Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

oceten (5)

1.      óceten  -tna -o [cǝt in cet] prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na ocet: ocetna raztopina ♦ agr. ocetna kožica kar se nabere na površini tekočine pri alkoholnem vrenju 2. kem., v zvezi ocetna kislina organska kislina, ki nastaja pri fermentaciji sadnih sokov: radikal ocetne kisline; duh po ocetni kislini ócetno prisl.: ocetno kisel ♪
2.      očéten  -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na očeta ali (očetove) prednike: očetna dediščina; očetno posestvo / zrasel je brez očetne ljubezni očetove / star. zapustiti očetno hišo rojstno hišo, dom ◊ agr. očetna rastlina rastlina, ki pri križanju opraši in oplodi drugo rastlino ♪
3.      počéten  -tna -o prid. (ẹ̑) star. začeten: premagati početne težave ♪
4.      prótispočéten  -tna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) knjiž., redko kontracepcijski: protispočetne tablete ♪
5.      spočéten  -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na spočetje: spočetna zmožnost / spočetna doba ženske plodna doba ženske ♪