Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ogled (677-701)


  1.      osrečeválen  -lna -o prid. (ȃ) knjiž. osrečujoč: osrečevalen pogled; osrečevalne besede ♪
  2.      osrečeváti  -újem nedov. (á ȗ) delati, povzročati, da je kdo srečen: vse to človeka osrečuje; zavest, da mu pomaga, ga je osrečevala // ekspr. razveseljevati: vso hišo je osrečeval s svojo veselostjo / iron. spet nas osrečuje s svojim duhovičenjem osrečujóč -a -e: osrečujoč nasmeh, pogled; dobil je osrečujoče sporočilo ♪
  3.      osredotóčiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) 1. povečati količino, množino česa na določenem mestu, območju: poveljstvo je osredotočilo čete v bližini sovražnikovih položajev; ves kapital se je osredotočil v rokah peščice ljudi // združiti na enem mestu, usmeriti v središče: osredotočiti funkcije; njeno življenje se je osredotočilo okoli doma / osredotočiti pozornost, prizadevanje / knjiž. vsi pogledi so se osredotočili v tisto smer obrnili, uprli 2. v zvezi z na usmeriti prizadevanje, aktivnost: razmere so jih osredotočile na gospodarska vprašanja; popolnoma se je osredotočil na nalogo ∙ publ. osredotočiti vse napore v izgradnjo samoupravnih odnosov zelo si prizadevati, se potruditi za osredotóčiti se (miselno) se zbrati: v takem hrupu se ni mogoče osredotočiti osredotóčen -a -o: osredotočena dejavnost; osredotočena oblast; pri tem delu je potrebna osredotočena pozornost ♪
  4.      osrepéti  -ím dov., osrêpi in osrépi (ẹ́ í) knjiž. postati srep: pogled mu je nenadoma osrepel ♪
  5.      osteklenéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. postati podoben steklu: riž zalijemo, ko ostekleni ♦ metal. pesek ostekleni se spremeni v steklasto snov 2. ekspr. postati negiben, tog: ostekleneli so od groze / ko je to videl, mu je obraz osteklenel // v zvezi z oči na široko odpreti veke in ne premakniti zrkla: bolniku oči osteklenijo / ob pogledu na ta prizor so jim osteklenele oči osteklenèl in osteklenél -éla -o: osteklenel pogled; gledal ga je z osteklenelimi očmi ♪
  6.      ostekléti  -ím dov. (ẹ́ í) knjiž. ostekleneti: glina pri določeni temperaturi ostekli / ostekleti od groze / oči so mu osteklele od jeze in razburjenja osteklèl in osteklél -éla -o: osteklel pogled; osteklele oči ♪
  7.      óster  -tra tudi ôstra -o stil. -ó prid., ostréjši (ọ́, ó) 1. ki dobro reže, seka, grize: oster meč, nož; ostri zobje; ostra kosa; ostro rezilo; oster kot britev // ki bode, zbada: oster trn; ostra brada, dlaka / ostra bodica / ostri kremplji / oster pesek; na ostri skali se je opraskal 2. ki je ozke, koničaste oblike: ostri vrhovi gor; ostre ličnice / pokončna, ostra pisava / ekspr. ima dolg, oster nos // ki ima izrazite mejne črte: ostri obrisi, robovi; ostre sence 3. zelo sposoben za sprejemanje dražljajev: oster sluh, vid, voh / ostro oko, uho 4. ki vsebuje, izraža strog, neprizanesljiv odnos: z ostrim glasom vprašati; oster odgovor; ni vzdržal njegovega ostrega pogleda; ostre besede; ostra kazen, kritika, ocena / predstojnik je bil oster človek; ne bodi tako oster 5. nav. ekspr. ki se pojavlja a) v visoki stopnji, v močni obliki: oster glas, krik, pok, žvižg; oster okus, vonj; ostra bolečina; ostra svetloba / oster mraz hud; oster veter, zrak veter, zrak, ki vzbuja občutek hudega mraza; letos bo ostra zima / ostro podnebje podnebje s hudim mrazom in veliko vročino b) v zelo izraziti obliki: oster ovinek / oster boj, spor; prišlo je do ostre medsebojne konkurence / ostre črte, poteze na obrazu; med obema področjema ni ostre meje 6. ekspr. bister, prodoren: oster opazovalec / oster duh, razum, um; ostro mišljenje ● ekspr. biti ostrega jezika odrezav, napadalen; ekspr. ima oster nos bistro, pravilno predvideva; žarg., šport. ostra igra neobzirna, zelo borbena igra; ostra paprika pekoča paprika ◊ bot. ostri mleček rastlina z belim sokom v steblih, ki raste na močvirnatih travnikih, Euphorbia esula; film. ostri rez zaporedje dveh različnih posnetkov brez vmesne slikovne povezave; fot. ostri posnetek posnetek, pri katerem je posneti predmet, pojav jasno, razločno viden; ostra slika; gastr. ostra moka moka iz drobnih delcev; geom. ostri kot kot, manjši od 90°; voj. ostri naboj naboj s kovinsko kroglo óstro in ostró tudi ôstro prisl.: ostro dišati; ostro kaznovati, obsoditi, odgovoriti; ostro pogledati; pot zavije ostro na levo; ostro začrtane meje ♪
  8.      ostrašíti  -ím in ostrášiti -im dov., ostrášil (ȋ í; á ȃ) 1. vzbuditi strah: tako so ga ostrašili, da si ni upal nadaljevati dela; saj ne bo tako hudo, kot pravijo, ne dajte se ostrašiti 2. zastar. prestrašiti, ustrašiti: njegov divji pogled jo je ostrašil; ostrašiti otroka; tako sem se ostrašil, da mi še zdaj srce razbija ostrašèn -êna -o in ostrášen -a -o: ostrašen otrok; ostrašen zaradi njenih besed, je odnehal; pred hišo je ostrašena obstala ♪
  9.      ostròg  in ostróg -óga m (ȍ ọ́; ọ̑) star. (vojaški) tabor, (vojaško) taborišče: turški ogledniki so se vtihotapili v ostrog; težko se je navadil na življenje v ostrogu ♪
  10.      ostrostrélski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na ostrostrelce: ostrostrelska akcija ♦ voj. ostrostrelska puška posebej prirejena puška repetirka z daljnogledom in dometom do 1.000 m ♪
  11.      osúpel  -pla -o [ǝu̯] prid. (ú) nav. ekspr. zelo začuden: osupel človek; bil je osupel; ves osupel je odkimal / osupel pogled osúplo prisl.: osuplo pogledati, vprašati; prim. osupniti ♪
  12.      osúpiti  -im dov. (ú ȗ) knjiž. narediti, povzročiti, da se kdo zelo začudi; osupniti: njegov jezni pogled jo je osupil; govornikove besede so poslušalce osupile; brezoseb. osupilo jo je, da se je že vrnil osúpljen -a -o: osupljen ženski glas ♪
  13.      osúpniti  -em dov. (ú ȗ) nav. ekspr. 1. zelo se začuditi: ob tej novici je osupnila; osupnil je nad njeno razgledanostjo 2. preh. narediti, povzročiti, da se kdo zelo začudi: dogodek je osupnil javnost; vse je osupnila dečkova podobnost z dedom; brezoseb. osupnilo me je, da je kljub bolezni prišel osúpnjen -a -o knjiž. osupel: bil je osupnjen nad njihovo neobčutljivostjo; ves osupnjen je stekel za njim; prisl.: osupnjeno pogledati, vprašati; prim. osupel ♪
  14.      osvajálski  -a -o [u̯s in ls] prid. (ȃ) nanašajoč se na osvajalce ali osvajanje: imeti osvajalske namene; udeleževati se osvajalskih pohodov; osvajalska država / osvajalski pogled ♪
  15.      osvájati  -am nedov. (á) 1. z bojem spravljati tuje ozemlje pod svojo oblast: osvajati dežele 2. ekspr. prihajati v težko dostopne kraje, zlasti prvi: osvajati globine morja, vrhove // prihajati na posamezna mesta težko dostopnega kraja, prostora: osvajati ocean, vesolje 3. ekspr. pridobivati si naklonjenost, ljubezen koga: pevka je osvajala poslušalce / njegov nasmeh osvaja / zna osvajati ženske; že dalj časa jo osvaja si prizadeva pridobiti njeno ljubezen // vzbujati pozitiven odnos do česa: gibanje ga je začelo osvajati; glasba ga osvaja 4. publ. dobivati, dosegati: osvajati medalje / naši tekmovalci osvajajo prva mesta 5. publ. učiti se, priučevati se: spominsko osvajati snov / tovarna osvaja nove tehnološke postopke ● publ. ideja je bila privlačna in množice so jo hitro osvajale sprejemale; ekspr. ta šport osvaja svet pridobiva vedno več privržencev; publ. tovarna že osvaja tuje tržišče začenja prodajati svoje izdelke na tujem tržišču; publ. osvajati znanje pridobivati; publ. kapital si je osvajal države gospodoval nad njimi, imel nad njimi oblast osvajajóč -a -e 1. deležnik od osvajati: prodirali so naprej, osvajajoč deželo za deželo; govoril je navdušeno, s svojo prikupnostjo osvajajoč poslušalce; imeti osvajajočo moč 2. ekspr. zelo privlačen, prikupen: nisem še srečal tako osvajajočega človeka / imeti osvajajoč glas; osvajajoč nasmešek / osvajajoč pogled na mesto ♪
  16.      ošíniti  -em dov. (í ȋ) 1. na hitro pogledati: posmehljivo ga je ošinila in odšla / z očmi ga je ošinila skrivaj, od strani; ošinil jo je z jeznim, ostrim pogledom 2. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom; ošvrkniti: ošiniti konja z bičem; ošinila jo je z metlo ● ekspr. vrstice je le ošinil na hitro, površno prebral; knjiž. obstala je, kakor bi jo strela ošinila oplazila, zadela ošínjen -a -o: bil je ošinjen od strele ♪
  17.      ošínjati  -am nedov. (í) večkrat na hitro pogledati: ošinjala je goste drugega za drugim / njene oči so ošinjale vsakega sobesednika; z očmi, pogledi ošinjati koga ♪
  18.      oškrábati  -am tudi -ljem dov., tudi oškrabála (á) nar. oškrbiti: pri pospravljanju je oškrabala ogledalo / videti je bilo, kakor da bi ga miši oškrabale oškrában -a -o: oškraban umivalnik; oškraban zid pod oknom okrušen ♪
  19.      ošvígniti  -em dov. (í ȋ) 1. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: ošvigniti konja z bičem; s pasom ga je ošvignil po obrazu 2. ekspr. na hitro pogledati; ošiniti: samo ošvignila ga je in jezno odšla / z očmi je ošvignil gole stene sobe; ošvigniti koga s pogledom ● ekspr. zdel se ji je kot hrast, ki ga je ošvignila strela oplazila, zadela ♪
  20.      ošvŕkati  -am dov. (r̄ ȓ) 1. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: ošvrkati konja z bičem; pren., ekspr. v tem romanu je ošvrkal njihovo dvojno moralo 2. ekspr. na hitro pogledati; ošiniti: posmehljivo ga je ošvrkala in odšla iz sobe / ošvrkal jo je s sovražnim pogledom ● ekspr. ošvrkali so ga drobci granate oplazili, zadeli ♪
  21.      ošvŕkniti  -em dov. (ŕ ȓ) 1. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: ošvrkniti konja z bičem; pren., ekspr. v članku je ošvrknil tudi gostince; mimogrede ga je ošvrknil z besedo 2. ekspr. na hitro pogledati; ošiniti: jezno jo je ošvrknil in odšel / postrani ga je ošvrknila z očmi; ošvrkniti koga s posmehljivim pogledom ♪
  22.      otóžen  -žna -o prid., otóžnejši (ọ́ ọ̄) ki je v stanju čustvene prizadetosti: otožen človek; biti, postati otožen; ekspr. danes si pa nekam otožen žalosten, potrt // ki izraža, kaže tako stanje: otožen glas, pogled, smehljaj // ki povzroča tako stanje: otožen spomin; obšle so ga otožne misli / otožna glasba, pesem / ekspr. otožna jesenska pokrajina otóžno prisl.: otožno gledati v daljavo; otožno se nasmehniti; ne bo je več nazaj, je otožno rekel; sam.: v njenih očeh je bilo nekaj otožnega ♪
  23.      otŕzniti  -em dov. (ŕ ȓ) nar., v zvezi z okno, vrata nekoliko odpreti: narahlo je otrznil vrata in pogledal v sobo otŕznjen -a -o: otrznjeno okno ♪
  24.      ovladováti  -újem nedov. (á ȗ) star. obvladovati: ovladovati položaj / dobro ovladuje francoščino ovladujóč -a -e: imel je prodoren in ovladujoč pogled ♪
  25.      ovohávati  -am nedov. (ȃ) 1. vohajoč se približevati na več mestih: pes ga je ovohaval in mahal z repom; živali sta se prijazno ovohavali 2. zaznavati, ugotavljati z vohom: ovohavati hlapljive snovi / redko ovohavati smrad vohati, duhati 3. ekspr. s prikritim poizvedovanjem, iskanjem prizadevati si priti do česa: dolgo so ovohavali njihovo skrivališče, pa ga niso našli // s prikritim opazovanjem ugotavljati mnenje, mišljenje drugega: previdno so se ovohavali ● ekspr. fant je ovohaval motor od vseh strani ogledoval; ekspr. podjetni časnikar je spretno ovohaval zasebno življenje znanih ljudi si prizadeval o njih čim več izvedeti ♪

   552 577 602 627 652 677 702 727 752 777  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA