Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

obstranec (2)

1.      obstránec  -nca m (á) knjiž. kdor ni vključen v kako skupnost: roman opisuje obstrance ♪
2.      outsider  -ja [áu̯tsájd-] m (ȃ-ȃ) 1. žarg., šport. kdor ima na tekmovanju malo možnosti za zmago: tekmovalci so se razdelili na dve skupini — boljše igralce in outsiderje / njihovo moštvo je letos igralo vlogo outsiderja 2. publ. kdor ni vključen v kako skupnost, obstranec: vsi junaki v romanu so outsiderji in bohemi; družbeni outsider ♪