Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

okupator (51-75)


  1.      kruhojédec  -dca m (ẹ̑) ekspr. kdor (rad) je kruh: bil je velik kruhojedec / postal je okupatorjev kruhojedec ♪
  2.      krvníštvo  -a s (ȋ) knjiž. rabeljstvo: krvništvo se mu je zastudilo / krvništvo okupatorjev ♪
  3.      kvísling  tudi kvízling -a m (ȋ) 1. med drugo svetovno vojno kdor sodeluje z (nacističnim) okupatorjem: organiziranje špijonov in kvislingov 2. slabš. izdajalec (domovine): likvidacija (domačih) kvislingov ♪
  4.      kvíslinški  tudi kvízlinški -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na kvislinge: okupatorske in kvislinške čete / kvislinška vlada / kvislinški emigranti ♪
  5.      lístkoven  -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na listek 2: listkovno gradivo / listkovna akcija med narodnoosvobodilnim bojem akcija, pri kateri se skrivaj odlagajo listki z gesli, besedili proti okupatorju ♦ biblio. listkovni katalog katalog, v katerem so knjige popisane na listkih ♪
  6.      ljúdstvo  -a s (ȗ) 1. skupnost pripadnikov določene države: organizirati ljudstvo za boj proti okupatorju; slovensko ljudstvo; predstavniki ljudstva; uživati zaupanje ljudstva; dolžnosti do ljudstva / delovno ljudstvo Jugoslavije vsi ljudje, ki so ali so bili udeleženi pri družbenem delu / soditi v imenu ljudstva / Socialistična zveza delovnega ljudstva [SZDL] 2. preprosti, manj izobraženi sloji prebivalstva: ljudstvo se prebuja; izobraževati ljudstvo; zbirati pesmi med ljudstvom; ta navada še živi med ljudstvom; ljudstvo in izobraženci / to je človek iz ljudstva / kmečko ljudstvo; knjige za preprosto ljudstvo // v nekaterih družbenih ureditvah večinski, zlasti socialno nižji družbeni sloji: ljudstvo je govorilo slovensko; izžemati ljudstvo; ta šola je bila ljudem iz ljudstva nedostopna 3. nav. mn. skupnost ljudi, ki jih druži skupen izvor, skupna preteklost, podoben jezik, običaji: Feničani in druga ljudstva okoli Sredozemskega morja; zgodovina ljudstev; razvoj iz ljudstva v narod / državna ljudstva s svojo državo; izvoljeno ljudstvo po bibliji Judje; lovska, pastirska ljudstva 4. velika strnjena skupina ljudi: po zborovanju se je ljudstvo razšlo; ljudstvo je ob tem prizoru zahrumelo; med ljudstvom se je slišalo odobravanje // nav. ekspr. več ljudi, ljudje: vprašaj, če ljudstvo soglaša; na trgu je bilo mnogo ljudstva; bilo je ljudstva kot mravelj / star. tam se je zbralo precej mladega ljudstva mladine; zastar. žensko ljudstvo ženske 5. zastar., s prilastkom (organizirana) skupina živali: opičje ljudstvo; ljudstvo iz istega panja ● glas ljudstva izraženo mnenje, mišljenje skupine, množice ♪
  7.      lútka  -e ž (ȗ) 1. majhna figura, ki predstavlja človeka, žival, za uprizarjanje iger: gledališče je dobilo nove lutke; igrati z lutkami; hodi, premika se kot lesena lutka / gledališče ročnih lutk / pog. gledati lutke lutkovno predstavo // slabš. kdor v svojem ravnanju, delu, zlasti političnem, ni samostojen in dela za tuje koristi: on je v tej igri samo lutka; okupatorjeve lutke; vlada lutk 2. figura, ki predstavlja človeka zlasti v naravni velikosti: lutka v izložbi, trgovini / moška, ženska lutka / demonstranti so zažgali lutko / muzej voščenih lutk v Londonu muzej, v katerem so v naravni velikosti upodobljene znamenite osebnosti 3. redko igrača, ki predstavlja deklico; punčka: šivala je oblekico za svojo lutko; igrati se z lutko; lutka iz celuloida, gumija / kupiti lutko v narodni noši / obraz kot lutka lep, okrogel, toda brezizrazen; pren., ekspr. dekle je njegova lutka, igračka za kratek čas ● slabš. biti lutka v diktatorjevih rokah ravnati, delati po njegovih zahtevah; slabš. dekle, fant je prava modna lutka se zelo moderno, nenavadno oblači ◊ nav. mn., geol. lutka različno oblikovan apnenčast skupek v puhlici; gled. animirati lutko; filmska lutka ki nastopa v lutkovnih filmih; ročna lutka ki se natakne na prste roke; senčna lutka od katere je vidna samo senca na platnu, steklu; viseča lutka ali lutka na nitkah ki se premika z nitmi; marioneta; obrt. (krojaška) lutka model človeškega trupa za pomerjanje oblačil ♪
  8.      makarónar  -ja m (ọ̑) pog., slabš. Italijan, zlasti kot okupatorski vojak: streljati na makaronarje ♪
  9.      makíja  -e ž (ȋ) v francoskem okolju, med drugo svetovno vojno odporniško gibanje (proti nemškemu okupatorju): organizirati makijo ♪
  10.      masáker  -kra m (á) knjiž. pomor, pokol: žrtev okupatorskega masakra; masaker ujetnikov ♪
  11.      masakrírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. pomoriti, poklati: okupator je masakriral civilno prebivalstvo masakríran -a -o: podivjana sovražnikova tolpa je puščala za seboj masakrirane ljudi in požgane domačije ♪
  12.      mnóštven  -a -o prid. (ọ̑) knjiž. množičen: mnoštveni pojavi / mnoštveni pomor ♦ ekon. mnoštvena proizvodnja množična proizvodnja mnóštveno prisl.: ljudje so se mnoštveno uprli okupatorju ♪
  13.      morála  -e ž (ȃ) 1. kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi kot posledica pojmovanja dobrega in slabega: odvisnost morale od družbenih razmer / pravo, morala in religija // s prilastkom kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi glede na a) kak nazor, nosilca: komunistična, krščanska morala; s stališča meščanske, patriarhalne morale bi bilo tako ravnanje vsega obsojanja vredno / vzgajati v duhu socialistične morale / pregrešiti se zoper družbeno, javno moralo b) kako področje delovanja, življenja: kršiti poslovno moralo; športna morala / načela novinarske morale etike; politična morala 2. priznavanje, izpolnjevanje tega, kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi glede na kaj: moralo teh ljudi občudujem; skrbeti za moralo; s tem dejanjem je dokazal visoko moralo / slabš. odpraviti je treba dvojno moralo / predsednik je opozoril na pomanjkanje poslovne, socialistične morale 3. knjiž., redko, z rodilnikom načelo, stališče: zagovarjati moralo koristi, žrtvovanja / morala denarja mu je bila tuja 4. publ., navadno s prilastkom psihična pripravljenost, zavzetost koga za izvršitev določenega dejanja, dosego določenega cilja: njihova morala se je dvignila, je padla; morala moštva, vojakov je nizka, trdna / okupatorjeva bojna morala se vse bolj razkraja 5. lit., navadno z rodilnikom kar izraža, kaže vsebina, konec kakega (umetniškega) dela, da je pri ravnanju, vedenju, mišljenju dobro, koristno upoštevati: morala basni, igre je očitna; morala te zgodbe je: bodi pošten in pogumen ● publ. bolna morala pomanjkanje moralne razsodnosti ♪
  14.      moríti  -ím nedov. (ȋ í) 1. povzročati smrt a) ljudi: začeli so se sovražiti, preganjati in moriti; napadal je potnike, jih ropal in moril; moriti z orožjem, s stiskanjem grla / potresi, lakota, povodnji morijo ljudi; kuga mori ljudi po deželi / okupator je moril nedolžno prebivalstvo; moriti v vojni ubijati / tako zna moriti samo človek b) živali: če si lovec, še ni treba, da bi moril / kuga je morila kokoši; čebele se morijo se koljejo // ekspr. uničevati, škodovati čemu: mraz, slana mori rože; plevel mori žito / s praznim besedovanjem sem celo popoldne moril čas nisem nič koristnega delal 2. slabš. s svojim govorjenjem, zahtevami povzročati občutek neugodja, nejevolje: odšel je v gostilno, da ga doma ne bi morila žena; moril nas je s svojimi vprašanji / žarg., šol. profesor me je celo uro moril spraševal / morilo jo je njegovo brezglavo navdušenje / ta pa zna moriti 3. ekspr. povzročati občutek neugodja, nejevolje sploh: povej, kaj te mori; te reči so me morile; cele mesece ga že mori to vprašanje / hude sanje so jo morile / z oslabljenim pomenom: moril jo je obupen dolgčas zelo ji je bilo dolgčas; volka mori huda lakota zelo je lačen 4. nar. zahodno gasiti: moriti plamen, žerjavico / moriti apno moré zastar.: more in požigaje je tolpa vihrala čez deželo morèč -éča -e: sovražnik, moreč po naših pokrajinah; moreč človek; bunker je postal pretesen, moreč; moreče misli, skrbi; prisl.: njen jok je moreče vplival nanj morjèn -êna -o: živeli so tam preganjani in morjeni od številnih sovražnikov ♪
  15.      možgáni  -ov m mn., rod. mn. tudi možgán (ȃ) 1. osrednje živčevje, ki leži v lobanjski votlini: pri padcu si je poškodoval možgane; možgani opice; razvoj lobanje je povezan z razvojem možganov; velikost, vnetje, zgradba možganov; krvavitev v možganih / kupiti telečje možgane / ocvrti možgani; pren., ekspr. več kot sto možganov je napeto čakalo, kaj bo povedal 2. nav. ekspr. to živčevje pri človeku kot središče njegovega razumskega in zavestnega življenja: ta misel mu je šla, šinila skozi možgane; to se mu je vtisnilo v možgane; plod bolnih možganov 3. knjiž., navadno z rodilnikom najpomembnejši, vodilni ljudje v kaki organizaciji, gibanju: možgani podjetja; okupator je skušal ujeti možgane revolucije // inteligenca, zlasti raziskovalci: močen je odtok tehničnih možganov; raziskovalni centri so producirali veliko možganov / beg možganov iz ene države v drugo 4. publ., navadno v zvezi elektronski možgani (elektronski) računalnik: elektronski možgani so analizirali milijone podatkov; projekti elektronskih možganov ● ekspr. možgani se mu kisajo, mehčajo v svojem ravnanju, mišljenju postaja nepreudaren; ekspr. možgani so mu začeli hitro delovati začel je hitro misliti; ekspr. napenjati možgane intenzivno razmišljati; ekspr. možgane rahljati komu pripravljati ga za učenje, razmišljanje; ekspr. danes mu je udarilo na možgane ne more misliti, razmišljati; ekspr. pobrskaj po možganih skušaj se spomniti; ekspr. v njegovih možganih se je prižgala lučka doumel, razumel je; slabš. ima konjske možgane je zelo nespameten, neumen; ekspr. nima lastnih možganov ne odloča se samostojno ◊ anat. mali možgani del možganov za ravnotežje; srednji možgani del možganov za urejanje gibov; veliki možgani del možganov za dojemanje dražljajev in urejanje odnosov med organizmom in okolico; med. mehčanje možganov odmiranje in utekočinjanje možganskega tkiva zaradi zamašitve odvodnice; pretres možganov funkcijska prizadetost možganov zaradi udarca, padca ♪
  16.      nacionalíst  -a m (ȋ) pristaš nacionalizma: ozkosrčni, zagrizeni nacionalisti; nacionalisti in šovinisti / nacionaliste je okupator pobil ali izselil narodno zavedne ljudi ♪
  17.      nacíst  -a m (ȋ) nav. ekspr. pristaš nacionalsocializma: zborovanje nacistov / nacisti so požgali vas nemški okupator ♪
  18.      nosíti  nósim nedov. (ȋ ọ́) 1. držati kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža na osebek, in (večkrat) hoditi: nositi kovček; nositi opeko, vreče; nositi ranjenca; nositi na glavi, v rokah; nositi v košari, s škafom; težko nositi / konj ga je nosil v galop // tako držati kaj in (večkrat) hoditi kam z določenim namenom: nositi kamenje v jarek; nositi očetu malico; nosil mu je šivat; nositi prodajat; natakar mu nosi zajtrk v sobo; nositi (solato) na trg, naprodaj / nositi denar v banko / pog. kdo vam nosi kruh kupuje in prinaša; nositi mleko po hišah raznašati 2. navadno s prislovnim določilom povzročati a) da se kaj premika zlasti po vodi, zraku: tok je nosil čoln na odprto morje; brezoseb. dim je nosilo proti zahodu; veter nosi pesek, prah, smrad; ekspr. dva voza sta jih nosila v mesto na dveh vozovih so se peljali b) da kaj prihaja kam: veter jim nosi dež v obraz, prah v oči / ekspr. vozila je na ovinku nosilo s ceste zanašalo 3. nav. ekspr. iti h komu z namenom povedati mu kaj: nosim vam vesele novice / nositi novice po vasi pripovedovati, razširjati 4. ekspr., s prislovnim določilom povzročati, da kdo kod hodi, se premika: nemir ga je nosil od vrat do okna in spet nazaj; radovednost je nosila množico po trgu; pren. domišljija ga je nosila od prizora do prizora // povzročati bivanje, zadrževanje koga kje: vojna jih je nosila po raznih bojiščih / kakšen hudič ga nosi ob tej uri tod okoli; kaj pa tebe nosi po naših krajih 5. s prislovnim določilom delati, da (večkrat) prihaja kaj na določeno mesto: bolnik je s težavo nosil hrano v usta / publ. v času, ko nosi plavalec roko mimo glave, pridejo usta že iz vode premika 6. knjiž. povzročati, da je kdo deležen česa; prinašati: trdili so, da jim nosijo kulturo; tako življenje nosi ljudem mir, srečo; to nosi vsemu smrt / taka burja nosi ladjam brodolome 7. publ. bistveno, odločilno vplivati na kako dejanje, dejavnost: naše akcije ne sme nositi naključje; te sile nosijo zgodovinski razvoj / čeprav ni imel glavne vloge, je nosil vso predstavo; revijo nosi mlajši rod vodi, usmerja 8. z oslabljenim pomenom izraža, da je pri osebku kaj kot oblačilo, oprava: nositi nove čevlje, hlače; nositi lasuljo; že dve leti nosi isto obleko; nositi odlikovanje, prstan; nositi orožje, revolver / nositi očala, slušni aparat / ta konj še ni nosil sedla ga še niso jahali 9. z oslabljenim pomenom, s prislovnim določilom izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga: nositi denar pri sebi; nositi ključe s seboj / osebno izkaznico je treba nositi s seboj 10. z oslabljenim pomenom izraža lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo; imeti: nositi brado, brke, dolge lase / steklenica nosi tujo etiketo; vejice nosijo dolge trne; pismo nosi njegov podpis; pošiljka nosi žig mariborske pošte / publ.: življenje v mestih nosi evropski pečat; podobno spoznanje nosi tudi njegova druga drama 11. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: tiho je nosila svojo bolečino, žalost; domovina je štiri leta nosila okupatorski jarem; v srcu nosi nemir; nositi v očeh obup, smeh / to bolezen je moral že dolgo nositi v sebi / situacija nosi v sebi številne nevarnosti / vsak nosi odgovornost za svoje delo je odgovoren; naredi tako, ampak posledice boš nosil sam čutil, trpel 12. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, pojavljanje česa v zavesti, duševnosti osebka: to že dolgo nosim v glavi; že tedaj je nosil v sebi idejo romana; v spominu sem jo nosil lepšo, kot je bila v resnici; to misel je že dolgo nosil s seboj 13. ohranjati kaj v določenem položaju kljub delovanju nasprotne sile: steblo nosi bujen cvet; snega je toliko, da ga strehe težko nosijo / oporniki nosijo most // s prislovnim določilom ohranjati kaj v določenem položaju, na določenem mestu sploh: nositi klobuk postrani; roke nosi navadno v žepu; ta pes nosi uhlje spuščene ob glavi / hermelin nosi telo tik ob tleh hodi, se premika s telesom tik ob tleh 14. imeti plod v telesu: koliko časa nosi medvedka, ženska; ko samice nosijo, je lov nanje prepovedan / knjiž. povedala je možu, da nosi tretjega otroka; vznes. ona nosi otroka pod srcem je noseča ● ekspr. tedaj so jih začeli dogodki nositi niso več obvladovali, usmerjali dogodkov; redko kmetija slabo nosi daje, prinaša majhno korist; redko kokoši spet nosijo nesejo; poljud. luna ga nosi je mesečnik; ekspr. že spet jo luna nosi je zmedena, neuravnovešena; ali pri vas Miklavž nosi v krščanskem okolju ali na večer pred 6. decembrom obdarujete otroke; ekspr. noge ga več ne nosijo ne more več hoditi; ekspr. šel je, kamor so ga noge nosile brez naprej določenega cilja; redko tako daleč ne nosi nobena puška ne nese; ekspr. ni vreden, da ga zemlja nosi slab, ničvreden je; ekspr. revež je, odkar ga zemlja nosi odkar živi; pog. nositi blato v hišo prihajati z blatnimi čevlji; pog., ekspr. nositi glavo v torbi biti v neprestani življenjski nevarnosti; pog., ekspr. nositi glavo, kožo naprodaj izpostavljati se smrtnim nevarnostim; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; ekspr. vse, kar nosi hlače, mora pod orožje vsi (odrasli) moški; iron. v tej družini pa žena hlače nosi odloča, ukazuje; fantek nosi očetovo ime ima ime, se imenuje po očetu; pog., ekspr. na hrbtu nosim že sedmi križ star sem že sedemdeset let; publ. geni nosijo dedne lastnosti imajo in prenašajo; žarg., lingv. naglas nosi drugi zlog naglas je na drugem zlogu; ekspr. visoko nosi nos je domišljav, ošaben; ekspr. že dva meseca nosi puško, vojaško suknjo je pri vojakih; knjiž., redko griček nosi razvaline na vrhu grička so razvaline; ekspr. on nosi roge njegova žena ima spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; publ. stroške selitve nosi podjetje plača, poravna; ekspr. glavno težo dela nosita kolegici največ dela, najtežje delo opravljata; star. vodo v Savo nositi opravljati nepotrebno, nekoristno delo; ekspr. nositi zastavo, zvonec biti prvi, zlasti v slabem; ekspr. vse mu nosi na nos, na ušesa pripoveduje, kar ne bi smel; star. saj ne nosi na čelu zapisano, kaj misli na zunaj se ne vidi; ekspr. nositi srce na dlani vedno očitno kazati svoja čustva; pog., ekspr. nositi kaj samo na jeziku govoriti eno, čutiti, ravnati pa drugače; ekspr. srca ni ravno na jeziku nosil svojih čustev ni hitro zaupal; ekspr. zmeraj so ga na rokah nosili zelo negovali, razvajali; zelo obzirni, pozorni so bili do njega; pog., ekspr. nositi koga po zobeh obrekovati, opravljati ga; ekspr. to dekle je že eno leto nosil v srcu je bil vanjo zaljubljen; tekel je, kolikor so ga noge nosile kolikor hitro je mogel; lažje bi ga nosil kot poslušal zelo neprijeten, nadležen je; ekspr. nosi vas vrag, kako ste sitni izraža močno jezo, nejevoljo; preg. dokler prosi, zlata usta nosi dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno nosíti se s prislovnim določilom 1. ekspr. ponosno, samozavestno hoditi, stopati: poglej jo, kako se nosi; dekle se je nosilo mimo gruče fantov; nosi se pokonci; nosi se kot pav, kot sveča / po pisarni se zdaj nosi njegov naslednik 2. knjiž. premikati se, gibati se: voda se je nosila čez kamenje; po dolini se še nosi megla; hlapi se nosijo kvišku / ptiči se nosijo po vejah skačejo // širiti se, razširjati se: skozi mrak se nosi pesem flavte 3. ekspr. vesti se, obnašati se: čudno, domače, ošabno se nosi; nosi se po gosposko, čeprav ima zakrpano obleko / ob takem bogastvu bi se lahko nosila, pa se ne bila ponosna, domišljava 4. biti oblečen, oblačiti se: hotela se je nositi po najnovejši modi, po starem 5. biti trpežen in se ne mečkati: to blago se je zelo dobro nosilo / kako se nosi tak pulover ● star. dejal je, da se nad revežem lahko vsak nosi znaša nosèč -éča -e 1. knjiž. deležnik od nositi: noseč težko breme, se je zgrudil; lepo vreme noseči veter 2. navadno v ženskem spolu ki ima v telesu plod: noseča ženska; žena je že štiri mesece noseča / bila je noseča s poročenim moškim; sam.: prehrana nosečih nóšen -a -o: knjiž. dež, nošen od vetra ♦ šport. nošena žoga pri igrah z žogo odbitje, met žoge, pri katerem se ta zadržuje v roki dalj, kot je dovoljeno ♪
  19.      obsodíti  in obsóditi -im dov. (ȋ ọ́) 1. narediti, imeti koga za krivega česa: obsodili so ga, da je denar ukradel; obsodili so me, da lažem; s tem si se sam obsodil / po krivem obsoditi // ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka: obsodili so ga za izdajalca, sleparja; obsodili so ga za neumnega 2. izraziti, imeti odklonilno stališče: njegovo ravnanje so vsi obsodili / publ. tisk je obsodil agresijo 3. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo mora, je prisiljen kaj storiti, biti v kakem neprijetnem stanju: obsodili so jo, da mora hoditi zadnja; obsodili so ga na, v molk / vojna je deželo obsodila na pomanjkanje / okupator je narod obsodil na smrt 4. jur. s sodbo določiti kazen zaradi določenega kaznivega dejanja: obsoditi morilca; obsoditi na denarno kazen, smrt; sodnik ga je obsodil v njegovi odsotnosti; obsoditi nepogojno, pogojno ● zastar. obsodil sem, da imam pametnega moža pred seboj ugotovil, spoznal; zastar. obsoditi k smrti na smrt; obsoditi na galejo v srednjem veku na veslanje na galeji obsójen -a -o: obsojen je zaradi izdaje; vsi smo obsojeni na čakanje; obsojen je na več let zapora; obsojena je na životarjenje ∙ ekspr. stavba je že obsojena podrli jo bodo; obsojen na publ. prizadevanje je obsojeno na neuspeh že vnaprej se ve, da ne bo uspešno; ekspr. ta živalska vrsta je obsojena na smrt bo izumrla; ekspr. zaradi poklica sem obsojen na zgodnje vstajanje moram zgodaj vstajati; sam.: na smrt obsojeni je pobegnil iz zapora ♪
  20.      odseljeváti  -újem nedov. (á ȗ) redko izseljevati: okupatorji so odseljevali prebivalstvo odseljeváti se zapuščati svoje bivališče: po potresu so se vaščani začeli odseljevati ♪
  21.      odvzémanje  -a s (ẹ̑) glagolnik od odvzemati: odvzemanje vzorcev / njihova naloga je bila odvzemanje orožja okupatorjem / dodajanje in odvzemanje plina ♪
  22.      oficírček  -čka m (ȋ) ekspr. manjšalnica od oficir: na čelu je stopal suhljat oficirček; razorožili so tudi dva okupatorska oficirčka ♪
  23.      opozoríti  -ím dov., opozóril (ȋ í) 1. narediti, da kdo kaj dojame, zazna: opozoriti koga na napako; opozoril ga je na ost v njenih besedah; opozorila ga je na Prešernove pesmi; opozoriti obiskovalce razstave na nekatere slike; opozoril ga je, da je napravil napako; s kašljanjem jih je opozoril nase / njene oči so ga opozorile, kako neprimerne so bile njegove besede / opozoril jih je na pravilno pot pokazal jim jo je ∙ ekspr. mladi umetnik je že večkrat opozoril nase vzbudil pozornost; publ. na kongresu so opozorili na vrsto problemov so jih obravnavali; so govorili o njih 2. narediti, da se kdo seznani s tem, kar mora upoštevati: opozoriti koga na nevarnost; motorist je z roko opozoril na spremembo smeri; opozorila ga je, da ga je nekdo izdal okupatorju; pravočasno sem ga opozoril, kaj se pripravlja / streljanje nas je opozorilo, da se bliža sovražnik // narediti, da kdo kaj obnovi v spominu: opozoriti koga na dolžnost, obljubo; opozoril ga je, da še ni plačal // seznaniti koga z željo, zahtevo, naj kaj dela, stori: opozoril sem ga, da tu ne sme kaditi; opozorila ga je, naj bo previden; s prstom ga je opozorila, naj molči / učitelj je opozoril učenca opomnil / gori, hitro opozori gasilce alarmiraj 3. star. vzbuditi pazljivost, previdnost: to bi jo utegnilo opozoriti; šum ga opozori, da se obrne opozorjèn -êna -o: vsi so bili pravočasno opozorjeni na nevarnost; odpotoval je, ker je bil opozorjen, da ga iščejo; opozorjen je bil, naj ne hodi tja ♪
  24.      opríčnik  -a m (ȋ) 1. v carski Rusiji član telesne garde Ivana Groznega: oddelki opričnikov 2. knjiž., slabš. privrženec, sodelavec osovražene oblasti, osebe: okupator in njegovi opričniki; vohuni in vladni opričniki / opričniki mračnjaštva ♪
  25.      organizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. z uskladitvijo, sistemizacijo sestavnih delov narediti, da a) kaj kot celota dobro deluje, poteka: organizirati proizvodnjo, zdravstveno službo; tako delo je treba skrbno organizirati / organizira boj proti alkoholizmu / skušal je bolje organizirati posvetovanje / košarkarji so šele sredi polčasa organizirali svojo igro in dobro zaigrali / ekspr. organiziraj (si) življenje, kakor veš in znaš b) je kaj smiselna celota: pisatelj je nazadnje le organiziral svoj roman / svojih misli ni znal organizirati 2. povzročiti, doseči nastanek, delovanje česa: organizirati spopade; organizirati stavko, vstajo / organizirati alpinistično odpravo, atletsko tekmovanje / organizirali so mladinsko delovno brigado ustanovili 3. združiti z določenim ciljem, namenom: organizirati kmete za sodelovanje z zadrugo; organizirati ljudstvo v boju proti okupatorju; ljudje so se organizirali v krajevne skupnosti 4. pog. dobiti, priskrbeti: organiziral jim je prenočišče; organiziral si je družbo za v hribe organizírati se pog. postati član kake organizacije; včlaniti se: organiziral se je k socialistom; organiziral se je v slavistično društvo // postati član komunistične partije: letos se je organiziral tudi on organizíran -a -o: organizirana pomoč v gorah; organizirana pripoved, snov; organizirane stavke; dobro organizirano delo; borci so bili organizirani v brigado; je organiziran v sindikat; prisl.: dela so se lotili organizirano; organizirano usmerjati proizvodnjo ♪

   1 26 51 76 101 126 151  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA