Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

obe (4.426-4.450)


  1.      zahtéven  -vna -o prid., zahtévnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki ima velike, visoke zahteve: zahteven bralec, gost, kupec, profesor; biti enako zahteven do vseh; v svojih željah je preveč zahteven / te rože so zahtevne glede svetlobe in toplote; krompir in rž sta malo zahtevni kulturi 2. ki izraža ali vsebuje velike zahteve, zahtevnost: načrt je zahteven; postaviti zahtevna merila; organizacijsko, tehnološko zahteven // ki zaradi svojih lastnosti, značilnosti zahteva velik trud, veliko spretnost, sposobnost: zahteven izpit; zahteven poklic, študij; vzpon na goro je zahteven / zahteven film; zahtevna knjiga zahtévno prisl.: zahtevno reči ♪
  2.      zaíti  -ídem stil. zájdem dov., zaídite stil. zájdite; zašèl zašlà zašlò tudi zašló tudi zášel zášla zášlo (í) 1. spustiti se za obzorje, pod obzorje: luna, sonce zaide / sonce zaide za goro / ekspr. dan je zašel ♦ astr. zaradi vrtenja Zemlje navidezno priti pod obzorje 2. iti, premakniti se narobe, v napačno smer: spregledal je smerokaz in zašel; zaiti v gozdu; ladja je v megli zašla // nehote, nenameravano spremeniti smer gibanja, hoje: v mraku je zašel s poti; malo je zašel na stran, a je hitro popravil smer / letalo je zašlo iz smeri 3. nehote, nenameravano priti kam: med sprehodom je zašel v stari del mesta; po nesreči je zašel tja / zašel je med tatove; zaiti v slabo družbo / ekspr.: včasih zaide k nam pride; zaiti na kriva pota 4. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom nehote, nenameravano priti v kako stanje, položaj: zaiti v stisko; zaiti pod vpliv koga / zaiti v dvome / zaiti v dolgove / ekspr. le kako je on zašel v politiko 5. ekspr. priti v nasprotje z vrednotami, priznanimi v določeni družbi: bala se je, da sin ne bi zašel; v takih okoliščinah lahko tudi značajen človek zaide ● ekspr. njegova slava je zašla je minila zášel -šla -o: zašli popotnik; zašlo sonce ♪
  3.      zájčar  -ja m (ȃ) lov. pes, izučen za lov na zajce: pes je dober zajčar ♪
  4.      zájček  -čka m (ȃ) 1. manjšalnica od zajec: zajklja in zajčki / ekspr. ustrelil je lepega zajčka / ne bodi tak zajček 2. nav. mn. rastlina s temno rdečimi, rožnatimi, belimi cveti, razvrščenimi v grozdih: natrgati šopek zajčkov 3. ekspr. svetlobni pojav, ki se kaže na površini česa zaradi svetlobe, odbite zlasti od ogledala: delati zajčke z ogledalom; zajček na steni, stropu ◊ bot. rjavi zajček užitna goba z rjavim klobukom, rastoča v gručah, Lyophyllum decastes; zool. morski zajček morski polž z lupinasto tvorbo, skrito v telesu, Aplysia ♪
  5.      zájec  -jca m (ȃ) 1. glodavec z velikimi uhlji in dolgimi zadnjimi nogami: zajec gloda deblo; zajec je stekel, švignil iz grmovja; ustreliti zajca; pes zasleduje zajca; lov na zajce; sliši kot zajec zelo dobro; spi kot zajec zelo rahlo; teče kot zajec zelo hitro / past za zajce / divji zajec / zajec v omaki // samec te živali: spustiti zajca k zajklji // glodavec s krajšimi zadnjimi nogami, zlasti udomačen: gojiti zajce / domači zajec 2. slabš. bojazljiv, strahopeten človek: prevelik zajec je, da bi si to upal; ne bodi tak zajec 3. priprava za sezuvanje škornjev: škornje si je sezul z zajcem 4. nar. kos svinjskega mesa z delom prsnice, reber in potrebušine: skuhati zajca ● ekspr. v tem grmu tiči zajec tu je jedro problema, bistvo stvari; ekspr. noče biti poskusni zajec noče, da bi na njem kaj preizkušali; skoraj še nikoli ni zajca ujel, komaj ga pa je poudarja, da kdo česa ne naredi, doseže, čeprav bi to skoraj naredil, dosegel, in da kdo kaj le naredi, doseže, čeprav komaj; na to se razume, spozna kakor zajec na boben prav nič ◊ lov. zajec veči, veka se v stiski oglaša z joku podobnimi glasovi; zool. morski zajec na morskem dnu živeča riba s trebušnimi plavutmi, izoblikovanimi v prisesek, Cyclopterus; planinski zajec v gorskem svetu živeči zajec, ki ima poleti sivo rjavo, pozimi snežno belo dlako, Lepus timidus varronis; poljski zajec na poljih in travnikih živeči zajec z rumeno rjavo dlako, Lepus europaeus ♪
  6.      zájtrk  -a m (ā) obrok hrane, ki se jé zjutraj: pripraviti zajtrk; postreči z zajtrkom; dober, ekspr. krepek, obilen zajtrk / za zajtrk bo kruh z maslom / jesti zajtrk zajtrkovati ♦ gastr. angleški, dunajski zajtrk // uživanje tega obroka: zajtrk ni trajal dolgo / zajtrk bo ob osmih / po zajtrku so začeli z delom ♪
  7.      zakapljáti  -ám dov. (á ȃ) nav. 3. os. večkrat pasti v obliki kaplje: voda zakaplja iz pipe; brezoseb. od sveč je zakapljalo / ekspr.: droben dež je zakapljal; brezoseb. nebo se temni, vsak čas bo zakapljalo začelo (naredko) deževati // ekspr. večkrat pasti sploh: listi so zakapljali na sprehajalce ♪
  8.      zaklàd  -áda m (ȁ á) 1. večja količina skritih dragocenosti, denarja, za katere se ne ve, čigave so: na dnu jezera leži zaklad; iskati, odkriti zaklad; bogat, velik zaklad; zgodba o zakladu / zaklad cvete po ljudskem verovanju plamen kaže, kje je // večja količina dragocenosti, navadno denarja: skriti zaklad na varno mesto // mn. večja količina česa, navadno dragocenega: imeti zaklade zlata in srebra // nav. mn. dragocenosti, denar: kopičiti zaklade; naropani zakladi; ekspr. tega ne bi storil za vse zaklade sveta sploh ne 2. s prilastkom zbirka dragocenosti, denarja, ki se hrani kje: ogledati si svetiščni zaklad // nav. mn. zbirka dragocenih, vrednih predmetov, ki se hrani kje: muzejski zakladi; knjižnica je razstavila svoje zaklade 3. ekspr., s prilastkom kar je za koga zelo dragoceno, veliko vredno: otrok je spravil svoj zaklad v žep / dober sosed je največji zaklad / zdravje je velik zaklad // kar je za koga v določenem položaju zelo dragoceno, veliko vredno: vzel je cigarete in zaklad razdelil sojetnikom // nav. mn. kar je dragoceno, vredno sploh: umetnostni zakladi dežele; zakladi kulture so pripovedke, ljudska glasba, arhitekturni spomeniki / ne zavedamo se še, kakšne zaklade duha smo izgubili z njim 4. nav. mn., navadno s prilastkom kar kje obstaja v veliki količini in se da izkoriščati: najpomembnejši zakladi države so njeni gozdovi in nahajališča nafte; izrabljati naravne zaklade dežel 5. ekspr. kar vsebuje veliko dragocenega, vrednega in se lahko iz njega črpa: knjiga je resničen zaklad; priročnik je pravi zaklad podatkov / on je zaklad izkušenj, modrosti 6. v zvezi besedni zaklad vse besede, rabljene v kakem jeziku, delu: slovenski besedni zaklad / v slovarju zajet besedni zaklad // vse besede, ki jih kdo pozna in jih lahko uporablja: bogatiti svoj besedni zaklad / aktivni, pasivni besedni zaklad 7. zastar. sklad: dobiti denar za kaj iz različnih zakladov / rezervni zaklad ● minister za javni zaklad v nekaterih državah zakladni minister ◊ ekon. denar, ki začasno ni v prometu in pri zlati valuti uravnava količino denarja v obtoku ♪
  9.      zakléti  -kólnem [u̯n] dov., zakolníte tudi zakólnite; zaklél; nam. zaklét in zaklèt (ẹ́ ọ́) 1. uporabiti grobe besede, besedne zveze, navadno v afektu: ko je odhajal, je zaklel; jezno, polglasno zakleti; zakleti po tuje; ekspr. zaklel je, da se je vse treslo zelo / preh., star. zaklel je svojega sina preklel / hudič, je zaklel ♦ rel. zelo nespoštljivo, žaljivo izraziti se o Bogu, svetih osebah ali stvareh 2. po ljudskem verovanju izreči besedo, besede, ki povzročijo a) da kdo ali kaj izgubi kako dobro, zaželeno naravno lastnost, sposobnost: zakleti zemljo, da ne rodi b) da se kaj hudega odvrne, izgubi moč: zakleti neurje, točo c) da se kdo ali kaj spremeni v kaj nižjega, slabšega: čarovnica je deklico zaklela; zakleti v kačo č) da kdo kam pride, od koder se ne more rešiti: zaklela bi ga v pekel / zakleti koga v samoto zakléti se ekspr. podkrepljeno s kletvijo izraziti svojo odločitev, sklep glede česa: zaklel se je, da jo bo dobil / hudič naj me vzame, če bom še šel tja, se je zaklel / policija se je zaklela napraviti red trdno odločila ● star. na to se lahko stokrat zakolnem prisežem; ekspr. zdelo se je, kot da so se vsi zakleli proti njemu kot da so vsi trdno odločeni, da mu nasprotujejo, ga onemogočijo zaklét -a -o 1. deležnik od zakleti: zaklet grad; zakleta kraljična; stvar se je, kot bi bilo zakleto, slabo končala 2. ekspr. velik, nepopustljiv: zaklet sovražnik alkohola 3. knjiž., navadno v povedni rabi prisiljen v kako stanje, iz katerega se ne da rešiti: usta, zakleta v molk / hiša, v katero so bili zakleti v kateri so bili prisiljeni živeti ♪
  10.      zaklícati  -klíčem dov., zaklícala in zaklicála (í ȋ) 1. glasno reči, zavpiti: zaklicala je njegovo ime; nekdo je zaklical, naj ga počaka; zaklicati komu, za kom; jezno, posmehljivo zaklicati / zaklicati na pomoč / pridi, je zaklical iz sobe 2. star. poklicati: zaklicati otroka / znan glas ga je zaklical po imenu / zaklicati k večerji ● star. zaklical je še en liter vina naročil zaklícan -a -o: besede so bile zaklicane nam ♪
  11.      zakljúkati  -am dov. (ȗ) 1. s kljuki podobnim znakom zaznamovati: zakljukati ustrezna imena 2. knjiž. zatakniti, obesiti za kljuko: zakljukati ubito žival 3. knjiž. s kljuko zapreti: na notranji strani zakljukati ograjo ♪
  12.      zákon  -óna tudi -a m (á ọ́; á) 1. splošno veljaven pravni predpis z najvišjo pravno močjo, podrejen ustavi: tako določa, predpisuje zakon; zakon velja; izglasovati, podpisati, razglasiti zakon; izvajati, kršiti zakon; to je po zakonu prepovedano; predvideti v zakonu, z zakonom; z zakonom zajamčene pravice; strog, ekspr. ohlapen zakon; členi zakona; osnutek, predlog zakona / publ. pasti pod zakon morati podrediti svoje delovanje zakonu; dedovati po zakonu; ekspr. najti, poiskati luknjo v zakonu; pog. skregati se z zakoni; knjiž. držati se črke zakona; ekspr.: varuh zakona sodnik, miličnik; zastopnik zakona pravobranilec, tožilec / cerkveni zakoni; devizni, kazenski zakon; republiški, zvezni zakon; zakon o kazenskem postopku; zakon o varstvu okolja / pravni zakon // ed. celota takih in iz njih izvirajočih pravnih predpisov: sodišča sodijo po zakonu; enakost ljudi pred zakonom / nekdaj v imenu zakona: aretirani ste // splošno veljavno pravno pravilo, ki določa pravice in dolžnosti članov skupnosti: proučevati zakone primitivnih družb; nenapisani zakoni plemenske skupnosti / tega ne zapovedujejo ne božji ne človeški zakoni 2. navadno s prilastkom pravilo ravnanja, vedenja, kot ga določa to, kar izraža prilastek: tako zahtevajo zakoni gostoljubja, ekspr. srca; prilagoditi se zakonom okolja / ravnati po zakonu divjine; ekspr. zakon džungle ki temelji na grobem nasilju; zakon močnejšega 3. navadno v povedni rabi kar po volji, odločitvi koga določa njegovo ravnanje, mišljenje: njegova beseda, zapoved je zame zakon; za zdravnika je najvišji zakon zdravje bolnika // kar s splošno in neizogibno veljavo določa kak proces: zakon narave je tak, da iz malega raste veliko; smrt je zakon življenja 4. stalna, nujna zveza med določenimi stvarmi, pojavi v naravi ali kaki dejavnosti: odkrivati zakone; biološki, fizikalni zakoni; zakoni narave, življenja / upoštevati ekonomske, tržne zakone; psihološki, statistični zakon; ekspr. to je železen zakon in ga moramo upoštevati // ugotovitev o taki zvezi, do katere se pride z izkušnjami pri opazovanju pojavov ali z merjenji pri poskusih: formulirati, ovreči, preveriti zakon / zakoni gibanja planetov; zakon o ohranjanju energije / fizikalni zakon 5. pravilo, načelo, ki je pogoj pravilnosti, vrednosti kake lastnosti, dejavnosti: literarni teoretik je postavil več zakonov; zakoni lepote; zakoni logike, mišljenja / zakon enotnosti, jasnosti ● ekspr. zakon je zakon izraža odločnost koga držati se zakona; ekspr. biti sam sebi zakon vesti se neodvisno, ne upoštevajoč splošno veljavne predpise, pravila; ekspr. vzeti zakon v lastne roke ravnati samovoljno, zlasti kaznovati koga v skladu z lastnimi predstavami o pravici; star. novi, stari zakon nova, stara zaveza ◊ biol. biogenetski zakon po katerem je razvoj osebka kratka ponovitev razvoja vrste; Mendlovi zakoni o dedovanju pri spolnem razmnoževanju; zakon dednosti; ekon. zakon ponudbe in povpraševanja pravilo, kako se cena oblikuje pod vplivom ponudbe in povpraševanja; zakon vrednosti po katerem se vrednost blaga določa po količini družbeno potrebnega dela za njegovo reprodukcijo; fiz. Arhimedov zakon po katerem je hidrostatični vzgon enak teži izpodrinjene tekočine; gravitacijski zakon po katerem je privlačna sila med telesoma sorazmerna s produktom njunih mas in obratno sorazmerna s kvadratom razdalje; prvi Newtonov zakon zakon o vztrajnosti; tretji Newtonov zakon zakon vzajemnega učinka; zakon vzajemnega učinka po katerem deluje drugo telo na prvo z enako veliko silo v nasprotni smeri, kot deluje prvo telo na drugo; zakon o vztrajnosti po katerem telo miruje ali se giblje premo enakomerno, če nanj ne deluje nobena sila; jur. postaviti koga izven zakona odtegniti mu varstvo zakona; razglasiti, da ga bo zadela kazen, takoj ko bo prijet; ustavni zakon ki ureja družbena razmerja ustavnega pomena; mat. zakon komutativnosti po katerem vsota ali zmnožek nista odvisna od vrstnega reda seštevancev ali množiteljev; zakon velikih števil verjetnostni zakon, po katerem je pri velikem številu meritev istega pojava aritmetična sredina rezultatov dobra ocena prave vrednosti; psih. zakon asimilacije po katerem bitja v podobnem položaju podobno reagirajo; zakon frekvence po katerem se reakcije utrjujejo s ponavljanjem; zakon kontrasta po katerem kaka duševna vsebina prikliče sebi nasprotno vsebino; um. zakon perspektive ♪
  13.      zakostenéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. spremeniti se v kost: hrustanec zakosteni / lobanjski šivi zakostenijo 2. postati nesposoben za sprejemanje novosti; okosteneti: organizacija je popolnoma zakostenela zakostenèl in zakostenél -éla -o: zakostenel hrustanec ♪
  14.      zakótje  -a s (ọ̑) težje opazen prostor ob kotu, robu kakega prostora: v hiši ni zakotja, ki ne bi bilo uporabljeno; zakotja dvorišča, mesta; zakotje ob ognjišču / vasica leži v tihem zakotju; zakotje doline, gozda // težje opazen, skriven prostor, kraj: vidra pobegne v svoje zakotje; skrivati se v votlih drevesih in podobnih zakotjih // ekspr. od pomembnejšega dogajanja zelo oddaljen, odmaknjen kraj: novica se je razširila tudi v zakotja; naseliti se, živeti v zakotju ♪
  15.      zakríti  -kríjem dov., zakrìl tudi zakríl (í ȋ) 1. z namestitvijo, postavitvijo kakega neprozornega predmeta, telesa tako, da je kaj glede na mesto gledanja za njim, narediti a) nevidno: z dlanjo zakriti del slike; zakriti vhod z omaro; zakriti si obraz s tančico / zakriti obraz v blazino skriti b) za kaj nedostopno: govornik je z dlanjo zakril mikrofon in najbližje stoječemu nekaj šepnil; zaradi prahu, smradu si zakriti nos in usta z robcem / zaradi mraza zakriti rože z vrečami pokriti // s svojim neprozornim telesom narediti, povzročiti, da postane kaj, kar je glede na mesto gledanja za njim, nevidno: lasje ji zakrijejo obraz; avtomobil za trenutek zakrije pešca; oblak zakrije sonce / lava je zakrila obe mesti; znova so ga zakrili morski valovi // ekspr. z lastnostjo, ki onemogoča, omejuje videnje, narediti, povzročiti, da postane kaj nevidno, slabo vidno: mrak, noč zakrije polje, zemljo 2. narediti, da kdo česa, kar pride glede na pozornost za kaj drugega, ne more a) opaziti: zakriti zadrego z vzklikom; zakriti umik b) izvedeti, odkriti: zakriti komu nesrečo, resnico / ekspr. to doživetje je zakrilo spomin nanj zakríti se star. skriti se: veverica se zakrije v rogovili / zakriti se komu zakrít -a -o: ženske z zakritimi obrazi; zakrit posmeh; od dreves, z drevesi zakrito poslopje ♪
  16.      zakŕkniti  -em dov. (ŕ ȓ) 1. postati trden, želatinast: kuhati jajce, da beljak zakrkne / zastar. mleko zakrkne se sesiri // povzročiti, da postane kaj trdno, želatinasto: bakterije iz mleka izločeno snov zakrknejo 2. zaradi krajšega delovanja vrele, zelo vroče tekočine postati v zunanji plasti trši, v notranjosti pa ostati mehek: pražiti jetra na olju, da zakrknejo // dati kaj za krajši čas v vrelo, zelo vročo tekočino, da postane zunanja plast trša, notranjost pa ostane mehka: zakrkniti pečenko, ribe; zakrkniti kaj v vreli masti, vodi 3. ekspr. postati strog, nedovzeten za prošnje, zahteve koga in vztrajati v tem odnosu, kažoč nenaklonjenost: nekateri so se omehčali, on pa je še bolj zakrknil; ker so ga zmerjali, se je zakrknil in ne govori več / srce mu zakrkne in nobena reč ga ne gane / zakrkniti v hudobiji, molku // narediti, povzročiti, da postane kdo tak: storjena krivica ga je zakrknila / to doživetje mu je zakrknilo srce, značaj 4. ekspr. postati tog, vztrajno se ohranjajoč v določenem stanju: mišljenje mu zakrkne; njegove slabosti so se na starost še bolj zakrknile; sovraštvo v njem se zakrkne ● knjiž., redko rad zatisne oko in zakrkne uho noče videti, opaziti in slišati česa; ekspr. zakrkniti srce postati nedovzeten za čustva; ekspr. obraz mu je zakrknil v hudoben izraz dobil je hudoben izraz zakŕkniti se v zvezi zakrkniti se vase zapreti se vase: zakrkniti se vase in molčati; užaljen se zakrkne vase zakŕknjen -a -o 1. deležnik od zakrkniti: zakrknjen človek; zakrknjen v zlu; zakrknjena jeza 2. ekspr. ki vztraja pri čem, navadno slabem, nezaželenem: zakrknjen grešnik, lažnivec / zakrknjen samec, skopuh / zakrknjeno vedenje ● zastar. v rasti zakrknjeno drevo zakrnelo; prisl.: zakrknjeno molčati, tajiti ♪
  17.      zakúkati  -am dov. (ū ȗ) 1. oglasiti se z glasom kuku: kukavica je desetkrat zakukala / nastaviti dlani k ustom in zakukati 2. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom, ki je podoben glasu kukavice, naznaniti čas: ura zakuka / zakukati sedmo uro ♪
  18.      zalájati  -am dov. (ȃ) 1. oglasiti se s kratkim, odsekanim glasom: zunaj je zalajal pes; cvileče, zategnjeno zalajati / v gozdu je zalajal lisjak, srnjak // s predlogom z lajanjem izraziti nejevoljo nad prisotnostjo koga: pes je na vsakega prišleca renčeče zalajal; zalajati nad kom, v koga 2. slabš. reči, povedati z ostrim, zadirčnim glasom: utihni že vendar, je jezno zalajal 3. ekspr. dati lajanju podoben glas: nekje v daljavi so zalajali mitraljezi ♪
  19.      zaléči 1 -léžem nedov. in dov., zalézi zalézite; zalégel zalêgla; nam. zaléč in zalèč (ẹ́ ẹ̑) 1. imeti dovolj velik, dober, zaželen učinek: gnojenje, namakanje je zaleglo; zdravila niso zalegla / denar, hrana veliko zaleže / kazen ni zalegla; pritožili so se, pa ni nič zaleglo; njegove besede pri vodstvu veliko zaležejo 2. v zvezi z za biti glede na obseg, vrednost dovolj velik za kaj: prispevek bo zalegel za več številk revije / živež je zalegel za vso zimo / posestvo ni zaleglo za ves dolg 3. ekspr., v zvezi z za biti glede na svoje delo, uporabnost enakovreden čemu: on zaleže za dva delavca / nadstrešek mu je zalegel za garažo ● ekspr. nekdaj je denar kaj zalegel se je zanj dalo dobiti sorazmerno veliko; ekspr. denar mu nič ne zaleže hitro, brez koristi ga porabi; pog. suh je, nobena reč mu ne zaleže od nobene hrane se ne zredi; ekspr. sin mu že precej zaleže koristi, pomaga pri delu ♪
  20.      zalésti  -lézem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. priti skrivoma, pritajeno z določenim namenom dovolj blizu koga: zalesti divjad, srnjaka / zalesti kragulje gnezdo / zalesti vlomilca 2. ekspr. zaiti: na poti domov so zalezli; ne vem, kako sem zalezel na to cesto / zalesti v obup, težave 3. nav. 3. os., star. ujeti, dohiteti: na poti jih je zalezla noč / zalezla ga je bolezen lotila se ga je zalésti se navadno s prislovnim določilom z lezenjem priti kam in tam ostati: kača se je zalezla v luknjo / ubežnik se je zalezel pod grm / ekspr. zalezel se je v kot sobe in molčal / ekspr. megle so se zalezle v dolino / ekspr. dvom se ji je zalezel v dušo, srce; pren., ekspr. dekle se mu je zalezlo v srce ♪
  21.      záli  -a -o prid. (á) zastar. hudoben: tega zalega človeka so se vsi bali; prim. zel ♪
  22.      zalogáj  -a m (ȃ) 1. količina hrane, ki se da naenkrat v usta: dati zalogaj v usta; prežvečiti zalogaj; majhen, velik zalogaj; zalogaj kruha / zalogaj mu je zastal v grlu // dejanje, s katerim se kaj pogoltne: pri zadnjem zalogaju se mu je zaletelo / meso je pojedel v treh zalogajih; jesti z majhnimi zalogaji ∙ ekspr. ta naloga je za nas prevelik zalogaj je pretežka, prezahtevna 2. kos jedi, hrane: zanj so izbrali same slastne zalogaje; klobaso je narezal na zalogaje 3. ekspr. jed, hrana: ceni dobro pijačo in dober zalogaj; prilegel bi se nam kak topel zalogaj / zalogaj potice ♪
  23.      zalúst  in zálust -ústi ž (ȗ; á ȗ) nazaj obrnjen zobec na kakem orodju, orožju, ki preprečuje, ovira izdrtje: zalust se zlomi; trnek z zalustjo ♪
  24.      zamaščênost  -i ž (é) značilnost zamaščenega: karte so se lepile od zamaščenosti ∙ ekspr. posmehovali so se njegovi zamaščenosti debelosti ♦ med. čezmerna nakopičenost maščobe v telesu, organih, tkivih ♪
  25.      zamašíti  -ím dov., zamášil (ȋ í) 1. dati kako snov, predmet v odprtino, da se zapre: zamašiti razpoke, špranje; zamašiti luknjo s papirjem / zamašiti steklenico z zamaškom / ekspr. zvezali so ga in mu zamašili usta / ekspr. z obema rokama si je zamašil ušesa 2. z nabiranjem, kopičenjem na določenem mestu onemogočiti prehod, pretok: blato, listje je zamašilo kanal / kamen je zamašil cev 3. ekspr., navadno v zvezi z luknja, vrzel narediti, da pride kaj v majhnih količinah tja, kjer tega kljub potrebi, nujnosti ni dovolj: zamašiti luknje v ansamblu; zamašiti vrzeli v izobrazbi ● nizko z eno besedo mu je zamašil gobec mu onemogočil ugovarjanje; pog. s tem denarjem bom zdaj zamašil vsaj nekaj lukenj poravnal nekaj dolgov; pog., ekspr. zamašiti komu usta z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da preneha kritizirati, opravljati zamašíti se postati neprehoden, nepretočen zaradi nabiranja, kopičenja kake snovi, predmetov na določenem mestu: jašek za smeti se pogosto zamaši; kanal se je zamašil z odpadki, s peskom / žila se zamaši zamašèn -êna -o: imeti zamašen nos; odtok je zamašen; s plutovinastim zamaškom zamašena steklenica ♪

   4.301 4.326 4.351 4.376 4.401 4.426 4.451 4.476 4.501 4.526  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA