Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

oda (3.318-3.342)


  1.      obòd  -óda m (ȍ ọ́) 1. zunanji del kakega predmeta, navadno okroglega: kamnit obod pri vodnjaku; obložiti obod tople grede; popraviti obod škafa; dno in obod posode / obod kolesa // temu podobna priprava, po kateri se oblikuje vanjo dana, vlita snov: dati sir v obode / oblikovati testo z obodom / sirarski, tortni obod 2. leseno ogrodje pri situ, rešetu: izdelovati obode; prišiti dno (sita) na obod; prodajati obode in drugo suho robo 3. knjiž., s prilastkom zunanji, obrobni del česa: obod hiše je najbolj izpostavljen vremenskim vplivom; živeti na obodu mesta; na obodu Panonske nižine obrobju; pren. ima občutek, da živi na obodu civilizacije 4. redko obseg: prsni obod; obod drevesne krone / publ. potovanja so razširila obod njegovih spoznanj ● nar. obodi (škornjev) so mu segali do kolen golenice; nar. klobuk s širokimi obodi krajci, krajevci ◊ geom. obod kroga krivulja, ki omejuje krog; točka na obodu kroga ♪
  2.      obogatévati  -am nedov. (ẹ́) bogateti: obogatevati pri trgovanju / zgodovinska veda obogateva z novimi podatki ♪
  3.      obogatíti  -ím dov., obogátil (ȋ í) 1. narediti koga bogatega: kupčije so ga obogatile; obogatiti se na nedovoljen način 2. številčno povečati, pomnožiti: knjižnico so obogatili z novimi primerki 3. izboljšati kakovost, vrednost: obogatiti hrano z dodatki; z gnojenjem se zemlja obogati / to delo bo obogatilo našo literaturo; na potovanjih je obogatil svoje znanje; publ. svečanost so obogatili z akademijo obogatèn -êna -o: vitaminsko obogatena hrana; vrnil se je obogaten z novimi izkušnjami ♦ metal. obogateni uran uran, ki vsebuje okoli 90 odstotkov v nuklearne namene uporabnega izotopa; obogatena ruda ruda, iz katere je odstranjen večji del nekakovostnih sestavin ♪
  4.      obolévnost  -i ž (ẹ́) 1. dejstvo, da kdo oboli: obolevnost otrok; obolevnost zaradi onesnaženja zraka; obolevnost za rakom; raziskati vzroke obolevnosti 2. med. število, ki pove, koliko ljudi oboli za isto boleznijo v letu na tisoč prebivalcev: obolevnost pada; podatki o obolevnosti ♪
  5.      obračún  -a m (ȗ) 1. računska ugotovitev izdatkov, stroškov v zvezi s proizvodnjo blaga, opravljeno storitvijo: obračun je pokazal, da so dobro gospodarili; narediti, sestaviti obračun / bilančni obračun; letni, mesečni obračun ♦ ekon. obračun amortizacije; obračun stroškov računska ugotovitev dejanskih stroškov, ki odpadejo na enoto proizvoda, storitve 2. nav. ekspr. obravnava medsebojnih sporov, nesoglasij, pri kateri se izraža odklonilen odnos do drugega: pripravljati se na javen obračun; v reviji sta začela medsebojni obračun / prišlo je do krvavega obračuna med policijo in demonstranti; evfem. med njima je prišlo do fizičnega obračuna pretepa; oborožen obračun med državami spopad, boj, vojna ● dati obračun o svojem delu kritično presoditi svoje delo; pisateljev obračun s hinavščino odklonilno izražen odnos, obsodba ♪
  6.      obračunoválec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) uslužbenec, ki opravlja obračunske posle: obračunovalec prodaje; razpisati delovno mesto obračunovalca ♪
  7.      obradostíti  -ím dov., obradóstil (ȋ í) zastar. razveseliti: obradostiti prijatelja obradoščèn -êna -o: obradoščen mu je podal roko ♪
  8.      obravnáva  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od obravnavati: a) obravnava poročila; obravnava perečih gospodarskih problemov; izčrpna obravnava narodnega vprašanja; predmet obravnave / dati, predložiti osnutek zakona v javno obravnavo; publ. predlog bo šel v obravnavo se bo obravnaval b) obravnava predpisane učne snovi c) statistična obravnava podatkov obdelava č) publ. njegove težave so zahtevale psihiatrično obravnavo pregled, zdravljenje pri psihiatru 2. jur. upravni ali sodni postopek, pri katerem se razčiščujejo zadeve v navzočnosti strank: obravnava bo javna; obravnava bo ob deseti uri; udeležiti se obravnave; končati, odložiti, prekiniti obravnavo; priti na obravnavo; vabilo na obravnavo; zapisnik o obravnavi / razpisati obravnavo / disciplinska, pritožbena, sodna, zapuščinska obravnava; glavna obravnava na kateri odloča sodišče o utemeljenosti tožbe ♪
  9.      obravnávanje  -a s (ȃ) glagolnik od obravnavati: obravnavanje podatkov, problemov / obravnavanje učne snovi / neenako obravnavanje kupcev; psihološko obravnavanje otroka ♪
  10.      obravnávati  -am nedov. (ȃ) 1. z razčlenjevanjem, ocenjevanjem česa prihajati do jasnosti, sklepov: obravnavati pomen, vlogo organizacije; na seji so obravnavali problematiko proizvodnje; obravnavati prošnjo, pritožbo; izčrpno, podrobno obravnavati vprašanja; zadevo so vsestransko obravnavali; stvar se je začela javno obravnavati / na sestanku so obravnavali vse točke dnevnega reda // reševati, ukvarjati se: obravnavati medsebojne spore; publ. komisija obravnava tudi kadrovska vprašanja / publ. logoped obravnava otroka, ki napačno izgovarja sičnike 2. načrtno podajati določeno vsebino: v knjigi obravnava pisatelj problem izseljenstva; več člankov obravnava jezikovna vprašanja // načrtno (se) seznanjati s čim: obravnavati ekonomske pojme, poštevanko; obravnavati predpisano učno snov; pri slovenščini so obravnavali glagol 3. nav. ekspr., s prislovnim določilom imeti, kazati določen odnos do koga: avtomobilisti različno obravnavajo pešce; enakopravno obravnavati koga; po mačehovsko ga obravnavajo; orožniki so ga še kar spoštljivo obravnavali ravnali z njim; okolica ga obravnava kot krivega / publ. te ugotovitve je treba obravnavati z določenimi pridržki // publ. imeti, šteti za: to cesto obravnavajo kot dvopasovnico ● zakonik obravnava mladoletnike s posebno obzirnostjo piše o njih; žarg. na sestanku so ga obravnavali kritično, odklonilno govorili o njem, o njegovem delu; neugodno obravnavati uvoz blaga ocenjevati; star. s prijateljem sta obravnavala stara znanstva se pogovarjala o starih znancih obravnávan -a -o: obravnavan problem; obravnavana učna snov; domovinska pesem je v zbirki obravnavana s posebno pozornostjo; teze so bile javno obravnavane ♪
  11.      obràz  -áza m (ȁ á) 1. prednja stran glave: namazati, natreti obraz s kremo; skrbno si je obrisal obraz; pokriti obraz z dlanmi, rokami; skriti, ekspr. zakopati obraz v dlani; potegnil si je z roko čez obraz; padel je na obraz; udariti koga v obraz; pot mu je lil po obrazu; ves umazan je po obrazu; bled obraz; brazgotinast, kozav, mozoljast obraz; izredno fotogeničen obraz; grd, lep obraz; ljubek otroški obraz; okrogel, ozek, širok, podolgovat obraz; od bolečin spačen obraz; obraz je imel rdeč od jeze, zagorel, zaripel; slabš. človek s konjskim obrazom; imenovati dele obraza; gube obraza so se ji poglobile; skrbeti za nego obraza; značilne poteze obraza; vesel, žalosten izraz na obrazu; krema za obraz / klobuk mu ne pristaja k obrazu / postaral si se v obraz; ostala je mladega obraza; videti je bil siv, voščen v obraz / ekspr. obraz se mu je razlezel v nasmeh nasmehnil se je // nav. ekspr., navadno s prilastkom z mimiko a) izraženo razpoloženje, stanje: z boječim, plahim obrazom je vprašal; prestrašil se je njegovega hudega, jeznega obraza; sprejel ga je s kislim obrazom nerazpoložen, nejevoljen; odhajal je z nesrečnim, začudenim, zadovoljnim obrazom; s pogumnim obrazom je stopil predenj; sijoči, veseli obrazi; sedeli so zapetih obrazov nesproščeni, brezizrazni / obraz se mu je v trenutku zresnil b) izražena lastnost: gledal je v njegov dobri, pošteni obraz; imel je zelo inteligenten obraz; deško predrzen obraz; presenetil ga je strog profesorski obraz; obraz ima še kar človeški 2. ekspr., navadno s prilastkom človek: ta obraz mi je znan iz avtobusa; zbralo se je veliko neznanih obrazov; v množici sem iskal njen obraz; na dopustu bi rad spoznal nove obraze / srečujem vedno ene in iste obraze / publ. najlepši obraz jugoslovanskega filma 3. ekspr., navadno s prilastkom oblika pojavljanja a) glede na zunanjost, videz: ti ljudje so dali kraju dokončen obraz; zemlja spreminja svoj obraz; spremeniti obraz časopisa; mesto ima veliko obrazov / sonce je skrilo obraz / obraz našega časa, dobe / vloga z nešteto obrazi z veliko možnostmi izražanja b) glede na vsebino, bistveno značilnost: ugotoviti obraz oblasti; spoznati vse obraze življenja / njegov duhovni obraz / literatura si prizadeva najti nov obraz / z oslabljenim pomenom prikrival je obraz preteklosti preteklost 4. lit., zlasti v drugi polovici 19. stoletja kratko literarno besedilo, v katerem se avtorjevo trenutno razpoloženje primerja, izenačuje z motivom iz narave: pisati obraze / Jenkovi Obrazi ● ekspr. ob tej novici se mu je obraz podaljšal ostre, podolgovate poteze na obrazu so pokazale njegovo razočaranje, neprijetno presenečenje; ekspr. obraz se mu je razjasnil z mimiko je izrazil, da ni več v negotovosti, strahu; ekspr. obraz se ji je omehčal z mimiko je izrazila pripravljenost popustiti v čem, storiti kaj; ekspr. obraz se mu je zmračil z mimiko je izrazil nejevoljo, jezo; ekspr. kakšne obraze je delal od presenečenja, začudenja se je zelo spakoval; ekspr. kaj bi delal kisel obraz kazal nejevoljo; ekspr. pokazal je svoj pravi obraz storil je kaj, navadno kaj slabega, kar kaže, izraža njegov značaj; ekspr. v obraz mi laže predrzno, nesramno; ekspr. tega mi ne boš metal v obraz tega mi ne boš brez obzirov pravil, očital; nizko lahko mu pljuneš v obraz zelo ga lahko preziraš; ekspr. nikomur ne more pogledati v obraz čuti se krivega; je kriv; ekspr. v obraz povedati komu izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju; ekspr. v obraz se mu je smejal ni prikrival posmeha, smeha; ekspr. kri mu je udarila v obraz zelo je zardel; knjiž. večkrat je že zrl smrti v obraz večkrat je bil v smrtni nevarnosti; ekspr. ne smeš soditi ljudi po obrazu ne smeš presojati njihovega značaja po videzu; ekspr. človek z dvema obrazoma ki se kaže drugačnega, kot je ♪
  12.      obrázec  -zca m (ȃ) 1. list z okvirnim tekstom in rubrikami za ustrezne podatke: izpolniti obrazec; tiskan obrazec; blok obrazcev / davčni obrazec; obrazec za osebne podatke 2. z dogovorjenimi znaki izraženi odnosi, zakonitosti med stvarmi ali pojmi: izpeljati obrazec; svojo ugotovitev je zapisal v obliki obrazca // mat. v matematični obliki podano pravilo za računanje: obrazec za ploščino lika / matematični obrazec 3. predpisano ali ustaljeno besedilo za določene namene: izgovarjati čarovne obrazce; zarotitveni obrazci; obrazec za prisego // ustaljena ali pogosto ponavljajoča se oblika česa: obrazec obrednih pesmi ● zastar. v knjigi so obrazci iz vaškega življenja podobe, slike ◊ geom. distančni obrazec za računanje razdalje med dvema točkama v koordinatnem sistemu; lit. metrični obrazec; rel. molitveni, spovedni obrazec ♪
  13.      obrázen  -zna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na obraz: obrazni deli / obrazne kosti, mišice / osvežilne obrazne kopeli / obrazna mimika ♦ anat. obrazni živec gibalni živec obraznih mišic; kozm. obrazna voda ♪
  14.      obráziti  -im nedov., obrážen (ā ȃ) zastar. 1. oblikovati: obraziti kip / obraziti drevesa v parku // slikati, upodabljati: obraziti na strop prizore iz mitologije 2. izobraževati: učil in obrazil je kmete ♪
  15.      obrazložíti  -ím dov., obrazlóžil (ȋ í) 1. z navajanjem podatkov, razčlenjevanjem gradiva narediti kaj razumljivo: vodja dela jim je vse obrazložil; obrazložiti komu svoje težave; obrazložila sta mu, zakaj sta prišla 2. navesti (zadostne) razloge za trditev, izjavo: obrazložiti odločbo, predlog, pritožbo / svoje stališče je natančno obrazložil obrazložèn -êna -o: obrazložen predlog; obrazloženo mnenje ♪
  16.      obrazováti  -újem nedov. (á ȗ) zastar. 1. oblikovati: obrazovati predmete / človek mora obrazovati v sebi ideal // slikati, upodabljati: pogosto so ga obrazovali kot viteza / pisatelj obrazuje v delu najtemnejše strani življenja prikazuje, opisuje 2. izobraževati: vzgajati in obrazovati mladino obrazujóč -a -e: obrazujoči umetnik obrazován -a -o: obraz je imel le napol obrazovan ♪
  17.      obréden  -dna -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na obred: obredno besedilo / obredni jezik je bil takrat latinski; obredne knjige; obredna posoda; obredna oblačila / črnski obredni plesi; obredne maske ♦ etn. obredni kruh kruh, pečen ob krstu, poroki in za določene praznike; obredne pesmi 2. ekspr. slovesen, svečan: oče je natakal vino z obrednimi kretnjami obrédno prisl.: obredno si natlačiti pipo; obredno se posloviti ∙ biti obredno čist v judovski religiji biti tak, da sme opravljati verski obred ali se ga udeležiti; biti tak, da sme biti darovan pri verskem obredu ♪
  18.      obremenjeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati breme, težek predmet na kaj: obremenjevati tovorno dvigalo; nosilnost tal je slaba, zato jih ne smemo obremenjevati s težkimi omarami 2. nalagati komu veliko dela, dolžnosti: obremenjevati ženske z gospodinjskimi deli; obremenjevati ljudi z obveznostmi 3. obteževati kot z bremenom: odplačevanje dolga obremenjuje podjetje; nesamostojnost je obremenjevala našo preteklost / noče je obremenjevati še s tako skrbjo; obremenjevati si možgane s podatki 4. obtoževati, dolžiti: nihče ga ni videl, da bi ga mogel obremenjevati; priznala bo svojo krivdo in ne bo obremenjevala drugih / zlorabe z akti so jih težko obremenjevale 5. teh. delati, da kaka naprava dosega določeno zmogljivost: obremenjevati motor, stroj ● publ. ropot obremenjuje sluh slabo vpliva nanj, mu škoduje; knjiž. dramo obremenjuje mnogo literarnega balasta v njej je mnogo literarnega balasta; obremenjevati tekst z nenavadnimi, nedomačimi izrazi delati ga težko razumljivega ♪
  19.      obrísati  obríšem dov., tudi obrisála (í ȋ) narediti kaj suho, čisto z drgnjenjem, zlasti s tkanino: obrisati mizo, posodo; obrisati se z brisačo; obrisati si nos; obrisati si čevlje ob travo; roke si obrisati v predpasnik / obrisati do suhega // odstraniti kaj z drgnjenjem, zlasti s tkanino: obrisati prah; obrisati si solze; obrisati si pot s čela / evfem. obriši si nos usekni se; pren. burja je obrisala sneg ● ekspr. daj, obriši ga po nosu udari ga; ekspr. nebo se je obrisalo zjasnilo; pog., ekspr. pod nosom se lahko obriše za to ne bo dobil tega; ekspr. ni vreden, da bi si čevelj obrisal obenj zelo malo, nič; vulg. s tem spričevalom si lahko zadnjico obrišeš je brez vrednosti, pomena obrísan -a -o: obrisana posoda ♪
  20.      obróbek  -bka m (ọ̑) 1. kar kaj obroblja: gledati čez obrobek na očalih; zidovje z masivnimi okenskimi obrobki; vrč z zlatim obrobkom / zelen obrobek ob cesti // trak, pas blaga za vidno obrobljanje ali okras obleke, oblačila: bel obrobek na ovratniku / copate s krznenimi obrobki 2. obrobni, krajni del česa: obrobek gozda / opombe na obrobku na robu ♦ alp. obrobek okrajek; les. obrobek končni del hloda, ki je polkrožno obsekan; vet. roženi obrobek odebeljena vrhnja plast ob zgornjem robu kopita // vrtn. obrobna gredica: na obrobkih že cvetijo nageljni ♪
  21.      obrobíti  in obróbiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. narediti rob: obrobiti krilo, prt; obrobiti s čipkami, krznom / obrobiti streho s pločevino 2. redko obkrožiti, obstopiti: vojaki so obrobili množico / agave so obrobile pot ● z rdečo črto obrobiti članek občrtati; ekspr. parcelo je obrobil z živo mejo obdal, zasadil obróbljen -a -o: rdeče obrobljen cvet; s svilo obrobljen ovratnik ∙ ruta še ni obrobljena zarobljena ♦ zool. obrobljeni kozak hrošč s črnim, rumeno obrobljenim telesom, živeč v stoječih vodah, Dytiscus marginalis ♪
  22.      obróbnica  -e ž (ọ̑) les. letev navadno trikotnega prereza za zaključevanje poda ob steni: pribiti obrobnice ♪
  23.      obròd  -óda m (ȍ ọ́) knjiž. 1. glagolnik od obroditi: ob zadnjem obrodu se je nabralo veliko pšenice 2. letina, pridelek: dober obrod; jesenski obrod ♪
  24.      obŕt  -i tudi -í ž (ȓ) 1. gospodarska dejavnost, ki opravlja storitve in v manjših količinah predeluje, proizvaja: pospeševati obrt; razvoj obrti / domača obrt na tradiciji sloneče obrtno delo kmečkega prebivalstva kot stranska zaposlitev; dodatna ali popoldanska obrt ki jo opravlja zaposleni občan v prostem času; družbena, zasebna obrt; storitvena obrt; umetna obrt s težiščem na umetniškem oblikovanju posameznih predmetov // s prilastkom področje v taki dejavnosti: kovaška, mlinarska, slaščičarska obrt 2. opravljanje storitev in predelovanje, proizvajanje v manjših količinah: izučiti se obrti; dobro obvladati mizarsko obrt; opustiti obrt // ekspr. opravljanje določenega dela sploh, zlasti na umetniškem, znanstvenem področju: ta režiser (dobro) obvlada svojo obrt; pisateljska obrt 3. pravica do opravljanja take dejavnosti: imeti obrt; vzeli so mu obrt / odjaviti obrt ♪
  25.      obsodíti  in obsóditi -im dov. (ȋ ọ́) 1. narediti, imeti koga za krivega česa: obsodili so ga, da je denar ukradel; obsodili so me, da lažem; s tem si se sam obsodil / po krivem obsoditi // ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka: obsodili so ga za izdajalca, sleparja; obsodili so ga za neumnega 2. izraziti, imeti odklonilno stališče: njegovo ravnanje so vsi obsodili / publ. tisk je obsodil agresijo 3. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo mora, je prisiljen kaj storiti, biti v kakem neprijetnem stanju: obsodili so jo, da mora hoditi zadnja; obsodili so ga na, v molk / vojna je deželo obsodila na pomanjkanje / okupator je narod obsodil na smrt 4. jur. s sodbo določiti kazen zaradi določenega kaznivega dejanja: obsoditi morilca; obsoditi na denarno kazen, smrt; sodnik ga je obsodil v njegovi odsotnosti; obsoditi nepogojno, pogojno ● zastar. obsodil sem, da imam pametnega moža pred seboj ugotovil, spoznal; zastar. obsoditi k smrti na smrt; obsoditi na galejo v srednjem veku na veslanje na galeji obsójen -a -o: obsojen je zaradi izdaje; vsi smo obsojeni na čakanje; obsojen je na več let zapora; obsojena je na životarjenje ∙ ekspr. stavba je že obsojena podrli jo bodo; obsojen na publ. prizadevanje je obsojeno na neuspeh že vnaprej se ve, da ne bo uspešno; ekspr. ta živalska vrsta je obsojena na smrt bo izumrla; ekspr. zaradi poklica sem obsojen na zgodnje vstajanje moram zgodaj vstajati; sam.: na smrt obsojeni je pobegnil iz zapora ♪

   3.193 3.218 3.243 3.268 3.293 3.318 3.343 3.368 3.393 3.418  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA