Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

oplod (47)

1.      oplódba  -e ž (ọ̑) knjiž. oploditev: umetna oplodba / oprašitev in oplodba ajde ♪
2.      oplóden  -dna -o prid. (ọ̄) v zvezah: fiz. oplodni reaktor jedrski reaktor, v katerem se naravni torij ali uran spremenita tako, da ju je mogoče uporabiti kot jedrsko gorivo; gozd. oplodna sečnja sečnja na zemljišču, kjer je že zraslo in se utrdilo mlado drevje; postopna sečnja ♪
3.      oplodítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od oploditi: ta samec ni sposoben oploditve / umetna oploditev / oprašitev in oploditev trte / oploditev jajčeca; notranja, zunanja oploditev znotraj, zunaj organizma ♪
4.      oplodíti  -ím dov., oplódil (ȋ í) 1. povzročiti nastajanje novega organizma z združitvijo moške in ženske spolne celice: bik oplodi kravo; nizko oplodil je ženo / umetno oploditi svinjo / oploditi cvet ♦ biol. oploditi jajčece povzročiti, narediti, da se združi s semenčico 2. ekspr. izboljšati vrednost, kakovost: njegovo delo je oplodilo našo literaturo; duhovno oploditi / matematika je oplodila naravoslovne vede je vplivala nanje oplojèn -êna -o: oplojene samice; ovce so umetno oplojene; oplojeno jajčece ♪
5.      oplodítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na oploditev: oploditveni proces / oploditvena sposobnost ♪
6.      oplódje  -a s (ọ̑) agr. sočni ali suhi del plodu, ki obdaja seme, semena: ježičasto oplodje; mesnato oplodje ♪
7.      oplodljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da oploditi: ikre mrtvih rib so bile še oplodljive ♪
8.      oplódnja  -e ž (ọ̑) knjiž. oploditev: opraviti oplodnjo; slaba oprašitev in oplodnja trte / umetna oplodnja ♪
9.      debeloplóden  -dna -o prid. (ọ̑) agr. ki ima debele, velike plodove: debeloplodna sorta jagod ♪
10.      sámooplóden  -dna -o prid. (ȃ-ọ̄) agr. ki se oplodi sam: samooplodna rastlina, sadna vrsta ♪
11.      sámooplodítev  -tve ž (ȃ-ȋ) bot. oploditev s spolnimi celicami istega cveta: samooprašitev in samooploditev ♪
12.      soplódje  -a s (ọ̑) bot. navidez enoten plod, nastal iz socvetja: ananasovo socvetje se razvije v sočno soplodje ♪
13.      bastardírati  -am dov. in nedov. (ȋ) biol. medsebojno oploditi živali ali rastline, ki se razlikujejo vsaj v eni dedni lastnosti; križati: bastardirati rž in pšenico; bastardirati žrebca z oslico bastardíran -a -o: bastardirane čebele ♪
14.      brider  tudi breeder -ja [bríder] m (ȋ) fiz. oplodni reaktor: gradnja briderja ♪
15.      embriologíja  -e ž (ȋ) nauk o razvoju organizma od oploditve do rojstva: eksperimentalna embriologija; izsledki embriologije ♪
16.      jájčece  -a [čǝc] s (ā) 1. spolna celica, iz katere se razvije nov organizem: dozorevanje jajčec v jajčniku / leči, odlagati jajčeca; jajčeca glist, žuželk / ribja jajčeca ikre / nabirati mravljinčja jajčeca mravljinčje bube ♦ biol. neoplojeno jajčece; brazdanje, oploditev jajčeca; pričvrstitev jajčeca v steno maternice 2. manjšalnica od jajce: valiti jajčeca; nesti drobna jajčeca ♪
17.      jármovka  -e ž (á) 1. nar. dolenjsko obroč, zanka na jarmu za oje; gož: vtakniti oje v jarmovko 2. les. ročna žaga z jarmom: jarmovke in ločne žage 3. nav. mn., bot. alge, pri katerih se med celicama dveh osebkov naredi začasna vez zaradi oploditve, Conjugatophyceae ♪
18.      léska  -e ž (ẹ́) grm z nazobčanimi listi in visečimi mačicami: po gmajni rastejo leske; upogibal je lesko, da bi dosegel lešnike; urezati si v leski palico v leskovem grmu / leska se praši pri cvetenju odpada z njenih mačic rumenkast cvetni prah / pog. obroči iz leske leskovega lesa ♦ agr. debeloplodna leska; vrtn. rdeča leska okrasni grm z rdečimi listi, Corylus avellana atropurpurea; turška leska okrasno drevo piramidaste oblike, Corylus colurna ♪
19.      mešíček  -čka m (ȋ) 1. manjšalnica od meh: polšji mešiček / mešiček soli, vina 2. kar je po obliki temu podobno: v notranjem ušesu sta dva kožnata mešička; jajčeca so skrita v belkastih mešičkih / uničevanje mešičkov borovega prelca zapredkov, kokonov ♦ anat. dlačni, lasni mešiček v povrhnjici, v katerem je dlačni, lasni koren; jajčni mešiček del jajčnika z jajčecem v notranjosti; solzni mešiček razširjeni del solznega izvodila ob nosu; bot. mešiček iz enega plodnega lista nastali mnogosemenski suhi plod; pelodni mešiček dolg, ozek mešiček, ki po oprašitvi požene iz pelodnega zrna do semenske zasnove; zarodkov mešiček del semenske zasnove, iz katerega se po oploditvi razvije kalček in hranilno tkivo; čeb. semenski mešiček organ matice, v katerem so po združitvi s samcem shranjene semenčice // nabreklina spodnje veke zaradi nabiranja tekočine: pod očmi je imela mlahave mešičke 3. zastar. vrečki podobna priprava za nošenje denarja, zlasti kovancev; mošnjiček: razvezal je mešiček s cekini 4. navadno v zvezi ušesni mešiček mehki spodnji del uhlja; (ušesna) mečica: uhani v ušesnih mešičkih ♪
20.      nèspôlen  -lna -o prid. (ȅ-ȏ) ki je brez spolnih teženj: v romanu je prikazana kot nespolna ženska / nespolna ljubezen ◊ biol. nespolni rod nespolno se plodeča generacija pri rastlinah s prerodom; nespolno razmnoževanje razmnoževanje brez oploditve ♪
21.      očéten  -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na očeta ali (očetove) prednike: očetna dediščina; očetno posestvo / zrasel je brez očetne ljubezni očetove / star. zapustiti očetno hišo rojstno hišo, dom ◊ agr. očetna rastlina rastlina, ki pri križanju opraši in oplodi drugo rastlino ♪
22.      oplemeníti  -ím dov., opleménil (ȋ í) 1. vet. oploditi: žrebec oplemeni kobilo; oplemeniti svinje 2. zastar. oplemenititi: oplemeniti svoj okus oplemenjèn -êna -o: oplemenjena kobila ♪
23.      oplojeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. žival, rastlina, ki oplojuje, oplodi: žabji samec ni samo oplojevalec, ampak tudi pozneje skrbi za svoj zarod; sadna sorta, ki služi kot oplojevalec / veter in čebela sta oplojevalca rastlin opraševalca ♪
24.      oprašítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od oprašiti: oprašitev blaga v izložbi / oprašitev in oploditev cvetov / medsebojna oprašitev navadno s pelodom drugega cveta rastline iste vrste; samolastna oprašitev s pelodom istega cveta / oprašitev matice ♪
25.      pregoníti  -gónim dov. (ȋ ọ́) 1. z gonjenjem, podenjem a) razgibati: konje je od časa do časa pregonil, da ne bi postali okorni b) utruditi, izmučiti: živino je pregonil 2. nav. ekspr. z gonjenjem, podenjem priti z enega konca česa na drugega: gonjači so pregonili ves gozd ◊ vet. ponovno se začeti goniti, ker ni prišlo do oploditve ♪

1 26