Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

obstajati (151-175)


  1.      státi  stojím nedov., stój stójte; stál (á í) 1. biti v pokončnem položaju, navadno tako, da je vsa teža na nogah: nekateri so sedeli, drugi stali; ljudje so stali in se pogovarjali; pri delu stojim; več ur je stal, zato ga bolijo noge; ljudje so stali v gručah; otroci stojijo v krogu; mirno, molče, nepremično, vzravnano stati; stala sta si nasproti; začel se je prestopati, kakor da bi stal na trnju; stal je tam, kot da bi pognal korenine dolgo časa, vztrajno; stoji kot kip, kot okamenel, ukopan negibno, togo / nekaj krav je stalo, druge so ležale / otrok že sam stoji zna stati / stati na glavi; stati na eni nogi; stati na prstih; stati na rokah / premakni se, stojiš na roži / kot podkrepitev tako bo, kakor gotovo stojim tukaj // biti kje v takem položaju: učenec je moral za kazen stati v kotu; stal je pri oknu in opazoval življenje na ulici; stati v vrsti pred blagajno 2. biti nameščen na podlagi s krajšo, ožjo stranjo: knjige na polici ležijo in stojijo; nekaj steklenic v shrambi stoji, druge ležijo / ta sončnik ne stoji, neprestano pada / lestev stoji ob zidu je naslonjena, prislonjena ob zid / vsa drevesa so že posekana, le eno še stoji še ni posekano, podrto / vreča stoji pokonci // s prislovnim določilom biti nameščen tako, kot nakazuje določilo: miza stoji postrani; drog stoji poševno; postaja stoji vzporedno s tiri 3. navadno s prislovnim določilom biti, nahajati se: hiša stoji ob cesti; metla stoji za vrati; sonce stoji že visoko / ekspr. novi avtomobil že stoji v njihovi garaži ga že imajo / z oslabljenim pomenom: ekspr. hiša stoji zdaj prazna je; star. to stoji zapisano v knjigi je / v ljudskih pesmih stoji, stoji tam beli grad // ekspr. biti, obstajati: grad še danes stoji; rad se je vračal domov, dokler je stala njegova rojstna hiša / nova šola že stoji je že sezidana, zgrajena 4. biti v mirujočem stanju po prenehanju ali pred začetkom gibanja, premikanja: ustavil se je in stal, dokler niso šli vsi mimo; nekaj časa je stal, potem pa je spet začel teči; malo, nekaj trenutkov stati / čete so stale in čakale na povelje / avtobus, vlak še stoji // biti v stanju, ko kaj ne dela, ne deluje: mlinsko kolo je stalo; ura stoji / ekspr. tovarna že dalj časa stoji ne obratuje // z glagolskim samostalnikom izraža, da nedokončano dejanje ne poteka: delo v tovarni še vedno stoji; gradnja hiše spet stoji / promet na tej cesti je stal več dni 5. biti dolgo uporaben, užiten: ta jabolka ne stojijo; krompirjeva jed ne stoji; to pecivo stoji dalj časa 6. ne biti določen čas uporabljen zaradi pridobivanja ustreznih lastnosti: odcedek pustimo stati nekaj dni; pripravljena solata naj malo stoji, da se prepoji / testo naj pol ure stoji iz njega naj se naredi pecivo čez pol ure 7. pog. pristajati: modra barva ti ne stoji; ta kroj ti dobro stoji; obleka ti stoji, kot bi bila narejena zate 8. publ., s prislovnim določilom biti, živeti v določenih gmotnih, gospodarskih razmerah: dobro, slabo stati; ugotoviti moramo, kako stojimo / kmetija trdno stoji / bilanca je pokazala, kako delovna organizacija finančno, gospodarsko stoji 9. publ., v zvezi s pred biti v položaju, ko se mora kaj opraviti: stati pred težko nalogo / stati pred izbiro, odločitvijo ● ekspr. zdelo se mu je, da čas stoji čas mu je mineval zelo počasi; ekspr. z njim stvar stoji in pade on je odločilnega pomena za stvar; tako je, odkar svet stoji od nekdaj; star. zelo sposoben je, to stoji drži; pog. ta vlak stoji na vseh postajah se ustavlja; publ. njegova zadeva še vedno stoji (na mrtvi točki) se še ni začela reševati, obravnavati; star. stati v bran skušnjavi upreti se, zoperstaviti se; pog. v podjetju stoji vse na glavi razmere so popolnoma neurejene; pog. na luči mi stojiš s svojim telesom mi zaslanjaš svetlobo; pog. stati na lastnih nogah biti samostojen; ekspr. vsa stvar stoji na majavih, trhlih nogah ni trdna, zanesljiva, ni dobro utemeljena; ekspr. stati komu na poti ovirati ga pri njegovih dejanjih, namerah; publ. stati na določenem stališču imeti določeno mnenje o čem; ekspr. stati na očetovi strani imeti, izraziti enako mišljenje o čem kot oče; ekspr. trdno, z obema nogama stoji na zemlji je zelo stvaren; ekspr. naše slovstvo stoji ob rami svetovnemu mu je enakovredno; ekspr. vse življenje mu je stala ob strani mu pomagala, ga podpirala; ekspr. pritegniti k delu tudi tiste, ki so doslej stali ob strani niso sodelovali; ekspr. kar naprej stoji pri njej je, se mudi, zadržuje; nizko stati do kolen v dreku biti v zelo neprijetnem, zapletenem položaju; ekspr. stati z obema nogama v življenju biti zelo dejaven (v družbenem življenju); ekspr. ti stojiš med menoj in mojo srečo ti si vzrok, da nisem srečen; ekspr. ta dogodek mi stoji neprestano, živo pred očmi mislim nanj; star. kmalu bosta stala pred oltarjem se bosta poročila; ekspr. on ne bo stal s prekrižanimi rokami bo kaj ukrenil; ekspr. skušali so izvedeti, kdo stoji za njim mu pomaga, ga podpira; ekspr. neprestano ji stoji za petami hodi za njo, jo zasleduje; žarg., šport. kako stoji naše moštvo na turnirju je trenutno uvrščeno; ekspr. tako sem utrujen, da komaj še stojim (na nogah) zelo sem utrujen; ekspr. lasje mu stojijo pokonci od strahu zelo ga je strah; pog. zdaj ti klobuk stoji prav ga imaš pravilno postavljenega na glavo; klin trdno stoji je trdno nameščen; ekspr. stati visoko na družbeni lestvici imeti pomemben družbeni položaj; ekspr. prazna vreča ne stoji pokonci brez zadostne hrane človek ni sposoben za delo, se ne počuti dobro ◊ lingv. samostalnik stoji v imenovalniku ima imenovalniško končnico; za glagoli premikanja stoji namenilnik se uporablja; lov. pes stoji na divjad s stojo, navadno z dvignjeno sprednjo nogo, opozarja lovca na divjad; šah. trdnjava stoji na a-liniji; šport. stati v predklonu; vet. samica stoji je pripravljena za parjenje; voj. stati mirno vzravnano, z rokami, iztegnjenimi navzdol in pritisnjenimi k bokom stojé: prisluškoval je, stoje za vrati; stoje delati, jesti; nepremično stoje, ga je gledal ∙ pog. preboleti gripo stoje ne da bi ležal; ekspr. saj stoje spiš videti si zelo zaspan stojèč -éča -e: stoječ pred hišo, je glasno zavpil; na samem stoječ mlin; otroci, stoječi okoli ognja; štorklja, stoječa na eni nogi; knjige, stoječe na polici / stoječi kapnik kapnik, ki nastane na tleh kraške podzemeljske jame; stoječi poklic poklic, pri katerem se delo opravlja stoje; stoječa svetilka; stoječa in tekoča voda ♦ fiz. stoječe valovanje valovanje, ki nastane s sestavljanjem dveh enakih valovanj v nasprotnih smereh in ne prenaša energije; les. prodati stoječi les gozdna drevesa, ki še niso posekana; obl. stoječi ovratnik ovratnik, nameščen pokonci ob vratu; rib. stoječa mreža mreža, ki se postavi na določenem območju; sam.: okoli stoječi so se zasmejali; prim. stoj ♪
  2.      stréti  strèm tudi stárem dov., strì stríte; stŕl (ẹ́ ȅ, á) 1. s silo, pritiskom narediti, da kaj ni več celo: streti lešnik, oreh; streti lupino; streti s kleščami; zaradi nepazljivosti so se jajca strla / streti kozarec, posodo / pri mučenju so mu strli prste // polomiti, pokvariti: streti stol; kolo se je strlo / streti ptici peruti zlomiti // s silo, pritiskom uničiti, usmrtiti: streti črva / streti kači glavo 2. povzročiti, navadno s silo, da kaj preneha obstajati: streti sovražnikov odpor, stavko / nič ni moglo streti njegove samozavesti; streti komu voljo 3. nav. ekspr. povzročiti, da postane kdo zelo žalosten, brez volje do življenja: bridkost, nesreča, obup stre človeka; ta novica bo mater strla; njegove besede so me popolnoma strle / moralno streti koga 4. odstraniti olesenelo steblo od ličja: terice so strle ves lan ● ekspr. bolezen in domotožje sta ga strli v nekaj tednih sta povzročili, da je umrl; ekspr. spravi se, sicer ti strem kosti te zelo pretepem; ekspr., streti okove osvoboditi se; ekspr. streti trd oreh rešiti težko, neprijetno stvar; ekspr. streti sovražnika premagati; ekspr. streti komu srce čustveno ga zelo prizadeti; ekspr. streti koga v prah uničiti ga, onemogočiti ga stŕt -a -o: strt oreh; njegov obraz je strt; sovražnik še ni strt; strto srce; biti duševno in telesno strt; prisl.: strto vzdihniti ♪
  3.      šíriti  -im nedov. (ȋ ȋ) 1. delati kaj (bolj) široko: širiti cesto; širiti odprtino; pri slabi svetlobi se zenica širi / prsni koš širijo in ožijo medrebrne mišice / širiti obleko // delati, povzročati, da je kaj videti širše: svetle obleke širijo postavo; modri barvni odtenki širijo prostor 2. delati, da prilegajoči se deli česa pridejo v položaj, ko so (najbolj) oddaljeni drug od drugega: širila je roke, da bi objela otroka / širiti nosnice 3. delati, da pride kaj na večjo površino: širiti naselje; mesto se širi proti jugu / širiti preizkušene vrste krompirja / stara kultura je širila svoj vpliv na sosednje ozemlje 4. delati, da se s čim seznani, da kaj spozna veliko ljudi: širiti revolucionarne ideje; širili so laži in obrekovanja / bral je ilegalne časopise in jih širil 5. delati, povzročati, da postaja kaj večje glede na obseg, količino: širiti dnevni red seje / podjetje širi svojo dejavnost / širiti krog sodelavcev / širiti svoje znanje; širiti si obzorje 6. biti izvor tega, kar prehaja v okolico: cvetje širi prijeten vonj; svečnik je širil medlo svetlobo šíriti se 1. pojavljati se, nastopati a) na vedno večji površini: še vedno je lilo in povodenj se je širila; požar se je hitro širil / svetloba se širi v ravni črti / iz pekarne se je širil vonj po svežem kruhu b) v vedno večjem številu: z iznajdbo tiska so se knjige hitro širile c) pri vedno večjem številu osebkov: bolezen se je širila hitro, po vsej deželi / o njem se širijo različne govorice 2. navadno s prislovnim določilom biti, obstajati na razmeroma veliki površini: okoli poslopja se širi park; dvorišče se širi od hiše do ceste; nad pokrajino se širi jasno nebo ● knjiž., ekspr. srce se mu je širilo od sreče zelo je bil srečen širèč -éča -e: cvet se je odprl, šireč okoli sebe prijeten vonj; nad dolino šireča se megla šírjen -a -o: glasilo društva je bilo širjeno ilegalno ♪
  4.      têči  têčem nedov., têci tecíte; tékel têkla (é) 1. premikati se z neprenehnim gibanjem svojih delov, ki nimajo svoje oblike: tekočine tečejo; voda teče čez jez, med skalami; vino teče v sod; teči po cevi, strugi; teči v curku; počasi, ekspr. leno teči; teči in kapljati / iz rane teče gnoj, kri; solze ji tečejo po licih / brezoseb.: iz noge, rane mu teče; iz nosu mu teče; ob odjugi teče s streh / po ceveh teče plin / skozi vas teče potok; Sava teče v Donavo // premikati se z neprenehnim gibanjem svojih delov, delcev: pesek, žito teče v posodo / električni tok teče po žici 2. neprenehoma, brez prekinitve premikati se po čem: jermen, speljan po kolesu stroja, že teče / vrv se odvija in mu teče skozi dlani / predal teče po tirnicah, žlebičku / promet spet teče / ekspr., redko ladja teče po mirni gladini sorazmerno hitro plove, se premika // neprenehoma, brez prekinitve premikati se sem in tja, gor in dol ali neprenehoma vrteti se: če so kolesa dobro namazana, tečejo; žaga teče; gladko, lepo teči; teči in ustavljati se // neprenehoma, brez prekinitve premikajoč se, vrteč se delovati: kolovrat teče; motorji, stroji spet tečejo; ropotajoč, tresoč se teči / navita ura teče 3. trajati v času z neprenehnim, rednim sledenjem svojih enot: po kratkem molku pogovor spet teče; priprave za zborovanje tečejo; razprava še teče / radijska oddaja teče že dva meseca / publ., z oslabljenim pomenom: tekel je boj za človeško življenje bojevalo se je; v dvorani teče predvajanje filmov se predvajajo filmi 4. neprenehoma, brez prekinitve nadaljevati se, razvijati se: dela tečejo po načrtu; misli, stavki gladko tečejo / grški filozof je rekel: Vse teče / pripoved, zgodba teče; življenje teče dalje 5. trajati v neprenehnem sledenju svojih časovnih enot: peto leto teče, odkar je odšel; čas hitro teče 6. s prislovnim določilom obstajati v prostoru v neprenehnem sledenju svojih točk v določeni smeri: cesta teče med njivami, skozi gozd; meja teče po reki / vrstice tečejo do roba strani; na licih mu plitvo tečejo gube / cevi, žice tečejo vzporedno 7. neprenehoma, brez prekinitve slediti si: oznake tečejo po abecednem redu; lihe številke tečejo po drugi strani ulice 8. premikati se s hitrejšimi koraki tako, da sta v določenem trenutku obe nogi odmaknjeni od podlage: otrok teče po cesti; teči po stopnicah; teči domov; teči komu naproti; teči in hoditi; teči kot zajec hitro / teči na avtobus / konj, pes je začel spet teči / teči na smučeh premikati se s smučmi na nogah s hitrejšimi koraki / teči pred zasledovalci bežati // gojiti tek, ukvarjati se s tekom: teče že več let; teči in plavati // nastopati, tekmovati v teku: teklo bo deset tekmovalcev; teči na tekmovanju / teči za stavo 9. ekspr. hitro iti: nimam časa, tečem kupit kruh / teči po opravkih / pojdi hitro! Že tečem / dov. ko je pospravila, je tekla v trgovino ● ekspr. denar teče v blagajno neprenehoma, v večji količini prihaja; ekspr. jezik ji (gladko) teče, ji teče kot namazan izraža se spretno, z lahkoto; ekspr. tudi v tej deželi teče kri ljudje se bojujejo in umirajo; nar. ta lonec teče pušča; ekspr. plača mu vseeno teče osebne dohodke dobiva, čeprav dela dejansko ne opravlja; pog. laže, kot pes teče zelo; pogosto; publ. rok za pritožbe še teče še ni potekel; ekspr. še bodo tekle solze še bodo ljudje jokali, trpeli; ekspr. vino je teklo v potokih spili so zelo veliko vina; ekspr. zdaj mu pa že voda v grlo teče je v hudi časovni stiski zaradi kakega dela; evfem. tečejo mu zadnje ure kmalu bo umrl; knjiž. zibelka mu je tekla v kmečki hiši rodil se je; je kmečkega rodu; ekspr. ura teče, nič ne reče čas hitro in neopazno mineva ◊ šport. teči sto metrov pod desetimi sekundami; teči na deset kilometrov tekóč -a -e: tekoč domov, je srečal soseda; promet je tekoč; tekoča hrana; poročati o tekočih zadevah; voda, tekoča iz pipe; učenec, sposoben tekočega branja; tekoče gorivo; tekoče leto ∙ tekoči trak delovni postopek, pri katerem se predmet pomika od enega delovnega mesta do drugega, vmes pa mora vsak delavec opraviti svoj del delovnih opravil; ekspr. težave so si sledile kar na tekočem traku, po tekočem traku hitro druga za drugo; tekoča številka številka, ki brez prekinitve v določenem redu sledi številki prejšnje enote; tekoče vode naravne vode, ki tečejo zaradi višinske razlike; publ. tekoče zlato nafta ♦ ekon. tekoči izdatki izdatki v tekoči krajši časovni enoti; fin. tekoči račun račun, ki ga odpre banka ali kaka druga organizacija za medsebojne obračune s strankami; bančni račun, s katerega izplačuje banka tudi na kredit; tekoče obresti obresti od enega do drugega obračuna; fiz., kem. tekoče agregatno stanje agregatno stanje, v katerem snov nima sama svoje oblike, ima pa gladino; mont. tekoči pesek z vodo prepojen pesek v zemeljski skorji, ki pod pritiskom zasipava rove, jaške; teh. tekoči kisik pri nizki temperaturi utekočinjeni kisik; tekoči kristali tekočina iz molekul, ki so v prostoru urejene; tekoče stopnice stopnice, ki delujejo na principu tekočega traku; tisk. tekoča paginacija paginacija, ki se nadaljuje v naslednji številki revije, zvezka; trg. tekoči meter enota za merjenje dolžine ne glede na širino; prisl.: tekoče brati, govoriti; sam.: priti z delom na tekoče v stanje, ko se delo opravlja brez zaostanka, sproti; biti z dogodki na tekočem biti seznanjen z dogodki brez zamude, sproti ♪
  5.      tičáti  -ím nedov. (á í) 1. s prislovnim določilom biti, nahajati se kje zataknjen, zapičen, obdan od česa: ključ tiči v ključavnici; v zidu tičijo krogle; bodica mu je tičala v prstu / tičal je do pasu v snegu / med cvetjem je tičal bel listek // biti, nahajati se kje negibno sedeč, čepeč: maček tiči za dimnikom; mladič je tičal na samičinem hrbtu; v grmu je tičal zajec; ves čas tiči skrit v kotu // ekspr. biti, nahajati se kje sploh: med njima je tičala ograja; ob boku mu je tičal meč visel / v dolini je tičala koča stala; pod hribom tiči vas leži 2. ekspr., v zvezi z v biti obut, oblečen v kaj: tičati v preozkih hlačah / nogi sta ji tičali v copatah / ranjenec je tičal v povojih 3. ekspr., s prislovnim določilom zadrževati se, muditi se: kar naprej tiči v gozdu; vedno tiči doma; oglasi se, kje pa tičiš / več let je tičal v zaporu bil zaprt 4. ekspr. biti, obstajati: treba je ugotoviti, kje tiči vzrok za tako stanje; v teh besedah tiči nekaj žalostnega te besede vsebujejo; v pogledih je tičala nevoščljivost se je izražala, kazala / za to ponudbo nekaj tiči nastala je iz določenega namena 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža, da kdo opravlja to, kar določa samostalnik: ves tiči v delu, opravkih; zmeraj tiči v računih / rad tiči v knjigah bere, študira // s povedkovim določilom izraža stanje, položaj, kot ga določa samostalnik: tiči v dolgovih; tiči v predsodkih ima jih / tiči v revščini, zaostalosti / še vedno tičijo v fevdalizmu imajo take razmere kot v fevdalizmu ● ekspr. ne prodajaj kože, dokler medved še v brlogu tiči ne razpolagaj s stvarjo, ki je še nimaš; ekspr. do kolen tičati v blatu biti v zelo neprijetnem, zapletenem položaju; ekspr. srce mu je tičalo v grlu zaradi močnega bitja srca ob razburjenju je imel neprijeten občutek v grlu; ekspr. srce mu tiči v hlačah boji se, nima poguma; ekspr. strah mu tiči v kosteh zelo se boji; ekspr. tiči v pasti je v položaju, ko se bo težko rešil; ekspr. vedno tičita skupaj se družita; ekspr. v tem grmu tiči zajec tu je jedro problema, bistvo stvari; preg. kdor doma tiči, se malo nauči izkušnje, znanje se pridobivajo v stikih z drugimi ljudmi tičèč -éča -e: v škornjih tičeče noge; pod košatimi obrvmi tičeče oči ♪
  6.      tléti  tlím nedov., tlì (ẹ́ í) 1. goreti počasi in brez plamena: drva v peči so tlela; žerjavica tli pod pepelom; brezoseb. danes noče goreti, samo tli 2. ekspr. biti, obstajati v majhni meri, navadno prikrito, skrito: med njima je tlela ljubezen / v njej je še tlelo upanje; ta želja že dolgo tli v njegovem srcu / iskra upora spet tli // kazati se v majhni meri: v očeh ji tli veselje / na nebu tli tisoč zvezd medlo sveti; nastopil je mrak, le na obzorju je še tlel ozek trak svetlobe bil viden ● ekspr. v njem je še tlelo življenje še je bil živ; preg. stara ljubezen ne zarjavi (če ne gori, pa tli) tlèč -éča -e: tleč stenj; razpihati tlečo žerjavico; tleče sovraštvo ♪
  7.      trájati  -am nedov. (ȃ) 1. s prislovnim določilom biti, obstajati v času, ki ga izraža določilo: pogajanja so trajala ves mesec; proslavljanje je trajalo tri dni; predstava ne traja dolgo; koliko časa je trajalo premirje / pouk se začne ob osmih in traja do enih; njuno prijateljstvo je trajalo do pozne starosti 2. biti, dogajati se, potekati brez prekinitve, nehanja: nobena stvar ne traja večno / bolezen kar traja; suša traja dalje / čim dalj je trajal boj, tem hujši je bil; pogovori še trajajo / ekspr. taka zamera traja dolgo traja ● redko ti čevlji trajajo se ohranjajo; so trpežni; redko ta pričeska dolgo traja je obstojna ◊ lingv. dejanje traja ali se ponavlja trajajóč -a -e: več let trajajoča okupacija; le trenutek trajajoče razburjenje ♪
  8.      trdožív  -a -o prid. (ȋ í) ki kljub zelo neugodnim okoliščinam, vplivom ne preneha biti, obstajati: trdoživ narod; trdoživa živalska vrsta; ta rastlina je zelo trdoživa / trdoživi ostanki kake miselnosti; trdoživ sistem / ekspr. kljub starosti je še izredno trdoživ odporen, vzdržljiv trdožívo prisl.: trdoživo se boriti za neodvisnost ♪
  9.      tréti  trèm tudi tárem nedov., trì tríte; tŕl (ẹ́ ȅ, á) 1. s silo, pritiskom delati, da kaj ni več celo: treti jajca, lešnike, orehe; treti s kleščami, z zobmi / mučili so ga, mu trli kosti; lončena posoda se rada tre / treti sol v možnarju drobiti / ekspr. trli so mu prste močno stiskali // s silo, pritiskom uničevati, usmrčevati: z nohti je trl stenice; treti uši 2. premikati kaj sem in tja po površini in pri tem močno pritiskati nanjo: treti kamen ob kamen; trla sta ga z brisačo; treti otrple mišice drgniti z dlanmi, rokami; treti si otekla zapestja masirati; od zadovoljstva si je trl roke mel; trla je rob predpasnika med prsti mečkala 3. navadno v zvezi s konoplja, lan odstranjevati olesenelo steblo od ličja: pozno jeseni so trli; treti konopljo, lan ● ekspr. vse življenje so trli revščino živeli v revščini; ekspr. zaradi tega si ne bo trl glave delal skrbi; ekspr. treti si glavo s težkimi vprašanji veliko razmišljati o njih; pog. zna več kot hruške peči in orehe treti ima velike sposobnosti, se spozna na marsikaj tréti se 1. pri premikanju se tesno dotikati česa: deli stroja se trejo med seboj; plezalčeva vrv se tre ob skalo 2. ekspr. gnesti se: jata rib se je trla mimo ladje; po ulici so se trli ljudje / ljudje so se trli v gostilno // s prislovnim določilom, s smiselnim osebkom v rodilniku biti, obstajati v velikem številu: po klopeh se je trlo ljudi; na obali se je trlo turistov tróč in teróč -a -e: med seboj troči se deli stroja tŕt -a -o: trto kamenje ♪
  10.      ugásel  -sla -o [ǝu̯] prid. (á) 1. ki je prenehal goreti: ugasla sveča / prižgal je ugaslo pipo 2. ki je prenehal svetiti: ugasle luči na cestah / ekspr. ugasli mesec 3. knjiž. ki je prenehal biti, obstajati: ugasla ljubezen / ugasla bolečina / ugaslo upanje 4. knjiž. ki ne izraža, ne kaže čustev, volje do udejstvovanja: govoril je z ugaslim glasom; ugasel pogled; gledala ga je z ugaslimi očmi 5. pog. izključen, izklopljen: sedela sta ob ugaslem televizijskem sprejemniku ● knjiž. ugasle barve blede, neizrazite ◊ geogr. ugasli ognjenik ognjenik, ki ne bruha več; prim. ugasniti ♪
  11.      ugásniti  -em dov. (á ȃ) 1. narediti, da kaj preneha goreti: ugasniti vžigalico / ugasniti petrolejko // nepreh. prenehati goreti: sveča je ugasnila; nenadoma ugasniti / cigareta je hitro ugasnila / ogenj je ugasnil; pren., ekspr. njegova ljubezen do nje je ugasnila 2. narediti, da kaj preneha svetiti: ugasniti luč, svetilko // nepreh. prenehati svetiti: ulične luči so ugasnile / ekspr.: na jutranjem nebu je ugasnil mesec; nad dolino je ugasnila zarja 3. knjiž. prenehati biti, obstajati: z njim je ugasnila njegova rodbina / z leti tudi spomin na koga ugasne / njuno prijateljstvo je kmalu ugasnilo / zadnje upanje, veselje mu je ugasnilo v srcu / njen nasmeh je ugasnil / v nesreči so ugasnila tri mlada življenja so umrli trije mladi ljudje 4. knjiž., s prislovnim določilom z oddaljevanjem postati a) neviden; izgubiti se: čoln je ugasnil v megli b) neslišen: njegov klic je ugasnil v daljavi / koraki so ugasnili v noč 5. knjiž. nehati veljati, prenehati: po tem roku ugasne pravica do pritožbe; z aprilom ugasne veljavnost začasnih ukrepov 6. pog. izključiti, izklopiti: ugasniti radijski, televizijski sprejemnik / ugasniti motor ugásnjen -a -o: ugasnjen motor; vonj po ugasnjenih svečah; prim. ugasel ♪
  12.      ugášati  -am nedov. (á) 1. delati, da kaj preneha goreti: ugašati sveče; ugašati in prižigati / ugašati cigareto // nepreh. prenehavati goreti: stenj je ugašal / sveča ugaša / ogenj v kaminu že ugaša 2. delati, da kaj preneha svetiti: ugašati luči, svetilke // nepreh. prenehavati svetiti: reklamne luči so se prižigale in ugašale / ekspr. zvezde že ugašajo 3. knjiž. prenehavati biti, obstajati: pomembne družine druga za drugo ugašajo / ugaša mu občutek za čas; upanje jim ugaša / smehljaj na obrazu je začel ugašati / zunaj je ugašal dan se je nočilo / ugašala je v velikih bolečinah umirala; v naročju ji ugaša življenje sina ji umira sin 4. knjiž., s prislovnim določilom z oddaljevanjem postajati a) manj viden; izgubljati se: letalo je ugašalo v megli; sonce že ugaša za gorami b) manj slišen: njegovi koraki ugašajo v daljavi 5. pog. izključevati, izklapljati: otrok prižiga in ugaša radijski sprejemnik ● ugašati apno živo apno polivati z vodo; gasiti ugašajóč -a -e: ugašajoča svetilka ♪
  13.      ukíniti  -em dov. (í ȋ) odločiti, da kaj preneha obstajati, delovati: ukiniti občino, oddelek; šolo so ukinili; ukiniti samostan razpustiti / ukiniti delovno mesto / ukiniti nerentabilne proge / ukiniti cenzuro, vizume odpraviti; ukiniti kredite prenehati jih dajati; ukiniti pooblastilo, prepoved razveljaviti / ukiniti preskrbo prenehati oskrbovati / ukiniti ustavo // narediti, povzročiti, da kaj preneha biti, obstajati: ukiniti razredno družbo; ukiniti nasprotje med ročnim in umskim delom odpraviti, zmanjšati ♪
  14.      ukínjati  -am nedov. (í) odločati, da kaj preneha obstajati, delovati: ukinjati upravne enote, oddelke / ukinjati delovna mesta / ukinjati nerentabilne proge / ukinjati pomoč, podporo prenehavati dajati; ukinjati prepovedi razveljavljati // delati, povzročati, da kaj preneha biti, obstajati: ukinjati razredno družbo / ukinjati nasprotje med ročnim in umskim delom odpravljati, zmanjševati ♪
  15.      umírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. približevati se prenehanju življenja, življenjskih procesov: pri tej hiši so umirali mladi; umirati od lakote, zastar. lakote; ljudstvo je množično umiralo od žeje in vročine; umiral je v velikih bolečinah; umirati za rakom, tuberkulozo; umirati za ranami za posledicami ran / umirati za domovino / ljudje se rojevajo in umirajo // ekspr. prenehavati obstajati: njuna ljubezen umira; prijateljstvo je počasi umiralo / dan že umira se že mrači; poletje umira se končuje / sonce je umiralo za gorami zahajalo; glasovi so umirali v daljavi se izgubljali // ekspr. propadati: gozdovi umirajo zaradi onesnaženja; vas je po odhodu mladih v mesto začela umirati 2. ekspr., v zvezi s po, za zelo hrepeneti: umirati po gorah, lepoti; vsa dekleta so umirala za njim 3. ekspr., v zvezi z od izraža visoko stopnjo tega, kar izraža dopolnilo: umiral je od ljubezni do dekleta; umirati od radovednosti, skrbi, sramu; umirati od smeha umiráje: umiraje jim je še govoril umirajóč -a -e: umirajoč bolnik; umirajoč dan, ogenj; umirajoče jezero; sam.: želje umirajočih po življenju; zbrali so se ob postelji umirajočega ♪
  16.      umréti  umrèm tudi umŕjem stil. umrjèm dov., umŕl (ẹ́ ȅ, ŕ, ȅ) prenehati živeti: bolnik je umrl kmalu po operaciji; umrl je mlad; starši so mu umrli pred enim letom; umreti na potovanju, v prometni nesreči; umreti pod ruševinami; umreti doma, v bolnici; umreti v hudih bolečinah; umreti od lakote, mraza, starosti, strahu; umreti za kapjo, tuberkulozo; umreti zaradi pljučnice, raka; lahko, mirno umreti / umreti v bedi, samoti; v vojni je umrlo veliko ljudi / umreti junaške, naravne smrti / umreti za domovino / zaradi mraza so vse čebele umrle // ekspr. prenehati obstajati: ljubezen med njima je umrla; njuno prijateljstvo je umrlo / vsako upanje mi je umrlo prenehal sem upati; spomini v njej še niso umrli še se spominja / pesem je umrla nekje v daljavi zamrla ● oče je umrl brez oporoke ne da bi naredil oporoko; ekspr. zaradi onesnaženosti je reka umrla je prenehalo življenje v njej; ekspr. skoraj umrla je od smeha zelo se je smejala; če hujšega ne bo, še umreti ne bo treba umŕl -a -o: poklonili so se umrlemu prijatelju; umrli spomini; umrla ljubezen ♪
  17.      uničeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, povzročati, da kaj preneha obstajati: uničevati plevel, škodljivce; toplota uničuje vitamine / pisma sproti uničuje / ogenj je uničeval hiše 2. škoditi čemu tako, da propade: mraz uničuje drevje; plesen uničuje povrtnino; les se na dežju uničuje / z nepravilno nego si uničevati kožo, lase 3. delati, povzročati, da kaj postane neuporabno a) z nepravilnim, malomarnim ravnanjem: z vožnjo po slabih cestah se avtomobil uničuje b) s svojim delovanjem, učinkovanjem na to: molji uničujejo volnene izdelke; pogosti nalivi uničujejo cesto; vlaga uničuje pohištvo c) s strelnim orožjem, razstrelivom: uničevati mostove in proge; uničevati nasprotnikove tanke 4. delati, povzročati, da pride kaj v zelo slabo stanje: neprimerna svetloba uničuje oči; hrup uničuje živce / slabe delovne razmere jim uničujejo zdravje / bolezen, skrb ga uničuje; s pijačo se vse bolj uničuje 5. z določenim dejanjem, ravnanjem v škodo koga povzročati, da ne more več opravljati svojega dela, dejavnosti: uničevati nasprotnike; s takimi ukrepi so kmete počasi uničevali / konkurenca uničuje podjetja // povzročati, da kdo več ne obstaja, živi: epidemije in naravne katastrofe uničujejo ljudi; plemena se še vedno uničujejo med seboj 6. s prislovnim določilom delati, povzročati, da pride kdo v skrajno neugoden položaj glede tega, kar izraža določilo: finančno uničevati koga; moralno se uničevati // delati, povzročati, da pride kdo v skrajno neugoden položaj sploh: s pijančevanjem uničuje sebe in svojo družino 7. navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročati a) da kdo česa ne doseže, ne izpolni: uničevati komu kariero / uničevati otrokom mladost; uničevati si življenje b) da kaj pri kom preneha obstajati, trajati: uničevati komu upanje, veselje; ne uničuj nam dobre volje uničujóč -a -e 1. deležnik od uničevati: uničujoč sledove za seboj, je upal, da ga ne bodo odkrili; živce uničujoč hrup; uničujoče delovanje vlage 2. ki povzroči veliko razdejanje, škodo: uničujoč potres; uničujoča vojna // ekspr. zelo hud, velik: doživeti uničujoč poraz / uničujoča kritika zelo negativna, odklonilna ∙ ekspr. pogledati z uničujočim pogledom s pogledom, ki izraža zelo odklonilen, sovražen odnos; prisl.: uničujoče gledati ♪
  18.      uníčiti  -im dov. (í ȋ) 1. narediti, povzročiti, da kaj preneha obstajati: uničiti mrčes, plevel; uničiti škodljivce s kemičnimi sredstvi; toplota uniči vitamine; z razkuževanjem se bacili uničijo / uničiti dokumente; v jezi je uničila njegova pisma / ogenj je uničil gospodarsko poslopje; mesto je uničil potres / uničiti zalogo orožja 2. poškodovati kaj tako, da propade: plesen je uničila krompir, trte; slana je uničila ajdo; suša, toča je uničila ves pridelek; voluhar je uničil sadno drevje; z nepravilnim zalivanjem je uničila rože / s preparati si je uničila lase 3. narediti, povzročiti, da kaj postane neuporabno a) z nepravilnim, malomarnim ravnanjem: kolo, stroj je kmalu uničil; delno, popolnoma uničiti; s prenašanjem sem in tja so se knjige uničile / ekspr. kar prime v roko, uniči / čevlje uniči v eni sezoni ponosi, izrabi b) s svojim delovanjem, učinkovanjem na to: kislina mu je uničila obleko; molji so ji uničili plašč; neurje je uničilo del ceste; vlaga je v nekaj letih uničila pohištvo c) s strelnim orožjem, razstrelivom: sovražnik je uničil most; uničiti nasprotnikove tanke; sovražno letalo so uničili sestrelili, razstrelili // narediti, povzročiti, da postane kaj neveljavno, navadno zaradi napake: uničil je že dva čeka 4. narediti, povzročiti, da pride kaj v zelo slabo stanje: branje ob slabi svetlobi mu je uničilo oči; hrup ji je uničil živce / prenaporno delo ji je uničilo zdravje / bolezen, skrb ga je zelo uničila 5. z določenim dejanjem, ravnanjem v škodo koga povzročiti, da ne more več opravljati svojega dela, dejavnosti: uničiti ilegalce; kmeta so s temi ukrepi uničili; tako bo uničil samega sebe / davki jih bodo uničili; uničiti organizacijo; konkurenca je uničila podjetje / uničiti sovražni bataljon // povzročiti, da kdo več ne obstaja, živi: to pleme je uničila epidemija; človeštvo se bo uničilo samo 6. s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da pride kdo v skrajno neugoden položaj glede tega, kar izraža določilo: finančno, gospodarsko uničiti koga; to ga bo uničilo telesno in duševno; moralno se je popolnoma uničil // narediti, povzročiti, da pride kdo v skrajno neugoden položaj sploh: s pijančevanjem je uničil svojo družino 7. navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročiti a) da kdo česa ne doseže, ne izpolni: uničiti komu kariero; uničil ji je mladost / ekspr. ne uniči ji življenja b) da kaj pri kom preneha obstajati, trajati: uničiti komu upanje, veselje; uničiti dobro voljo; uničiti si delovne zmožnosti ∙ ekspr. ti trije dnevi so ga uničili zelo izčrpali, utrudili; ekspr. življenje jo je uničilo ni bila kos življenjskim težavam, problemom; šalj. uničila sta že dva litra vina popila, spila; šalj. uničil je osem omlet pojedel uníčen -a -o: zaradi prometne nesreče je avtomobil uničen; čevlji so že uničeni; vsi njegovi upi so uničeni; stal je ves bled in uničen; živce ima popolnoma uničene ♪
  19.      ustanávljati  -am nedov. (á) delati, da kaka skupnost začne obstajati: ustanavljati društva, zadruge; v tistem času so ustanavljali poklicno gledališče v Trstu / ustanavljati (si) dom, družino // delati, da kaj začne obstajati sploh: ustanavljati mesta / ustanavljati sklade ustanavljajóč -a -e: ustanavljajoče se društvo ♪
  20.      ustanovíti  -ím dov., ustanóvil (ȋ í) 1. narediti, da kaka skupnost začne obstajati: ustanoviti društvo, šolo, zadrugo; ustanoviti državo, stranko / ustanoviti odbor / ustanoviti brigado / ustanoviti (si) dom, družino ♦ jur. ustanoviti pravno osebo // narediti, da kaj začne obstajati sploh: mesto so ustanovili v 12. stoletju / ustanoviti cerkveno službo / ustanoviti sklad za štipendije / Luter je ustanovil novo vero 2. star. ustvariti: z delom je družini ustanovil veliko premoženje; ustanoviti si položaj v družbi / bralec naj si sodbo o romanu ustanovi sam 3. zastar. ustaviti: ustanoviti voz; bežeči se je ustanovil šele v gozdu ● zastar. v hipu je ustanovil red naredil, vzpostavil; zastar. ustanovili so, da je stvar zelo zapletena ugotovili ustanovíti se star. 1. ustaliti se: položaj se je razjasnil in ustanovil / vreme se je ustanovilo / vino se še ni ustanovilo izčistilo 2. (za stalno) se naseliti: oženil se je in se ustanovil v dolini / ustanovila se je v veliki sobi namestila, nastanila ustanovljèn -êna -o: ustanovljen je bil poseben odbor; sodelovati pri nedavno ustanovljeni reviji; društvo je bilo ustanovljeno leta 1955 ∙ zastar. že zdavnaj je bilo ustanovljeno, da bo šla služit odločeno, sklenjeno ♪
  21.      utápljati  -am nedov. (ā) 1. delati, da pride kaj pod (vodno) gladino: po starem običaju so lutko utapljali ali sežigali; plen so skrivali tako, da so ga utapljali v reki // usmrčevati s potopitvijo pod (vodno) gladino, da v pljuča vdre voda: utapljati odvečne mladiče; žrtve so utapljali v bazenu; ljudje so se iz obupa utapljali ali obešali 2. ekspr. delati, povzročati, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: utapljati revščino, žalost v pijači 3. ekspr. delati, da kaj postaja del tega, eno s tem, kar izraža določilo: utapljati posameznika v množico / utapljati zgodovino filozofije v zgodovino ideologije utápljati se 1. izginjati pod (vodno) gladino: listi so se utapljali in padali na dno // nehote prihajati pod (vodno) gladino in se dušiti zaradi vdiranja vode v pljuča: ponesrečenec je še enkrat splaval na površje, potem pa se je začel utapljati 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža stanje osebka, kot ga določa samostalnik: utapljati se v sreči, žalosti / ljudstvo se utaplja v nevednosti; mesto se utaplja v smeteh je zelo nasmeteno / utapljati se v črne misli / utaplja se v kupih papirja ima zelo veliko (pisarniškega) dela ● ekspr. slovenski meščani so se utapljali v nemškem jezikovnem morju postajali so sestavni del nemškega naroda in se prenehavali šteti za pripadnike svojega naroda; ekspr. vrhovi se utapljajo v megli vrhove prekriva megla; ekspr. jokala je, da se je kar utapljala v solzah močno, silovito; ekspr. njegov obraz se utaplja v tolšči je zelo debel utapljajóč -a -e: rešil je utapljajočega se otroka ♪
  22.      utopíti  -ím dov., utópil (ȋ í) 1. usmrtiti s potopitvijo pod (vodno) gladino, da v pljuča vdre voda: mlade mačke so utopili; žrtvi je zvezal roke in jo utopil; utopila se je v domačem vodnjaku; iz obupa se utopiti 2. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: utopiti skrbi, žalost v alkoholu ● ekspr. če bi mogel, bi ga v žlici vode utopil zelo ga sovraži ◊ les. vdelati v ploskev tako, da je zunanji vidni del v isti ravnini kot ploskev utopíti se 1. nehote priti pod (vodno) gladino in se zadušiti zaradi vdora vode v pljuča; utoniti: utopiti se v bazenu; vsako leto se utopi veliko kopalcev 2. ekspr., navadno s prislovnim določilom izginiti, izgubiti se: utopiti se v gozdu, temi / njegove besede so se utopile v splošnem trušču 3. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža nastop stanja osebka, kot ga določa samostalnik: preveč se je utopil v svojo žalost ● ekspr. sonce se je utopilo za goro je zašlo; ekspr. utopiti se v nemškem, tujem morju postati sestavni del nemškega, tujega naroda in prenehati se šteti za pripadnika svojega naroda; ekspr. jokala je, da bi se skoraj utopila v solzah močno, silovito utopljèn -êna -o: utopljen človek; zjutraj so ga našli utopljenega ♪
  23.      uvájati  -am nedov. (ā) 1. seznanjati koga z lastnostmi, pravili kake dejavnosti z namenom, da postane sposoben vključiti se vanjo: uvajati novega delavca; začetnik naj se uvaja postopoma / uvajati koga v delo, politiko // seznanjati koga z osnovami kake vede, kakega področja z namenom, da jih spozna: uvajati koga v matematiko, računalništvo / ekspr. uvajati učence v svet atomov 2. seznanjati koga s člani kake skupnosti, da se lahko vključi vanjo: uvajati koga v znane družine, klube / uvajati otroke v družbo 3. delati, da se kaj začne uporabljati: uvajati nove avtomobilske gume; uvajati mehanizacijo v kmetijstvo / uvajati dosežke raziskav v gospodarstvo / uvajati industrijski način gradnje; uvajati nove oblike delitve dohodkov / pisec razprave uvaja več novih izrazov jih začenja uporabljati; uvajati nove zamisli začenjati jih uresničevati 4. delati, da kaj začne obstajati kot obveznost: uvajati nove davke, predpise; uvajati delovno obveznost; uvajati desetletno šolanje / uvajati carinske olajšave // delati, da kaj začne kje biti, obstajati sploh: uvajati disciplino, red / uvajati nove letalske proge / publ. uvajati spremembe začenjati spreminjati // odločati, da se kaj začne: uvajati preiskave 5. delati, da kaj začne kje biti, obstajati kot sestavni del: pisatelj v vsakem poglavju uvaja nove osebe / publ. uvajati v razpravo nove vidike 6. knjiž. delati uvod v kaj: predvajanje filmov je navadno uvajal urednik sam s kratko predstavitvijo / oddajo uvaja znana melodija ◊ kem. uvajati atome, atomske skupine v molekulo nadomeščati, zamenjavati jih; uvajati pline v tekočino napeljavati, voditi; lingv. veznik da uvaja odvisni stavek uvajajóč -a -e: uvajajoč novo metodo, so spregledali pomembno navodilo ♪
  24.      uvél  in uvèl -éla -o [eu̯] prid. (ẹ̄ ẹ́; ȅ ẹ́) 1. ki je zaradi pomanjkanja vode, sokov izgubil trdnost, napetost, gladkost: uveli cveti, listi; uvela rastlina / uvela, nagubana jabolka // ki je zaradi pomanjkanja tekočine, slabe prehranjenosti izgubil napetost, gladkost: uvela koža / ekspr.: uvel obraz; uvele prsi; suhe, uvele roke starca 2. ekspr. ki je (v veliki meri) izgubil življenjsko moč: brezzoba, uvela ženica 3. ekspr. ki je (v veliki meri) prenehal obstajati: uvela lepota ● ekspr. odgovarjati z uvelim glasom neizrazitim, medlim; iron. uvela lepotica lepotica, katere lepota je v veliki meri minila uvélo prisl.: uvelo viseči listi; prim. uveniti ♪
  25.      uvenéti  -ím dov. (ẹ́ í) postati (u)vel: vrtnice rade uvenijo / ekspr. obraz ji je uvenel // ekspr. prenehati obstajati (v veliki meri): lepota, slava kmalu uveni uvenèl in uvenél -éla -o: uvenelo cvetje ♪

   1 26 51 76 101 126 151 176 201 226  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA