Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ogelnik (5)

1.      ógelnik  -a [gǝl] m (ọ̑) 1. obrt. preprosta priprava za merjenje kotov: ogelnik, dleta in meter / nastavljivi ogelnik 2. predmet, navadno kamen, ki stoji na oglu, robu česa: stoji negibno kakor ogelnik ♪
2.      četveroógelnik  -a [gǝl] m (ọ̑) štirioglat predmet: kamnit četveroogelnik ♪
3.      štíriógelnik  -a [gǝl] m (ȋ-ọ̑) knjiž. pokrivalo s štirimi ogli: pokril se je s štiriogelnikom ♪
4.      tríógelnik  -a [gǝl] m (ȋ-ọ̑) trirogeljnik: pokriti se s triogelnikom / orožniški, vojaški triogelnik ♪
5.      vógelnik  -a [gǝl] m (ọ̑) 1. obrt. preprosta priprava za merjenje kotov: vogelnik, dleta in meter 2. predmet, navadno kamen, ki stoji na voglu, robu česa: spotakniti se ob vogelnik ♪