Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

obstajati (163-187)


  1.      ukíniti  -em dov. (í ȋ) odločiti, da kaj preneha obstajati, delovati: ukiniti občino, oddelek; šolo so ukinili; ukiniti samostan razpustiti / ukiniti delovno mesto / ukiniti nerentabilne proge / ukiniti cenzuro, vizume odpraviti; ukiniti kredite prenehati jih dajati; ukiniti pooblastilo, prepoved razveljaviti / ukiniti preskrbo prenehati oskrbovati / ukiniti ustavo // narediti, povzročiti, da kaj preneha biti, obstajati: ukiniti razredno družbo; ukiniti nasprotje med ročnim in umskim delom odpraviti, zmanjšati ♪
  2.      ukínjati  -am nedov. (í) odločati, da kaj preneha obstajati, delovati: ukinjati upravne enote, oddelke / ukinjati delovna mesta / ukinjati nerentabilne proge / ukinjati pomoč, podporo prenehavati dajati; ukinjati prepovedi razveljavljati // delati, povzročati, da kaj preneha biti, obstajati: ukinjati razredno družbo / ukinjati nasprotje med ročnim in umskim delom odpravljati, zmanjševati ♪
  3.      umírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. približevati se prenehanju življenja, življenjskih procesov: pri tej hiši so umirali mladi; umirati od lakote, zastar. lakote; ljudstvo je množično umiralo od žeje in vročine; umiral je v velikih bolečinah; umirati za rakom, tuberkulozo; umirati za ranami za posledicami ran / umirati za domovino / ljudje se rojevajo in umirajo // ekspr. prenehavati obstajati: njuna ljubezen umira; prijateljstvo je počasi umiralo / dan že umira se že mrači; poletje umira se končuje / sonce je umiralo za gorami zahajalo; glasovi so umirali v daljavi se izgubljali // ekspr. propadati: gozdovi umirajo zaradi onesnaženja; vas je po odhodu mladih v mesto začela umirati 2. ekspr., v zvezi s po, za zelo hrepeneti: umirati po gorah, lepoti; vsa dekleta so umirala za njim 3. ekspr., v zvezi z od izraža visoko stopnjo tega, kar izraža dopolnilo: umiral je od ljubezni do dekleta; umirati od radovednosti, skrbi, sramu; umirati od smeha umiráje: umiraje jim je še govoril umirajóč -a -e: umirajoč bolnik; umirajoč dan, ogenj; umirajoče jezero; sam.: želje umirajočih po življenju; zbrali so se ob postelji umirajočega ♪
  4.      umréti  umrèm tudi umŕjem stil. umrjèm dov., umŕl (ẹ́ ȅ, ŕ, ȅ) prenehati živeti: bolnik je umrl kmalu po operaciji; umrl je mlad; starši so mu umrli pred enim letom; umreti na potovanju, v prometni nesreči; umreti pod ruševinami; umreti doma, v bolnici; umreti v hudih bolečinah; umreti od lakote, mraza, starosti, strahu; umreti za kapjo, tuberkulozo; umreti zaradi pljučnice, raka; lahko, mirno umreti / umreti v bedi, samoti; v vojni je umrlo veliko ljudi / umreti junaške, naravne smrti / umreti za domovino / zaradi mraza so vse čebele umrle // ekspr. prenehati obstajati: ljubezen med njima je umrla; njuno prijateljstvo je umrlo / vsako upanje mi je umrlo prenehal sem upati; spomini v njej še niso umrli še se spominja / pesem je umrla nekje v daljavi zamrla ● oče je umrl brez oporoke ne da bi naredil oporoko; ekspr. zaradi onesnaženosti je reka umrla je prenehalo življenje v njej; ekspr. skoraj umrla je od smeha zelo se je smejala; če hujšega ne bo, še umreti ne bo treba umŕl -a -o: poklonili so se umrlemu prijatelju; umrli spomini; umrla ljubezen ♪
  5.      uničeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, povzročati, da kaj preneha obstajati: uničevati plevel, škodljivce; toplota uničuje vitamine / pisma sproti uničuje / ogenj je uničeval hiše 2. škoditi čemu tako, da propade: mraz uničuje drevje; plesen uničuje povrtnino; les se na dežju uničuje / z nepravilno nego si uničevati kožo, lase 3. delati, povzročati, da kaj postane neuporabno a) z nepravilnim, malomarnim ravnanjem: z vožnjo po slabih cestah se avtomobil uničuje b) s svojim delovanjem, učinkovanjem na to: molji uničujejo volnene izdelke; pogosti nalivi uničujejo cesto; vlaga uničuje pohištvo c) s strelnim orožjem, razstrelivom: uničevati mostove in proge; uničevati nasprotnikove tanke 4. delati, povzročati, da pride kaj v zelo slabo stanje: neprimerna svetloba uničuje oči; hrup uničuje živce / slabe delovne razmere jim uničujejo zdravje / bolezen, skrb ga uničuje; s pijačo se vse bolj uničuje 5. z določenim dejanjem, ravnanjem v škodo koga povzročati, da ne more več opravljati svojega dela, dejavnosti: uničevati nasprotnike; s takimi ukrepi so kmete počasi uničevali / konkurenca uničuje podjetja // povzročati, da kdo več ne obstaja, živi: epidemije in naravne katastrofe uničujejo ljudi; plemena se še vedno uničujejo med seboj 6. s prislovnim določilom delati, povzročati, da pride kdo v skrajno neugoden položaj glede tega, kar izraža določilo: finančno uničevati koga; moralno se uničevati // delati, povzročati, da pride kdo v skrajno neugoden položaj sploh: s pijančevanjem uničuje sebe in svojo družino 7. navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročati a) da kdo česa ne doseže, ne izpolni: uničevati komu kariero / uničevati otrokom mladost; uničevati si življenje b) da kaj pri kom preneha obstajati, trajati: uničevati komu upanje, veselje; ne uničuj nam dobre volje uničujóč -a -e 1. deležnik od uničevati: uničujoč sledove za seboj, je upal, da ga ne bodo odkrili; živce uničujoč hrup; uničujoče delovanje vlage 2. ki povzroči veliko razdejanje, škodo: uničujoč potres; uničujoča vojna // ekspr. zelo hud, velik: doživeti uničujoč poraz / uničujoča kritika zelo negativna, odklonilna ∙ ekspr. pogledati z uničujočim pogledom s pogledom, ki izraža zelo odklonilen, sovražen odnos; prisl.: uničujoče gledati ♪
  6.      uníčiti  -im dov. (í ȋ) 1. narediti, povzročiti, da kaj preneha obstajati: uničiti mrčes, plevel; uničiti škodljivce s kemičnimi sredstvi; toplota uniči vitamine; z razkuževanjem se bacili uničijo / uničiti dokumente; v jezi je uničila njegova pisma / ogenj je uničil gospodarsko poslopje; mesto je uničil potres / uničiti zalogo orožja 2. poškodovati kaj tako, da propade: plesen je uničila krompir, trte; slana je uničila ajdo; suša, toča je uničila ves pridelek; voluhar je uničil sadno drevje; z nepravilnim zalivanjem je uničila rože / s preparati si je uničila lase 3. narediti, povzročiti, da kaj postane neuporabno a) z nepravilnim, malomarnim ravnanjem: kolo, stroj je kmalu uničil; delno, popolnoma uničiti; s prenašanjem sem in tja so se knjige uničile / ekspr. kar prime v roko, uniči / čevlje uniči v eni sezoni ponosi, izrabi b) s svojim delovanjem, učinkovanjem na to: kislina mu je uničila obleko; molji so ji uničili plašč; neurje je uničilo del ceste; vlaga je v nekaj letih uničila pohištvo c) s strelnim orožjem, razstrelivom: sovražnik je uničil most; uničiti nasprotnikove tanke; sovražno letalo so uničili sestrelili, razstrelili // narediti, povzročiti, da postane kaj neveljavno, navadno zaradi napake: uničil je že dva čeka 4. narediti, povzročiti, da pride kaj v zelo slabo stanje: branje ob slabi svetlobi mu je uničilo oči; hrup ji je uničil živce / prenaporno delo ji je uničilo zdravje / bolezen, skrb ga je zelo uničila 5. z določenim dejanjem, ravnanjem v škodo koga povzročiti, da ne more več opravljati svojega dela, dejavnosti: uničiti ilegalce; kmeta so s temi ukrepi uničili; tako bo uničil samega sebe / davki jih bodo uničili; uničiti organizacijo; konkurenca je uničila podjetje / uničiti sovražni bataljon // povzročiti, da kdo več ne obstaja, živi: to pleme je uničila epidemija; človeštvo se bo uničilo samo 6. s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da pride kdo v skrajno neugoden položaj glede tega, kar izraža določilo: finančno, gospodarsko uničiti koga; to ga bo uničilo telesno in duševno; moralno se je popolnoma uničil // narediti, povzročiti, da pride kdo v skrajno neugoden položaj sploh: s pijančevanjem je uničil svojo družino 7. navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročiti a) da kdo česa ne doseže, ne izpolni: uničiti komu kariero; uničil ji je mladost / ekspr. ne uniči ji življenja b) da kaj pri kom preneha obstajati, trajati: uničiti komu upanje, veselje; uničiti dobro voljo; uničiti si delovne zmožnosti ∙ ekspr. ti trije dnevi so ga uničili zelo izčrpali, utrudili; ekspr. življenje jo je uničilo ni bila kos življenjskim težavam, problemom; šalj. uničila sta že dva litra vina popila, spila; šalj. uničil je osem omlet pojedel uníčen -a -o: zaradi prometne nesreče je avtomobil uničen; čevlji so že uničeni; vsi njegovi upi so uničeni; stal je ves bled in uničen; živce ima popolnoma uničene ♪
  7.      ustanávljati  -am nedov. (á) delati, da kaka skupnost začne obstajati: ustanavljati društva, zadruge; v tistem času so ustanavljali poklicno gledališče v Trstu / ustanavljati (si) dom, družino // delati, da kaj začne obstajati sploh: ustanavljati mesta / ustanavljati sklade ustanavljajóč -a -e: ustanavljajoče se društvo ♪
  8.      ustanovíti  -ím dov., ustanóvil (ȋ í) 1. narediti, da kaka skupnost začne obstajati: ustanoviti društvo, šolo, zadrugo; ustanoviti državo, stranko / ustanoviti odbor / ustanoviti brigado / ustanoviti (si) dom, družino ♦ jur. ustanoviti pravno osebo // narediti, da kaj začne obstajati sploh: mesto so ustanovili v 12. stoletju / ustanoviti cerkveno službo / ustanoviti sklad za štipendije / Luter je ustanovil novo vero 2. star. ustvariti: z delom je družini ustanovil veliko premoženje; ustanoviti si položaj v družbi / bralec naj si sodbo o romanu ustanovi sam 3. zastar. ustaviti: ustanoviti voz; bežeči se je ustanovil šele v gozdu ● zastar. v hipu je ustanovil red naredil, vzpostavil; zastar. ustanovili so, da je stvar zelo zapletena ugotovili ustanovíti se star. 1. ustaliti se: položaj se je razjasnil in ustanovil / vreme se je ustanovilo / vino se še ni ustanovilo izčistilo 2. (za stalno) se naseliti: oženil se je in se ustanovil v dolini / ustanovila se je v veliki sobi namestila, nastanila ustanovljèn -êna -o: ustanovljen je bil poseben odbor; sodelovati pri nedavno ustanovljeni reviji; društvo je bilo ustanovljeno leta 1955 ∙ zastar. že zdavnaj je bilo ustanovljeno, da bo šla služit odločeno, sklenjeno ♪
  9.      utápljati  -am nedov. (ā) 1. delati, da pride kaj pod (vodno) gladino: po starem običaju so lutko utapljali ali sežigali; plen so skrivali tako, da so ga utapljali v reki // usmrčevati s potopitvijo pod (vodno) gladino, da v pljuča vdre voda: utapljati odvečne mladiče; žrtve so utapljali v bazenu; ljudje so se iz obupa utapljali ali obešali 2. ekspr. delati, povzročati, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: utapljati revščino, žalost v pijači 3. ekspr. delati, da kaj postaja del tega, eno s tem, kar izraža določilo: utapljati posameznika v množico / utapljati zgodovino filozofije v zgodovino ideologije utápljati se 1. izginjati pod (vodno) gladino: listi so se utapljali in padali na dno // nehote prihajati pod (vodno) gladino in se dušiti zaradi vdiranja vode v pljuča: ponesrečenec je še enkrat splaval na površje, potem pa se je začel utapljati 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža stanje osebka, kot ga določa samostalnik: utapljati se v sreči, žalosti / ljudstvo se utaplja v nevednosti; mesto se utaplja v smeteh je zelo nasmeteno / utapljati se v črne misli / utaplja se v kupih papirja ima zelo veliko (pisarniškega) dela ● ekspr. slovenski meščani so se utapljali v nemškem jezikovnem morju postajali so sestavni del nemškega naroda in se prenehavali šteti za pripadnike svojega naroda; ekspr. vrhovi se utapljajo v megli vrhove prekriva megla; ekspr. jokala je, da se je kar utapljala v solzah močno, silovito; ekspr. njegov obraz se utaplja v tolšči je zelo debel utapljajóč -a -e: rešil je utapljajočega se otroka ♪
  10.      utopíti  -ím dov., utópil (ȋ í) 1. usmrtiti s potopitvijo pod (vodno) gladino, da v pljuča vdre voda: mlade mačke so utopili; žrtvi je zvezal roke in jo utopil; utopila se je v domačem vodnjaku; iz obupa se utopiti 2. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: utopiti skrbi, žalost v alkoholu ● ekspr. če bi mogel, bi ga v žlici vode utopil zelo ga sovraži ◊ les. vdelati v ploskev tako, da je zunanji vidni del v isti ravnini kot ploskev utopíti se 1. nehote priti pod (vodno) gladino in se zadušiti zaradi vdora vode v pljuča; utoniti: utopiti se v bazenu; vsako leto se utopi veliko kopalcev 2. ekspr., navadno s prislovnim določilom izginiti, izgubiti se: utopiti se v gozdu, temi / njegove besede so se utopile v splošnem trušču 3. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža nastop stanja osebka, kot ga določa samostalnik: preveč se je utopil v svojo žalost ● ekspr. sonce se je utopilo za goro je zašlo; ekspr. utopiti se v nemškem, tujem morju postati sestavni del nemškega, tujega naroda in prenehati se šteti za pripadnika svojega naroda; ekspr. jokala je, da bi se skoraj utopila v solzah močno, silovito utopljèn -êna -o: utopljen človek; zjutraj so ga našli utopljenega ♪
  11.      uvájati  -am nedov. (ā) 1. seznanjati koga z lastnostmi, pravili kake dejavnosti z namenom, da postane sposoben vključiti se vanjo: uvajati novega delavca; začetnik naj se uvaja postopoma / uvajati koga v delo, politiko // seznanjati koga z osnovami kake vede, kakega področja z namenom, da jih spozna: uvajati koga v matematiko, računalništvo / ekspr. uvajati učence v svet atomov 2. seznanjati koga s člani kake skupnosti, da se lahko vključi vanjo: uvajati koga v znane družine, klube / uvajati otroke v družbo 3. delati, da se kaj začne uporabljati: uvajati nove avtomobilske gume; uvajati mehanizacijo v kmetijstvo / uvajati dosežke raziskav v gospodarstvo / uvajati industrijski način gradnje; uvajati nove oblike delitve dohodkov / pisec razprave uvaja več novih izrazov jih začenja uporabljati; uvajati nove zamisli začenjati jih uresničevati 4. delati, da kaj začne obstajati kot obveznost: uvajati nove davke, predpise; uvajati delovno obveznost; uvajati desetletno šolanje / uvajati carinske olajšave // delati, da kaj začne kje biti, obstajati sploh: uvajati disciplino, red / uvajati nove letalske proge / publ. uvajati spremembe začenjati spreminjati // odločati, da se kaj začne: uvajati preiskave 5. delati, da kaj začne kje biti, obstajati kot sestavni del: pisatelj v vsakem poglavju uvaja nove osebe / publ. uvajati v razpravo nove vidike 6. knjiž. delati uvod v kaj: predvajanje filmov je navadno uvajal urednik sam s kratko predstavitvijo / oddajo uvaja znana melodija ◊ kem. uvajati atome, atomske skupine v molekulo nadomeščati, zamenjavati jih; uvajati pline v tekočino napeljavati, voditi; lingv. veznik da uvaja odvisni stavek uvajajóč -a -e: uvajajoč novo metodo, so spregledali pomembno navodilo ♪
  12.      uvél  in uvèl -éla -o [eu̯] prid. (ẹ̄ ẹ́; ȅ ẹ́) 1. ki je zaradi pomanjkanja vode, sokov izgubil trdnost, napetost, gladkost: uveli cveti, listi; uvela rastlina / uvela, nagubana jabolka // ki je zaradi pomanjkanja tekočine, slabe prehranjenosti izgubil napetost, gladkost: uvela koža / ekspr.: uvel obraz; uvele prsi; suhe, uvele roke starca 2. ekspr. ki je (v veliki meri) izgubil življenjsko moč: brezzoba, uvela ženica 3. ekspr. ki je (v veliki meri) prenehal obstajati: uvela lepota ● ekspr. odgovarjati z uvelim glasom neizrazitim, medlim; iron. uvela lepotica lepotica, katere lepota je v veliki meri minila uvélo prisl.: uvelo viseči listi; prim. uveniti ♪
  13.      uvenéti  -ím dov. (ẹ́ í) postati (u)vel: vrtnice rade uvenijo / ekspr. obraz ji je uvenel // ekspr. prenehati obstajati (v veliki meri): lepota, slava kmalu uveni uvenèl in uvenél -éla -o: uvenelo cvetje ♪
  14.      uvéniti  -em dov. (ẹ́ ẹ̄) postati (u)vel: narcise hitro uvenejo / ekspr. od skrbi in lakote ji je obraz uvenel // ekspr. prenehati obstajati (v veliki meri): lepota hitro uvene uvénjen -a -o uvenel: uvenjen cvet; prim. uvel, uveneti ♪
  15.      uvêsti  uvêdem dov., uvêdel in uvédel uvêdla, stil. uvèl uvêla (é) 1. seznaniti koga z lastnostmi, pravili kake dejavnosti z namenom, da postane sposoben vključiti se vanjo: uvesti novega delavca, novinca / uvesti koga v delo, kupčijo // seznaniti koga z osnovami kake vede, kakega področja z namenom, da jih spozna: uvesti koga v filozofijo; uvesti se v teorijo / ekspr. uvesti koga v skrivnosti narave 2. seznaniti koga s člani kake skupnosti, da se lahko vključi vanjo: uvesti koga v družino, klub / poroka ga je uvedla v višjo družbo 3. narediti, da se kaj začne uporabljati: uvedli so peterokrako zvezdo kot oznako partizanske vojske; uvesti računalnike v tovarne in urade / uvesti nove izraze začeti uporabljati; uvesti slovenščino v vojsko / uvesti novo kulturno rastlino začeti jo gojiti 4. narediti, da kaj začne obstajati kot obveznost: uvesti nov davek; uvesti obvezno šolanje / publ. uvesti stroge varnostne ukrepe // narediti, da kaj začne kje biti, obstajati sploh: uvesti disciplino, red; uvesti enakopravnost / uvesti novo rubriko / uvesti še eno avtobusno progo / publ.: uvesti izboljšavo izboljšati; uvesti spremembe spremeniti // odločiti, da se kaj začne: uvesti disciplinski postopek proti komu; uvesti preiskavo 5. narediti, da kaj začne kje biti, obstajati kot sestavni del: v tretjem poglavju uvede pisatelj novo osebo; stoiki so uvedli v filozofijo pojem usode 6. knjiž. narediti uvod v kaj: televizijski film je uvedel urednik s kratkim orisom dobe / igro uvede igralec s kratko pesmico začne ● knjiž. uvesti nit, trak skozi luknjico napeljati, potegniti; knjiž., redko hodnik uvede obiskovalca v razkošno dvorano neposredno pripelje ◊ kem. uvesti tri nitroskupine v toluen nadomestiti, zamenjati jih; mat. uvesti novo neznanko uvedèn -êna -o: ta izraz je bil uveden šele pred kratkim; dekle je v delo dobro uvedeno ♪
  16.      vél  in vèl véla -o [veu̯] prid. (ẹ̄ ẹ́; ȅ ẹ́) 1. ki je zaradi pomanjkanja vode, sokov izgubil trdnost, napetost, gladkost: vel list, šopek; rastline so vele / vela, nagubana jabolka // ki je zaradi pomanjkanja tekočine, slabe prehranjenosti izgubil napetost, gladkost: vela koža / ekspr.: vele prsi; vele roke starke 2. ekspr. ki je (v veliki meri) izgubil življenjsko moč: brezzob, vel mož 3. ekspr. ki je (v veliki meri) prenehal obstajati: vela lepota ● ekspr. odgovarjati z velim glasom neizrazitim, medlim; iron. vela lepotica lepotica, katere lepota je v veliki meri minila vélo prisl.: velo se upogibati; prim. veniti ♪
  17.      venéti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. postajati vel: listi, rože venijo; cvetje je vse bolj venelo; zeleneti in veneti / v presuhi shrambi se sadje izsuši in začne veneti / koža veni in se guba 2. ekspr. izgubljati življenjsko moč: zaradi nesrečne ljubezni je dekle začelo veneti 3. ekspr. prenehavati obstajati (v veliki meri): lepota, slava hitro veni / življenje mu veni v tujem svetu // slabeti, upadati: moč, pogum jim veni ♪
  18.      véniti  -em nedov. (ẹ́ ẹ̄) 1. postajati vel: listi, rastline venejo / sadje se zaradi presuhega zraka grbanči in vene / koža vene; ekspr. lica ji od žalosti vse bolj venejo 2. ekspr. izgubljati življenjsko moč: nesrečno dekle vidno vene; veniti in hirati / v takem okolju umetniki venejo 3. ekspr. prenehavati obstajati (v veliki meri): lepota hitro vene / upi mi venejo / dnevi mu venejo brez koristi; prim. vel, veneti ♪
  19.      viséti  -ím nedov., vísel (ẹ́ í) 1. biti oprt, pritrjen na kaj ob zgornjem delu ali nad seboj brez opore na tleh, spodaj: svetilka, zavesa visi; klobuk visi na klinu; slika visi na steni; na veji visi roj; držeč se vrvi, viseti nad prepadom; pod stropom visi lestenec / ključi visijo na obročku; na verižici visijo obeski / po listih in vejicah visijo dežne kaplje / čez ramo mu visi puška; okrog vratu ji visi ogrlica ♦ šport. viseti na bradlji, drogu // nav. ekspr. biti kje, držeč se z rokami brez zadostne opore na tleh: otroci visijo na ograji in opazujejo; ljudje so viseli na stopnicah prenapolnjenega vlaka; ranjenec je skoraj visel na tovariševi rami // biti v položaju, ko ima okrog vratu z lastno težo zadrgnjeno zanko vrvi: prišli so prepozno, obupanec je že visel / ekspr. ta človek bo še visel bo kaznovan z obešenjem 2. segati, razprostirati se v smeri navzdol od izhodišča: brki mu visijo; psu visi jezik iz gobca; od streh visijo ledene sveče; z oken visijo rože; roke mu negibno visijo ob telesu / viseti do pasu skozi okno sklanjati se / ekspr. z neba visijo oblaki // segati kam čez rob podlage, opore: skale visijo nad globel 3. biti nagnjen: drevo, steber nekoliko visi; viseti v levo / ladja malo visi; miza zaradi neravnih tal visi / dolina visi proti vzhodu pada, se niža; travnik precej visi; položno, strmo viseti / ekspr. po strmih pobočjih visijo njive strmo ležijo 4. navadno s prislovnim določilom biti, mirovati prosto, nepritrjen v prostoru nad tlemi; lebdeti: sipa v vodi lahko visi; telo visi v plinu, če sta teži enaki / v zraku visi postovka / ekspr. na nebu visijo težki deževni oblaki 5. ekspr., s prislovnim določilom biti opazen, viden: v očeh ji visijo solze / na licih, ustnicah mu visi nasmeh; na obrazih vseh je visel nemir // biti, obstajati kje: nad pokrajino visi mir, noč / v zraku še visijo kriki žrtev / med njimi visi molk 6. ekspr., s prislovnim določilom biti, zadrževati se kje: vsak dan visi pri prijatelju, v gostilni; kaj bi visel samo doma, pojdi z menoj // delati, kar izraža določilo: cele dneve visi na računalniku; ure in ure visi na telefonu telefonira // v zvezi z na skrbno obdelovati kaj: visi na vsaki besedi, vsakem stavku; pisatelj preveč visi na sami zgodbi 7. ekspr., v zvezi z med biti glede na svoje lastnosti vmes med čim: televizija visi med gledališčem in filmom; njihova družina je visela med kmeti in bajtarji // biti v stanju, ko se lahko uresniči slabša od dveh možnosti: svet visi med vojno in mirom; ranjenec visi med življenjem in smrtjo / visel je med ljubeznijo in sovraštvom 8. ekspr., v zvezi z nad biti v stanju, ko lahko kaj koga prizadene: nad človeštvom visi atomska vojna / nad njim visi poguba 9. preh., ekspr., v zvezi z na biti čustveno zelo navezan na koga, kaj: visi bolj na stricu kakor na očetu; kmet z vsem srcem visi na svoji zemlji; zelo visi na otrocih 10. ekspr. biti negotov: vreme visi / odločitev, pojasnilo še visi ● žarg., šah. figura visi je v ogroženem položaju; pog., ekspr. tekal je po opravkih, da mu je jezik visel iz ust da se je zelo upehal; tekal je zelo hitro; ekspr. oči vseh so visele na njem nepremično, pozorno so ga gledali; ekspr. obleka kar visi na njem je zelo suh; viseti na lasu, na niti, na nitki ekspr. njegovo življenje visi na lasu, na niti, na nitki je zelo ogroženo; je zelo bolan; njegova služba visi na nitki je zelo negotova; ekspr. poslušalci so kar viseli na njegovi pripovedi zelo pozorno so ga poslušali; ekspr. vsa družina visi na njenih ramah za vso družino mora skrbeti ona; viseti na vratu ekspr. gostje so jim ves teden viseli na vratu bili v breme, nadlego; ekspr. policija mu visi na vratu ga zasleduje, nadzoruje; nar. viseti pri gostilničarju imeti dolg pri njem; viseti v zraku ekspr. trditve visijo v praznem, v zraku so neprepričljive, neutemeljene; ekspr. aretacije visijo v zraku se pričakujejo; ekspr. pomlad visi v zraku opazni so znaki pomladi; ekspr. potovanje visi v zraku še ni gotovo; nad glavo mu visi Damoklejev meč je v nenehno preteči nevarnosti; vulg. vsi mi že dol visijo vsi mi že presedajo; vulg. njihova zahteva mi dol visi mi ni prav nič mar visé knjiž.: vise na veji se gugati viseč visèč -éča -e: telovaditi, viseč na drogu; nizko viseči oblaki; viseči uhlji; na steni viseča podoba; viseča tla / viseči kapnik kapnik, ki nastane na stropu kraške podzemeljske jame; redko viseča ključavnica obešanka; viseča omarica omarica, ki se pritrdi na steno; viseča svetilka svetilka, ki se obeša s podaljškom na strop; viseča tehtnica tehtnica za tehtanje v visečem položaju ∙ viseči vrtovi nekdaj terasasti vrtovi v kraljevem gradu v Babilonu ♦ gled. viseča lutka lutka, ki se premika z nitmi; marioneta; grad. viseči most most, ki visi na jeklenih kablih, vrveh; viseči strop pod stropom nameščena lahka obloga za prikritje inštalacijske napeljave ali za znižanje prostora; viseči pilot pilot, ki se samo zaradi trenja opira v mehka tla; les. viseča krožna žaga nihalna krožna žaga; mont. viseči oder železna konstrukcija, ki se pri obzidavi spušča v jašek po škripcu; rib. viseča mreža stoječa mreža, ki ne leži na dnu; vrtn. viseča pelargonija bršljanu podobna lončna rastlina z živobarvnimi cveti; bršljanka ♪
  20.      vléči  vléčem nedov., vléci vlécite in vlecíte; vlékel vlékla (ẹ́) 1. s silo, usmerjeno proti sebi a) povzročati premikanje česa za seboj, k sebi: ena lokomotiva vleče, druga potiska; vol vleče plug; konj dobro vleče / z avtomobilom vleči prikolico / vleči plezalca navzgor b) z določenim namenom delovati na kaj: otrok vleče mater za krilo; vleči vrv zvonca 2. s silo, usmerjeno proti sebi, premikati kaj tako, da se stalno dotika podlage: lažje zavoje je nosil, težje pa vlekel / za seboj je vlekel dolgo ogrinjalo 3. premikati kaj po površini: vleči čopič po platnu / vlekel je s prstom po mizi in pisal črko t 4. s črtanjem delati: vleči črto od pike do pike 5. spravljati kaj iz česa, s česa, navadno s silo: vleči trsko iz prsta; vleči zamašek iz steklenice; vleči prt z mize / ekspr. vlekel je stvari iz torbe jemal 6. s prislovnim določilom s sunkovitimi gibi spravljati kaj na drugo mesto, v drug položaj: vleči zavese narazen; vlekel si je kapuco na glavo / ekspr. vleči obleko nase hitro se oblačiti / kot opozorilo na vratih vleci 7. z delovanjem sil v nasprotnih smereh povzročati, da kaj doseže a) večjo, največjo dolžino: vleči gumijasto cev b) večjo, največjo površino: vleči tkanino / vleči testo 8. ekspr. s težavo nositi: prijela je kovček in ostalo prtljago in vse skupaj vlekla v sobo // z oslabljenim pomenom, s prislovnim določilom izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga; nositi: kaj vse vleče na počitnice: medveda, punčko, pajaca 9. navadno z močnimi vdihi zajemati in spravljati vase: vleči dim iz cigarete / vleči cigareto, cigaro, pipo / ekspr. vleči sapo vase globoko vdihavati 10. ekspr. sesati: mladič je zadovoljen vlekel / vleči dudo 11. ekspr. piti (alkoholne pijače): steklenica je šla iz rok v roke in vsak je dolgo vlekel / pog. rad ga vleče 12. nav. 3. os. gibati, premikati se z enega področja na drugo zaradi razlik v zračnem pritisku, temperaturi; pihati: hladno vleče; zunaj precej vleče / ves dan je vlekel veter / zapri vrata, pod noge mi vleče čutim hlad, premikanje hladnega zraka okrog nog 13. odvajati dim: ko so prvič zakurili, dimnik ni vlekel; peč je le začela vleči 14. nav. ekspr. povzročati, da traja kaj dalj časa: poročanje o dogodku je zelo vlekel / godbeniki so nekoliko vlekli prepočasi igrali 15. ekspr., s prislovnim določilom spravljati koga kam, navadno brez njegove privolitve: vlekel je otroka z igrišča v hišo / navezanost na dom ga vleče stran; nekaj me je vleklo k potoku / brezoseb. zelo ga vleče v planine / ni postal pravnik, srce ga je vleklo h glasbi 16. ekspr. zavajati v zmoto, varati: zdaj me boš še ti vlekel; pošteno ga je vlekel 17. ekspr. vzbujati pri kom zanimanje: grad vleče turiste; morsko dno ga najbolj vleče // vzbujati pri kom pozitiven, naklonjen odnos: tako branje me vleče 18. pog. dobivati, prejemati: za to delo vleče lepo plačo / pri sodelovanju vleče dobiček 19. ekspr., v zvezi z na imeti zelo majhno mero lastnosti, ki jo izraža dopolnilo: papir vleče na rumeno; vino vleče na kislo 20. ekspr. težko živeti, prebijati se: kako živite? Vlečemo; nekako še vlečemo 21. metal. s spravljanjem skozi votlico zmanjševati presek: vleči palico, žico / vleči aluminij, jeklo ● ekspr. z njegovim prihodom je začel vleči drug veter razmere so se spremenile; ekspr. vsako besedo so morali vleči iz njega ker je bil molčeč, so ga morali vsako stvar posebej vprašati; ekspr. spet vleče nekdanje doživljaje na dan se jih spominja, pripoveduje o njih; ekspr. dreto vleči smrčati; ekspr. vleči harmoniko igrati na harmoniko; star. vleči koga skozi zobe, po zobeh opravljati, obrekovati; ekspr. vleči koga za nos varati ga; pog. ker se ne moremo dogovoriti, kdo naj gre, bomo vlekli listke žrebali z listki; ekspr. komaj vleče noge za seboj od utrujenosti, slabosti zelo težko hodi; ekspr. nihče te ne bo za lase vlekel tja te spravljal proti tvoji volji, zelo silil; star. nezrelo sadje vleče usta skupaj povzroča trpek okus; ekspr. vleči vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist; ekspr. od jutra do noči je vlekel žago žagal; ekspr. vleči na uho, ušesa prisluškovati; ekspr. eni vlečejo za tri, drugi postopajo brez dela zelo delajo, se trudijo; ekspr. v teh krajih vlečejo po dolenjsko govorijo, izgovarjajo; žarg. motor dobro vleče deluje; preg. besede mičejo, zgledi vlečejo ◊ etn. vleči ploh šega, da mora tisti, zlasti dekle, ki se je nameraval poročiti, a se ni, na pepelnično sredo vleči ploh skozi vas; obrt. šiv vleče povzroča gubanje tkanine vléči se 1. zaradi gostosti, lepljivosti pri vlivanju, raztegovanju oblikovati se v nitasto, trakasto plast: med, sirup se vleče; stopljen sir se vleče; vleči se kot testo 2. s prislovnim določilom premikati se, stalno dotikaje se podlage: obleka se je vlekla za njo; vajeti so se vlekle po tleh 3. ekspr., navadno s prislovnim določilom počasi se premikati, navadno v daljši vrsti: po cesti so se vlekli vozovi / od juga se vlečejo oblaki 4. ekspr., navadno s prislovnim določilom s težavo hoditi: konj se je klecaje vlekel čez potok / počasi se je vlekel v svojo sobo 5. ekspr. biti, obstajati, navadno v obliki črte: razpoka se vleče čez vso steno; pot se vleče navkreber 6. ekspr. po dolgem se razprostirati: vas se vleče ob vznožju gorovja 7. ekspr. trajati, potekati, navadno dalj časa: bolezen se je vlekla; priprave za izdajo časopisa so se vlekle pol leta / dan se je zelo vlekel je počasi mineval 8. ekspr. zavzemati se, posredovati: na sestankih se vedno vleče za delavce / vleče se za denar, kot da mu gre za življenje ● kaj se vlečeš kot megla počasi, leno hodiš; ta misel se kot rdeča nit vleče skozi vse pesnikovo delo se pojavlja kot bistveni sestavni del vlekóč -a -e: otrok uhaja naprej, vlekoč mamo za roko vléčen -a -o: vlečeno vozilo / vlečena žica; vlečeno jeklo; vlečeno testo ♪
  21.      vpeljáti  vpéljem tudi -ám dov., vpêlji vpeljíte; vpêljal (á ẹ̄, ȃ) 1. seznaniti koga z lastnostmi, pravili kake dejavnosti z namenom, da postane sposoben vključiti se vanjo: novega delavca morajo še vpeljati / vpeljati koga v delo; oče je vpeljal sina v lov; vpeljati se v obrt // seznaniti koga z osnovami kake vede, kakega področja z namenom, da jih spozna: vpeljati študente v sociologijo in filozofijo / ekspr. vpeljati koga v skrivnosti narave 2. seznaniti koga s člani kake skupnosti, da se lahko vključi vanjo: vpeljati sodelavca v kolektiv / vpeljala ga je v visoko družbo 3. narediti, da se kaj začne uporabljati: vpeljati novo valuto; vpeljati računalnike v proizvodnjo / vpeljati nove izraze; vpeljati slovenski jezik v vojsko 4. narediti, da kaj začne obstajati kot obveznost: vpeljati poseben davek; vpeljati obvezno šolanje // narediti, da kaj začne kje biti, obstajati sploh: vpeljati disciplino, red; vpeljati nadzor / vpeljati skupno upravo / vpeljati nov način gospodarjenja 5. narediti, da kaj začne kje biti, obstajati kot sestavni del: pesnik je vpeljal nove oblike; vpeljati novo osebo v pripoved 6. z vlečenjem spraviti navadno kaj dolgega, podolgovatega na določeno mesto; napeljati: vpeljati elastiko, trak v pas; vpeljati vrvico skozi zanke vpelján -a -o: pred kratkim vpeljan postopek; v delo je že vpeljan ∙ prodati dobro vpeljano gostilno gostilno, ki dobro, uspešno dela ♪
  22.      vpeljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. seznanjati koga z lastnostmi, pravili kake dejavnosti z namenom, da postane sposoben vključiti se vanjo: vpeljevati novega sodelavca v delo // seznanjati koga z osnovami kake vede, kakega področja z namenom, da jih spozna: vpeljevati koga v filozofijo, znanstveno raziskovanje 2. seznanjati koga s člani kake skupnosti, da se lahko vključi vanjo: vpeljevati mlade v družbo 3. delati, da se kaj začne uporabljati: vpeljevati varnostne pasove v avtomobilih; vpeljevati računalnike v banke 4. delati, da kaj začne obstajati kot obveznost: vpeljevati nove davke; začeli so vpeljevati obvezno šolanje // delati, da kaj začne kje biti, obstajati sploh: vpeljevati nove metode dela 5. delati, da kaj začne kje biti, obstajati kot sestavni del: avtor vpeljuje v pripoved vedno nove osebe 6. z vlečenjem spravljati navadno kaj dolgega, podolgovatega na določeno mesto; napeljevati: vpeljevati elastiko v pas ♪
  23.      vrásti se  vrástem se tudi vrásem se dov., vrásel se in vrástel se (á) 1. rastoč priti, prodreti v kaj: noht se vraste v meso / korenine se vrastejo v razpoke // rastoč priti, prodreti v podlago, okolje in se povezati: presajene rastline se še niso dobro vrasle; borci so vztrajali na položajih, kot da so se vrasli v zemljo 2. postati obdan s tem, kar ga rastoč začne obdajati: obroč se je vrasel v drevo 3. ekspr. začeti skladno, organsko obstajati, živeti v čem: vrasti se v kolektiv, mesto / stavba se vraste v pokrajino // postati trajna sestavina česa: te besede so se popolnoma vrasle v jezik / otrok se je vrasel v njeno srce ji je postal ljub vráščen -a -o: biti vraščen v domačo pokrajino; vraščena rastlina; prim. vrasel ♪
  24.      vráščati se  -am se nedov. (á) 1. rastoč prihajati, prodirati v kaj: noht se vrašča v meso; korenine se vraščajo globoko v zemljo ♦ gozd. listavci se vraščajo v sestoj iglavcev // rastoč prihajati, prodirati v podlago, okolje in se povezovati: nanovo posajene rastline se že vraščajo / presajeno tkivo se dobro vrašča 2. postajati obdan s tem, kar ga rastoč začenja obdajati: obroč se vse bolj vrašča v drevo 3. ekspr. začenjati skladno, organsko obstajati, živeti v čem: priseljenci se vraščajo v mesto / vraščati se v delo, novo življenje / stavbe se lepo vraščajo v okolje // postajati trajna sestavina česa: umetniške izpovedi se vraščajo v duha ljudi; v jezik se vrašča vse več tujega / ta človek se mu vse bolj vrašča v srce mu postaja vse ljubši ♪
  25.      vrvéti  -ím nedov. (ẹ́ í) nav. 3. os. 1. živahno se premikati v velikem številu in v različne smeri: obiskovalci vrvijo iz prostora v prostor; delavci vrvijo okoli skladišča; nemirno, živahno vrveti; brezoseb. v taboru je vrvelo kot v mravljišču / mravlje vrvijo na vse strani; pren., ekspr. po glavi mi vrvijo nasprotujoče si misli // ekspr., s prislovnim določilom živahno se premikajoč v velikem številu iti kam: iz tovarne vrvijo delavci / množica vrvi na stadion 2. ekspr., s prislovnim določilom, s smiselnim osebkom v rodilniku biti, obstajati v velikem številu: na ulici je vrvelo ljudi / v drami vrvi prizorov iz vsakdanjega življenja / dvorišče je vrvelo od otrok vrvèč -éča -e: množica, vrveča po ulicah in trgih ♪

   1 13 38 63 88 113 138 163 188 213  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA