Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

o (701-725)


  1.      obréčen  -čna -o prid. (ẹ̑) ki je, se nahaja ob reki: obrečni travniki; obrečno naselje / obrečna ljudstva ♪
  2.      obrêči  -rêčem dov., obrêci obrecíte; obrékel obrêkla (é) dati neresnične, zlonamerne izjave, s katerimi se jemlje komu ugled: obrekel ga je pri vseh sosedih; grdo, hudo obreči / nedolžnega je obrekel obdolžil ♪
  3.      obrèd  -éda m (ȅ ẹ́) navadno s prilastkom 1. javno slovesno dejanje v predpisani, ustaljeni obliki sploh: laični obredi pri podelitvi imena; poročni obred na magistratu; to so bili stari pravni obredi; obred promocije // javno versko dejanje v predpisani, ustaljeni obliki: udeležiti se obreda; duhovnik opravlja obrede / pogreb s cerkvenim obredom; verski obred / magični obredi prvotnih ljudstev ♦ etn. pomladanski obredi; ženitovanjski obred // ed., rel. skupek pravil, določil, po katerih se opravlja bogoslužje: v pravoslavni cerkvi se uporablja vzhodni obred; katoliška cerkev zahodnega obreda / opraviti mašo po vzhodnem obredu / velikonočni obred 2. nav. šalj. dejanje, opravilo: večerja je pri nas družinski obred; umivanje las je zanjo pravi lepotni obred / obred pospravljanja ♪
  4.      obrédar  -ja m (ẹ̑) ekspr. kdor vodi slavnosti, obrede: priti v spremstvu obredarja ♪
  5.      obréden  -dna -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na obred: obredno besedilo / obredni jezik je bil takrat latinski; obredne knjige; obredna posoda; obredna oblačila / črnski obredni plesi; obredne maske ♦ etn. obredni kruh kruh, pečen ob krstu, poroki in za določene praznike; obredne pesmi 2. ekspr. slovesen, svečan: oče je natakal vino z obrednimi kretnjami obrédno prisl.: obredno si natlačiti pipo; obredno se posloviti ∙ biti obredno čist v judovski religiji biti tak, da sme opravljati verski obred ali se ga udeležiti; biti tak, da sme biti darovan pri verskem obredu ♪
  6.      obredíti  -ím dov., tudi obrédi; obrédil; obrejèn (ȋ í) redko (nekoliko) zrediti: obrediti vola; na stara leta se je nekoliko obredil ♪
  7.      obrédje  -a s (ẹ̑) 1. etn. skupek obredov, šeg ob kaki priložnosti: plesno obredje; ženitovanjsko obredje; jurjevanje, koledovanje in druga obredja 2. knjiž. verski obredi, bogoslužje: cerkveni prostor dobro ustreza obredju / ta aktivnost je bila v davnini del obredja ♪
  8.      obrédnik  -a m (ẹ̑) 1. rel. knjiga z besedili in navodili za opravljanje obredov: začeti uporabljati slovenski obrednik / blagosloviti jedi po obredniku 2. navodila za opravljanje slovesnih javnih dejanj: dvorni obrednik 3. knjiž. kdor vodi slavnosti, obrede: ravnati se po navodilih obrednika ♪
  9.      obrédnost  -i ž (ẹ̑) lastnost, značilnost obrednega: obrednost besedila / religiozna obrednost / ekspr.: gledališče se je odreklo obrednosti; opravljati kaj z obrednostjo ♪
  10.      obrégati se  -am se nedov. (ẹ̄ ẹ̑) ekspr. 1. navadno v zvezi z ob vsiljivo, na neprimeren način se vmešavati v stvari, ki se govorečega ne tičejo: ob vsakega se obrega / obregati se ob način dela / obregati se nad stanovanjem jeziti se, kritizirati ga 2. nejevoljno, zadirčno govoriti: postal je čemeren in se je začel obregati; kakšno je to vaše vino, se je obregal ♪
  11.      obregljív  -a -o prid. (ȋ í) ekspr. ki se (rad) obrega: obregljiv človek / namenoma je preslišal njene obregljive besede obregljívo prisl.: obregljivo odgovoriti ♪
  12.      obrégniti se  -em se dov. (ẹ́ ẹ̑) ekspr. 1. navadno v zvezi z ob vsiljivo, na neprimeren način se vmešati v stvar, ki se govorečega ne tiče: ob vsakega gosta se obregne; obregniti se ob organizacijo dela; včasih se obregne vanj zaradi zamude / marsikdo se je obregnil ob njeno vedenje 2. nejevoljno, zadirčno odgovoriti: prijazno jo je ogovoril, ona pa se je obregnila; kaj mi mar, se je obregnil / obregnil se je nad menoj, naj se poberem ♪
  13.      obregováti se  -újem se nedov. (á ȗ) ekspr. 1. navadno v zvezi z ob vsiljivo, na neprimeren način se vmešavati v stvari, ki se govorečega ne tičejo: vsi se obregujejo ob fanta; obregovali so se ob delo komisije / obregovati se nad obrtniki jeziti se 2. nejevoljno, zadirčno govoriti: gospodinja se že spet obreguje; kako je len, se je obregovala ♪
  14.      obrejítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od obrejiti: obrejitev krave ♪
  15.      obrejíti  -ím tudi obréjiti -im dov., obréji; obréjil (ȋ í; ẹ̄ ẹ̑) povzročiti brejost: bik obreji kravo obrejíti se, tudi obréjiti se postati brej: krava, psica, svinja se obreji obrejèn -êna -o tudi obréjen -a -o: obrejena žival ♪
  16.      obrekljív  -a -o prid. (ȋ í) ki (rad) obrekuje: obrekljiv človek / pog. obrekljivi jeziki obrekljívo prisl.: obrekljivo govoriti o kom ♪
  17.      obrekljívec  -vca m (ȋ) kdor (rad) obrekuje: verjeti obrekljivcem; jeziti se na obrekljivce ♪
  18.      obrekljívka  -e ž (ȋ) ženska, ki (rada) obrekuje: vaške obrekljivke / soseda je velika obrekljivka ♪
  19.      obrekljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost obrekljivega človeka: motila ga je njegova obrekljivost ♪
  20.      obrekoválec  -lca [u̯c] m (ȃ) kdor (rad) obrekuje: ne ozirati se na obrekovalce / obrekovalci naše države ♪
  21.      obrekoválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na obrekovanje: obrekovalni članki / obrekovalni ton izjave / obrekovalna gonja proti naši državi ♪
  22.      obrekoválka  -e [u̯k] ž (ȃ) ženska, ki (rada) obrekuje: obrekovalke že spet govorijo o njem ♪
  23.      obrekoválnica  -e ž (ȃ) 1. ekspr. prostor, kjer se (rado) obrekuje: po mestnih obrekovalnicah je nabral veliko novic 2. žarg., gled. prostor v bližini odra, kjer igralci čakajo na nastop: v obrekovalnici so igralci hvalili drug drugega ♪
  24.      obrekoválski  -a -o [u̯s tudi ls] prid. (ȃ) nanašajoč se na obrekovalce: obrekovalska skupina / obrekovalska osramotitev njegove žene ♪
  25.      obrekovánje  -a s (ȃ) glagolnik od obrekovati: pogovor se je začel spreminjati v obrekovanje; z obrekovanjem manjšati komu ugled; obrekovanje članov odbora / obrekovanje naše oblasti ♪

   576 601 626 651 676 701 726 751 776 801  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA