊ gled. aranžirna vaja aranžirka; bralna vaja pri kateri se bere in razčlenjuje besedilo; tehnična vaja preizkus likovne opreme na odru; rel. duhovne vaje sistematično večdnevno premišljevanje in udeleževanje verskih obredov za obnovo verskega življenja; šol. govorna vaja vaja učenca v lepem, pravilnem, jasnem ustnem izražanju v obliki samostojnega pripovedovanja o čem; šport. borilne vaje; vaje za moč ki krepijo mišice; voj. vojaške vaje ♪
  19.      vájet  -i ž (á) nav. mn. na uzdo pritrjen jermen za vodenje živali pri ježi, vožnji: držati, popustiti vajeti; z vajetmi udariti konja, po konju; žival uboga na poteg vajeti ∙ ekspr. dati vajeti iz rok nehati opravljati vodilno delo; ekspr. imeti v rokah vajeti političnega življenja vodstvo, vodenje; ekspr. izpustil je vajeti iz rok dopustil je, da se kaka stvar razvija brez njegovega vodstva, vpliva; ekspr. pri njem bo treba vajeti bolj napeti, nategniti biti bolj strog, zahteven; ekspr. držati koga na vajetih imeti ga popolnoma v oblasti ♪
  20.      vbrizgálnik  -a m (ȃ) teh. naprava za vbrizgavanje: popravljati vbrizgalnik ♦ fiz. vbrizgalnik elektronov majhen pospeševalnik, ki vbrizga elektrone v večji pospeševalnik; strojn. vbrizgalnik črpalka, ki s hitrim curkom vode ali pare potiska tekočino ♪
  21.      véren 2 -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) 1. knjiž. popolnoma podoben, točen: narediti veren posnetek lokomotive; portret je tako veren, da osebo vsak prepozna // resničen, prepričljiv: to slikarstvo je veren odraz dobe; zgodovinsko veren okvir predstave / opravljati poskuse v kar najbolj vernih okoliščinah podobnih naravnim 2. zastar., navadno v povedni rabi zvest, vdan: biti komu veren prijatelj / ostati veren zemlji / nositi v srcu verno ljubezen vérno prisl.: verno ga je čakala; verno upodobiti življenje ∙ zastar. verno ga je poslušal pazljivo, zaupno ♪
  22.      véšč  -a -e prid. (ẹ̄) 1. ki zna dobro, praktično opraviti, opravljati kako dejavnost: računanja, star. računanju vešč človek / vešč grščine ki dobro zna grško; star. poti vešč ki dobro pozna pot / vešč jahač, lovec 2. ki kaže tako lastnost koga: vešč udarec; vešče pisanje / ekspr.: z veščo roko voditi podjetje; ocenjevati z veščim očesom kot (dober) poznavalec, strokovnjak ● zastar. vešči ljudje trdijo o dogodku drugače ljudje, ki vedo o njem véšče prisl.: vešče uporabljati orožje; sam.: branja in pisanja veščih nekoč ni bilo veliko ♪
  23.      veščák  -a m (á) knjiž. kdor zna dobro, praktično opraviti, opravljati kako dejavnost, zlasti strokovno; poznavalec, strokovnjak: ti dve vrsti gob ločujejo le veščaki; pravni, živinorejski veščak ♪
  24.      vihtéti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. držeč v roki premikati kaj v velikih lokih: sedel je v sedlu in vihtel bič; vihteti korobač, palico; ukaje je vihtel klobuk nad glavo / otroci so vihteli zastavice mahali z njimi 2. zamahovati pri delu s čim: z lahkoto je vihtel kladivo; vihteti kramp, sekiro; ritmično vihteti cepce // ekspr. opravljati s kakim orodjem zanj značilno delo: cel dan je vihtel kramp in lopato; zna vihteti koso kositi; vihteti pero pisati, pisateljevati ● ekspr. vihteti kadilnico komu, pred kom pretirano, navadno nezasluženo slaviti, poveličevati ga; ekspr. vihteti orožje proti komu groziti mu vihtéti se z odrivanjem spravljati se na kaj: vihteti se na konja / vihtela sta se s skale na skalo skakala sta vihtèč -éča -e: vihteč ruto v slovo, je tekla za vlakom ♪
  25.      vivisékcija  -e ž (ẹ́) 1. rezanje telesa živih živali v raziskovalne namene: opravljati vivisekcijo; protestirati proti vivisekciji 2. knjiž. analiza, razčlenjevanje: intelektualistična vivisekcija; neprizanesljiva vivisekcija družbe ♪

   159 184 209 234 259 284 309 334 359 384  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA