Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

obupavati (5)

1.      obupávati  -am nedov. (ȃ) biti v stanju, v katerem osebek ne vidi možnosti za rešitev iz težkega položaja: ne obupavaj, vse se bo še uredilo; obupavati pred težavami // nav. ekspr. izgubljati upanje, prepričanje, da se bo kaj zaželenega uresničilo: obupaval je že, da se bo še kdaj vrnil domov / obupavati nad kom; večkrat je obupavala nad delom obupavajóč -a -e: obupavajoči ljudje ♪
2.      cágati  -am nedov. (á) nižje pog. obotavljati se, omahovati: kaj cagate in čakate // obupavati: ne cagaj, vse se bo še uredilo ♪
3.      cagováti  -újem nedov. (á ȗ) star. obupavati: zakaj naenkrat toliko cagujete ♪
4.      obupávanje  -a s (ȃ) glagolnik od obupavati: nagnjen je k obupavanju ♪
5.      zdvájati  -am nedov. (ā) knjiž. dvomiti: nikar ne zdvajajte; zdvajal je, da bi bilo mogoče najti resnico / zdvajati nad uspehom svojega dela obupavati ♪