Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
obče (2-26)
- óbče... prvi del zloženk (ọ̄) nanašajoč se na ves, cel: občedržaven, občeslovanski ♪
- obče... prvi del zloženk, kakor občekoristen, občeveljaven ipd., gl. obči ♪
- óbčečlovéški -a -o prid. (ọ̄-ẹ́) nanašajoč se na vse ljudi, človeštvo: občečloveški napredek; to delo ima občečloveški pomen; občečloveške pravice / publ.: zbirati kandidate po strokovnih in občečloveških kvalitetah človeških; občečloveške napake óbčečlovéško prisl.: občečloveško veljavne norme; sam.: v njegovem delu je premalo občečloveškega ♪
- óbčedržáven -vna -o prid. (ọ̄-á) knjiž. vsedržaven, splošnodržaven: stvar ima občedržaven pomen / občedržavni načrt ♪
- óbčeljúdski -a -o prid. (ọ̄-ȗ) publ. ljudski, vseljudski: občeljudske koristi ♪
- občeméti -ím [čǝm] dov., občemì (ẹ́ í) 1. ostati v sedečem položaju negiben in tih: skril se je med grmovje in občemel / ekspr. roke so občemele na mizi 2. ekspr. zadremati: naslonil je glavo na kolena in občemel ♪
- óbčen -čna -o prid. (ọ̄) 1. star. splošen: pesem je doživela občno pohvalo; vzbujala je občno pozornost / občni znaki pojava 2. v zvezi občni zbor sestanek članov kake organizacije, društva zaradi odločanja o stvareh, ki jih določa statut: udeležiti se občnega zbora; sklicati občni zbor / redni občni zbor; ustanovni občni zbor društva ◊ lingv. občno ime ime vrste, skupine predmetov; mat. občno število število, ki se piše s črko ♪
- óbčenároden -dna -o prid. (ọ̄-á) knjiž. vsenaroden, splošnonaroden: vzdrževanje kulturnih ustanov je občenarodni problem ♪
- občepéti -ím dov. (ẹ́ í) ostati v čepečem položaju: pastirji so občepeli ob ognju; občepeli so negibno in prisluškovali / položila je mačko k peči, kjer je občepela / ekspr. občepeli so za mizo in se pogovarjali obsedeli // ekspr. ostati sploh: kljub delavniku so ljudje občepeli po hišah / voz je občepel v blatu ∙ ekspr. dekle je občepelo ostalo samsko ♪
- óbčepráven -vna -o prid. (ọ̄-ā) nanašajoč se na obče pravo: občepravna določba ♪
- óbčeslovánski -a -o prid. (ọ̄-ȃ) knjiž. vseslovanski, splošnoslovanski: občeslovanski izraz; občeslovansko ime ♪
- občéstven in óbčestven -a -o prid. (ẹ̑; ọ̄) nanašajoč se na občestvo: občestveni duh; občestvena zavest; individualno in občestveno čustvovanje / občestveno življenje med Slovenci ♪
- občéstvenost tudi óbčestvenost -i ž (ẹ̑; ọ̄) knjiž. značilnost občestvenega: občestvenost kmečkega človeka; razrednost in občestvenost ♪
- óbčestvo in občéstvo -a s (ọ̄; ẹ̑) knjiž. skupnost ljudi glede na duhovne vrednote, miselnost, izročilo: izločiti koga iz občestva; biti član, del slovenskega narodnega občestva; vaško občestvo / obračati se od osebnega jaza k občestvu k ljudem, družbi / človeško občestvo človeštvo; državno občestvo država ♦ rel. cerkveno občestvo člani cerkve, ki jih povezujejo med seboj zakramenti; občéstvo svetnikov verniki, svetniki in duše v vicah ♪
- občeválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na občevanje: ta iznajdba je povečala občevalne možnosti na daljavo / občevalna sredstva komunikacijska sredstva ♦ jur. občevalni jezik jezik, ki ga uporabljajo ljudje pri medsebojnih stikih ♪
- občevánje -a s (ȃ) glagolnik od občevati: a) občevanje z znamenji / zaporniku so onemogočili občevanje s člani organizacije stike / vljudnost pri občevanju s strankami b) prenašanje bolezni z občevanjem / spolno občevanje ♪
- občeváti -újem nedov. (á ȗ) 1. biti v stiku, sporazumevati se: pismeno, ustno občevati / knjiž. podmornica občuje z zunanjim svetom s periskopom // pogovarjati se, dogovarjati se: prijazno je občeval z vsakomer / sodišče mu je prepovedalo občevati z njim družiti se, pogovarjati se z njim 2. opravljati spolno združitev: pogosto občevati / spolno občevati // imeti spolna razmerja: občevati z mladoletnicami ♪
- drôbcen -a -o [cǝn] prid. (ȏ) ekspr. zelo droben: obleka z drobcenimi gumbi; drobcen ptiček; zapisan z drobcenimi črkami; podala mu je drobceno roko; bila je drobcena kot punčka / drobcena odločitev nepomembna, neznatna drôbceno prisl.: drobceno je pršelo ♪
- drôbcenost -i [cǝn] ž (ȏ) ekspr. lastnost drobcenega: drobcenost prstkov ♪
- dróbček -čka m (ọ̄) manjšalnica od drobec: drobčki razbite posode / privoščila mu ni niti drobčka sreče prav nič ♪
- góbček -čka m (ọ̑) manjšalnica od gobec: kužek grize in hlasta s črnim gobčkom; mehek gobček ♪
- góbčen -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na gobec: gobčna odprtina / nizko ima zelo gobčno ženo klepetavo, jezikavo ♪
- golóbče -ta s (ọ̑) ljubk. golobček: belo golobče; plašen je kot golobče / kot nagovor o, ti golobče moje ♪
- golóbček -čka m (ọ̑) nav. ekspr. manjšalnica od golob: bel golobček je priletel pod okno; stiska se v kot kakor splašen golobček / kot nagovor ej, golobčki moji, še žal vam bo ♪
- grôbček -čka m (ō) ekspr. grobek: zeleni grobček ♪
1 2 27 52 77 102 127 152 177 202