Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

okati (219-243)


  1.      zacmíhati se  -am se tudi zacmíhati -am dov. (ȋ) pridušeno, sunkovito zajokati: otrok se je zacmihal ♪
  2.      zacvíliti  -im dov., zacvilíla tudi zacvílila (í) 1. oglasiti se z zelo visokim glasom: miš, pes zacvili / ženske so preplašeno zacvilile // dati cviljenju podoben glas: vrata so zacvilila; zavore močno zacvilijo 2. slabš. (polglasno) zajokati: pred vrati je nekaj zacvililo; otrok je malo zacvilil, pa so ga hitro potolažili ● ekspr. če mački na rep stopiš, zacvili človek se oglasi, razburi, če kdo prizadene njegove koristi, interese ♪
  3.      zahlípati  -am tudi -ljem dov. (ȋ) sunkovito, pridušeno zajokati: pokrila si je obraz z rokami in zahlipala; neutolažljivo zahlipati / ekspr. glasno je zahlipal zajokal // večkrat sunkovito, daveč se dihniti: sredi poti se je ustavil in zahlipal; brezoseb. v prsih mu je zahlipalo ● ekspr. kaj bo z nami, je zahlipala hlipaje rekla ♪
  4.      zaihtéti  -ím dov. (ẹ́ í) močno, krčevito zajokati: ko je to slišala, je zaihtela; zaihteti od bolečine; na ves glas zaihteti // knjiž. zajokati: tiho zaihteti ● knjiž. oprosti mi, je zaihtel ihte rekel ♪
  5.      zajámrati  -am dov. (ȃ) nižje pog. zastokati, zatarnati: ranjenec je zajamral / av, je zajamral ♪
  6.      zakrémžiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) narediti gube, poteze kot pri joku: zakremžiti usta; obraz se mu zakremži / ustnice se mu zakremžijo v posmeh zakrémžiti se slabš. zajokati: zakremžiti se od bolečine ♪
  7.      zakrívati  -am nedov. (í) 1. z namestitvijo, postavitvijo kakega neprozornega predmeta, telesa tako, da je kaj glede na mesto gledanja za njim, delati a) nevidno: z zaveso zakrivati vhod; z rokami si zakriva obraz in joka / s prtljago zakrivati komu pogled na reko / zakrivati obraz v blazino skrivati b) za kaj nedostopno: zaradi smradu zakrivati nos, usta z robcem / zakrivati si oči pred bleščečo svetlobo // s svojim neprozornim telesom delati, povzročati, da je kaj, kar je glede na mesto gledanja za njim, nevidno: ruta ji zakriva čelo; oblaki zakrivajo sonce / ohlapna obleka zakriva njeno nosečnost; hiša nam zakriva razgled / kaj zakriva globina reke skriva // ekspr. z lastnostjo, ki onemogoča, omejuje videnje, delati, povzročati, da je kaj nevidno, slabo vidno: mrak, noč zakriva pokrajino 2. delati, da kdo česa, kar prihaja glede na pozornost za kaj drugega, ne more a) opaziti: z norčevanjem zakrivati nejevoljo b) izvedeti, odkriti: zakrivati komu namero, resnično stanje / članek ne zakriva, da je stanje težko / zakrivati prekupčevalca skrivati ● ekspr. bučne orgle zakrivajo pevca delajo, povzročajo, da ga ni (dovolj) slišati; ekspr. dosti znancev že zakriva zemlja je že mrtvih (in pokopanih); ekspr. zakrivati si oči pred resnico ne hoteti spoznati, priznati jo zakriváje: zakrivaje si obraz jokati zakrivajóč -a -e: iti mimo, zakrivajoč si obraz ♪
  8.      zaplákati  -am in -pláčem dov. (ā) knjiž. zajokati: komaj se je zadržala, da ni zaplakala; krčevito zaplakati / zaplakati za izgubljeno srečo začeti žalovati, tožiti zaplákan -a -o objokan: zaplakane oči ♪
  9.      zapokljáti  -ám dov. (á ȃ) narahlo zapokati: deščica v parketu je zapokljala ♪
  10.      zasmŕkati  -am dov. (r̄ ŕ) večkrat glasno potegniti sluz, zrak v nos: zasmrkala je in potem so se ji ulile solze // ekspr. zajokati: ko je zaslišala žalostno novico, je zasmrkala ♪
  11.      zasolzíti se  -ím se [u̯z] dov., zasólzil se (ȋ í) postati solzen: zaradi dima so se mu zasolzile oči // ekspr. zajokati: zasolzili sta se in tolažili druga drugo ∙ ekspr. ob ganljivih prizorih se jim je zasolzilo oko so zajokali zasolzíti knjiž. zmočiti s solzami: zasolziti blazino / pogreb jim je zasolzil oči zasolzèn -êna -o: zasolzen obraz; biti žalosten in zasolzen ♪
  12.      zatrmogláviti  -im dov. (á ȃ) ekspr. z besedami, dejanji pokazati trmoglavost, trmo: otrok je zatrmoglavil in začel jokati / zatrmoglavil je, da hči ne sme v kino ♪
  13.      zatulíti  in zatúliti -im dov. (ȋ ú) 1. oglasiti se z močnim, zateglim, temnim glasom: na dvorišču je zatulil pes / bik je zatulil zarjovel / ekspr.: obupano zatuliti; zatuliti od bolečine, jeze // dati tuljenju podobne glasove: nad njimi so zatulile granate // z močnim, zateglim, enakomernim glasom dati signale: zatulila je ladijska sirena / preh. zatuliti alarm 2. slabš. zateglo, divje zakričati: množica je zatulila / oče je zatulil na sina / preh. zatuliti povelje 3. ekspr. glasno, zateglo zajokati: ko so prinesli ranjenca, so ženske zatulile 4. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: zunaj je zatulil veter; nad morjem je zatulil vihar ♪
  14.      zavečáti  -ím dov., zavéči; zavéčal (á í) nar. 1. zakričati: jezno zaveči nanj / čuk je zateglo zavečal 2. (glasno) zajokati: otrok osramočen zaveči ♪
  15.      zavékati  -am dov., tudi zavekájte; tudi zavekála dov. (ẹ́) nar. (glasno) zajokati: v sobi zaveka otrok; ženska je obupano zavekala / ptič je zavekal ♪
  16.      zavíjati  -am nedov. (í) 1. spreminjati smer svojega a) gibanja: kolesar, ladja, voz zavija / zavijati okrog vogala b) poteka: cesta, proga zavija // s prislovnim določilom s spreminjanjem svojega gibanja iti, se premikati kam: letalo zavija na desno, v desno; zavijati na stransko cesto / zavijati vstran // s prislovnim določilom s spreminjanjem svojega poteka iti, se usmerjati kam: cesta, steza zavija h gradu; reka zavija v sotesko 2. ekspr., s prislovnim določilom spreminjati smer svojega gibanja z namenom priti vmes kam drugam: na poti domov pogosto zavija v gostilne 3. delati, povzročati, da kaj v loku, krogu spreminja smer poteka: pes zavija rep / zavijati preste / zavijati komu roko na enem koncu mu jo premikati okrog vzdolžne osi / zavijati oči, z očmi od jeze 4. zaradi zaščite, zakritja dajati kaj v kaj ploščatega, upogljivega tako, da je s tem obdano: zavijati darilo, šopek; zavijati kaj v blago, papir / da se knjige ne bi umazale, jih zavija / zavijati otroka v odejo / zavijati si noge v ogrinjalo / ekspr. zaradi mraza so se čakajoči zavijali v plašče // zaradi zaščite, zakritja tesno kaj obdajati s čim ploščatim, upogljivim: zavijati rano s povojem; zavijati si vrat z ruto 5. ekspr., v zvezi z v povzročati, da prihaja kaj v stanje, ki zmanjšuje, preprečuje vidljivost: megla zavija dolino v mrak 6. oglašati se z močnim, zateglim, neenakomerno visokim glasom: volk zavija; pes je po volčje zavijal v noč; zavijati kot lisjak // ekspr. dajati zavijanju podobne glasove: na dvorišču je zavijala krožna žaga; bombe so začele zavijati nad njihovimi glavami / ko je zagorelo, so začele sirene predirljivo zavijati / okrog vogalov zavija veter 7. ekspr. glasno, zateglo jokati: pretepeni otrok je dolgo zavijal / zavijati od bolečin; zavijati v žalosti 8. ekspr. govoriti, izgovarjati besede, stavke z zateglimi, navadno narečnimi glasovnimi posebnostmi, značilnostmi: zavijati po dolenjsko, notranjsko / zavijati pri petju 9. brezoseb. imeti sunkovite bolečine, navadno v trebuhu: zavija ga po trebuhu, v črevesju; otroka je začelo zavijati ● ekspr. ne zavijaj besed razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene; ekspr. v črevesju jim je pogosto zavijala lakota pogosto so bili zelo lačni; ekspr. zavijati koga v vato prizanašati mu s hudim, neprijetnim; ekspr. zavijati pogovor drugam usmerjati zavíjati se ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: vas se zavija v tišino / zavijati se v molk, žalost zavijáje: prispela sta na cilj, zavijaje skozi ozke ulice zavijajóč -a -e: tesno se zavijajoč v plašč, je odhitel dalje; zavijajoče sirene ♪
  17.      zavíst  -i ž (ȋ) občutek velikega nezadovoljstva, da kdo ima, je deležen česa, kar si osebek želi: ob njihovem bogastvu, uspehu ga obide, prevzame zavist; ekspr. grize, razganja, razjeda, tare, žre jih zavist; njena lepota vzbuja zavist; ekspr. bleda, črna, zelena zavist; zavist ob uspehu, nad uspehom tekmeca / govoriti iz zavisti; ekspr. pokati, pozeleneti, razpočiti se od zavisti; prebledeti od zavisti; bled, ekspr. zelen od zavisti / srečni ljudje, reče z zavistjo ♪
  18.      zdihováti  -újem dov. (á ȗ) vzdihovati: prijemal se je za glavo in zdihoval; zdihovati od mraza; vso noč zdihuje; globoko, žalostno zdihovati; zdihovati in jokati / zdihovati po dekletu želeti si ga; hrepeneti po njem; zdihovati za nekdanjimi časi / zdihovati k bogu / zdihoval je, da je predrago tožil, tarnal zdihováje: zdihovaje je hodil po hiši zdihujóč -a -e: zdihujoč je dvignil breme; zdihujoče srce ♪
  19.      zdrávje  -a s (ȃ) stanje telesnega in duševnega dobrega počutja, brez motenj v delovanju organizma: bolnikovo zdravje se izboljšuje, krepi, slabša, vrača; uničevati, zapravljati si zdravje; ohraniti si zdravje do pozne starosti; paziti na zdravje; skrbeti za zdravje; biti, ostati pri zdravju zdrav; človek čvrstega, krepkega, rahlega, ekspr. železnega zdravja; zdravju škodljivo delo / duševno, telesno zdravje / biti slabega zdravja / kot voščilo, zlasti pri pitju na zdravje; pren. moralno zdravje naroda ∙ ekspr. zdravje kar žari iz nje zelo je zdrava; ekspr. pokati od zdravja biti zelo zdrav; ekspr. lica se ji svetijo od zdravja zelo je zdrava; ekspr. misliti na svoje zdravje živeti, ravnati tako, da se ne zboli; piti, trčiti na zdravje s slovesnimi besedami, z rahlim dotikom kozarca ob kozarec drugega in izpitjem kozarca alkoholne pijače želeti komu srečo, zdravje; ekspr. plačati sedeče delo z zdravjem zboleti zaradi sedečega dela; dobro spanje je pol zdravja; preg. zdravje po niti gor, po curku dol zdravje se pridobi počasi, izgubi pa hitro ♦ rel. dušno zdravje // stanje živega bitja, v katerem vsi življenjski procesi potekajo normalno, brez motenj: skrbeti za zdravje rastlin, živali / industrija ogroža zdravje gozdov ♪
  20.      zgrádba  -e ž (ȃ) 1. objekt, ki ima navadno stene in streho: obnoviti, postaviti, sezidati zgradbo; ustavili so se pred nizko zgradbo; betonska, lesena, montažna zgradba; velika poštna zgradba; četrt s stanovanjskimi, upravnimi zgradbami 2. s prilastkom kar je določeno z razporeditvijo elementov, razmerji med elementi, ki sestavljajo kako snov, predmet: zgradba kamnine, lesa, vlakna; premog z jasno vidno lesno zgradbo; biti si podoben po zgradbi / telesna zgradba; zgradba organa / zgradba tal 3. s prilastkom razporeditev in medsebojni odnos med glavnimi elementi, sestavinami česa: razčleniti dramsko zgradbo; jezikovna, stilna zgradba romana / zgradba stavkov je zapletena / miselna zgradba 4. knjiž., s prilastkom kar tvori urejeno celoto česa: njegova filozofska zgradba se je podrla / z oslabljenim pomenom: zgradba političnega sistema politični sistem; stara zgradba tlačanstva je začela pokati 5. knjiž. graditev: zgradba mostu je veliko stala ◊ anat. gobasta zgradba kosti pri kateri je tkivo tako razporejeno, da so vmes luknjice; arhit. koridorska zgradba z vzdolžnim hodnikom in prostori ob njegovih straneh; lingv. semantična zgradba gesla; urb. javne zgradbe za upravne, kulturne, zdravstvene, gospodarske dejavnosti ♪
  21.      zlomíti  zlómim dov. (ȋ ọ́) 1. s silo, pritiskom narediti iz česa trdega nepravilne dele: dračje so zlomili in naredili butare; zlomiti palico / zlomiti na drobne kose // poškodovati kaj tako, da se na enem ali več mestih prelomi: zlomiti držalo, svinčnik, toporišče; zlomiti vejo, vrh; deska se je zaradi prevelike obremenitve zlomila; krhke kosti se rade zlomijo; vozu se je zlomila os; rezilo se je zlomilo / zlomiti pečat prelomiti / zlomiti ptici perut; zlomiti si nogo, tilnik 2. povzročiti, navadno s silo, da kdo izgubi moč za odpor, vztrajanje v čem: zlomiti uporne jetnike; zlomiti obtoženca z mučenjem; zlomili so jo, da je priznala; niso ga mogli zlomiti / neprestano zasliševanje ga je zlomilo / brezoseb. ob branju razsodbe ga je zlomilo, da je zajokal ni mogel več obvladati svoje čustvene prizadetosti // ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop visoke stopnje stanja, kot ga določa samostalnik: jeza, zavist ga je zlomila; strah ga je zlomil / smeh ga je zlomil zasmejal se je; jok ga je zlomil zajokal je // telesno, duševno izčrpati: bolezen ga je zlomila; naporno delo, pomanjkanje ga ni zlomilo; izguba otrok jo je zlomila 3. povzročiti, navadno s silo, da kaj preneha obstajati: zlomiti sovražnikovo obrambo, odpor; zlomiti stavko / zlomiti pogum, voljo komu / zlomiti fevdalizem, režim odpraviti ● ekspr. zlomili so mu hrbtenico pripravili so ga do tega, da je zatajil svoje prepričanje; naredili so ga pokornega, ponižnega; publ. zlomiti hrbtenico birokratizmu premagati ga; ekspr. marsikatero palico je zlomil na njem zelo ga je pretepal; ekspr. ženske so mu zlomile roge ga naredile manj oblastnega; ekspr. zlomila mu je srce čustveno ga je zelo prizadela; ekspr. pri tem imenu si lahko jezik zlomiš zelo težko ga je izgovoriti; ekspr. tja bo šel, tudi če si zlomi vrat čeprav bo v življenjski nevarnosti; ekspr. v tem boju si bo zlomil vrat bo premagan ◊ jur. zlomiti palico nad obsojencem nekdaj odrediti izvršitev sodbe; tisk. zlomiti urediti, razvrstiti stolpce stavka (v strani) zlomíti se 1. izgubiti moč za odpor, vztrajanje v čem: obtoženec se je zlomil in priznal zločin; duševno, notranje se zlomiti / polagoma se je zlomil in postal starec se duševno, telesno izčrpal 2. ekspr. prenehati trajati, obstajati zaradi nasprotnikove premoči, delovanja česa: obramba se je zlomila / upanje v njem se je zlomilo; sila viharja se je zlomila / armada se je v nekaj dneh zlomila je v nekaj dneh propadla, razpadla 3. ekspr. nahitro utihniti, izgubiti glasnost: glas se mu je zlomil; pesem se je zlomila / besede so se ji zlomile v joku 4. pod kotom spremeniti smer: lok se zgoraj zlomi; vsake toliko se prostor zlomi / planota se zlomi v prepadnih stenah soteske se nahitro konča // ekspr. upogniti se, sključiti se: pod težkim bremenom se je zlomil; zlomiti se v pasu ● v njem se je nekaj zlomilo prenehal je biti trden v svojem prepričanju, zaupanju; zaradi krivic se je v njem vse zlomilo popolnoma je izgubil zaupanje, vero v kaj; ekspr. zlomil se je v sebi izgubil je zaupanje, vero vase; ekspr. zlomiti se v jok zajokati zlómljen -a -o: zlomljen drog; zlomljen ponos, upor; videl ga je vsega zlomljenega in postaranega; stal je zlomljen v križu; zlomljena kost, noga; zlomljena osebnost; bila je ponižana in zlomljena ● ekspr. zlomljeni od celodnevnega dela so popadali na tla zelo utrujeni, izčrpani; ekspr. natepli so ga, da je ves zlomljen ga vse boli ♪
  22.      zverína  -e ž (í) 1. velika, navadno nevarna štirinožna divja žival: zverine v zverinjaku so rjovele; kriči kot zverina; bil je hud kot zverina / ekspr.: kakšno lepo zverino je ustrelil; pasja zverina je grozeče renčala pes; pren., ekspr. v njem se je skrivala zverina // ed., star. zverjad: ponoči sta se bala strahov in zverine; medvedi in druga zverina / zverina se skriva v gošči divje živali, divjad 2. slabš. surov, okruten človek: bali so se, da bi dobili za poveljnika kako zverino; ni dobro imeti opravka s tako sebično zverino / kot psovka zverina, nimaš nič srca 3. pog., navadno s prilastkom zelo pomembna, ugledna oseba: bil je velika zverina; pri njih so se zbirali advokati, politiki in druge visoke zverine ♪
  23.      žálost  -i ž (á) 1. čustvo, ki ga povzroča doživljanje česa duševno bolečega, smrt, izguba koga: obšla, prevzela ga je žalost; čutiti, izražati žalost; nositi v sebi žalost; ekspr. pregnati komu žalost iz srca; od žalosti se razjokati; novica ga je navdala z žalostjo; z žalostjo se spominjati koga; ekspr. brezupna, grenka, nepopisna žalost; žalost za minulimi časi; žalost in veselje / te žalosti mi menda ne boš naredil; včasih pije na žalost, včasih na veselje // duševno stanje, ki je posledica tega čustva: premagati žalost; ekspr. prebuditi se iz žalosti; dobiti, najti koga v globoki žalosti / v družini, državi je zavladala žalost / v osmrtnicah v neizmerni žalosti sporočamo // kar izraža, kaže to čustvo, stanje: opaziti žalost v glasu koga; ekspr. čez obraz se mu razlije žalost / pogledati koga z žalostjo 2. lastnost, značilnost žalostnega: žalost slovesa / žalost nasmeha, pogleda / ekspr.: žalost jeseni neprijetnost, sivina; žalost pokrajine enoličnost, pustost; žalost političnega življenja se je še povečala neuspešnost 3. žalovanje: nositi črno v času žalosti / zaradi žalosti vse javne prireditve odpadejo / dan žalosti 4. ekspr. žalosten dogodek: doživela sta veliko žalost, umrl jima je sin / ne spodobi se peti, ko imajo žalost v hiši smrt, nesrečo 5. ekspr. nedejaven, nezabaven človek: pusti to žalost in pojdiva sama / sedeti kot živa žalost // slaba, nekakovostna stvar: kaj si pa kupil to žalost; ta izdelek, odgovor je žalost; vse skupaj je ena sama žalost 6. v prislovni rabi, v zvezi na žalost izraža prizadetost, nezadovoljstvo ob povedanem: na žalost je to nemogoče; na žalost misli še dosti ljudi tako / ali je vrnil? Na žalost ne // ekspr., v medmetni rabi izraža pritrditev z obžalovanjem: ali ste ga izgubili? Na žalost ● v osmrtnicah pogreb bo izpred hiše žalosti izpred hiše, v kateri je umrli živel; ekspr. kratko veselje — dolga žalost kratkotrajni prijetni stvari navadno sledi dolgotrajna žalostna, neprijetna ◊ um. podoba Marije Sedem žalosti Marije s sedmimi meči, zabodenimi v srce ♪
  24.      žórgati  -am nedov. (ọ̑) nar. vzhodno cmokati, čofotati: v slabih čevljih ji je žorgala voda žorgajóč -a -e: žorgajoča brozga ♪
  25.      žvekáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. redko žvečiti: žvekal je skorjico kruha / žvekati tobak / žvekati slamico gristi, grizljati 2. nar. cmokati, čofotati: voda mu je žvekala v čevljih; razmočena zemlja je žvekala pod nogami žvekajóč -a -e: žvekajoča zemlja ♪

   1 19 44 69 94 119 144 169 194 219



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA