Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
o (3.051-3.075) 
- okrútnik -a m (ȗ) knjiž. okruten človek: strahopetci in okrutniki ♪
- okrútnost -i ž (ú) lastnost okrutnega človeka: bal se je njegove okrutnosti; okrutnost do otrok / okrutnost ravnanja ♪
- okrvavéti -ím dov. (ẹ́ í) postati krvav: odrgnina okrvavi okrvavèl in okrvavél -éla -o: okrvavele oči ♪
- okrvavíti -ím dov., okrvávil (ȋ í) narediti kaj krvavo: okrvaviti obleko, robec; okrvaviti si roke; obveza se je okrvavila je okrvavela okrvavljèn -êna -o: okrvavljen je ležal na tleh; okrvavljeno perilo ♪
- oksalát -a m (ȃ) kem. sol oksalne kisline: kalcijev oksalat ♪
- oksálen -lna -o prid. (ȃ) kem., v zvezi oksalna kislina organska kislina, ki je v zajčji deteljici, zelenjavi, sadju: obarjati kalcij z oksalno kislino; soli oksalne kisline ♪
- óksast -a -o prid. (ọ́) ekspr. po obliki podoben črki o: imeti oksaste noge ♦ vet. oksasta stoja stoja pri živalih z navzven ukrivljenimi nogami ♪
- óksford -a m (ọ̑) tekst. bombažna tkanina iz debelih raznobarvnih niti, tkana v platneni vezavi: srajce iz oksforda ♪
- óksi... prvi del zloženk (ọ̑) biol., kem. nanašajoč se na kisik: oksibioza, oksihemoglobin ♪
- oksíd -a m (ȋ) kem. spojina elementa s kisikom: nastajanje oksida na površini kovine / aluminijev, bakrov, kovinski, železov oksid ♪
- oksidácija -e ž (á) kem. oddajanje elektronov navadno drugemu elementu ali spojini pri spajanju: oksidacija bakra, kovin; rjavenje zaradi oksidacije; oksidacija in redukcija ♦ agr. oksidacija masti, vina; biol. oksidacija v celici postopno sproščanje kemične energije organskih molekul v celici ♪
- oksidacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na oksidacijo: oksidacijski proces; oksidacijske spremembe / oksidacijska obstojnost ♪
- oksidánt -a m (ā) kem. element ali spojina, ki odvzema elektrone drugemu elementu ali spojini: kisik je najpomembnejši oksidant v industriji ♪
- oksidatíven -vna -o prid. (ȋ) kem. ki sprejema elektrone: oksidativna atmosfera / oksidativne spremembe oksidacijske ♦ teh. oksidativni plamen plamen, v katerem kovine in elementi njihovih zlitin delno oksidirajo ♪
- oksidáza -e ž (ȃ) biol., kem. encim, ki katalizira oksidacijo snovi z molekulskim kisikom: uničevati oksidaze ♪
- oksíden -dna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na oksid: očistiti oksidno plast; oksidne spojine ♦ metal. oksidna kožica tanka oksidna plast na površini kovine; min. oksidna ruda ruda, v kateri je kovina v rudnini vezana na kisik ♪
- oksidíranje -a s (ȋ) glagolnik od oksidirati: preprečevati oksidiranje; odpornost proti oksidiranju ♦ elektr. anodno oksidiranje ♪
- oksidírati -am nedov. in dov. (ȋ) 1. spreminjati lastnosti, značilnosti pod vplivom kisika: železo rado oksidira 2. kem. odvzemati elektrone navadno drugemu elementu ali spojini in se nato spojiti z njim: kisik oksidira železo oksidírati se kem. oddajati elektrone navadno drugemu elementu ali spojini in se nato spojiti z njim: nekatere organske snovi se oksidirajo oksidíran -a -o 1. deležnik od oksidirati (se): oksidirana kovinska površina 2. friz., v zvezi z lasje beljen, pobeljen: dekle z oksidiranimi lasmi ♪
- oksidúl -a m (ȗ) kem. oksid, ki vsebuje samo en atom kisika; monoksid: lastnosti oksidulov / bakrov oksidul ♪
- oksigén -a m (ẹ̑) kem. kisik: spajanje z oksigenom ♪
- óksihemoglobín -a m (ọ̑-ȋ) biol. krvno barvilo, nasičeno s kisikom: svetlo rdeča barva oksihemoglobina ♪
- oksimóron tudi oksímoron -a m (ọ̑; ȋ) lit. besedna figura iz dveh izključujočih se pojmov, bistroumni nesmisel: uporaba besedne igre in oksimorona v poeziji ♪
- oksíton tudi oksítonon -a m, mn. oksítoni m in oksítona s (ȋ) lingv. beseda z naglasom na zadnjem zlogu ♪
- oksiúr -a m (ȗ) med. majhna, zelo tanka glista; podančica: sredstvo zoper oksiure ♪
- oktaéder -dra m (ẹ́) geom. telo, ki ga omejuje osem enakostraničnih trikotnikov, osmerec: izračunati prostornino oktaedra ♪
2.926 2.951 2.976 3.001 3.026 3.051 3.076 3.101 3.126 3.151 
