Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

odpor (201-225)


  1.      očivíden  -dna -o prid. (í ȋ) star. očiten: to je očividen dokaz, da smo prav ravnali / njegov namen je bil očividen / očividen neuspeh ga je potrl zelo velik, hud očivídno prislov od očividen: očividno kazati odpor / v povedni rabi očividno je, da hoče govoriti z njim // izraža precejšnjo verjetnost, prepričanost: očividno se s tem še ni sprijaznila ♪
  2.      odbòj  -ôja m (ȍ ó) 1. glagolnik od odbiti: odboj žoge / odboj valov je bil izredno močen / knjiž. te poteze moderne so nastale kot odboj na tedanji pozitivizem odpor 2. fiz. pojav, da se spremeni smer valovanja v prvi snovi ob vpadu na mejo druge snovi: odboj svetlobe, zvoka // pojav, da telo deluje na drugo telo z odbojno silo: odboj istoimenskih električnih nabojev ♪
  3.      odbójnost  -i ž (ọ̑) 1. knjiž. odpor, nasprotovanje: s svojo metodo je izzval odbojnost učencev / odbojnost do tujega / odbojnost in privlačnost med njima 2. fiz. razmerje med odbitim in vpadnim tokom valovanja: ugotavljanje svetlobne odbojnosti snovi ♪
  4.      odlóčen  -čna -o prid., odlóčnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki se hitro in nepopustljivo odloča: odločen človek; bila je zelo delavna in odločna // ki izraža močno voljo, nepopustljivost: odšel je z odločnimi koraki; oglasiti se z odločno besedo; mož odločnih potez na obrazu 2. publ. ki ne dopušča pomislekov, dvomov: gre za njihovo odločno izjavo / zavzeti odločno stališče / potreba po odločnem boju // ki ne dopušča ugovora, oporekanja: odločen ukaz; nujni so bili odločni ukrepi proti takim težnjam / vodil je odločno vojaško politiko 3. ekspr. (zelo) velik, pomemben: pričakovali so več odločnih sprememb / ta drama pomeni odločno stopnjo naprej / naletel je na odločen odpor velik, močen 4. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: ta slika kaže odločen preobrat k naturalizmu ● zastar. bili so za trdno odločni, da bodo šli na izlet odločeni odlóčno prisl.: odločno ukrepati, zahtevati; odločno ga je zavrnila; bili so odločno za ta predlog; obleka je odločno predraga; odločno premalo vas je ● ekspr. zima se je že odločno začela je že precej huda ♪
  5.      odrívanje  -a s (í) glagolnik od odrivati: odpor vode pri odrivanju / odrivanje mučnih spominov / odrivanje slovenskega prebivalstva od obale ♪
  6.      odtegnítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od odtegniti: odtegnitev podpore / biti kaznovan zaradi odtegnitve vojaški obveznosti ♪
  7.      odtegovánje  -a s (ȃ) glagolnik od odtegovati: odtegovanje obresti / odtegovanje podpore / to je dokaz odtegovanja dolžnostim ♪
  8.      odúren  -rna -o prid., odúrnejši (ū) ki vzbuja odpor: odurne spake; podgane se mu zdijo odurne / govori odurne besede; imeti odurne navade // ekspr. neprijazen, nepriljuden: biti mrk in oduren / govoriti z odurnim glasom odúrno prisl.: odurno se zasmejati; sam.: imeti nekaj odurnega na obrazu ♪
  9.      odvísen  -sna -o prid. (í ȋ) navadno v povedni rabi, navadno v zvezi z od 1. ki je v takem odnosu do koga, da ta skrbi za njegove potrebe: mladič je dolgo odvisen od svoje matere; zaradi bolezni je bila popolnoma odvisna od drugih / odvisni smo drug od drugega // ki je v takem odnosu do koga, da potrebuje od njega določeno pomoč: sin študira in je odvisen od staršev; biti finančno, gospodarsko, kulturno odvisen od koga / preveč je odvisen od vašega mnenja preveč ga upošteva 2. ki je v takem odnosu do koga, da mora upoštevati njegovo voljo, zahteve: dokler prejema njihovo podporo, je od njih odvisen; žena je bila v preteklosti odvisna od moža // star. nesvoboden, nesamostojen: boj odvisnih narodov za svobodo; kolonije in druge odvisne dežele 3. ki je v takem odnosu do česa, da to omogoča njegovo uresničitev, določa stopnjo, lastnosti: tudi od pridnosti je odvisen uspeh dela; cena je odvisna od stroškov; vidljivost je odvisna od čistosti ozračja ● od vaše izjave je odvisna odločitev sodnikov vaša izjava bo odločilno vplivala nanjo; od tega je odvisna njena prihodnost to je zelo pomembno zanjo; vse je odvisno od sreče stvar bo uspela le v ugodnih okoliščinah; od vas je odvisno, kam bomo šli vi boste odločili; od vremena je odvisno, če bomo šli šli bomo le ob ugodnem vremenu ◊ ekon. odvisni stroški stroški v zvezi z nabavo, prevozom, skladiščenjem blaga; lingv. odvisni govor navajanje tujega sporočila v slovnični odvisnosti od poročevalčevega govorjenja; odvisni sklon vsak od šestih sklonov razen imenovalnika; odvisni stavek stavek podredja, ki smiselno dopolnjuje nadredni stavek; mat. odvisni sistem sistem med seboj odvisnih enačb, vektorjev, aksiomov; odvisna spremenljivka količina, katere vrednost je odvisna od drugih količin odvísno prisl., navadno v povedni rabi izraža omejitev: stvar je lahko dobra ali slaba, odvisno je, kako nanjo gledate; elipt.: jed je odlična, odvisno od okusa; nekateri odidejo veseli, drugi pa žalostni, odvisno od značaja ♪
  10.      odvrátnost  -i ž (ā) nav. ekspr. lastnost odvratnega človeka: težko je prenašal njegovo odvratnost / prikazoval mu je dekletove odvratnosti napake // odpor, velika nenaklonjenost: nenadoma je začutila silno odvratnost do njega / vojnih časov se spominja z odvratnostjo ♪
  11.      oficír  -ja m (ȋ) član poveljniškega vojaškega osebja, častnik: postal je oficir; vojaki in oficirji / aktivni oficir; oficir za zvezo / oficir milice ♦ navt. oficir trgovske mornarice absolvent srednje ali višje pomorske šole; voj. oficir čin od podporočnika do polkovnika ali nosilec takega čina ♪
  12.      oficírski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na oficirje, častniški: oficirska uniforma / oficirski poklic ♦ voj. oficirski čin čin od podporočnika do polkovnika ♪
  13.      ôgenj  ôgnja m (ó) 1. pojav, pri katerem oddaja snov ob spajanju s kisikom svetlobo in toploto: ogenj gori, plapola, tli, ugaša, žari; ogenj greje; ogenj v peči prasketa; ogenj je zagorel in razsvetlil okolico; ekspr. ogenj požira seno; kuriti, zanetiti ogenj; gasilcem je uspelo ogenj pogasiti; razpihovati ogenj; nalagati (drva) na ogenj; ekspr. hiša je bila vsa v ognju je gorela; rana peče kot ogenj; zardela je kot živi ogenj / kuriti stražne ognje; sedeti ob tabornem ognju / proti ognju odporna snov; pren. v očeh ji je žarel ogenj // pog. požar: v tej vasi je bil lani ogenj / kot klic pri požaru ogenj 2. pog. vir toplote za kuhanje, pripravljanje hrane: zmanjšati ogenj; vzeti posodo z ognja; kuhati, peči na močnem, slabem ognju / kuhati na odprtem ognju neposredno nad plameni 3. knjiž., ekspr. velika življenjska moč, sila: ogenj se mu preliva po telesu; imeti ogenj v srcu / konj je poln ognja // visoka stopnja čustvene vznemirjenosti, razgibanosti: žarel je od notranjega, ustvarjalnega ognja; biti ves v ognju; o tem je govoril z vsem mladostnim ognjem; prepevali so z velikim ognjem / to je dajalo ognja dejanjem in besedam / z ognjem se je lotil stvari // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: gorel je v ognju ljubezni; ogenj navdušenja; iti skozi ogenj terorja; ogenj vstaje se je hitro širil / biti v ognju debate 4. knjiž. rdeča svetloba, žarenje: nebo je bilo v ognju zahajajočega sonca; ogenj večerne zarje / ko je vstopila, so bila njena lica v ognju 5. voj. močnejše obstreljevanje določenega cilja: ogenj z vseh strani jih je prisilil k umiku; odpreti, ustaviti ogenj iz pušk; sovražnik je odgovoril z ognjem; strojnični in topovski ogenj; znajti se v območju sovražnikovega ognja; ustavitev ognja / bočni ogenj iz orožja, postavljenega bočno na smer obrambe ali napada; navzkrižni ogenj obstreljevanje istega cilja z več strani, zlasti iz zasede / kot ukaz ogenj 6. voj. oborožen spopad, boj: borci so šli v ogenj; poslati vojake v ogenj; dozdaj še ni bil v ognju; pren. kadar je kaj važnega, pošlje ženo v ogenj ● ekspr. komaj odpre usta, že je ogenj v strehi nastane prepir, spor; ekspr. bruhati ogenj in žveplo na nasprotnika silovito ga napadati z besedami; pog. imaš ogenj vžigalice, vžigalnik, da si prižgem cigareto; ekspr. s tem je prilil olja na ogenj je koga še bolj razburil, razdražil; je še poslabšal položaj, odnose; ekspr. zanj dam roko v ogenj prepričan sem, da je pošten, sposoben; ekspr. šla bi v ogenj zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; ekspr. imeti dve železi v ognju dva načrta hkrati za dosego kakega cilja; ekspr. prekaliti se v ognju veliko pretrpeti, prestati; je med dvema ognjema v položaju, ko ga ogrožata, delujeta nanj dve nasprotujoči si sili; ekspr. igrati se z ognjem lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti; ekspr. zatreti kaj z ognjem in mečem s silo, nasilno, z orožjem; bengalični ogenj ognjemet v različnih, pisanih barvah; grški ogenj nekdaj vnetljiva snov za zažiganje zlasti sovražnih ladij; ekspr. dekle je živi ogenj zelo živahno, ognjevito; požiralec ognja artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo gorečo palico; star. puška na dva ognja dvocevka; boji se ga kakor živega ognja zelo; novica je šla kakor ogenj po deželi se je zelo hitro širila; preg. ni dima brez ognja ni posledice brez vzroka ◊ elektr. Elijev ogenj in elijev ogenj svetlikanje na strelovodu zaradi razelektrenja ob nevihti; rel. večni ogenj pekel; šport. olimpijski ogenj ki se prinese iz kraja Olimpija in gori med olimpijskimi igrami; med dvema ognjema skupinska otroška igra z žogo; teh. v ognju obstojen ki pri visoki temperaturi ne spremeni svojih lastnosti; voj. metalec ognja orožje, ki pod pritiskom brizga gorečo snov ♪
  14.      ogrinjálen  -lna -o prid. (ȃ) ki je za ogrinjanje: ogrinjalna ruta ◊ bot. ogrinjalna pleva podporni list pri klasku trav ♪
  15.      okrepíti  -ím dov., okrépil (ȋ í) 1. narediti kaj (bolj) krepko, močno: z drsanjem okrepiti noge; okrepiti se za potovanje; med počitnicami se je okrepil / okrepiti stebre s podporami / okrepiti postojanko s topovi / veter se je okrepil / okrepiti mir, oblast, zaupanje utrditi; okrepiti odpornost povečati 2. narediti kaj številčno močnejše: okrepiti straže; okrepiti zbor s starejšimi pevci / publ.: okrepiti sklade za šolstvo povečati; okrepiti varnostne ukrepe pomnožiti ◊ lingv. polglasnik se lahko okrepi v a okrepljèn -êna -o: okrepljeni stebri; posadka, okrepljena z novo enoto ♦ lingv. prislov menda je včasih okrepljen s prislovom ja ♪
  16.      okrepljeváti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž., redko utrjevati, krepiti: okrepljevati telo / okrepljevati stolpe / okrepljevati odpornost večati ♪
  17.      oksidíranje  -a s (ȋ) glagolnik od oksidirati: preprečevati oksidiranje; odpornost proti oksidiranju ♦ elektr. anodno oksidiranje ♪
  18.      oktánski  -a -o prid. (ȃ) teh., navadno v zvezi oktansko število število, ki izraža odpornost bencina proti klenkanju: bencin z nizkim oktanskim številom / žarg.: 80-oktanski bencin bencin, ki ima oktansko število osemdeset; oktanska vrednost bencina oktansko število bencina ♪
  19.      omajáti  omájem tudi omájati -em tudi -am dov., omájaj omájajte tudi omajájte; omajál tudi omájal (á á; á; ā) 1. narediti, povzročiti, da kaj ni več trdno, stabilno: zasilni šotor je vsaka sapica omajala; potres je omajal temelje stavbe; zob se mi je omajal / ugled se mu je omajal; omajati si položaj 2. narediti, povzročiti, da kdo v svojem mnenju, ravnanju ni več odločen, trden: njegove solze so jo omajale; njihovi ugovori ga niso mogli omajati; nazadnje se je le omajal / njegovega sklepa niso mogli omajati; omajati koga v njegovem prepričanju 3. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj pri kom ne obstaja več v prejšnji meri: omajati komu ugled, upanje; to mu je omajalo zaupanje v človeka / prenaporno delo mu je omajalo zdravje ● ekspr. pijača jim je omajala jezike je povzročila, da so začeli dosti in sproščeno govoriti omaján tudi omájan -a -o: njen odpor je bil s tem omajan; utrditi omajano prijateljstvo ♪
  20.      omrazíti  -ím in omráziti -im dov., omrázil (ȋ í; ā ȃ) star. narediti, da kdo začuti odpor, veliko nenaklonjenost: sovražnik je hotel mladini omraziti naš jezik; dom so mu popolnoma omrazili omražèn -êna -o in omrážen -a -o in omrazèn -êna -o in omrázen -a -o osovražen: pri vseh je bil omražen; v njem so gledali pripadnika omražene oblasti ♪
  21.      omŕza  -e ž (ȓ) star. velik odpor, sovraštvo: ta občutek se je v njem stopnjeval do omrze ♪
  22.      opírati 1 -am nedov. (ȋ ȋ) navadno v zvezi z na 1. dajati, postavljati kaj v tak položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: sedel je v kotu in opiral brado na kljuko palice; opirati komolce na mizo // delati, da kdo je, ostane v pokončnem položaju; podpirati: ranjenca sta opirala dva borca; opiral ga je z levico / na strmini so morali opirati voz 2. imeti, uporabljati kaj za osnovo, izhodišče: svojo prošnjo opiram na naslednje; opirati trditev na že znana dejstva; opirati se na znanstvena spoznanja / sodba se opira na izpovedi prič opírati se 1. držati se koga tako, da se ohrani pokončen položaj: vso pot se je opiral nanj // biti v takem položaju, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: stal je pri mizi in se z rokami opiral nanjo; opirati se na palico, ob palico 2. nav. ekspr. biti v prostorsko neposrednem stiku s čim: zadnja stran hiše se opira na strmo pobočje 3. imeti, dobivati pomoč, podporo: tudi v nesreči se lahko opira nanj / opirati se na lastne sile, sposobnosti opiráje: sedel je, žalostno opiraje glavo v dlan; pisati o stvari, opiraje se na dejstva; stopal je počasi, opiraje se na palico opirajóč -a -e: stal je, opirajoč se na gorjačo; na poskuse opirajoče se raziskave ♪
  23.      opozícija  -e ž (í) 1. v nekaterih državah nasprotovanje stranke, strank političnemu programu druge stranke, drugih strank, navadno vodilnih: opozicija proti programu stranke je prenehala; vladni predlog je naletel na opozicijo / stranka je v opoziciji nasprotuje politiki vladajoče stranke // publ. opozicijska stranka, opozicijske stranke: pripadati opoziciji; poslanci leve opozicije; voditelj opozicije / parlamentarna opozicija / leva opozicija v demokratski stranki skupina, krilo 2. knjiž. nasprotovanje, odpor: ko je spregovoril, je začutil med poslušalci tiho opozicijo / to je storil iz opozicije; biti v opoziciji nasprotovati 3. astr. konfiguracija, pri kateri je premičnica navidezno na nasprotni strani neba kot Sonce: konjunkcija in opozicija / Jupiter je v opoziciji s Soncem 4. lingv. razmerje med dvema istovrstnima jezikovnima prvinama, ki se v čem popolnoma razlikujeta: pomenska opozicija ◊ šah. položaj kraljev, stoječih si nasproti v isti smeri, med katerima je liho število polj ♪
  24.      opréti  oprèm dov., opŕl (ẹ́ ȅ) navadno v zvezi z na 1. dati, postaviti kaj v tak položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenese na kaj: opreti roke na mizo, ob kolena // narediti, da kdo je, ostane v pokončnem položaju; podpreti: bolnika sta oprla dva moža / opreti strop z oporami 2. vzeti, uporabiti kaj za osnovo, izhodišče: opreti sodbo na ugotovljena dejstva; znanstvenik se je v svoji raziskavi oprl na najnovejše izsledke opréti se 1. prijeti se koga tako, da se ohrani pokončen položaj: začutila je, da se ji vrti v glavi, zato se je oprla nanj // postaviti se v tak položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenese na kaj: opreti se na komolce; opreti se na palico; z roko se je oprla ob rob mize 2. dobiti pomoč, podporo: v težavah se lahko opre nanj; opri se nase opŕt -a -o: na palico oprt starec; izjava je oprta na dejstva; gospodarstvo, oprto na težko industrijo ♪
  25.      osámljen  -a -o prid. (ȃ) 1. ki je brez družbe, brez povezave z drugimi: osamljen človek; na starost je bil osamljen / počutil se je osamljenega / zelo je osamljen in žalosten sam // ki je brez podpore, sodelovanja drugih: to je bil napad osamljenega nasprotnika / njegovo stališče je osamljeno / pri tem prizadevanju ni bil osamljen sam 2. ki okoli sebe, v bližini nima drugih stvari svoje vrste: pregnati koga na osamljen otok; osamljene zvezde; drevo je stalo osamljeno / osamljen sprehajalec / ne gre za osamljen dogodek osámljeno prisl.: živel je zelo osamljeno; prim. osamiti ♪

   76 101 126 151 176 201 226 251 276 301  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA