Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
oplat (16)
- oplát -i ž (ȃ) knjiž., redko furnir: hrastova, orehova oplat ● zastar. dobiti jih po zadnji oplati po zadnjici ♪
- opláta -e ž (ā) teh. kar pokriva ogrodje ladje, letala: na ladijsko ogrodje so pritrdili leseno oplato in krov; kovinska oplata letala ♪
- opláten -tna -o (ȃ) pridevnik od oplata: oplatna deska ♪
- opláti opóljem dov., opôlji opoljíte; oplál in oplàl (á ọ́) agr. odstraniti pleve s sunkovitimi premiki posode: oplati koruzo, oves ♪
- oplática -e ž (ȃ) knjiž., redko furnir: orehova oplatica / oblagati z oplaticami ♪
- oplatíti -ím in oplátiti -im dov., oplátil (ȋ í; ā ȃ) knjiž., redko furnirati: oplatiti lesene izdelke // teh. narediti čemu oplato: oplatiti ladjo ♪
- oplátnica tudi oplatníca -e ž (ȃ; í) knjiž. tanka deska, plošča zlasti za obijanje, oblaganje: ladjedelec veže oplatnice; nameščanje podov in oplatnic pri tovornih vagonih ♪
- néoplatónik -a m (ẹ̑-ọ́) filoz. pristaš neoplatonizma ♪
- néoplatonízem -zma m (ẹ̑-ȋ) filoz. filozofska smer med 3. in 6. stoletjem, ki obnavlja in razvija Platonovo filozofijo: neoplatonizem in gnosticizem ♪
- nôvoplatónik -a m (ō-ọ́) filoz. neoplatonik ♪
- nôvoplatonízem -zma m (ō-ȋ) filoz. neoplatonizem ♪
- jávor -a in -ja m (á) gozdno drevo s širokimi, dolgopecljatimi listi in belim lesom: visoki javori; bukve in javori / pog. miza iz javora javorovega lesa ♦ bot. beli javor s peterokrpimi, neenakomerno nazobčanimi listi, Acer pseudoplatanus; ostrolistni javor s peterokrpimi listi, ki imajo listne zobce podaljšane v dolge konice, Acer platanoides; trokrpi javor s trokrpimi, celorobimi listi, Acer monspessulanum; les. tičji javor furnir iz javorovega lesa z vzorcem, podobnim ptičjim očem ali ikram ♪
- novo... ali nôvo... prvi del zloženk (ō) nanašajoč se na nov: novodoben, novogrški, novokantovstvo, novoplatonizem, novotvorba ♪
- platonízem -zma m (ȋ) filoz. filozofska smer, ki temelji na Platonovi filozofiji o idejah kot samostojnih bitnostih: platonizem in neoplatonizem ♪
- polnílo -a [u̯n] s (í) 1. snov, material a) ki se z določenim namenom da v kako pripravo: iz raztrganih sedežev je gledalo polnilo; perje, žima in druga polnila / eksplozivno polnilo b) s katerim se z določenim namenom zapolni odprtina, luknja: kot polnilo so uporabili kamenje; to pleme si polni nosnice z rastlinskimi polnili / knjiž., redko zobno polnilo plomba // kar izpolnjuje, pokriva prostor, površino: uporabljati barve kot ploskovna polnila; eter so nekdaj pojmovali kot vesoljsko polnilo 2. teh. snov, ki se doda drugi snovi ali izdelku, da dobi zaželene lastnosti: dodati, vsebovati polnilo; barvna polnila; polnila za papir, smole; polnilo, sušilo in vezivo ◊ aer. polnilo jadralnega letala material med rebri in oplatami, ki ohranja obliko krila; grad. polnilo gradbeni elementi za zapolnitev odprtine, presledka med nosilnimi, navadno zunanjimi elementi
♪
- prálúč -i in -í ž (ȃ-ú; ȃ-ū) filoz., v neoplatonizmu prvi vzrok vsega, kar je ♪