Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

oporekati (5)

1.      oporékati  -am nedov. (ẹ̑) 1. z dajalnikom z besedami izražati nasprotujoče stališče do izjave, mnenja drugega: sodelavci mu oporekajo; nihče mu ni oporekal; glasno, odločno oporekati / oporekati resničnosti izjave, trditvi / prišel sem dovolj zgodaj, mu je oporekal 2. publ. zanikovati, ne priznavati: oporekati veljavnost listine; nekateri so hoteli oporekati vlogo partije 3. star. preklicevati, zanikovati: oporekati svojo prejšnjo trditev; s tem oporekam, kar sem rekel ● redko oporeka ji, da premalo dela očita; publ. temu predlogu ni kaj oporekati je dober, primeren; publ. ni mogoče oporekati, da je ta pobuda slaba trditi, reči ♪
2.      kontestírati  -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. oporekati, ugovarjati: kontestirati cerkveni avtoriteti ♪
3.      oporéčen  -čna -o prid. (ẹ̄) ki se mu da oporekati, ugovarjati: oporečna trditev; oporečno mnenje // ki ima negativne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: oporečni ljudje / njeno oporečno življenje ♪
4.      oporékanje  -a s (ẹ̑) glagolnik od oporekati: njegovo oporekanje ni nič pomagalo / oporekanje trditvi ♪
5.      prerékati  -am nedov. (ẹ̑) 1. jur. zanikovati, ne priznavati: toženec prereka obdolžitev; prerekati nasprotnikove trditve; prerekati tožbeni zahtevek 2. zastar. oporekati, ugovarjati: sosed mu prereka / prerekati izvirnosti dela prerékati se medsebojno izražati nesoglasje z izjavami, mnenjem drugega, navadno ne preveč ostro: spet se prerekata; prerekajo se za nepomembne reči / včeraj se je prerekala z možem zaradi denarja ♪