Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

odmevnik (1)

1.      odmévnik  -a m (ẹ̑) muz. končni, navadno razširjeni del cevi pri pihalih in trobilih: usločen odmevnik ∙ knjiž., redko gramofonski odmevnik zvočnik, ojačevalec ♪