Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

obče (276)

1.      obcésten  -tna -o prid. (ẹ̑) ki je, se nahaja ob cesti: obcestne hiše; obcestno zelenje / obcestni jarek jarek, narejen vzdolž ceste za odvajanje deževnice ali talne vode; obcestni kamen kamen ob cesti, ki označuje njen rob ali razdaljo v kilometrih ♦ geogr. obcestna vas vas, pri kateri so hiše razporejene ob cesti ♪
2.      óbče...  prvi del zloženk (ọ̄) nanašajoč se na ves, cel: občedržaven, občeslovanski ♪
3.      obče...  prvi del zloženk, kakor občekoristen, občeveljaven ipd., gl. obči ♪
4.      óbčečlovéški  -a -o prid. (ọ̄-ẹ́) nanašajoč se na vse ljudi, človeštvo: občečloveški napredek; to delo ima občečloveški pomen; občečloveške pravice / publ.: zbirati kandidate po strokovnih in občečloveških kvalitetah človeških; občečloveške napake óbčečlovéško prisl.: občečloveško veljavne norme; sam.: v njegovem delu je premalo občečloveškega ♪
5.      óbčedržáven  -vna -o prid. (ọ̄-á) knjiž. vsedržaven, splošnodržaven: stvar ima občedržaven pomen / občedržavni načrt ♪
6.      óbčeljúdski  -a -o prid. (ọ̄-ȗ) publ. ljudski, vseljudski: občeljudske koristi ♪
7.      občeméti  -ím [čǝm] dov., občemì (ẹ́ í) 1. ostati v sedečem položaju negiben in tih: skril se je med grmovje in občemel / ekspr. roke so občemele na mizi 2. ekspr. zadremati: naslonil je glavo na kolena in občemel ♪
8.      óbčen  -čna -o prid. (ọ̄) 1. star. splošen: pesem je doživela občno pohvalo; vzbujala je občno pozornost / občni znaki pojava 2. v zvezi občni zbor sestanek članov kake organizacije, društva zaradi odločanja o stvareh, ki jih določa statut: udeležiti se občnega zbora; sklicati občni zbor / redni občni zbor; ustanovni občni zbor društva ◊ lingv. občno ime ime vrste, skupine predmetov; mat. občno število število, ki se piše s črko ♪
9.      óbčenároden  -dna -o prid. (ọ̄-á) knjiž. vsenaroden, splošnonaroden: vzdrževanje kulturnih ustanov je občenarodni problem ♪
10.      občepéti  -ím dov. (ẹ́ í) ostati v čepečem položaju: pastirji so občepeli ob ognju; občepeli so negibno in prisluškovali / položila je mačko k peči, kjer je občepela / ekspr. občepeli so za mizo in se pogovarjali obsedeli // ekspr. ostati sploh: kljub delavniku so ljudje občepeli po hišah / voz je občepel v blatu ∙ ekspr. dekle je občepelo ostalo samsko ♪
11.      óbčepráven  -vna -o prid. (ọ̄-ā) nanašajoč se na obče pravo: občepravna določba ♪
12.      óbčeslovánski  -a -o prid. (ọ̄-ȃ) knjiž. vseslovanski, splošnoslovanski: občeslovanski izraz; občeslovansko ime ♪
13.      občéstven  in óbčestven -a -o prid. (ẹ̑; ọ̄) nanašajoč se na občestvo: občestveni duh; občestvena zavest; individualno in občestveno čustvovanje / občestveno življenje med Slovenci ♪
14.      občéstvenost  tudi óbčestvenost -i ž (ẹ̑; ọ̄) knjiž. značilnost občestvenega: občestvenost kmečkega človeka; razrednost in občestvenost ♪
15.      óbčestvo  in občéstvo -a s (ọ̄; ẹ̑) knjiž. skupnost ljudi glede na duhovne vrednote, miselnost, izročilo: izločiti koga iz občestva; biti član, del slovenskega narodnega občestva; vaško občestvo / obračati se od osebnega jaza k občestvu k ljudem, družbi / človeško občestvo človeštvo; državno občestvo država ♦ rel. cerkveno občestvo člani cerkve, ki jih povezujejo med seboj zakramenti; občéstvo svetnikov verniki, svetniki in duše v vicah ♪
16.      občeválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na občevanje: ta iznajdba je povečala občevalne možnosti na daljavo / občevalna sredstva komunikacijska sredstva ♦ jur. občevalni jezik jezik, ki ga uporabljajo ljudje pri medsebojnih stikih ♪
17.      občevánje  -a s (ȃ) glagolnik od občevati: a) občevanje z znamenji / zaporniku so onemogočili občevanje s člani organizacije stike / vljudnost pri občevanju s strankami b) prenašanje bolezni z občevanjem / spolno občevanje ♪
18.      občeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. biti v stiku, sporazumevati se: pismeno, ustno občevati / knjiž. podmornica občuje z zunanjim svetom s periskopom // pogovarjati se, dogovarjati se: prijazno je občeval z vsakomer / sodišče mu je prepovedalo občevati z njim družiti se, pogovarjati se z njim 2. opravljati spolno združitev: pogosto občevati / spolno občevati // imeti spolna razmerja: občevati z mladoletnicami ♪
19.      drôbcen  -a -o [cǝn] prid. (ȏ) ekspr. zelo droben: obleka z drobcenimi gumbi; drobcen ptiček; zapisan z drobcenimi črkami; podala mu je drobceno roko; bila je drobcena kot punčka / drobcena odločitev nepomembna, neznatna drôbceno prisl.: drobceno je pršelo ♪
20.      drôbcenost  -i [cǝn] ž (ȏ) ekspr. lastnost drobcenega: drobcenost prstkov ♪
21.      dróbček  -čka m (ọ̄) manjšalnica od drobec: drobčki razbite posode / privoščila mu ni niti drobčka sreče prav nič ♪
22.      góbček  -čka m (ọ̑) manjšalnica od gobec: kužek grize in hlasta s črnim gobčkom; mehek gobček ♪
23.      góbčen  -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na gobec: gobčna odprtina / nizko ima zelo gobčno ženo klepetavo, jezikavo ♪
24.      golóbče  -ta s (ọ̑) ljubk. golobček: belo golobče; plašen je kot golobče / kot nagovor o, ti golobče moje ♪
25.      golóbček  -čka m (ọ̑) nav. ekspr. manjšalnica od golob: bel golobček je priletel pod okno; stiska se v kot kakor splašen golobček / kot nagovor ej, golobčki moji, še žal vam bo ♪

1 26 51 76 101 126 151 176 201 226