Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ona (2.652-2.676)


  1.      vdovéti  -ím dov. (ẹ́ í) knjiž. ovdoveti: po nekaj letih zakona je vdovel vdovèl -éla -o: vdovela kmetica ♪
  2.      véčidel  [tudi eu̯] prisl. (ẹ̑) 1. večinoma, povečini: sadje je večidel še trdo; večidel so ljudje že odšli / delali so večidel ponoči; pogovarjali so se večidel o otrocih 2. navadno, ponavadi: večidel jemo doma; prihajali so večidel ob praznikih ♪
  3.      večínoma  prisl. (ȋ) 1. v (veliki) večini: prebivalci tega kraja so večinoma priseljenci; na njivah raste večinoma koruza / obnova je večinoma končana v glavnem, pretežno; tam govorijo večinoma slovensko 2. navadno, ponavadi: ljudske pesmi so se večinoma pele po spominu; prihajali so večinoma ob sobotah; večinoma je zamujala ♪
  4.      večkráten  -tna -o prid. (ā) 1. večkrat tolikšen: imeti večkratno premoč / večkratni milijonar 2. ki ima več ponovitev: večkraten uspeh; večkratno ponavljanje / znajti se v večkratnem obroču ∙ publ. odločitev ima večkraten pomen je v več pogledih pomembna ♦ jur. večkratni povratnik večkrátno prisl.: večkratno preseči vsoto ∙ knjiž. večkratno ranjen na več mestih hkrati ♪
  5.      vèčnároden  -dna -o prid. (ȅ-á) knjiž. večnacionalen: večnarodna država / večnarodna delavska organizacija ♪
  6.      véda 1 -e ž (ẹ́) 1. dejavnost, ki si prizadeva metodično priti do sistematično izpeljanih, urejenih in dokazljivih spoznanj: znanost se deli na vede, vede pa na discipline; veda, ki proučuje, raziskuje staranje, se imenuje gerontologija; metode, odkritja kake vede; matematika, fizika in druge vede / družbene, naravoslovne vede; jezikoslovje, pravo in druge duhovne vede katerih predmeti so rezultati človekovega duhovnega ustvarjanja; botanika je empirična, logika pa teoretična veda; geološka, literarna, navtična, pravna, zdravniška veda; humanistične vede vede s področja umetnosti, kulture; publ. etnologija, zgodovina in druge nacionalne vede pomembne za uveljavljanje, zavedanje posameznega naroda; šola za politične vede; tehnične, uporabne vede; heraldika, numizmatika in druge pomožne zgodovinske vede // navadno s prilastkom celota spoznanj te dejavnosti: proučevati, študirati literarno vedo; teorija politične vede 2. zastar. znanje: imeti obsežno vedo; človek velike vede 3. zastar. veščina, spretnost: izuriti se v orožju in drugih vedah ♪
  7.      vegetacíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na vegetacijo: vegetacijska doba / vegetacijski pas; vegetacijska karta / vegetacijska inverzija pojav, da v kraških vrtačah zaradi posebnih klimatskih razmer nastopajo vegetacijski pasovi v obratnem zaporedju; vegetacijska točka korenine embrionalne celice, ki omogočajo rast korenine ♦ geogr. vegetacijska meja nadmorska višina, do katere sega vegetacija ♪
  8.      velélnik  -a [tudi u̯n] m (ẹ̑) 1. lingv. glagolska oblika za izražanje velelnega naklona: druga oseba velelnika; naglas velelnika // velelni naklon: poved v velelniku 2. knjiž., navadno s prilastkom zahteva, nujnost: delati ljudem dobro je njegov etični velelnik ♪
  9.      velikóst  -i ž (ọ̑) lastnost, značilnost koga ali česa glede na stopnjo a) razsežnosti: meriti velikost; razvrstiti po velikosti; majhna, povprečna velikost; velikost črk; velikost gozda; človek srednje velikosti / kip v naravni velikosti; listi zrastejo do velikosti dlani b) merljive količine: velikost zamude c) števila sestavnih enot: velikost kolektiva, skupine se je zmanjšala č) dolžine: velikost koraka, razdalje d) trajanja: velikost časovnih enot e) možnega razpona: velikost kazni, razlik f) nav. ekspr. intenzivnosti, učinka: velikost moči / velikost bolečine g) razsežnosti in delovanja ali dejavnosti: velikost kmetije ♪
  10.      veljávnost  -i ž (á) lastnost, značilnost veljavnega: veljavnost zakona / veljavnost potnega lista je že potekla; prijava je izgubila veljavnost; podaljšati veljavnost dovoljenja / absolutna veljavnost resnice / med prijatelji je izgubljal veljavnost veljavo, ugled / skladbe svetovne veljavnosti kvalitete, pomena ♪
  11.      velvetón  -a m (ọ̑) tekst. kosmatena in strižena bombažna tkanina v atlasovi vezavi: suknjič, jutranja halja iz velvetona ♪
  12.      vênčati  in vénčati -am nedov. in dov. (ȇ; ẹ̑) 1. knjiž. krasiti z vencem, rožami: venčati slike / venčati glavo; venčati s cvetjem; pren. venčali so ga s slavo // nedov., ekspr. delati kaj (bolj) lepo: kodri venčajo glavo / cerkvica venča vrh gore 2. zastar. kronati: venčati za kralja / s trnjem so ga venčali mučili s položitvijo trnove krone na glavo 3. zastar. poročati: venčati tri pare / dov. obljubil ji je, da jo bo venčal se bo poročil z njo vênčan in vénčan -a -o: dekleta, venčana s cvetjem ♪
  13.      vênčen  -čna -o prid. (ē) nanašajoč se na venec: venčni trak ◊ anat. venčna arterija arterija, ki v obliki venca obdaja srce; koronarna arterija; arhit. venčni zidec iz stene izstopajoči del zidu, ki oklepa stavbo; bot. venčni listi notranji listi dvojnega cvetnega odevala; venčna cev v cev zrasli venčni listi ♪
  14.      vênec  -nca m (é) 1. iz cvetja, vej, zelenja spleten izdelek a) v obliki kroga, obroča: plesti, spletati venec; venec iz smrečja; venec z nageljni, s tulipani / položiti venec na grob neznanega junaka / lovorov venec iz lovorovih listov kot simbol zmage, (pesniške) slave; pogrebni, poročni venec / red republike z zlatim vencem visoko jugoslovansko odlikovanje za posebne zasluge na področju javnega delovanja b) podolgovate oblike: napeljati venec od stebra do stebra; oviti deblo mlaja z vencem; deset metrov dolg venec 2. navadno z rodilnikom skupek spletenih, nanizanih plodov, stvari: venec čebule, fig, klobas / venec spletenih las // ekspr. skupina ljudi, stvari, stoječih v obliki kroga, obroča: na trgu se je zbral venec radovednih gledalcev / jezero obdaja venec gora; venec oblakov 3. ekspr., navadno z rodilnikom vsebinsko povezana, zaključena skupina umetniških ali znanstvenih stvaritev; ciklus: venec treh dram; venec impresionističnih slik ● knjiž. lovorovega venca ni želel prepustiti drugim zmage, prvega mesta; knjiž., ekspr. pesniku so vili lovorove vence so ga slavili; šalj. vzel ji je deviški venec nedolžnost ◊ arhit. venec iz stenske ploskve izstopajoči del zidu za okras; astr. venec plast Sončeve atmosfere, ki prehaja v medplanetarni prostor; korona; bot. cvetni venec notranji listi dvojnega cvetnega odevala; grad. venec konstrukcijski element na obodu stavbe za vezavo, okrepitev zidu, objekta v ravnini stropa; igr. venec položaj, ko so podrti vsi keglji razen kralja; lit. sonetni venec skupina petnajstih sonetov, katerih vsak se začenja z zadnjim verzom predhodnega soneta, petnajsti sonet pa je sestavljen iz teh verzov; lov. venec spodnji, kolobarčasti del roga pri jelenu, srnjaku; roža; rel. rožni venec molitev iz zdravamarij, očenašev in razmišljanja o dogodkih iz Kristusovega življenja; priprava iz kroglic, nabranih na vrvico ali verižico, za molitev rožnega venca ♪
  15.      verbálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. beseden, usten: verbalno in mimično izražanje / verbalni nastop 2. ki se izraža, kaže le z besedami: verbalne obsodbe nasilja; verbalna revolucionarnost; verbalno sočutje ◊ jur. verbalni delikt; verbalna razžalitev besedna razžalitev; ped. verbalna metoda metoda, pri kateri se podaja učna snov z besednim razlaganjem; polit. verbalna nota ob ustni izjavi diplomata izročena nepodpisana nota, ki povzema vsebino izjave; psih. verbalno nasilje nasilje, povzročeno z besedami verbálno prisl.: verbalno podpirati koga ♪
  16.      vérnost 1 -i ž (ẹ́) lastnost vernega človeka: njegova vernost je znana / vernost se spreminja; tradicionalna vernost / vernost upada ta lastnost glede na število ljudi, ki jo imajo ♪
  17.      vertikála  -e ž (ȃ) 1. geom. črta, pravokotna na gladino mirujoče vode: narisati vertikalo; vertikala in horizontala 2. knjiž., s prilastkom kar je navpično in visoko: jambori čolnov so stroge vertikale; betonske vertikale novega časa nebotičniki 3. knjiž. različne stopnje, plasti, časovna obdobja česa: zgodovinske vertikale jezika; razvojna podoba ljudskih kultur v vertikali in horizontali ● knjiž. v vertikalo grajena slika v višino; knjiž. prva vertikala razpredelnice navpična kolona, stolpec; knjiž. svet vertikale duhovni svet ◊ geod. smer težnosti v določeni točki, navpičnica ♪
  18.      vertikálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. pravokoten na gladino mirujoče vode; navpičen: vertikalen prerez, rov; stena ni popolnoma vertikalna // vzporeden s stranskim robom: vertikalne črte v zvezku; vertikalna kolona v križanki / poudariti vertikalne šive pri plašču // ki poteka od zgoraj navzdol ali obratno: vertikalni vrstni red skladov; vertikalni morski tokovi 2. grad. ki vodi, je speljan iz etaže v etažo: vertikalna kanalizacija, napeljava / vertikalni promet v stavbi 3. nanašajoč se na enote različne stopnje, vrednosti: vertikalna delitev oblasti; publ. vertikalna rotacija; vertikalno povezovanje državne uprave ◊ arheol. vertikalna stratigrafija lega plasti druga nad drugo; ekon. vertikalna delitev dela delitev dela, pri kateri opravljajo različne stopnje dela od primarne proizvodnje do končnega izdelka različne organizacije; vertikalna integracija integracija podjetij na zaporednih proizvodnih stopnjah; fiz. vertikalni met navpični met; muz. vertikalno združevanje tonov združevanje tonov v akorde; soc. vertikalna mobilnost mobilnost posameznikov ali skupin iz enega družbenega sloja v drugega; vertikalna skupina skupina, ki povezuje ljudi iz različnih družbenih slojev; strojn. vertikalni stroj stroj, pri katerem je rotor, vreteno v navpični legi; šah. vertikalno polje polje na šahovnici, ki poteka naravnost od enega igralca k drugemu; teh. vertikalni krog navpično postavljen kovinski trak, plošča z lestvico pri teodolitu za merjenje navpičnih kotov vertikálno prisl.: dvigati se vertikalno; vertikalno povezane organizacije ♪
  19.      véto  -a m (ẹ̑) jur. pravica koga, da z ugovorom, nasprotovanjem prepreči sprejem, izpolnitev sklepa, zakona: član predsedstva je uporabil veto / dati, vložiti veto na predlagani zakon; pravica (do) veta / absolutni veto s katerim se zavrne izglasovani sklep, zakon; odložilni ali suspenzivni veto ki povzroči odložitev sklepa, zakona ♪
  20.      vezír  -ja m (ȋ) zlasti v fevdalni Turčiji 1. visok državni funkcionar: sultanovo posvetovanje z vezirji / veliki vezir glavni sultanov svetovalec 2. sultanov pokrajinski namestnik: vezir v Bosni ♪
  21.      vezívo  -a s (í) 1. snov, sredstvo za vezanje: narediti kit iz krede in veziva; kamni so zloženi v zid brez veziva; mehko, trdno vezivo; jajčni beljak kot vezivo; apno, cement in druga veziva / barvno, keramično vezivo; oljna veziva; pren. vezivo zgodbe ♦ grad. hidravlično vezivo ki se v vodi strdi; kem. anorganska in organska veziva 2. biol. tkivo z veliko vlaknate medceličnine, ki ima mehanske, obrambne in presnovne funkcije: vezivo je čvrsto, rahlo; poškodovati vezivo / embrionalno, podkožno vezivo 3. redko kar se uporablja za vezanje; vez: iz jute so naredili vezivo za privezovanje trt; srobot, vrvi in druga veziva 4. knjiž. vezenje: ukvarjala se je z vezivom ♪
  22.      vgrajevánje  -a s (ȃ) glagolnik od vgrajevati: vgrajevanje betona, lesa / vgrajevanje prisluškovalnih naprav / vgrajevanje politike v družbeno življenje ♪
  23.      vibrácija  -e ž (á) 1. glagolnik od vibrirati: vibracija žaginega lista / vibracija glasu / čustvene, razpoloženjske vibracije 2. kratek, hiter nihaj, tresljaj: meriti, zaznavati vibracije; zračne vibracije; frekvenca vibracij / povečati trdnost betona z vibracijami ♪
  24.      vibrafón  -a m (ọ̑) muz. glasbilo s kovinskimi ploščicami, na katere se udarja z mehkimi kladivci, in valjastimi električnimi resonatorji pod njimi: igrati (na) vibrafon ♪
  25.      vibráto  -a m (ȃ) muz. hitro, lahno nihanje višine tona zaradi večje izraznosti, zlasti pri godalih in petju: toni brez vibrata / vibrati pevca, violinista ♪

   2.527 2.552 2.577 2.602 2.627 2.652 2.677 2.702 2.727 2.752  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA