Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
oljka (57) 
- óljka -e ž (ọ́) 1. južno drevo ali njegovi jajčasti, koščičasti sadovi, iz katerih se pridobiva olje: gojiti, obirati oljke; nasadi oljk; pridelek oljk 2. v krščanskem okolju oljkova vejica: nesti oljke v cerkev; blagoslovitev oljk ● knjiž. oljka miru oljkova vejica kot simbol miru ♪
- bóljka in bôljka -e ž (ọ́; ó) bot., v zvezi dišeča boljka trava, ki posušena prijetno diši, Anthoxanthum odoratum ♪
- prostovóljka -e ž (ọ̑) ženska oblika od prostovoljec: prostovoljke so takoj odšle na delo / boja se je udeležila kot prostovoljka / bolničarka prostovoljka ♪
- škóljka -e ž (ọ̑) 1. morska ali sladkovodna žival z mehkim telesom, pokritim z dvema, navadno plitvo izbočenima lupinama: gojiti školjke / školjka se odpre, zapre / jezerske, morske školjke; školjka bisernica / jesti školjke // lupina te živali: otroci se igrajo s školjkami; zbirati pisane školjke; s školjkami okrašen okvir; nebo je bilo kot ogromna modra školjka / polna školjka v kateri je žival 2. navadno s prilastkom kar je podobno tej lupini: kamnita školjka vodometa; porcelanasta školjka za milo; školjka umivalnika / zamenjati telefonsko celico z govorilno školjko; straniščna školjka; pren., ekspr. školjka tišine ●
žarg., avt. zamenjati školjko kombija (samonosno) koroserijo ◊ anat. nosna školjka s sluznico pokrita parna koščena izboklina v steni nosne votline, podobna školjki; obrt. školjka školjki podobna prvina pri kvačkanju; ptt školjka školjki podoben del telefonskega aparata, ki pokriva vsakega od koncev slušalke ♪
- škóljkar -ja m (ọ̑) kdor goji, nabira školjke: školjkarji in ribiči ♦ bot. (pozni) školjkar užitna, na deblih rastoča lističasta goba s sivim klobukom školjkaste oblike; ostrigar ♪
- škóljkarstvo -a s (ọ̑) dejavnost školjkarjev: razvoj školjkarstva ♪
- škóljkast -a -o prid. (ọ̑) podoben školjki: školjkasti gumbi; vodnjak s školjkastim koritom / školjkasta oblika ♦ min. školjkasti prelom; obrt. školjkasti vbod vbod pri kvačkanju skupine šibičnih petelj, ki tvorijo obliko, podobno školjki škóljkasto prisl.: školjkasto obkvačkati krilo ♪
- vesóljka -e ž (ọ̑) ženska, ki je usposobljena za vesoljske polete: vrnitev prve vesoljke na zemljo ♪
- bárčica -e ž (ȃ) manjšalnica od barka: ribiška barčica ◊ zool. noetova barčica užitna školjka plitvih morij, Arca noae ♪
- bísernica -e ž (ȋ) 1. školjka, ki daje bisere: morska bisernica; školjka bisernica // redko biserovina: gumbi iz bisernice 2. muz. najmanjša tamburica za spremljavo ali vodilno melodijo: igrati na bisernico ◊ bot. lističasta, mušnici podobna goba, Amanita rubescens; vet. tuberkulozno vnetje potrebušnice pri govedu ♪
- brezzóbka -e ž (ọ̑) zool. jezerska školjka brez zobatega sklepa, Anodonta cygnea ♪
- dágnja -e ž (ȃ) redko užitna morska školjka s črno lupino, ki živi v večjih skupinah; klapavica: gojiti ostrige in dagnje / za predjed so jedli dagnje na olju ♪
- dátelj -na in -tlja [tǝl] m (á) podolgovat zelo sladek sad dateljnove palme: suhi dateljni; grozd dateljnov ♦ zool. morski datelj dateljnu podobna školjka, ki si vrta rove v kamen, Lithophaga lithophaga ♪
- dotekálka -e ž (ȃ) zool. odprtina za dotekanje vode k škrgam in prebavilom pri školjkah in plaščarjih ♪
- grášec -šca m (ȃ) zool. majhna sladkovodna školjka z zelo krhko lupino, Pisidium ♪
- izmetálka -e [tudi u̯k] ž (ȃ) zool. odprtina za odtekanje (izrabljene) vode zlasti pri školjkah ♪
- kámenica -e ž (ȃ) užitna morska školjka, ki živi prirasla na podlago; ostriga: gojišče kamenic; prim. kamnica ♪
- kamnovŕt tudi kamenovŕt -a m (ȓ) zool. 1. majhna morska školjka z belo lupino, ki si zvrta rov v kamen, Saxicava rugosa: rovi kamnovrtov 2. podolgovata morska školjka z lupinama brez sklepov, ki si zvrta rov v kamen ali les; zavrtač ♪
- kastanjéta -e ž (ẹ̑) nav. mn., muz. glasbilo iz dveh školjkastih ploščic, ki udarjata druga ob drugo: natakniti kastanjete; udarjati s kastanjetami ♪
- klápavica -e ž (á) užitna morska školjka s črno lupino, ki živi v večjih skupinah: gojijo ostrige in klapavice ♪
- klozéten -tna -o prid. (ẹ̑) nižje pog. straniščen: klozetni papir; klozetna školjka ♪
- kónjski tudi kônjski -a -o prid. (ọ́; ó) 1. nanašajoč se na konje: konjski hrbet, rep; konjska griva, koža; peketanje konjskih kopit; juha iz konjskega mesa / konjski gnoj; konjska figa okrogel iztrebek konja; konjska žima žima iz repa ali grive konja / konjska salama; konjsko usnje / konjski hlev; konjska odeja, oprava; konjsko čohalo / konjski hlapec; bil je konjski prekupčevalec / goji konjski šport; kasaške in konjske dirke; konjska vprega voz z vpreženimi konji; konjsko dirkališče prostor za konjske dirke 2. slabš. podoben konju: ima konjski obraz; plavolaska s konjskimi zobmi ● pog. zmeraj je na cesti kot konjska figa vedno hodi okrog, nikoli ga ni doma; slabš. tak je kot konjska smrt zelo suh, slaboten; zelo grd, neprikupen ◊ bot. konjska kumina rastlina s pernato deljenimi listi in belimi ali rdečkastimi cveti v kobulih, Seseli; fiz. konjska moč enota za merjenje
moči, približno 740 W; šah. konjska končnica končnica, v kateri se igra le s kmeti in skakači; zool. konjski zolj žuželka, katere ličinka zajeda konja, Gastrophilus equi; konjska muha muha s šilastim sesalom, ki pika, Hippobosca equina; konjska pijavka pijavka, ki sesa kri goveda in konj, Haemopis sanguisuga; konjsko morsko kopito školjka z lupino, znotraj podobno konjskemu kopitu, Spondylus gaederopus ♪
- kopíto -a s (í) 1. rožena kožna tvorba na koncu prstov nekaterih sesalcev: konj je grizel in bíl s kopiti ob tla; drobljivo kopito / konjsko kopito / kopita udarjajo po tlaku podkve na kopitih; klopotanje, peketanje kopit ♦ vet. obrezati kopito z nožem odstraniti odvečno kopitno roževino; zool. konjsko morsko kopito školjka z lupino, znotraj podobno konjskemu kopitu, Spondylus gaederopus 2. spodnjemu delu noge podobna, navadno lesena priprava za izdelovanje, oblikovanje obuval: kopita za veliko stopalo ni imel / dati čevlje na kopito v čevlje dati kopito, da bi se razširili / čevljarsko kopito // ekspr., v prislovni rabi v zvezi s po izraža, da ima kaj ustaljeno ali pogosto se ponavljajočo obliko: predava po enem kopitu; vse gre po istem, starem kopitu 3. leseni, navadno razširjeni del strelnega orožja: udaril ga je s kopitom / puškino kopito ● ekspr. naš
oče je človek starega kopita v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ekspr. odkar se je vrnil, ni več prijel za kopito ni več čevljaril; ekspr. poberi šila in kopita in pojdi vzemi vse svoje stvari in odidi ♪
- kultúra -e ž (ȗ) 1. skupek dosežkov, vrednot človeške družbe kot rezultat človekovega delovanja, ustvarjanja: raziskovati stare kulture; spomeniki izumrlih kultur; stičišče dveh kultur; antična, srednjeveška kultura; evropska, orientalska kultura; gotska, grška, rimska kultura / duhovna zlasti na področju miselnega ustvarjanja, materialna kultura zlasti na področju tehničnega ustvarjanja // človeško delovanje, ustvarjanje, katerega rezultat so ti dosežki, te vrednote: mešanje kultur na področju Evrope; razvoj novejših kultur; vplivi grške, rimske kulture; kultura in civilizacija 2. ed. dejavnost, ki obsega področje človekovega umskega, zlasti umetniškega delovanja, ustvarjanja: financiranje kulture in znanosti; področje kulture; skrbeti za hitrejši razvoj kulture / sekretariat za prosveto in kulturo / dom kulture / razvoj filmske, glasbene kulture // dosežki te dejavnosti: ustvarjati
kulturo; je dober poznavalec slovenske sodobne kulture; zanimanje za kulturo / publ. množična kultura namenjena širokemu krogu ljudi / poznavalci sodobne slovenske filmske, glasbene kulture 3. ed., navadno s prilastkom lastnost človeka glede na obvladanje, uporabljanje splošno veljavnih načel, norm, pravil pri vedenju, ravnanju: imeti zelo visoko kulturo; ekspr. s takim vedenjem prav gotovo ne kažeš svoje kulture; človek brez kulture / splošna kultura in razgledanost; pomanjkanje srčne kulture // s prilastkom lastnost človeka, družbe glede na obvladanje, uporabljanje delovnih načel, pravil, dosežkov določenih področij pri delu: ima visoko filmsko, gledališko, pevsko kulturo; uprizoritev tega dela zahteva izredno visoko govorno kulturo; igralec je presenetil z izrazito igralsko kulturo; zbori s precej visoko pevsko kulturo; tehniška kultura naših ljudi; prizadevanja za boljšo zdravstveno kulturo / kultura pesnikovega izraza; kultura mišljenja / kultura trgovanja še ni
dovolj razvita 4. ed., v zvezi telesna kultura dejavnost, ki si prizadeva zlasti za razvijanje in ohranjevanje človekovih telesnih sposobnosti in zmogljivosti: posvetiti večjo skrb telesni kulturi; ustvariti pogoje za razvoj telesne kulture; doseči množičnost v telesni kulturi / visoka šola za telesno kulturo 5. agr. rastlina, ki se goji, prideluje za prehrano in (industrijsko) predelavo: menjavati kulture na istem zemljišču; uvajati donosnejše kulture; proti mrazu odporne kulture / jesenska kultura; krmne kulture; oljka in druge mediteranske kulture // gojenje take rastline: pospeševati kulturo bombaža; zemlja, primerna za kulturo riža 6. biol. umetno razmnoženi mikrobi, celice: kultura je negativna; zasejati kulturo na novo gojišče; čistost kulture // gojenje teh mikrobov, celic: preiskati kri, tkivo s kulturo ◊ arheol. belobrdska kultura materialna kultura južnih Slovanov zgodnjega srednjega veka; halštatska kultura; kesteljska
kultura avarska in slovanska materialna kultura zgodnjega srednjega veka s središčem v Panoniji; ketlaška kultura materialna kultura zgodnjega srednjega veka s središčem v jugovzhodnih Alpah; latenska kultura; megalitska kultura; kultura žarnih grobišč; kultura mostiščarjev; etn. ljudska kultura materialna, družbena in duhovna kultura posameznega ljudstva, naroda; lingv. jezikovna kultura gojenje, razvijanje knjižnega jezika; lastnost koga glede na obvladanje jezika ♪
- lavabó -ja m (ọ̑) redko umivalnik, umivalna školjka: kupiti kopalno kad in lavabo ♪
1 26 51 
