Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ogib (76-100)


  1.      iztegoválka  -e [tudi u̯k] ž (ȃ) anat. mišica, ki izteguje del okončine: palčna iztegovalka; iztegovalka stegna, zapestja; iztegovalke in upogibalke ♪
  2.      iztézen  -zna -o prid. (ẹ̄) knjiž. na katerem se mišice ob upogibu iztegnejo: iztezna in upogibna stran nadlakta ♦ anat. iztezna mišica iztegovalka ♪
  3.      iztéznica  -e ž (ẹ̑) anat. iztegovalka: upogibnice in izteznice ♪
  4.      jágnedič  -a m (ā) manjšalnica od jagned: veter je upogibal mlade jagnediče ♪
  5.      jezikáč  -a m (á) slabš. kdor (rad) neumestno, gostobesedno izraža nejevoljo, nesoglasje: izogibati se jezikačev; lenuh in jezikač ♪
  6.      katéri 2 -a -o zaim. (ẹ̑) v vezniški rabi, v oziralnih odvisnih stavkih 1. za uvajanje stavka, ki prilastkovno določa osebo ali stvar v nadrednem stavku a) v predložni rabi: to je čas, o katerem govorimo; žena, do katere je imela zaupanje; volilna enota, v kateri kandidira / neprav. razpisano je delovno mesto, za katerega je potrebna visoka izobrazba za katero b) pri izogibanju dvoumosti: mati mojega prijatelja, kateri je zdaj v Kopru; to je tisti, kateremu je vse zaupal / raba peša on je mož, kateremu se sme verjeti ki se mu sme; zastar. odšel je na kongres, kateri obravnava ta vprašanja ki // raba peša za uvajanje stavka, ki na splošno določa osebo ali stvar v nadrednem stavku: katere hočete na izlet, se prijavite; katera vzame pijanca, je neumna tista, ki; vsaka, ki / katere čevlje obuje, vsaki ga ožulijo 2. v rodilniku za izražanje pripadnosti, lastnine: odbor, katerega naloge so znane; ljudstvo, v katerega imenu nastopate; publ. predpisi, na podlagi katerih se določa dohodnina 3. za dopolnjevanje, opredeljevanje vsebine nadrednega stavka: odštel mu je deset tisočakov, od katerih je dva pridržal; prodajalka mu je dala vrečico, v katero je stresel sladkorčke (in) vanjo je stresel; publ. motovilec je prineslo na trg nekaj kmetic, katere so ga hitro prodale te so ga hitro prodale ● zastar. ta stil vlada do Michelangela, kateri mojster pomeni začetek nove dobe (in) ta mojster; napake najdeš na katerem si že bodi človeku kateremkoli, kateremsibodi; prim. katerikoli, katerisibodi ♪
  7.      kímast  -a -o prid. (í) nav. ekspr. ki (rad) kima, upogiba glavo: kimast človek / kimast klas / kimast cvet ♦ bot. kimasta lepnica rastlina z belimi, zelenkastimi ali rdečkastimi prevesnimi cveti, Silene nutans ♪
  8.      klécati  -am nedov. (ẹ̄) nehote, sunkovito upogibati nogo v kolenu, zlasti med hojo: ves čas je klecal / ekspr. klecati od utrujenosti biti zelo utrujen / noge so nam klecale // ekspr. počasi, okorno stopati: rudarji so trudni klecali iz jam; po cesti kleca tovorna živina klecajóč -a -e: stopati s klecajočimi koraki; klecajoča hoja ♪
  9.      kléšče  kléšč ž mn. (ẹ́ ẹ̑) 1. orodje za prijemanje iz dveh železnih, navzkrižnih ročic: odpreti, zapreti klešče; držati, prijeti železo s kleščami; s kleščami potegniti žebelj iz deske; klešče in kladivo / čeljusti klešč / kombinirane klešče s ploščatimi in nekoliko priostrenimi čeljustmi; koničaste s koničastimi, ploščate klešče s ploščatimi čeljustmi; kovaške klešče // navadno s prilastkom kleščam podobna priprava: lesene klešče; klešče ščipalke za ščipanje, preščipavanje, zlasti žice; klešče za kodranje las; klešče za orehe, pecivo 2. ekspr., s predlogom položaj, ko samostojno ukrepanje, odločanje ni mogoče: dobila ga je v svoje klešče; biti v kleščah; držati, imeti koga v kleščah / z oslabljenim pomenom iztrgati se iz klešč imperializma ◊ elektr. izolirne klešče z ustrezno izolacijo za delo pri napravah, ki so pod napetostjo; gozd. gozdarske klešče orodje za merjenje debeline lesa; med. ekstrakcijske klešče; porod s kleščami kleščni porod; teh. cevne klešče za prijemanje in vpenjanje cevi; razperilne klešče za upogibanje zob pri žagi na eno in drugo stran; vet. kopitne klešče orodje za odstranjevanje odvečne roževine na kopitu; voj. klešče položaj, ko koloni napadata sovražnika z bokov; zool. klešče kleščam podoben prvi par nog pri rakih ♪
  10.      klétev  -tve ž (ẹ̑) groba beseda, besedna zveza, izrečena navadno v afektu: govoril je grde, grozne, robate kletve; ekspr. iz ust so mu vrele kletve / iz sobe se je slišala kletev preklinjanje; ekspr. kletvam se je izogibal ni klel ♦ rel. zelo nespoštljiv, žaljiv izraz o Bogu, svetih osebah ali stvareh // z besedami izražena želja, da bi koga zadelo zlo, nesreča: njegova kletev se je izpolnila; zadela jo je očetova kletev / ekspr. to je kletev usode ♪
  11.      kljúčiti  -im nedov. (ú ȗ) knjiž. kriviti, upogibati: ključiti hrbet, rame; ključiti se pod bremenom / skrb ga je ključila ♪
  12.      kloníti  klónim nedov. (ȋ ọ́) knjiž. upogibati, sklanjati: sneg kloni veje; glava se mu kloni na prsi ♪
  13.      kompozícija  -e ž (í) 1. razporeditev in medsebojni odnos med glavnimi elementi, sestavinami umetniškega dela; gradnja, ustroj: pisati v kompoziciji drame; kompozicija pesmi, skladbe / v kompoziciji avtor ni izviren / notranja kompozicija romana / šola za arhitekturno kompozicijo; stebriščna kompozicija stavbe // nav. ekspr. razporeditev in medsebojni odnos med glavnimi elementi, sestavinami kake celote: izogiba se kričečih barvnih kompozicij / plastična kompozicija predmetov v izložbi razporeditev 2. glasbeno delo, skladba: v spored so uvrstili tudi eno njegovih kompozicij; klavirska kompozicija // veda o glasbenem delu: intenziven študij kompozicije / oddelek za kompozicijo na glasbeni akademiji 3. knjiž., navadno s prilastkom umetniško delo, zlasti slikarsko: razstava baročnih kompozicij; stene so okrašene z mozaičnimi kompozicijami; končuje oljno kompozicijo / mesto slovi po mogočnih arhitekturnih kompozicijah 4. žel. več za transport pripravljenih, med seboj povezanih vagonov, brez lokomotive: kompozicija je iztirila; lokomotiva vleče kompozicijo potniških, tovornih vagonov / sestaviti vlakovno kompozicijo vlak ♪
  14.      konflíkt  -a m (ȋ) 1. duševno stanje nemoči zaradi nasprotujočih si teženj; nasprotje, napetost: taka hotenja nujno povzročajo konflikt; moralni konflikti / konflikt med hotenjem in nemočjo / duševni konflikt ♦ lit. dramski konflikt akcijska ali duševna napetost med nosilci dramskega dogajanja // nav. ekspr. spor, nesoglasje: konflikt med strankama postaja vse resnejši; ostri politični konflikti / konfliktov se izogiba / pojavljajo se vedno večji družbeni konflikti nasprotja ∙ ekspr. pogosto je v konfliktu s šefom ne soglaša z njim, mu nasprotuje; ekspr. priti v konflikt s predpisi ravnati v nasprotju z njimi 2. publ., navadno s prilastkom vojna, spopad: meddržavni spor je prerasel v konflikt / neizogibnost vojaških konfliktov ♪
  15.      konvencionálnost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost konvencionalnega: konvencionalnost zgodbe / izogibati se shem in konvencionalnosti / konvencionalnost družbe / po prvih konvencionalnostih si skoraj nista imela kaj povedati konvencionalnih besedah ♪
  16.      krčílen 1 -lna -o prid. (ȋ) ki krči, upogiba: krčilna moč ♪
  17.      kúga  -e ž (ú) 1. huda nalezljiva bolezen bezgavk, pljuč ali krvi: v mestu je kuga; izbruhnila je epidemija kuge; povzročitelj kuge; smrdi kot kuga; bolezen se je širila kot kuga zelo hitro; ogibajo se ga kot kuge / ekspr. črna kuga / kot kletvica: da bi te kuga; kuga te poberi // ekspr., v povedni rabi izraža težko ozdravljivost ali neozdravljivost, navadno zelo razširjene bolezni: rak je grozljiva kuga / ta bolezen je prava kuga 2. ekspr., navadno s prilastkom kar ima množično uničujoče, pogubne posledice: take ideje so kuga sodobne družbe; kuga fašizma se širi po Evropi / alkoholna kuga ● publ. bela kuga čezmerno omejevanje rojstev ◊ bot. vodna kuga vodna rastlina z listi, nameščenimi v vretencih, in dolgopecljatimi cveti, Elodea canadensis; kem. cinova kuga razpadanje cina v prah; med. bubonska kuga pri kateri otečejo bezgavke; pljučna kuga; vet. goveja kuga nalezljiva bolezen goveda z vnetjem in nekrozo sluznice prebavil; kokošja kuga nalezljiva bolezen perutnine z vnetjem dihal in prebavil; pasja kuga nalezljiva bolezen psov zlasti z vnetjem dihal, prebavil in osrednjega živčevja; prašičja kuga nalezljiva bolezen prašičev s krvavitvami v notranjih organih in vnetjem prebavil ♪
  18.      kúžen  -žna -o prid. (ú) 1. nalezljiv: kužna bolezen 2. ki lahko okuži: osamitev kužnega bolnika; ogiba se ga, kot bi bil kužen ◊ med. kužen infekcijski; kužna klica bolezenski mikrob, mikroorganizem; um. kužno znamenje znamenje, postavljeno v spomin na kugo ♪
  19.      kvéčiti  -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) ekspr. kriviti, upogibati: starost ga kveči ♪
  20.      láž  -í ž (ȃ) 1. zavestno neresnična izjava z namenom zavajati v zmoto: to je laž; to je očitna, velika, ekspr. debela, gola, grda laž / ne nasedajte lažem; govoriti o kom laži / pomagala si je s konvencionalno lažjo, da očeta ni doma / ali je bila v njenih obljubah laž // nav. mn. izmišljotina, čenča: kdo ti je pravil te laži; posedal je po krčmah in razkladal svoje laži 2. ekspr. kar ne ustreza resnici: sovražiti laž; boj resnice z lažjo 3. ekspr. potvorjenost, nepristnost, narejenost: laž na obrazu igralk / povsod se šopiri laž; v njem ni laži in hinavščine / njihova družinska sreča je laž je le navidezna 4. glagolnik od lagati, zlagati se: izogibati se laži; povej, kako je bilo, a brez laži / laž iz usmiljenja; laž v sili / mislim iskreno, pa mi podtikajo laž; neprestana laž o lepem življenju ● ekspr. laž je pri njih zelo v časteh radi lažejo; pog. postaviti koga na laž dokazati komu, da je lagal; trditi, da je lagal; pog. postaviti trditev na laž dokazati, da ne vsebuje resnice; pog. dobiti, ujeti koga na laži, v laži ugotoviti, da se je kdo zlagal; ekspr. ta časopis pita bralce z lažmi iz določenih namenov objavlja neresnične, izmišljene, zmotne stvari; preg. laž ima kratke noge laž se kmalu odkrije ◊ psih. detektor laži aparat, ki zapisuje fiziološke procese, nastale v telesu zasliševanega, kadar ta ne govori resnice ♪
  21.      lepôtnost  -i ž (ó) um. kar (naj) vzbudi vtis lepega: z resno lepotnostjo modelirani obrazi; cerkev, zgrajena v novi tehniki in njej ustrezajoči lepotnosti; lepotnost železobetona / umetnik se je v delu izogibal idealni lepotnosti lepoti ♪
  22.      léska  -e ž (ẹ́) grm z nazobčanimi listi in visečimi mačicami: po gmajni rastejo leske; upogibal je lesko, da bi dosegel lešnike; urezati si v leski palico v leskovem grmu / leska se praši pri cvetenju odpada z njenih mačic rumenkast cvetni prah / pog. obroči iz leske leskovega lesa ♦ agr. debeloplodna leska; vrtn. rdeča leska okrasni grm z rdečimi listi, Corylus avellana atropurpurea; turška leska okrasno drevo piramidaste oblike, Corylus colurna ♪
  23.      ljudjé  ljudí m mn., daj. ljudém, tož. ljudí, mest. ljudéh, or. ljudmí (ẹ̑) 1. množina od človek, razen 4: a) ta žival se boji ljudi; kipi predstavljajo bitja, ki so pol ljudje pol živali; prevoz ljudi in tovora; trupla ubitih ljudi; zdravniški poskusi na ljudeh; ljudje in živali b) neki ljudje čakajo pred vrati; ljudje, ki so ga srečevali, so ga pozdravljali; tam sem našel ljudi, ki so mi pomagali; pri mizi je prostora še za tri ljudi; gruča ljudi; nekaj ljudi je že v čakalnici; ob požaru je bilo poškodovanih pet ljudi; zbralo se je precej ljudi; ekspr. cela reka ljudi se vali s prireditve; ljudi je bilo kot listja (in trave) zelo veliko; nabralo se je ljudi, da niso imeli kam sesti / kot nagovor: kar naprej, ljudje; ljudje, odprite; kaj pa mislite, ljudje božji; v medmetni rabi ljudje božji, kaj sem vse doživel / pog.: koliko ljudi sprejme avtobus potnikov; pri tem časopisu je delalo le malo ljudi sodelavcev c) dobri ljudje so mu pomagali; hinavski, pošteni ljudje; mladi in stari ljudje se težko razumejo; ogibaj se ljudi, ki mislijo le nase / star. novice so prenašali berači in drugi popotni ljudje / v povedni rabi saj niso ravno slabi ljudje č) kmečki, mestni ljudje; poslovni ljudje; tako so sklenili ljudje na upravi; skrb za delovne ljudi; žarg.: govoril sem z odgovornimi ljudmi; politični ljudje politiki; vodilni ljudje d) se bomo že dogovorili, saj smo vendar ljudje; to so ljudje, vam rečem dobri, pošteni ljudje; to niso ljudje, ampak lutke; ker mi nismo le številke, smo ljudje! (Kajuh); Pokazali ste mi, kaj je moj posel — iz hlapcev napraviti ljudi (I. Cankar) e) hudo je, če ljudje nimajo kaj jesti; v mestu ljudje nimajo pravega miru; ljudem gre zato, da sploh lahko zidajo / tam ljudje slabo živijo 2. osebe kot družbena skupnost: to so si ljudje izmislili; ne vznemirjajte ljudi; pusti ljudi, naj govorijo, kar hočejo / bratstvo vseh ljudi; enakopravnost ljudi pred zakoni; odnosi med ljudmi 3. osebe, zlasti v odnosu do kakega dogajanja ali stvari: ljudje so se temu čudili; ne vem, kaj ljudje mislijo o njem; ljudje ga opravljajo; ljudje bodo to kmalu pozabili; ljudje pravijo, da ni prav ravnal; kaj bodo rekli ljudje, če bodo izvedeli ● ekspr. vsi smo pač ljudje imamo človeške lastnosti, napake; šalj. ženske so ga klicale: Janez, sedi k nam, bomo vsaj ljudje skupina oseb moškega in ženskega spola; star. njegovo dekle je bilo revnih ljudi iz revne družine; ogibati se ljudi biti nedružaben, samotarski; ekspr. ti še ne poznaš ljudi po mojem mnenju so ljudje slabi; pog. dal se je ljudem v zobe povzročil, omogočil, da ga opravljajo; star. dati knjigo med ljudi izdati, objaviti; premalo greš med ljudi v javnost, v družbo; tak ne moreš med ljudi v javnost, v družbo; star. slovnica je prišla med ljudi leta 1854 je izšla; stvar je že prišla, prodrla med ljudi se je razvedela, postala splošno znana; pog. tako sem kosmat, da nisem za med ljudi za v javnost, v družbo; knjiž. bivši ljudje ki so izgubili svoj (važni) položaj v družbi; evfem. živel je od tega, kar so mu dali dobri ljudje od miloščine, od pomoči drugih; publ. s tem so bili ogroženi mali ljudje ljudje brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to so naši ljudje privrženci, somišljeniki; šef je dobro poznal svoje ljudi podrejene; bodi kakor doma, saj si prišel k svojim ljudem sorodnikom, svojcem; nikogar od svojih ljudi nima več članov družine, svojcev; to so ljudje starega kova ki se v vsem držijo ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čeznje, to so že ljudje na mestu zaupanja vredni, pošteni; vas šteje komaj petdeset ljudi prebivalcev; v obratu je zaposlenih čez sto ljudi delavcev, uslužbencev; živeti daleč od ljudi nedružabno, samotarsko; ko bi ljudje ne mrli, bi svet podrli; vsi ljudje vse vedo; prim. človek ♪
  24.      ljudomŕzništvo  -a s (ȓ) knjiž. mržnja do ljudi in ogibanje njihove družbe: ljudomrzništvo glavnega junaka v drami ♪
  25.      lóčje  -a s (ọ̄) več ločkov, ločki: ločje se upogiba; voda obliva ločje; mlaka, zarasla z gostim ločjem / tam se razprostira ločje in bičje z ločki porasel svet // stebla ločkov: preproste rogoznice, spletene iz ločja ◊ bot. enocvetno ločje alpska rastlina z drobnimi cveti v socvetju, Juncus monanthos ♪

   1 26 51 76 101 126 151 176 201 226  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA