Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
ogni (165) 
- ogníti ogníjem dov. (í ȋ) redko postati nekoliko gnil; nagniti: krompir je že ognil ognít -a -o: ognito sadje ♪
- ogníti se ógnem se in ôgnem se dov. (ȋ ọ́, ó) 1. z odmikom doseči, da se ne zadene ob kaj: ogniti se pešca; ogniti se avtomobilu / fant se je ognil s ceste na travnik umaknil // napraviti, da ne pride do srečanja, stika s kom: ogniti se sošolcem; ekspr. vedno se ga ogne v velikem loku / s pogledom se ga je ognila 2. s spremembo položaja, mesta doseči, da osebek ni deležen česa neprijetnega: ogniti se udarcu // napraviti, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: ogniti se težkega dela // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne pride do dejanja, kot ga določa samostalnik: ogniti se odgovoru, plačilu 3. napraviti, da ne pride do česa neprijetnega,
nezaželenega: ogniti se nesporazumu; ogniti se vojni 4. ekspr. ne uporabiti: ogniti se neprimernega izraza ♪
- inkógnito -a m (ọ̑) pri omenjanju znanih osebnosti, zlasti z javnimi funkcijami nastopanje, pojavljanje določene osebe, ne da bi bilo (javnosti) znano, kdo ta je: ministrov inkognito v letovišču / varovati svoj inkognito / redko potovati, priti v inkognitu inkognito ♪
- inkógnito prisl. (ọ̑) pri omenjanju znanih osebnosti, zlasti z javnimi funkcijami izraža, da (javnosti) ni znano, kdo določena oseba je: na letovišču je bil inkognito; potovati inkognito ♪
- izogníti se -ógnem se in -ôgnem se dov. (ȋ ọ̑, ó) 1. z odmikom doseči, da se ne zadene ob kaj: izogniti se pešca; izogniti se avtomobilu; komaj se je izognil na desno, da ni prišlo do trčenja / v ulici se lahko izogneta dva avtomobila vozita drug mimo drugega / v velikem loku se je izognil kupu kamenja // napraviti, da ne pride do srečanja, stika s kom: šel je po drugi cesti, da bi se izognil sošolcev; temu človeku se zmeraj izognem 2. s spremembo položaja, mesta doseči, da osebek ni deležen česa neprijetnega: izogniti se klofuti, udarcu // napraviti, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: izogniti se težkega dela; izogniti se odgovornosti // z oslabljenim pomenom, z glagolskim
samostalnikom izraža, da ne pride do dejanja, kot ga določa samostalnik: izogniti se odgovoru, plačilu 3. napraviti, da ne pride do česa neprijetnega, nezaželenega: izogniti se nesporazumu, sporom, vojni 4. ekspr. ne uporabiti: izogniti se neprimernega izraza; v svojih razpravah se ni mogel izogniti matematiki ● ekspr. raje je šel po daljši poti, da se je izognil slabi cesti da ni peljal, šel po njej; izognil se je materinim pogledom umaknil se je, da ga ni mogla videti ♪
- kognitíven -vna -o prid. (ȋ) filoz. spoznaven: kognitivne prvine ♪
- napogníti -pógnem tudi -pôgnem dov. (ȋ ọ́, ó) nekoliko upogniti: napogniti vejo ♪
- pogníti -gníjem dov. (í ȋ) redko zgniti: če ne bo voda hitro odtekla, bo vse pognilo ♪
- prepogníti -pógnem tudi -pôgnem dov. (ȋ ọ́, ó) dati, položiti en del česa čez drugega: prepogniti kos blaga, list papirja / prepogniti po dolžini prepógnjen tudi prepôgnjen -a -o: večkrat prepognjen bankovec ♪
- pripogníti -pógnem tudi -pôgnem dov. (ȋ ọ́, ó) narediti, povzročiti, da pride zgornji konec česa prožnega bližje k tlom: pripogniti drevesce, veje / pripogniti komu hrbet / pripognil je glavo, da je lahko vstopil sklonil / ekspr. oče ga je pripognil čez koleno in natepel po zadnji plati ga je položil na koleno z zgornjim delom telesa bližje k tlom; v strahu pripogniti ramena povesiti ∙ ekspr. bo že prišel pravi, ki te bo pripognil uklonil, si te podredil; pripogniti vogal lista zapogniti pripogníti se narediti, da pride glava, zgornji del telesa navzdol, zlasti naprej: pripognil se je in nekaj pobral; zaradi bolečin v križu se ne more
pripogniti / zastar.: do tal, nizko se pripogniti komu se prikloniti; pripogniti se h komu, nad koga se skloniti pripognívši zastar.: zavila ga je tesneje v odejo, pripognivši se globoko k njemu pripógnjen tudi pripôgnjen -a -o: stopal je pripognjen pod težkim bremenom; prisl.: hoditi pripognjeno ♪
- pripôgniv tudi pripognív prisl. (ó; ȋ) zastar. sklonjeno, pripognjeno: pripogniv se je bližal hosti / starček se drži pripogniv sključeno ♪
- spogníti spógnem tudi spôgnem dov. (ȋ ọ́, ó) star. upogniti: spogniti vejo / spogniti pismo prepogniti spogníti se pripogniti se: spogniti se k tlom ♪
- têrra incógnita têrre incógnite [tera inkognita] ž (ȇ-ọ̑) knjiž. popolnoma neznan, nepoznan svet: ta pokrajina mu je terra incognita // kar je popolnoma neznano, nepoznano sploh: afriška književnost je še terra incognita ♪
- upogníti upógnem tudi upôgnem dov. (ȋ ọ́, ó) 1. narediti, povzročiti, da zlasti kaj prožnega dobi polkrožno, krivo obliko: upogniti gumijasto cev; upogniti karton, palico; upogniti veje navzdol, navzgor; stebelca so se od težkih cvetov upognila; tramovi so se upognili zaradi prevelike obremenitve / jekleni trak se upogne se da upogniti / upogniti glavo skloniti; hrbet se mu je od napornega dela upognil sključil; ramena so se mu upognila povesila // spraviti v položaj, ko sosednji deli med seboj tvorijo kot: upogniti komolec; upogniti nogo v kolenu 2. ekspr. ukloniti: fant se ni dal upogniti;
upognil jih je z grožnjami / upognil je sosednje dežele si jih podredil / upognil je njeno šibko naravo; upogniti komu voljo zlomiti ∙ ekspr. upogniti hrbet, koleno, tilnik pred kom ukloniti se, vdati se; podrediti se; ekspr. upognil je koleno in prosil odpuščanja pokleknil je; ekspr. drevo se upogne, dokler je mlado mladega človeka je mogoče vzgojiti upogníti se zastar. pripogniti se, skloniti se: upognil se je in pobral kamen upógnjen tudi upôgnjen -a -o: od vetra upognjena drevesa; upognjen nos kriv; upognjen starec sključen; upognjena hrbtenica kriva ♦ les. pohištvo iz upognjenega lesa omehčanega s parjenjem ali kuhanjem, da se lahko krivi; upognjeno pohištvo ♪
- zapogníti -pógnem tudi -pôgnem dov. (ȋ ọ́, ó) 1. dati del zlasti ob koncu česa v tak položaj, da na drugem delu tega leži ali tvori z njim kot: zapogniti vogal lista, rjuhe; dvakrat zapogniti rob; zapogniti navznoter / zapogniti pločevino 2. narediti, povzročiti, da zlasti kaj prožnega dobi polkrožno, krivo obliko; upogniti: zapogniti poganjek rastline; polkrožno zapogniti zapógnjen tudi zapôgnjen -a -o: zapognjena rjuha; zapognjena veja ∙ miza z zapognjenimi nogami ukrivljenimi ♪
- zaupogníti -pógnem tudi -pôgnem dov. (ȋ ọ́, ó) redko upogniti: zaupogniti vejo ♪
- analógen -gna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na analogijo, podoben: analogen pojav, razvoj; moje stališče je analogno njegovemu / analogno sklepanje sklepanje po analogiji ♦ biol. analogni organi po funkciji podobni organi različnega nastanka in zgradbe ♪
- brúndati -am nedov. (ȗ) 1. oglašati se z nizkim, mrmrajočim glasom: medved zadovoljno brunda / možakar je brundal sam pri sebi / basi so brundali in violine pele 2. ekspr. z govorjenjem, mrmranjem izražati nevoljo, nesoglasje: kar naprej sitnari in brunda 3. preh. mrmraje peti: brundati (si) pesem brundajóč -a -e: jezno brundajoč se ga je medved ognil ♪
- dáleč prisl. (á) 1. izraža veliko razdaljo, ant. blizu: a) pri mirovanju: postaja je daleč; najbolj daleč; daleč naokoli najbogatejši; knjigo drži daleč od sebe; daleč po svetu znan; ekspr. daleč daleč spredaj; kmetije so daleč vsaksebi; tam daleč za drevjem; vidi le na daleč / ne daleč od hiše nedaleč; od daleč gledati, pozdravljati oddaleč / po mišljenju sva si daleč narazen; biti daleč od družbenega dogajanja, od resnice; v tehniki so daleč pred nami; ostal je daleč za časom b) pri premikanju: domov nima daleč; nocoj ne prideš daleč; premakniti mejo daleč naprej; spremil ga je daleč iz mesta; prevažati blago na daleč / od daleč se ga bom ognil oddaleč // izraža razdaljo sploh: izmeril je, kako daleč je skočil; do vode je uro daleč; kakor daleč seže oko, je sama ravnina; on stanuje bolj daleč kot jaz 2. izraža veliko časovno oddaljenost: konec leta je še
daleč; daleč nazaj najpomembnejši dogodek; pameten je in vidi daleč vnaprej, v prihodnji razvoj 3. ekspr. izraža veliko mero: daleč presega vrstnike; tako daleč se spozabi, da ga udari / daleč močnejši nasprotnik; daleč najhitrejši; cena je daleč previsoka ● z zidavo hiše so že daleč precej hiše so že sezidali; brez znanja ne prideš daleč ne boš imel uspehov; iron. daleč si prišel moralno, gospodarsko si zelo propadel; pripravila ga je celo tako daleč, da se je smejal dosegla je; ekspr. daleč sem od tega, da bi vse zanikal nikakor nočem vsega zanikati; ekspr. še (od) daleč mu ni podoben sploh ne; preg. jabolko ne pade daleč od drevesa otrok je tak kot starši; preg. počasi se daleč pride premišljena vztrajnost je koristnejša kot naglica; prim. dalj, dalje, dlje ♪
- dolžína -e [u̯ž] ž (í) 1. razsežnost med koncema ali najbolj oddaljenima ploskvama česa: izmeriti dolžino ceste; dolžina hiše ni v sorazmerju z višino in širino; dolžina in debelina niti / graditi ladje predpisane dolžine / cesta je na, v dolžini petih kilometrov uničena; reka je po vsej dolžini plovna; prepogniti list po dolžini v smeri, vzporedni z daljšim robom 2. velikost trajanja v času: določiti dolžino pogovora; spreminjanje dolžine dneva in noči 3. lastnost dolgega: ladja se zaradi dolžine ni mogla hitro obrniti / dolžina je knjigi v škodo obširnost, obsežnost ◊ avt. zavorna dolžina razdalja, ki je potrebna, da se vozilo pri določeni hitrosti ustavi; fiz. valovna dolžina razdalja (v smeri širjenja valovanja) med točkama, v katerih doseže valujoča količina hkrati največjo vrednost; geogr. zemljepisna dolžina oddaljenost kake točke na zemeljskem površju
od začetnega poldnevnika, merjena na vzporedniku; lingv. dolžina samoglasnika; mat. dolžina razdalja med dvema točkama ♪
- flektírati -am nedov. in dov. (ȋ) 1. lingv. menjati končnice pri samostalniku, pridevniku, zaimku, števniku in glagolu; pregibati: flektirati glagol 2. med. upogibati, upogniti: flektirati koleno ♪
- gárjavka tudi gárjevka -e ž (á) ženska, ki ima garje: garjavkam so se na daleč ognili / kot psovka izgini, ti potepinka, garjavka ♪
- homológen -gna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na homologijo; istoroden, istoizvoren: homologen pojav ◊ biol. homologni organi organi istega nastanka in iste zgradbe, a z različnimi funkcijami; geom. homologni stranici stranici, ki imata glede na okolje enako lego; kem. homologna spojina vsaka od spojin homologne vrste; homologna vrsta vrsta podobnih spojin, ki se med seboj razlikujejo samo po tem, da ima vsaka naslednja po eno določeno atomsko skupino več v verigasti molekuli ♪
- hŕbet -bta in hrbèt -btà m (ŕ; ǝ̏ ȁ) 1. del človeškega ali živalskega trupa ob hrbtenici: hrbet ga boli; hrbet se mu krivi pod bremenom; žival grbi hrbet; upogniti, vzravnati hrbet; vzpeti se konju na hrbet; zadeti si nahrbtnik na hrbet; držati roke na hrbtu; pot mu lije po hrbtu; s hrbtom zaslanjati kaj; konjski, mačji hrbet; raven, sključen, širok, upognjen hrbet; izbočeni, sprednji, zadnji del hrbta; meso s hrbta / v hrbet me zebe; žival je po hrbtu rjava; mraz ga stresa po hrbtu / kupiti telečji hrbet telečjo zarebrnico / pog. pri padcu si je zlomil hrbet hrbtenico // hrbtna stran telesa: ležati, plavati na hrbtu; obrniti se s hrbtom k steni / kazal jim je hrbet, zato ga niso spoznali bil je obrnjen tako, da so videli njegovo hrbtno stran; slišala je, da je za hrbtom nekaj počilo za njo 2. zgornji ali zadnji del predmeta, stvari: hrbet roke; hrbet čeka, menice;
podatki so na hrbtu slike / knjiž., redko stol s pozlačenim hrbtom naslonjalom, naslonilom / hrbet noža rezilu nasprotna stran // zadnji del skupine ljudi, živali: napasti sovražnika v hrbet 3. navadno s prilastkom del knjige, revije, kjer so listi združeni, speti: knjigo pozna že po hrbtu; knjiga z usnjenim hrbtom; napis na hrbtu knjige je že zbrisan 4. ekspr., redko izbokli del vala; greben: veliki valovi so nas dvigali na svoje široke hrbte ● pog. kriti komu hrbet ščititi, varovati ga; pog. obrniti, pokazati komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju; ekspr. temu so ustrojili hrbet pretepli so ga; naredili so ga pohlevnega; ekspr. ničesar ne bi izdal, čeprav bi mu jermene rezali s hrbta z ničimer ga ne bi prisilili, da bi izdal; pog., ekspr. naprtiti si kaj na hrbet prevzeti nase neprijetno skrb za kaj; pog., ekspr. na hrbtu imam že šest križev star sem že šestdeset let; pog., ekspr.
dobiti jih po hrbtu biti tepen; biti premagan; ekspr. plezati po hrbtih drugih hoteti doseči uspeh na škodo drugih; pog., ekspr. neprestano mu je za hrbtom ga nadzoruje; pog. za hrbtom so se mu muzali, smejali ko jih ni videl; pog. to so naredili za njegovim hrbtom brez njegove vednosti; živeti bogu za hrbtom v oddaljenem, zakotnem kraju; ekspr. to je bil nož v hrbet mlademu gibanju zahrbtno sovražno dejanje proti njemu ◊ anat. nosni hrbet vrhnji del nosu, ki daje nosu profil; gastr. srnin hrbet slaščica iz biskvitnega testa z dodatkom čokolade, okrašena z mandeljni; geogr. gorski hrbet zaobljena, podolgovata gorska vzpetina; podmorski hrbet; lingv. hrbet jezika zgornji del jezika med konico in korenom ♪
- hrbteníca -e ž (í) 1. del telesnega ogrodja iz vretenc, ki poteka na hrbtni strani trupa: upogniti, vzravnati hrbtenico; pri padcu si je zlomil hrbtenico; kriva hrbtenica 2. publ., s prilastkom glavni, bistveni del česa: črna metalurgija je hrbtenica industrializacije; vzpenjača je postala hrbtenica turističnega centra / sodelavci so dali reviji trdno ideološko hrbtenico ● publ. zlomiti hrbtenico birokratizmu premagati ga; ekspr. ima prožno hrbtenico menja prepričanje v skladu z razmerami; ekspr. pomagal si je z mehko hrbtenico tako, da se je prilagodil vsaki situaciji; ekspr. življenje mu je dalo nekaj hrbtenice je povzročilo, da je postal bolj samozavesten; ekspr. bil je človek brez hrbtenice zaradi koristi je spreminjal svoje prepričanje ◊ anat. ledvena, prsna, vratna hrbtenica; navt. (ladijska) hrbtenica ladijska vez, ki je vzporedna z gredljem
♪
1 26 51 76 101 126 151 
