Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

odlikovanec (2)

1.      odlikovánec  -nca m (á) kdor dobi odlikovanje: čestitati odlikovancu; razglasiti odlikovance / na proslavi se je zbralo več odlikovancev; odlikovanec z redom dela / redko Nobelov odlikovanec nagrajenec ♪
2.      odlikovánka  -e ž (á) ženska oblika od odlikovanec: odlikovanci in odlikovanke ♪