Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

obkladati (5)

1.      obkládati  -am nedov. (ȃ) 1. raba peša oblagati, obdajati: obkladati stene s ploščicami / zaradi zajcev in mraza obkladati drevje s slamo 2. ekspr. delati, da je kdo v veliki meri deležen česa: obkladati koga s častmi / obkladati z vprašanji / obkladati koga z dajatvami / sovražnik jih je ves dan obkladal z granatami obstreljeval 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: obkladati koga z grdimi priimki, psovkami / obkladati koga z lažnivcem, pijancem ● star. sneg obklada drevje pokriva, leži na njem; star. obkladati konje z zaboji otovarjati jih; raba peša ne obkladaj si srca z lažmi ne obremenjuj, obtežuj ♪
2.      preobkládati  -am nedov. (ȃ) 1. ekspr. delati, da je kdo v preveliki meri deležen česa: preobkladati koga z delom 2. raba peša preoblagati: ne preobkladajte zidov z marmorjem ♪
3.      obkládanje  -a s (ȃ) glagolnik od obkladati: obkladanje sten z marmorjem / obkladanje z grdimi besedami ♪
4.      psóvka  -e ž (ọ̄) groba, zelo žaljiva beseda, besedna zveza, izrečena navadno v afektu: izreči psovko; odgovoriti s psovko; grda, prostaška, ekspr. sočna psovka; psovke in kletve / ekspr. obkladati, obmetavati se s psovkami ♪
5.      žaljívka  -e ž (ȋ) žaljiva beseda, besedna zveza: izreči, zapisati žaljivko; ekspr. požreti žaljivko; slabš. zabrusiti komu žaljivko; ekspr. obkladati koga z žaljivkami ♪