Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
ogla (51-75) 
- debeloglávost -i ž (ā) med. značilnost človeka z nesorazmerno veliko glavo ♪
- doglávnik -a m (ȃ) zastar. prvi za poglavarjem, namestnik: poglavar in njegov doglavnik ♪
- dolgoglàv in dolgogláv -áva -o [u̯g] prid. (ȁ á; ȃ) antr. ki ima dolgo in ozko glavo: dolgoglav človek / dolgoglava lobanja ♪
- dolgoglávec -vca [u̯g] m (ȃ) antr. človek z dolgo in ozko glavo: stari Slovani so bili pretežno dolgoglavci ♪
- dolgoglávost -i [u̯g] ž (ā) antr. značilnost človeka z dolgo in ozko glavo ♪
- drobnoglàv in drobnogláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ) ki ima drobno, majhno glavo: drobnoglav otrok ♪
- drobnoglávec -vca m (ȃ) ekspr. kdor ima drobno, majhno glavo ♪
- drobnoglávost -i ž (ā) med. značilnost človeka z nesorazmerno majhno glavo ♪
- dvóglásen -sna -o prid. (ọ̑-ā) muz. komponiran za dva glasova: dvoglasna melodija, pesem / dvoglasno petje dvóglásno prisl.: dvoglasno peti ♪
- dvóglásje -a s (ọ̑-ȃ) muz. glasbeni stavek za dva glasova: uvajati dvoglasje ♪
- dvóglásnik -a m (ọ̑-ȃ) lingv. zveza dveh različnih samoglasnikov ali samoglasnika in samoglasniškega glasu kot ena glasovna enota: razvoj dolgih samoglasnikov v dvoglasnike ♪
- dvóglásniški -a -o (ọ̑-ȃ) pridevnik od dvoglasnik: dvoglasniški izgovor ♪
- dvóglàv in dvógláv -áva -o prid. (ọ̑-ȁ ọ̑-á; ọ̑-ȃ) ki ima dve glavi: dvoglavo tele / v pravljicah dvoglavi zmaj; pren. dvoglava gora ∙ dvoglavi orel podoba orla z dvema glavama, zlasti v državnih grbih ♦ anat. dvoglava mišica mišica, ki ima na enem koncu dva kraka ♪
- ênoglásen -sna -o prid. (ē-ā) muz. komponiran za en glas: enoglasna melodija / enoglasno petje ênoglásno prisl.: enoglasno peti ♪
- enoglásen -sna -o prid. (á ā) ki vsebuje, izraža isto mnenje: enoglasna sodba; enoglasno pričevanje prič / njihov odgovor je bil enoglasen / enoglasna izvolitev soglasna enoglásno prisl.: bil je enoglasno izvoljen ♪
- ênoglásje -a s (ē-ȃ) muz. glasbeni stavek za en glas: v antiki so poznali samo enoglasje ♪
- ênoglásnik -a m (ē-ȃ) lingv. glasovna, zlasti samoglasniška enota kot posledica samo enega obstojnega položaja govoril ♪
- ênoglàv in ênogláv -áva -o prid. (ē-ȁ ē-á; ē-ȃ) ki ima eno (samo) glavo: enoglavi, dvoglavi orel v grbih ♪
- fluvioglaciálen -lna -o prid. (ȃ) geol. nanašajoč se na delovanje tekoče vode v ledeni dobi: fluvioglacialne naplavine ♪
- gologlàv tudi gologláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ) ki ima golo glavo: gologlav starec / bil je bos in gologlav brez pokrivala ♪
- gologlávec -vca m (ȃ) nav. ekspr. gologlav človek ♪
- gromoglásen -sna -o prid. (ā) knjiž., redko gromovit, gromek: slišal se je gromoglasen krohot ♪
- kodroglàv in kodrogláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ) ekspr. ki ima kodraste lase: kodroglavi fantič ♪
- kodroglávček -čka m (ȃ) manjšalnica od kodroglavec ♪
- kodroglávec -vca m (ȃ) ekspr. kdor ima kodraste lase: dekle hodi z nekim kodroglavcem ♪
1 26 51 76 101 126 151 176 201 226 
