Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

odpor (151-175)


  1.      mumificírati  -am nedov. in dov. (ȋ) s sušenjem in balzamiranjem delati kaj, zlasti truplo, odporno proti razpadanju: mumificirati truplo; mumificirati živali; na vročem in suhem zraku so se trupla mumificirala mumificíran -a -o: mumificirana riba; mumificirano telo velikega voditelja; ekspr. presojati kaj s stališča mumificiranega narodnjaštva nesodobnega, neživljenjskega ♪
  2.      nabrékanje  -a s (ẹ̄) glagolnik od nabrekati: pospešiti nabrekanje semena; narediti kaj odporno proti nabrekanju / nabrekanje bezgavk, žlez ♪
  3.      nagónski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na nagon: čutiti, imeti nagonski odpor do česa; nagonski strah; nagonsko dejanje, življenje / z nagonsko kretnjo si je zapel ovratnik / človekov nagonski svet / to je nagonski človek nagónsko prisl.: nagonsko čutiti, sovražiti; nagonsko je planil pokonci ♪
  4.      nalèt  -éta m (ȅ ẹ́) 1. glagolnik od naleteti: preprečevati nalet snega in ledu s streh / te rastline se razmnožujejo z naletom semen 2. publ. nenaden, silovit nastop, pojav česa na določenem kraju: nalet burje / naleti sovražnih letal // nenaden, kratkotrajen, navadno silovit napad: v enem samem naletu so strli sovražnikov odpor / v letalskem naletu so pobili veliko ljudi 3. avt., žel. trčenje, trk vozečega vozila v vozilo, ki stoji ali vozi v isti smeri: vožnja tik za tovornjakom se je končala z naletom; v preteklem letu je bilo veliko naletov; trčenja, naleti in iztirjenja vlakov; nalet od spredaj, zadaj 4. šport. del smučarske skakalnice od vrha do odskočišča: skakalnica ima prekratek nalet; popraviti, skrajšati, zgraditi nalet; nalet, doskočišče in iztek // startno mesto, s katerega se skakalec spusti: tekmovalci so skakali z najvišjega naleta ♪
  5.      naletéti  -ím dov., nalêtel (ẹ́ í) 1. v zvezi z na nehote, navadno nepričakovano srečati, najti koga: v mestu je naletel na prijatelja; celo tam smo naleteli na Slovenca / na take ljudi še nisem naletel // nehote, navadno nepričakovano priti do česa, najti kaj: po dolgi hoji naletijo na sončno jaso; pod hribom je naletel na mlin, zastar. mlin / pred mestom so naleteli na zasedo / ladja je naletela na čeri; vlak je naletel na mino zadel, zapeljal / v knjigi včasih naleti tudi na črke, ki jih ne pozna 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da postane kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: naleteti na ovire, težave / naleteli so na močen odpor sovražnika; naleteti na dober, lep sprejem biti dobro, lepo sprejet / povsod so naleteli na razumevanje in podporo; publ. resolucija je naletela na širok odmev 3. avt., žel. trčiti, zaleteti se z vozečim vozilom v vozilo, ki stoji ali vozi v isti smeri: kljub zaviranju je naletel na vozilo pred seboj / vlak je naletel / avtomobil je naletel na drog ● star. take te še nisem naletel videl, našel; na hrustanec naletimo na mnogih delih telesa hrustanec je; ekspr. hotel ga je ogoljufati, prestrašiti, pa ni naletel na pravega ni se mu posrečilo; ekspr. danes boš pri direktorju slabo naletel ne boš dosegel tega, kar hočeš, pričakuješ naletéti se 1. z letenjem, premikanjem po zraku priti kam v velikem številu: na gnojne kraste so se naletele muhe; okrog luči se je naletelo veliko vešč 2. s padanjem priti kam, pojaviti se kje v določeni količini: s pobočja, sten se naletijo kupi kamenja; s stropa se naletijo na tla koščki ometa in prah 3. pog., ekspr. s tekom, hitenjem priti kam, pojaviti se kje v velikem številu: v hipu se je na kraj nesreče naletelo polno ljudi / vojaki, ki so se naleteli v jarek, so začeli streljati ♪
  6.      naslánjati  -am nedov. (ā) dajati, postavljati kaj v poševen, nagnjen položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: naslanjati deske na steno / ne naslanjajte koles na zid / naslanjati obraz med dlani, na dlani, v dlani; naslanjati brado, komolce na mizo; pren. mesto naslanja svoj razvoj na staro prometno osnovo naslánjati se 1. biti v poševnem, nagnjenem položaju, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: naslanjati se z rokami na mizo; naslanjati se na ograjo, steno / na enem koncu se ključnica naslanja na prsnico 2. nav. ekspr., s prislovnim določilom biti v prostorsko neposrednem stiku s čim: jezero se na severu naslanja na hribe; zadnja stran hiše se naslanja ob strmo pobočje / ti prostori se naslanjajo na vežo // biti, nahajati se na kakem področju, navadno na večji površini: mesto se naslanja na južno stran hriba 3. publ., s prislovnim določilom biti odvisen: njegove sedanje pesmi se naslanjajo na ljudskega duha; optimizem se naslanja na povečanje izvoza; gradnja tovarne se naslanja na velike potrebe trga / naslanjati se na zgodovinske vire 4. publ., navadno v zvezi z na imeti, dobivati pomoč, podporo: ta stranka se naslanja na delavce / naslanjati se na lastne sile ● ekspr. drugi so delali, on pa se je samo na lopato naslanjal ni delal; je pogosto počival ◊ lingv. predlogi se naslanjajo na naglašene besede za seboj v govoru se povezujejo z njimi v naglasno enoto, celoto naslanjáje star.: naslanjaje se na brata, je prišepal do doma naslanjajóč -a -e: spal je, naslanjajoč glavo na mizo; naslanjajoč se na te dokaze, je zavrnil vse očitke ♪
  7.      naslómba  -e ž (ọ̑) star. naslonitev: naslomba na stare običaje // zastar. pomoč, podpora: na mojo naslombo lahko zmeraj računaš ♪
  8.      nasloníti  -slónim stil. -ím dov., naslônil stil. naslónil (ȋ ọ́, í) 1. dati, postaviti kaj v poševen, nagnjen položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenese na kaj: nasloniti lestev na zid; nasloniti ob ograjo prisloniti / naslonil je puško na okno in ustrelil / nasloniti komolce na mizo; nasloniti hrbet na vrata; nasloniti se na lopato, palico; z vso težo se je naslonil na prijatelja; nasloniti se na zid ∙ knjiž. ladja je naslonila bok ob pomol se je z bokom dotaknila pomola; je pristala ob pomolu 2. publ., navadno v zvezi z na napraviti, da je kaj odvisno: trditve je naslonil na trdne dokaze; knjižni jezik se je naslonil na narečje / nasloniti akcijo na mlajše moči nasloníti se 1. vzeti, uporabiti kaj za osnovo, izhodišče: nasloniti se na folkloro; prevod se je oblikovno tesno naslonil na izvirnik / proizvodnja se je naslonila na uvoz 2. s prislovnim določilom poiskati, dobiti pomoč, podporo: vodstvo se je naslonilo na preizkušene kadre; ko je bil v težavah, se je naslonil na prijatelje / nasloniti se na lastne moči 3. ekspr. uporabiti, izkoristiti kako področje bivanja, nahajanja za uspešno opravljanje določene dejavnosti, naloge: partizani so se naslonili na gozdne višine in dolgo odbijali sovražnika; levo krilo vojske se je naslonilo na breg reke ● ekspr. grem se malo naslonit, ob desetih me pa pokličite odpočit se, leč naslonívši star.: naslonivši se na steno, je začutil v hrbtu ostro bolečino naslónjen -a -o 1. deležnik od nasloniti: stal je, naslonjen na jablano, in govoril; novela je naslonjena na motiv iz ljudske pesmi; vas je naslonjena na položno pobočje 2. nav. ekspr. ki je v prostorsko neposrednem stiku s čim: severni del Italije je široko naslonjen na evropsko celino / publ. dežela je po reki naslonjena na morje povezana, zvezana z morjem ♪
  9.      navelíčati se  -am se dov. (ȋ) 1. prenehati imeti, občutiti kot zanimivo a) osebo: take družbe se je kmalu naveličal; vsi so se ga že naveličali / ekspr.: naveličala se je svojega fanta ne ljubi ga več; se te žena še ni naveličala b) stvar, predmet: naveličala se je čevljev z visokimi petami; te obleke ne maram več, ker sem se je naveličal / jabolk, mesa se je že naveličal c) lastnost, značilnost: takšne lepote se človek ne naveliča / naveličal sem se njene dobrote, trme 2. z nedoločnikom ali glagolskim samostalnikom izraža odpor osebka, da se dejanje nadaljuje: naveličati se čakanja, dela, vožnje; otroci so se že naveličali igre; naveličal se je odgovarjati strankam, poslušati radio / naveličal se je življenja v mestu / naveličal se je, da bi vsak dan razlagal isto stvar / brala je, dokler se ni naveličala dokler je hotela, želela navelíčan -a -o 1. deležnik od naveličati se: naveličan sem čakanja; so že naveličani dela; naveličan sem tega enoličnega življenja 2. nav. ekspr. ki je brez volje, zanimanja: naveličan človek; tako naveličane ženske še nisem srečal; fant je do grla naveličan / vanj so strmeli sami naveličani obrazi / spregovoril je z naveličanim glasom ♪
  10.      nè  prisl., neposredno pred osebno glagolsko obliko ne (ȅ) I. 1. s povedkom zanika glagolsko dejanje: ne grem; ne bodo ga ujeli; ne vem; ekspr. take priložnosti nisem in ne bom imel več / o tem bi rajši ne govoril; ne bi ga rad srečal / pri zanikanih zaimkih in prislovih se nikalnica pred glagolom ponovi: nič ne pomaga tajiti; nas ne vpraša nihče; iz njega ne bo nikoli nič; nikoli več ga ne srečam / v zanikanem stavku je predmet neposredno prehodnega glagola v rodilniku: sosedovi še nimajo avtomobila; tu ne prodajajo zelenjave / nedoločnikov predmet je a) v rodilniku, če je povedek glagol nepolnega pomena: noče prodati posestva; ne mara delati nadlege; ne morem dobiti zveze; ne sme kaznovati otrok b) v rodilniku ali tožilniku, če je povedek glagol s polnim pomenom: ne bojim se povedati resnice in resnico / če je predmet pred zanikanim povedkom, je pogostejša raba rodilnika tega dela ne mislim prevzeti c) v tožilniku, če je nedoločnik v stavku osebek: ni naša naloga iskati krivce; napako obsojati ni težko / kadar izraža zanikani glagol biti nenavzočnost osebka v stvarnosti, je ta v rodilniku: očeta ni doma; danes me ne bo na večerjo; ekspr. vrnitve k staremu ni in ne more biti / tožilnik mere ostane tudi za zanikanim povedkom: ne meri niti dva metra; še eno leto ni vzdržal / ne upoštevaje dejstva; ne daleč od hiše nedaleč // z velelnim naklonom izraža prepoved: ne bodite malomarni; ne hodi po sredi ceste / v zanikanem velelniku se rabi nedovršnik namesto dovršnika tudi za enkratno prepoved zdaj ne hodi na sonce / raba peša od njega ne jemlji ničesar ne vzemi ničesar / pog., z nedoločnikom: le ne obupati; ne me strašiti // v zvezi z naj izraža omiljeno prepoved ali željo, da se kaj ne zgodi: naj se ne prenagli / oče želi, naj ne bi začeli, dokler sam ne pride 2. z drugim stavčnim členom izraža nasprotje, izključevanje: popustiti mora on, ne ona; ne meni, tebi bo žal; ti mikrobi povzročajo drugačno, ne alkoholno vrenje / vrnil se je še ne deset minut potem / to je izjema, ne pravilo / elipt. pametno ali ne, tako bom naredil 3. ekspr. poudarja nasprotni pomen: vaš otrok ni neumen, samo učiti se noče; ni slabo, kar si naredil / ne dosti vredno blago; ne nazadnje sem tudi jaz tukaj; obhajale so ga ne preveč prijetne misli; hitro ukrepa, pa ne nespametno zelo pametno 4. ekspr. izraža popravek: bil je nekakšen upravnik, ne upravnik, kdove kaj je bil; ura je pol devetih, ne, že skoraj devet / lahko spet prideš, samo ne jutri // izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo: on mi je bil prijatelj, ne, oče; ne enkrat, desetkrat sem ti razložil 5. v vprašalnih stavkih izraža domnevo, ugibanje: ali ni tisti mož tvoj stric; pog. ga ne bi kozarček / recite, ali ne bi hoteli sodelovati; ekspr. pa reci, če ni lep // ekspr., v retoričnem vprašanju poudarja nasprotno trditev: kdo bi se ne jezil; ali vam nisem rekel, da se nanj ne zanašajte; kaj bi ne vedel, saj že vsi govorijo o tem / elipt. poznaš ga, kaj bi ga ne; saj še ni ura osem. O, kako da ne / si zadovoljen? Kako da ne da, seveda // ekspr. izraža ukaz, grajo: presneti otrok, ali ne boš jedel; kaj te ni sram, da se potepaš; ali ne boš tiho // ekspr. izraža nejevoljo, presenečenje: kaj še nisi napisal naloge; ravno sem hotel na sprehod, kaj ti ne pride obisk // elipt. izraža pričakovanje pritrditve: lepa stvar, ne; zdaj gremo pa domov, ali ne; to se ti je samo zareklo, ne res / pa ne, da iščeš mene menda iščeš mene ll. elipt. 1. izraža zanikanje, zavrnitev, ant. da: si ti poklical? Ne; ali je knjiga tvoja? Ne, izposojena; si že truden? Še ne / ekspr., okrepljen: ali se ga kaj bojiš? Prav nič ne; nikakor ne, res ne, še malo ne / ekspr., s povzetjem: ne hodi tja, nikar ne; ne bom več pil, jaz že ne; ne vdamo se, za ves svet ne / ekspr., s povzetjem na začetku: ne, tega ne verjamem; oh ne, saj ni res 2. zanika trditev prejšnjega stavka: on zna govoriti, ti pa ne; še danes bo dež. Upam, da ne // ekspr. zanika ves stavek: moral bi delati, ne pa, da pohajaš; tega pa ne, da bi pomagal, še nagaja / ne, da ne bi hotel priti, ampak ne more III. 1. ekspr., kot dodatna nikalnica krepi zanikanje s poudarjenim izključevanjem: ne popusti tudi za las ne / ne dam mu ne dinarja; ne kaplje ni polil; ne za hip se ni pomišljal; on ni ne mlad in tudi ne zdrav / o tem se mu še sanja ne niti ne sanja / pog.: ni ne bolan; ne laže pa ne 2. kot pleonastična nikalnica, v pripovednih odvisnih stavkih za izražanje osebne prizadetosti: ne maram ga v hišo, da mi nazadnje še česa ne ukrade; boji se, da bi mu brat ne umrl, da mu brat ne umre boji se, da bi brat umrl / malo je manjkalo, da ga ni povozil skoraj bi ga (bil) povozil / počakal bom, dokler ne pride tako dolgo, da pride // v zvezi razen če ne izraža izvzemanje: gremo v hribe, razen če se ne bojiš; pride, razen če se ne premisli pride, če se ne premisli; pride, razen če se premisli IV. v vezniški rabi 1. nav. ekspr., navadno v zvezi ne samo, ne le — ampak tudi za širjenje, stopnjevanje prej povedanega: ni le svetoval, ampak tudi pomagal / če je nikalnica pred povedkom in ločena od samo, le, se rabi tožilnik ali rodilnik: ne prodaja samo hišo ali hiše, ampak tudi vrt; nima samo brate ali bratov, temveč tudi sestre / če se nikalnica ne nanaša na povedek, se rabi samo tožilnik ljubi ne le delo, ampak tudi razvedrilo 2. v zvezi ne da bi za izražanje načina, kako poteka dejanje nadrednega stavka: planeš v sobo, ne da bi potrkal / predmet je v tožilniku odšel je, ne da bi bil spregovoril besedico 3. za izvzemanje a) v zvezi ne (drug) kakor: na hribu ni drugega kakor trnje / nič ni lepšega kakor zvestoba b) elipt., v zvezi če ne: tam upa najti, če ne sreče, pa vsaj mir; naletel je, če že ne na odpor, pa vsaj na zaničevanje / kaj sem hotel drugega, če ne molčati; ekspr. kdo drug, če ne on, bi si to upal samo on / stalo bo tisočak, če ne več / se bo že premislil. Pa če se ne 4. elipt., v zvezi če ne za izražanje grožnje: pridno se úči, če ne ...; tiho, če ne ... V. v medmetni rabi izraža začudenje, presenečenje: ne, to je pa res imenitno; ne, da je kaj takega sploh mogoče; ne, kaj vse ti ne veš; ne, se je začudil ● ekspr. fant, ne bodi len, zgrabi za palico in zamahne brez obotavljanja, urno; ekspr. ne bodi, ne bodi, kdo ti bo verjel izraža začudenje, zavrnitev; ekspr. da te ni sram izraža začudenje, ogorčenje; ekspr. take zime pa še ne izraža močno začudenje; ekspr. lep ali ne, meni je všeč tak, kot je; sprašujete, ali se strinjam: da in ne delno se strinjam, delno pa ne; ekspr. vsi mu prigovarjajo, on pa ne in ne se trdovratno upira, noče; ekspr. če ne, pa ne izraža sprijaznjenje z nastalim položajem; ekspr. zaradi nje ti bo večkrat žal kot ne ti bo gotovo pogosto žal; elipt. hvala! Ni za kaj izraža vljudnostni odgovor pri zahvali; pog. to ravno ne izraža, da trditev sogovornika ni v celoti sprejemljiva; ekspr. le tega ne izraža svarilo, prepoved; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; ekspr. da mi ne hodiš po travi izraža prepoved; ekspr. ne more pa ne more verjeti poudarja zanikanje; ekspr. da se je oženil? Kaj ne poveš izraža začudenje, presenečenje; ekspr. kaj vse ne pride na dan izraža začudenje, presenečenje; ni rekel ne da ne ne ni povedal svoje odločitve; ves dan sem dobre volje. Ne bi rekla zdi se mi, da nisi; pog. če se je vrnil? Ne da bi (jaz) vedel mogoče, ne vem; ekspr. verjemi ali ne, tako je bilo izraža odločno trditev; ekspr. ali me misliš tudi ti zapustiti? Veš da ne izraža odločno zanikanje, zavrnitev; sam.: omahovati med da in ne; odgovarja na kratko z da in ne; odločen ne; ekspr. izreči svoj ne odkloniti; prim. bi, biti, hoteti, imeti ♪
  11.      nèmogòč  tudi nèmogóč -óča -e prid. (ȅ-ȍ ȅ-ọ́; ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́) 1. ki ni mogoč: tu je dvom nemogoč; v tistih krajih je življenje skoraj nemogoče / doseči hoče nemogoče cilje; ponovna izdaja knjige je nemogoča; vrnitev je zdaj nemogoča 2. ekspr. ki zaradi svojega vedenja, ravnanja vzbuja nenaklonjenost, odpor: biti nemogoč mož in oče; ta človek je nemogoč; imeti nemogočo ženo 3. ekspr., s širokim pomenskim obsegom slab, neprimeren: ima nemogoč plašč / to je nemogoč izraz; njegovi prevodi so nemogoči; vozil sem po nemogočih cestah / imeti nemogočo pokojnino zelo nizko ● ekspr. na vse mogoče in nemogoče načine se je trudil, da bi ga pridobil za svoj načrt zelo; ekspr. v tej obleki je nemogoča ta obleka ji ne pristoji nèmogóče 1. prislov od nemogoč: nemogoče se obleči, vesti / v povedni rabi temu človeku ni nič nemogoče 2. v povedni rabi, z nedoločnikom izraža nemožnost a) uresničitve: v takih razmerah je bilo nemogoče delati; nemogoče mi je priti b) da se s predmetom kaj godi, zgodi: nalogo je nemogoče bolje napisati; nemogoče je to stvar dobro urediti 3. v medmetni rabi izraža a) odločno zanikanje: boš prišel jutri? Nemogoče b) presenečenje, začudenje: za knjigo je dobil prvo nagrado. Nemogoče; sam.: nemogoče se mu je zdaj zdelo mogoče; to je nekaj nemogočega ♪
  12.      nèobčutljív  -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) ki ni občutljiv: na desni roki ima čisto neobčutljive prste; koža je postala od mraza neobčutljiva / ekspr. novica ga ne bo prizadela, je precej neobčutljiv // odporen, nedovzeten: za bolezen je na srečo neobčutljiv / te rastline so neobčutljive za vremenske spremembe ♪
  13.      nèobstójen  -jna -o prid. (ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄) ki ni obstojen: obstojne in neobstojne barve / na zraku neobstojna kovina; proti vlagi neobstojne snovi neodporne ♦ kem. neobstojni elementi radioaktivni elementi; lingv. neobstojni samoglasnik samoglasnik, ki pri pregibanju ali v tvorbi besed izginja ali se pojavlja ♪
  14.      nèobvladljív  -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) ki se ne da obvladati: živahen, neobvladljiv fant; je zelo neobvladljive narave / neobvladljiva jeza, strast / ekspr. neobvladljiv odpor zelo velik ♪
  15.      nèotesán  -a -o prid. (ȅ-á) 1. ki ni otesan: neotesan les; neotesani trami 2. ekspr. ki zaradi neprimernega, slabega vedenja vzbuja neodobravanje, odpor: neotesan, nekulturen človek; to so surovi, neotesani fantje / kot psovka divjak neotesani nèotesáno prisl.: neotesano govoriti, se vesti ♪
  16.      nèotesánec  -nca m (ȅ-á) ekspr. kdor zaradi neprimernega, slabega vedenja vzbuja neodobravanje, odpor: je velik neotesanec / kot psovka pojdi že, ti neotesanec neotesani ♪
  17.      nèotesánka  -e ž (ȅ-á) ekspr. ženska, ki zaradi neprimernega, slabega vedenja vzbuja neodobravanje, odpor: neverjetno, kakšna neotesanka je to ♪
  18.      nèotesánost  -i ž (ȅ-á) ekspr. lastnost človeka, ki zaradi neprimernega, slabega vedenja vzbuja neodobravanje, odpor: očitali so mu neotesanost / to je velika neotesanost ♪
  19.      nèpotrében  -bna -o prid. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄) 1. ki ni potreben: ti podatki so nepotrebni; nepotrebne stvari; njegova pomoč je nepotrebna; ekspr. to so nepotrebne novotarije / pri tem delu si nepotreben / sonce je posijalo in plašč mu je postal nepotreben / ta pogovor je bil nepotreben 2. ekspr. nastal brez pravega vzroka ali podlage: to so čisto nepotrebne napake; s tem si dela nepotrebne težave ● evfem. glej, da ne pride do nepotrebnih besed do prepira, spora nèpotrébno prisl., v povedni rabi: nepotrebno je govoriti o tem nèpotrébni -a -o sam.: podporo so dobili potrebni in nepotrebni; po nepotrebnem sem šel tja; po nepotrebnem se jeziš ♪
  20.      nèpregôren  in nèpregóren -rna -o prid. (ȅ-ó; ȅ-ọ̄) teh. v ognju obstojen: nepregoren material / nepregorna opeka; nepregorna posoda posoda iz stekla ali gline, odporna proti visoki temperaturi ♪
  21.      nèpremagljív  -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) 1. ki ga ni mogoče premagati: nepremagljiv junak; zdelo se je, da je sovražnik nepremagljiv; nepremagljivo moštvo / knjiž. na tem področju je nepremagljiv / imeti nepremagljiv odpor do česa; nepremagljivo sovraštvo 2. ki se ne da odpraviti, odstraniti: nepremagljive ovire / nepremagljiv problem nerešljiv // ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: obšla ga je nepremagljiva groza / z nepremagljivo silo ga je vleklo k njej nèpremagljívo prisl.: izložba ga je nepremagljivo vabila; nepremagljivo zoprn ♪
  22.      nèpreskrbljênost  -i ž (ȅ-é) stanje nepreskrbljenega človeka: določiti komu podporo glede na nepreskrbljenost otrok / tam vlada nezaposlenost in materialna nepreskrbljenost ♪
  23.      neprílika  -e ž (í) nav. mn., knjiž. neprijetnost, težava: delati, povzročiti neprilike; s sinom ima neprilike; pomagati si iz neprilik; priti v neprilike; bili so v denarnih neprilikah; to delo je združeno z več neprilikami // publ., v zvezi vremenske neprilike slabo, neugodno vreme: izlet so odpovedali zaradi vremenskih neprilik / biti odporen proti vremenskim neprilikam ● ekspr. to pesem je prepeval ob vsaki priliki in nepriliki če je bilo primerno ali ne ♪
  24.      nèpróšen  -a -o prid. (ȅ-ọ́) knjiž. nenaprošen: neprošen hoče posredovati / dobil je neprošeno podporo za katero ni prosil ♪
  25.      nèrjavèč  -éča -e prid. (ȅ-ȅ ȅ-ẹ́) poljud. odporen proti rjavenju, strok. nerjaven: nerjaveča pločevina, žica; nož iz nerjavečega jekla ♪

   26 51 76 101 126 151 176 201 226 251  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA