Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

okras (86-110)


  1.      dévcija  -e ž (ẹ̄) bot. okrasni grm z jajčasto suličastimi listi in belimi ali rdečkastimi cveti v grozdih, Deutzia crenata ♪
  2.      diadém  -a m (ẹ̑) dragocen okrasni obroč ali trak okoli glave, navadno kot znamenje časti in dostojanstva, načelek: cesarju so prinesli zlat diadem in škrlaten plašč; diadem z diamanti // temu podoben ženski nakit: v laseh se ji lesketa diadem; bleščeč diadem ji obkroža čelo ♪
  3.      díka  -e ž (í) zastar. 1. okras: meč mu je samo za diko / prijaznost in dobrota sta njegova dika / sin mu bo gotovo v diko v ponos, čast 2. slava, odličnost: zdaj je konec tvoje moči in dike; znamenje časti in dike ♪
  4.      dipilónski  -a -o prid. (ọ̑) um. nanašajoč se na starogrški način okraševanja z geometrično stiliziranimi liki: dipilonski stil / dipilonske vaze ♪
  5.      díptih  tudi díptihon -a m (ȋ) 1. um. poslikani ali reliefno okrašeni plošči, ki se zapirata kot knjiga: oltarni diptih; pren. novelistični diptih 2. pri starih Rimljanih povoščeni tablici za pisanje ♪
  6.      dišáti  -ím nedov. (á í) 1. oddajati, dajati prijeten vonj: akacije močno, opojno dišijo; zrak je dišal od samega cvetja; brezoseb. diši po vrtnicah; iz kuhinje vabljivo diši // oddajati, dajati vonj sploh: vsak predmet je drugače dišal; kuhinja diši po dimu; vino diši po sodu; brezoseb. v sobi je dišalo po jabolkih ∙ ekspr. ta pa še po mleku diši je še zelo mlad, neizkušen // evfem. zaudarjati, smrdeti: salama že diši; brezoseb. iz ust mu diši 2. ekspr. imeti, kazati značilnosti česa: ta beseda diši po čitalniški dobi; zavračal je vse, kar je dišalo po razkošju; brezoseb.: diši po snegu; že takrat je močno dišalo po vojni 3. z dajalnikom vzbujati željo, mikati: cigareta mu še nikoli ni tako dišala; hudo je bolan, saj mu še vino ne diši / ekspr.: delo mu ne diši; ni mu dišalo, da bi šel v mesto 4. preh., zastar. vohati, duhati: mačka diši miš dišèč -éča -e: dišeč po kadilu; dišeče seno; prijetno dišeč dim / dišeča sol ♦ bot. dišeči les prijetno dišeč okrasni grm, Calycanthus floridus; dišeči volčin grmičasta rastlina z dišečimi rdečimi cveti, Daphne cneorum; dišeča perla zdravilna rastlina s suličastimi listi in belimi cveti, Asperula odorata; vrtn. dišeči grahor ♪
  7.      dívji  -a -e prid. (í) 1. ki živi, raste svobodno v naravi: divji golob, zajec; v starem štoru je našel divje čebele; cepiti divjo češnjo; jata divjih rac; divje in gojene rastline; divje in domače živali 2. ki še ni kultiviran, civiliziran: ti kraji so še zelo divji / divja dolina, pokrajina; divja, nedotaknjena narava / divji predeli celine; film o Divjem zahodu o življenju v zahodnem delu Združenih držav Amerike, ko ta še ni bil popolnoma civiliziran / divja plemena ki živijo na zelo primitivni stopnji družbenega razvoja 3. ki se ne da ukrotiti: konja je prodal, ker je bil divji / pri sosedu imajo zelo divjega psa / bik je ves divji razgrajal po vasi razdražen 4. nav. ekspr. ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: tega divjega človeka se vsi izogibajo; vojaki so bili divji; bal se je divje drhali, ki je pustošila po deželi / imel je divje navade / otroci so tako divji, da jih komaj krotim neugnani, razposajeni // ekspr., v povedni rabi zelo jezen: kmalu se vrni, sicer bo oče divji; divji ko ris / na koga je tako divji? ves divji je nanj // ki izraža, kaže divjost, veliko jezo: divji obraz; ustrašil se je njegovega divjega pogleda / opazil je divji blesk v njegovih očeh / zaslišal se je divji lajež psov 5. ekspr., navadno v povedni rabi ki se boji tujih ljudi: ne bodi tako divji in pridi bližje 6. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: prijela ga je divja jeza; ljubil jo je z divjo strastjo / zaslišal se je divji krik, smeh / vnel se je divji boj / mraz je sicer divji, a snega ni; začutil je divjo lakoto // ki ima veliko hitrost, silovitost: pognal je konja v divji dir; od divje vožnje z avtomobilom ga boli glava / utrujen od divjega plesa 7. ekspr., s širokim pomenskim obsegom čuden, nenavaden: to je napravilo nanj prav divji vtis; imel je divje sanje / vedno nosi obleke divjih barv 8. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: divji lov; divja gradnja črna gradnja / divji zakon skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze / divji lovec, ribič ● pog., ekspr. ves divji je na meso zelo rad ga je; pog., ekspr. divji je na ženske ima veliko slo po ženskah ◊ bot. divji bezeg; divji kostanj okrasno drevo z belimi, rumeno ali rdeče lisastimi cveti v piramidastih socvetjih, Aesculus hippocastanum; divja roža šipek; etn. divji mož po ljudskem verovanju moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu; divja jaga po ljudskem verovanju truma duhov prednikov, ki se podi v božičnem času po zraku; med. divje meso nepravilno razraslo tkivo v rani, ki se slabo celi; šport. tekmovanje na divjih vodah tekmovanje v kajaku ali kanuju na deroči reki; vrtn. divja mladika mladika, ki zraste iz starega tkiva; zool. divji petelin velika gozdna ptica temne, na prsih zelenkasto modre barve, Tetrao urogallus; divja koza gams dívje prisl.: divje kričati; divje rasti; divje voziti; divje romantična pokrajina; divje smo navijali za naše moštvo ∙ ekspr. divje ga je imelo, da bi ga udaril komaj se je premagoval; sam.: nekaj divjega je v njegovi naravi ♪
  8.      dólman  -a m (ọ̑) nekdaj huzarska suknja, okrašena z vrvicami: temno moder dolman ♪
  9.      dolóžek  -žka m (ọ̑) muz. melodični okrasek za glavno noto: melodija, okrašena s predložki in doložki ♪
  10.      draperíja  -e ž (ȋ) nav. mn. okrasna nagubana, nabrana zavesa ali prevleka: na stene so obesili draperije; bogate, težke draperije; draperija iz brokata; blago za draperije ♦ um. nagubana zavesa ali oblačilo s stilno opredeljivim načinom gubanja ♪
  11.      drapírati  -am dov. in nedov. (ȋ) nabrati v gube, nagubati: drapirati obleko, zavese // okrasiti z draperijami: drapirati stene v dvorani; pren., knjiž. drapiral si je svet s sanjami drapíran -a -o: drapirana obleka ni primerna za vsako postavo ♪
  12.      drevésce  -a s (ẹ̑) manjšalnica od drevo: saditi drevesca; mlado drevesce; pritlikava pomarančna drevesca; sadna drevesca / božično drevesce v krščanskem okolju majhna smreka ali jelka, okrašena za božične praznike ♪
  13.      drevéšček  -čka m (ẹ̑) pog. drevesce: saditi dreveščke // majhna smreka ali jelka, okrašena za božične ali novoletne praznike: prižgati svečke na dreveščku ♪
  14.      drevó  -ésa s (ọ̑ ẹ̑) 1. lesnata rastlina z deblom in vejami: drevo ozeleni, raste; oklestiti, podreti, posekati drevo; splezati na drevo; stati pod drevesom; cvetoče, košato, skrivenčeno drevo; drevo z močnimi vejami; čiščenje dreves; omahnil je kakor posekano drevo / češnjeva drevesa češnje; gozdno, iglasto, listnato, okrasno, sadno, tropsko, zimzeleno drevo; spominsko drevo vsajeno v spomin na kaj; pren. bil je suha veja na narodnem drevesu ∙ zaradi dreves ne vidi gozda zaradi posameznosti ne dojame celote; v visoka drevesa rado treska pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki; preg. jabolko ne pade daleč od drevesa otrok je tak kot starši ♦ anat. drevo življenja podolžni prerez malih možganov, ki je po razvejeni strukturi podoben krošnji drevesa; biol. genealoško drevo grafični prikaz v obliki drevesa, ki ponazarja razvoj živalstva, rastlinstva; gozd. začrtati drevo zasekati drevesu lubje, da se izceja smola ali da usahne; lovno drevo posekano kot vaba za uničevanje lubadarjev; rel. drevo spoznanja drevo v raju, ob katerem naj bi prvi človek ob neizpolnjevanju zapovedi spoznal zlo, ob izpolnjevanju zapovedi pa naj bi spoznal dobro; um. drevo življenja mitološki motiv drevesa kot simbola življenja in življenjske moči; vrtn. božje drevo; judeževo drevo okrasni grm ali nizko drevo, ki pred ozelenitvijo rdeče vzcvete, Cercis siliquastrum 2. nar. plug: vpreči konje v drevo / držati (za) drevo naravnavati ga pri oranju 3. zastar. jambor, jarbol ♪
  15.      dŕs  -a m (ȓ) muz. melodični okrasek iz več hitrih zaporednih tonov pred glavnim tonom ♪
  16.      dvolóžek  -žka m (ọ̑) muz. melodični okrasek iz štirih tonov, sestavljen izmenoma iz spodnjega in zgornjega tona ♪
  17.      dvótráčen  -čna -o prid. (ọ̑-ȃ) um., navadno v zvezi dvotračna pletenina okrasni motiv, sestavljen iz dveh vzporedno potekajočih trakov ♪
  18.      estráda  -e ž (ȃ) 1. knjiž. vzvišen prostor, oder: estrado so okrasili z girlandami; cesarica je sedela na estradi 2. zlasti v ruskem okolju zabavna prireditev, sestavljena iz kratkih glasbenih, plesnih in artističnih točk ♪
  19.      eševêrija  -e ž (é) vrtn. okrasna rastlina s sivkasto zelenimi mesnatimi listi in oranžno rdečimi cveti, Echeveria secunda: ob robu groba so cvetele eševerije ♪
  20.      fantástika  -e ž (á) kar izvira, nastaja iz fantazije: grozljiv svet, poln fantastike; vsebina romana se giblje med resničnostjo in fantastiko; skrivnostna, utopična fantastika / dekorativna fantastika likovnih okraskov / znanstvena fantastika literarna dela, ki temeljijo na predvidenih izsledkih znanosti ♪
  21.      festón  -a m (ọ̑) um. okras v obliki cvetnega ali sadnega venca: feston na pročelju hiše ♪
  22.      fiála  -e ž (ȃ) arhit. okrasni stolpič gotskih stavb s piramidno streho in križno rožo na vrhu: arkadni loki in fiale ♪
  23.      fíbula  -e ž (ȋ) 1. arheol. zaponka za spenjanje oblačila in za okras: bronasta fibula; razstava fibul 2. anat. kost na zunanji strani goleni; mečnica ♪
  24.      figurácija  -e ž (á) 1. um. likovno izražanje z upodabljanjem stvarnega, konkretnega sveta, zlasti živih bitij: meja med figuracijo in abstrakcijo ni več ostro začrtana 2. muz. melodični okrasek: bogastvo figuracij v melodijah baročnih skladateljev ♪
  25.      figurálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na figura 1 in 5: figuralna kompozicija, slika / figuralni ples / figuralni let letala ♦ muz. figuralna glasba glasba v 17. in 18. stoletju, ki uporablja ustaljene figure; um. figuralna umetnost umetnost, ki upodablja stvarni svet, zlasti živa bitja figurálno prisl.: figuralno okrašen kapitel ♪

   1 11 36 61 86 111 136 161 186 211  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA