Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

oni (3218)

1.      óni  -a -o zaim. (ọ̑) 1. izraža, da je oseba ali stvar od govorečega a) oddaljena, odmaknjena, odvrnjena: ljudje na onem bregu; ona stran hriba je porasla z gozdom b) najbolj oddaljena, odmaknjena: tega človeka poznam osebno, tistega po videzu, onega pa sploh ne / ta kravata mi ugaja, ona tam pa ne / v samostalniški rabi: ta je priden, oni pa ne; z onim je hodila več let; ta na levi je znan košarkar, oni drugi pa prvak v plavanju // izraža, da je oseba ali stvar, o kateri se govori, bila omenjena v prejšnjem stavku na prvem mestu: prebivalci so deloma kmetje, deloma lovci. Onih je manj, so pa bolj gospodarni 2. izraža nedoločeno odmaknjenost v preteklosti: oni dan je prišel stric; ono noč se je pripetila huda nesreča 3. ekspr., v samostalniški rabi izraža osebo ali stvar, ki se noče, ne more imenovati: ves večer je silil vame oni, kako se že piše; kure rade pikajo ono na cesti, saj veste kaj 4. nav. ekspr., v zvezi s ta izraža poljubnost osebe ali stvari: na ulici srečaš tega ali onega znanca; pojav nastopa v tej ali oni obliki / v samostalniški rabi: ta in oni se je kesal, ker je preveč pil; opraviti imam še to in ono v mestu 5. publ., zlasti pred oziralnimi stavki tisti: oni tovariš, ki je v čakalnici, naj vstopi / ljudje na vasi živijo bolj zdravo kakor oni v mestu / v onih davnih časih še ni bilo velikih mest ● oni svet v različnih religijah kraj, prostor zunaj zemeljske stvarnosti; evfem. spraviti koga na oni svet povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; star. ona s koso smrt; prim. le členek ♪
2.      ónidán  prisl. (ọ̑-ȃ) star. pred nekaj dnevi, pred kratkim: onidan se je oglasil pri nas ♪
3.      oníkanje  -a s (ȋ) glagolnik od onikati: onikanje ni več v navadi ♪
4.      oníkati  -am nedov. (ȋ) nekdaj uporabljati v govoru s spoštovano osebo obliko tretje osebe množine moškega spola: čeprav je bila gospa njegova daljna sorodnica, jo je onikal; v mestih so se ljudje onikali ♪
5.      ónikraj  prisl. (ọ̑) star. onkraj: jahal je čez most in onikraj stopil s konja ♪
6.      ónikraj  predl. (ọ̑) star. onkraj: hiša stoji v bregu onikraj vode ♪
7.      ónikrat  prisl. (ọ̑) star. pred nekaj dnevi, pred kratkim: onikrat sem ga srečal ♪
8.      óniks  -a m (ọ̑) poldrag kamen z belimi in črnimi progami: prstan z oniksom / pepelnik iz oniksa ♪
9.      óniksov  -a -o (ọ̑) pridevnik od oniks: verižica z oniksovim obeskom ♪
10.      ónile  -a- -o- zaim. (ọ̑) ekspr. izraža, da je oseba ali stvar od govorečega oddaljena, odmaknjena, vendar mu vidna: onile človek se mi zdi znan; stopimo v senco pod onole smreko ♪
11.      abolicioníst  -a m (ȋ) pristaš abolicionizma: po delovanju abolicionistov so se tudi neprizadeti Američani seznanili s problemom suženjstva ♪
12.      abolicionízem  -zma m (ȋ) gibanje za uveljavitev abolicije: prizadevanje ameriškega abolicionizma je pospešilo odpravo suženjstva ♪
13.      abonírati se  -am se dov. in nedov. (ȋ) vnaprej plačati, naročiti se na kaj: abonirati se na hrano; abonirati se v gledališču aboníran -a -o: aboniran je samo v Drami ♪
14.      adónis  -a m (ọ̑) knjiž., ekspr. zelo lep mladenič, lepotec: bil je pravi adonis / iron. menda se ima za adonisa ♪
15.      afoníja  -e ž (ȋ) med. manjkanje glasovnega zvena, brezglasnost: popolna afonija ♪
16.      agoníja  -e ž (ȋ) smrtni boj, umiranje: v kratkem bo nastopila agonija; agonija traja že več ur; bolnik je v agoniji; pren. stari svet je bil v agoniji; družbena agonija ♪
17.      akroním  -a m (ȋ) lingv. ustaljena okrajšava večbesednih imen, navadno iz začetnih črk ali zlogov; kratica: pisava akronimov ♪
18.      amazonít  -a m (ȋ) min. modrikasto zeleni različek mikroklina: okras iz amazonita ♪
19.      amfiktioníja  -e ž (ȋ) pri starih Grkih zveza sosednjih držav za varstvo pomembnega svetišča: delfska amfiktionija ♪
20.      amóniak  -a m (ọ̑) brezbarven, ostro dišeč plin, ki se lahko utekočini: iz gnoja se širi duh po amoniaku ♪
21.      amóniakov  -a -o (ọ̑) pridevnik od amoniak: amoniakova raztopina ♪
22.      amonifikácija  -e ž (á) biol. razkroj organskih dušičnih snovi v amoniak: proces amonifikacije ♪
23.      amónij  -a m (ọ́) kem. atomska skupina ali ion iz enega atoma dušika in štirih atomov vodika ♪
24.      amónijev  -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na amonij: amonijev nitrat, sulfat; amonijeve soli ♪
25.      amonít  -a m (ȋ) pal. izumrli glavonožec, podoben sipi: amoniti in belemniti ♪

1 26 51 76 101 126 151 176 201 226